Monika Avsenik

“Raziskovanje glasu je prava umetnost”

Simpatična in preprosta Monika Avsenik je vsestranska pevka. Poleg solistične kariere je vokalistka v spremljevalnem bendu Jana Plestenjaka in altistka v zasedbi Perpetuum Jazzile. Živi v Begunjah na Gorenjskem in prihaja iz velike družine petih otrok. Je vsestransko dejavna ter opravlja več poklicev, saj je poleg glasbenega ustvarjanja še učiteljica razrednega pouka in fotografinja.

- Monika, glasba vam je bila položena v zibelko. Prihajate iz najbolj znane slovenske glasbene družine. Kako je bilo odraščati s priimkom Avsenik? Vam je to predstavljalo odgovornost, morda tudi breme?
V mojem otroštvu narodnozabavna glasba ni bila najbolj priljubljena med mladimi, tudi jaz je nisem veliko poslušala. Najraje sem si vrtela tuje pop uspešnice. Danes pa je drugače. Narodnozabavno glasbo poslušajo mladi, vedno več je ansamblov, veselice so dobro obiskane.
Vsekakor je moj priimek odgovornost, ne bi rekla, da je breme. Lahko rečem, da skoraj vedno zaznam spoštovanje, ko nekdo izve, kako se pišem in iz katere družine prihajam. A nikoli se nisem s tem ponašala. Pravzaprav mi je ljubše, če me ljudje spoznajo zgolj kot Moniko, saj ne želim, da so do mene pristranski.

- Kako je potekalo vaše glasbeno izobraževanje?
Nisem akademsko izobražena pevka. Z učenjem solopetja sem začela proti koncu osnovne šole.
Spomnim se svojega prvega obiska koncerta Perpetuum Jazzile leta 2008, ki ga je takrat vodil Tomaž Kozlevčar. Koncert me je prevzel in niti pomisliti si nisem upala, da bom nekoč morda tudi sama članica te zasedbe. Takrat sem bila seveda še premlada, da bi se prijavila na avdicijo, a oče (op. Gregor Avsenik) je poznal Tomaža Kozlevčarja in izvedel, da vodi tudi otroško skupino Pinoccio, ki sem se ji kmalu pridružila.
Pozneje sem se solopetja učila pri Darji Švajger, nato pri Manici Smrdelj in Maji Bevk. Moja trenutna mentorica je Željka Predojević Korošec. Zaradi natrpanega urnika mi ure solopetja uspe obiskati redkeje, kot bi si želela. Raziskovanje glasu se mi zdi prava umetnost, saj lahko vedno odkriješ še kaj novega. Neverjetno je, ko vidiš, kaj vse vpliva na glas. Včasih je prednost včasih pa slabost, da je to inštrument, ki je pravzaprav del našega telesa. Poudarila bi, da je poleg dobre vokalne tehnike interpretacija tista, ki te kot pevca naredi prepoznavnega, drugačnega. glasba 02 2024a

- Kdaj pa ste se z glasbo začeli ukvarjati profesionalno?
Težko bi rekla, kdaj sem se z glasbo začela ukvarjati prav profesionalno. Zagotovo pa je bil moja odskočna deska Festival Avsenik leta 2015, ko sem se prvič predstavila širši javnosti ob očetu na kitari in bratovem Ansamblu Saša Avsenika. V tej zasedbi občasno še vedno nastopam, tako v Sloveniji kot v tujini. Zelo pomembna za moje glasbene začetke je bila pesem Morda pa nekoč, ki je leta 2017 nastala za starega ata Slavka, saj so jo ljudje zelo lepo sprejeli in me spoznali kot solistko. Leta 2016 sem se pridružila zasedbi Perpetuum Jazzile in začela odkrivati čare večglasnega petja. Zelo pa sem hvaležna za izkušnje, ki sem jih lahko nabirala zadnji dve leti kot članica benda Jana Plestenjaka in spoznala nove vidike tega šovbiznisa.

- Našteli ste veliko projektov. Kje pa je najbolj doma vaše srce?
Moje srce je pri glasbi, zato težko rečem, kaj me bolj veseli, kje bolj uživam, saj vsak projekt prinese nekaj novega, drugačnega. Glavno mi je, da je dobra glasba, da uživam, ko pojem, in da se dobro razumem z ljudmi, s katerimi sodelujem. Zelo uživam v ozadju. Takrat lažje pozabim na tremo, a kljub temu me vse bolj zanima pozicija tudi bolj v ospredju. Letos, ko imamo pavzo z zasedbo Jana Plestenjaka in ko nimam načrtovanih nastopov z Avseniki, si želim predvsem najti svojo pot; glasbo, s katero bi se lahko sama izražala.

- Lahko poveste kaj več o petju spremljevalnih vokalov?
V tej vlogi zelo uživam. Pomembno je, da se znajdeš znotraj harmonije, torej da slišiš tako glavno melodijo kot vse ostale, ki zvočno ustrezajo določeni pesmi, in da glavnega pevca – kot bi rekli v glasbenem žargonu – lepo pobarvaš. Sama sem večglasje bolj profesionalno začela odkrivati v zasedbi Perpetuum Jazzile. Nenazadnje je tudi pogoj za delo v takšni zasedbi, da znaš držati svojo linijo in se glasovno pobarvati z drugimi.
Petje spremljevalnih vokalov me je zanimalo dlje časa. Ko sem izvedela, da Jan Plestenjak išče spremljevalno vokalistko, sem na začetku sicer imela pomisleke, če sem prava za to vlogo. Naredili smo prvi poskusni koncert in bila sem sprejeta.

»Prijatelji bi me verjetno opisali kot osebo, ki je na videz tiha in sramežljiva, a potrpežljiva, vztrajna in pozitivna.«

Za seboj imam dve zelo lepi leti z bendom, ogromno koncertov. Poleg tega pa sem se zelo veliko naučim od Jana, ki je pravi frontmen. Rada sem spremljevalna vokalistka, saj se lahko povsem prepustim in uživam v glasbi, ker niso vse oči usmerjene vame. Po drugi strani pa se moraš kot spremljevalni vokalist veliko prilagajati, saj je tvoja naloga, da slediš vodilnemu pevcu. Moraš se mu približati po barvi glasu, načinu petja, zelo pomembna je ritmična usklajenost, dihanje.

- Z Janom Plestenjakom prepevate tudi duete, ki jih v originalu pojejo druge pevke. Vas je kdaj strah peti tovrstne uspešnice?
Največji izziv mi je bilo peti skladbo Soba 102, ker jo poznajo skorajda vsi in sem se spraševala, kako dati v skladbo svojo interpretacijo ter biti kos pesmi. Največjo tremo sem imela pri pesmi V naju še verjamem, ki je za ženski vokal precej nizka in se tudi težko v njej pokažeš kot solist. Še vedno mi je vse skupaj izziv. V prihodnosti si želim postati še bolj profesionalna, predvsem v smislu trdnosti in prepričanja vase, ko je recimo slabša akustika, ko slušalke ne delujejo …

- Kako pa kot spremljevalna vokalistka vadite skladbe? V enem izmed intervjujev ste namreč omenili, da z Janom skorajda nimate vaj in da so koncerti praktično vaše vaje.
Drži. Jan Plestenjak je že toliko let na glasbeni sceni, da vaj z bendom pravzaprav ne prakticira več. Pred večjimi koncerti naredimo eno vajo. Ostalo pa je na posamezniku, da se pripravi. Za spremljevalnega vokalista je pogoj, da dobro pozna pesem, besedilo in interpretacijo glavnega pevca. Sama tako vedno najprej poiščem ali prepišem besedilo, pesem večkrat preposlušam in nato delam po posluhu.

- K nastopu pevca pred publiko danes nujno spada tudi ustrezna in modna pojavnost. Kdo poskrbi za vaš videz oziroma kako pomemben je tudi videz v današnji glasbi?
Za zdaj vse to počnem sama. Pojavnost na odru je povezana z videzom, pripravljenostjo in notranjo energijo. Pred leti sem pela v Cankarjevam domu na gala koncertu s simfoničnim orkestrom. Na generalki sem bila v vsakdanjih oblačilih in počutila sem se majhno, spraševala sem se, če bom kos nalogi. Vse te misli so odpadle, ko sem si oblekla svečano obleko. Zunanja podoba vlije pevcu dodatno samozavest. Vsekakor na pojavnost vpliva predvsem to, kako dobro si pripravljen, koliko vaj imaš za seboj in kakšno energijo lahko daš od sebe. Partner mi je pred leti rekel, da poješ in igraš v skladu s tem, kakršen si, in s tem se zelo strinjam.

- Monika, smo v času viroz, prehladov. Kot učiteljica ste temu še bolj izpostavljeni. Kako skrbite za svoje glasilke?
Decembra sem imela 19 koncertov in prvi se je začel z vročino, a k sreči sem se uspešno ognila hujšim virozam in koncerte oddelala. Preventivno skrbim za imunski sistem, higieno, rada imam čaj in ingver. Je pa za glasilke zelo pomembno, da si spočijejo, tako da pazim na dovoljšno količino spanca. Moja prednost je tudi, da nisem preveč zgovoren človek, raje poslušam kot govorim. Nenazadnje pa je za glasilke pomembno tudi to, da pravilno govorimo (hitrost in jakost govora).

- A bi v primeru bolezni šli čez sebe in vseeno nastopali?
Pred leti sem en teden pred koncertom v domači okolici, ki mi je zelo veliko pomenil, izgubila glas. Z družbo smo bili na koncertu, glasneje sem govorila, pila mrzlo pijačo, za nameček me je prepihala še klima. Da sem dobila glas nazaj, sem morala biti cel teden tiho, kar je bil velik psihični preizkus, saj nisem mogla niti vaditi z bendom in se pripraviti na koncert. Tako sem si vso interpretacijo predstavljala v glavi. Na srečo mi je s pomočjo zdravstvenega osebja in inhalacij uspelo pridobiti glas do koncerta, sem pa bila še cel koncert na trnih, ali bodo glasilke zdržale.
Kot pevko me je zelo strah vozličkov na glasilkah, s katerimi se srečujejo tudi nekatere slovenske pevke. Če bi začutila, da se nekaj dogaja z glasilkami, bi se zato raje prej preventivno ustavila.

- Obiskovali ste srednjo fotografsko šolo, kot pevko vas pa prej v objektiv ujamejo drugi. A vam kdaj fotografije niso všeč?
Vsekakor kot fotografinja opazim stvari, ki jih drugi morda ne. Trudim se, da ne komentiram preveč, včasih pa dam kakšnemu znancu dobronameren nasvet. Moja izobrazba pa mi pride prav tudi pri pisanju scenarijev, iskanju kadrov za videospote in montažo, v čemer zelo uživam.

- Kakšne načrte imate za prihodnje leto?
Letos imam priložnost, da se bolj posvetim svoji solistični karieri. Pred menoj je leto odkrivanja same sebe in bom videla, kam me bo ta pot pripeljala. Slutim pa, da bom zavila bolj v pop vode.

U. Jeglič, Mladinska priloga; Glasba, Ognjišče, 2 (2024), 66-67.

Monika Avsenik

Zajemi vsak dan