Maša v gorah

V svojih razmišljanjih o gorah se zelo rad
dotikam tudi duhovnosti. Na samotnih planinskih poteh je pač človek bolj v stiku s seboj, bolje se zaveda samega sebe, ne preganjajo ga najrazličnejše vsakodnevne obveznosti, vsaj začasno nekoliko odloži skrbi in v večji polnosti zaživi, zadiha tudi kot duhovno bitje. Iz pogovorov z različnimi planinskimi prijatelji vem, da to velja tudi za ljudi, ki se sicer sami nimajo za verne, ki v vsakdanjem življenju duhovnosti ne namenjajo pozornosti. V gorah se človek preprosto bolje začne zavedati sebe in sveta okrog sebe. Že ob veličastvu in mogočnosti gora se začne zavedati svoje majhnosti in minljivosti in tu je že na območju duhovnosti!
Za kristjana pa je duhovnost vendar še veliko več. Je predvsem zavedanje in občutenje Božje bližine, je zavedanje in doživljanje svoje povezanosti z Bogom. Gore vse to le krepijo, utrjujejo in približujejo človeku, ki se v gorah za to in takšno duhovnost odpre. Toda gore vendar ne morejo nadomestiti tiste krščanske duhovnosti, ki jo kristjani doživljamo po daritvi svete maše. Če se to dvoje, planinska tura in mašna daritev, združi, potem pač doživimo čisto posebno duhovno bogastvo!
Kar veliko takih trenutkov sem doživel v gorah. Prav zaradi tega s takim veseljem vztrajam pri romanjih k Mariji Snežni na Kredarico vsako leto ob  velikem šmarnu. Lepšega praznovanja tega največjega Marijinega praznika si pač ne znam predstavljati! Eno mojih najlepših takšnih duhovnih doživetij
je tudi povezano s Triglavom. Pred letom 1990 je bilo; mislim, da kako leto pred našo osamosvojitvijo, ko na Kredarici še ni bilo kapelice. V tistih časih smo Primorci na Triglav najraje hodili iz primorske strani, iz Trente, natančneje iz doline Zadnjice. Tudi tisto leto je bilo tako. Takrat se je še lahko zgodilo, da smo imeli srečo, in da ni bilo treba prehoditi cele doline, da smo se z avtom peljali kolikor daleč se je dalo. Od doma smo šli kot običajno takoj po malo bolj zgodnjem kosilu, dve uri in pol smo rabili za pot do parkirišča v Zadnjici in nato pot navzgor.
Ker smo se lahko zapeljali v dolino, smo prihranili skoraj uro hoje, tako da se nam nikamor ni mudilo. Dobre tri ure hoje nas je čakalo do Tržaške koče na Doliču. Do tja smo nameravali priti, nato pa naslednji dan navsezgodaj na pot proti vrhu in nazaj v dolino. To je bila takrat nekako ‘običajna’ primorska triglavska tura. Lepa, udobna steza se vzpenja v zložnih serpentinah najprej proti severovzhodu, do razcepa na višini okrog 1500 m. Tu se naravnost nadaljuje planinska pot na sedlo Luknja, na katerem je pomembno križišče poti – čez Bovški Gamsovec na Kriške pode, v dolino Vrata, ali po Bambergovi zelo zahtevni poti na Triglav. Naša pot pa se tu odcepi na desno, proti jugu, in nas po dobri poldrugi uri hoje pripelje na Dolič, ozko sedlo
med Šmarjetno Glavo in Kanjavcem. Kočo so tam postavili že italijanski planinci leta 1930. Po drugi svetovni vojni je bila obnovljena, leta 1951 pa jo je porušil sneg. Novo kočo so postavili nekoliko višje, na varnejšem kraju in jo večkrat obnavljali ter širili.
Leta 2009 pa je tudi to kočo močno poškodoval velik snežni plaz in jo še vedno počasi obnavljajo. V tistih letih je bila to kar lepo, sodobno urejena koča in smo radi prenočili v njej. Vzpon do Doliča je bil lep, kar zgodaj smo bili na cilju in imeli smo dovolj časa za razgled po okolici in počitek. Posebej lepo je posedeti ob mizah na severni strani koče. Od tu se ponuja res veličasten pogled: globoko spodaj Trenta in Zadnjica, nad njima se pnejo Pelci, Jalovec, Prisojnik in Razor, pa že bližje nam Pihavec in Bovški Gamsovec. Tu smo sedeli, in se razgledovali in pomenkovali. Ob lepem vremenu je bilo vse polno planincev, tako da smo bili kar močno pozorni na to, da si še pravočasno zagotovimo prenočišče v koči. Čez čas smo zaznali med planinci neko zbiranje, kot bi se pripravljali na pot. Le čudno se nam je zdelo, da bi se sedaj odpravljali kamorkoli, saj se je sonce počasi že spuščalo proti zatonu. Kmalu pa se je pokazal pravi namen zbiranja. V gručo je stopil mlajši moški, za katerega se je kasneje izkazalo, da je duhovnik, in vabil k maši. Pa ni vabil le svojih, kar pogumno je povzdignil glas in povedal, da bo maša nekje v bližini koče, in da je lepo vabljen vsak, ki se je želi udeležiti. Malo smo se spogledali in smo bili takoj soglasni, da se jim pridružimo. Po govorici so bili Dolenjci – a mi je še danes žal, da jih sploh nisem vprašal, od kod so. Počasi so se začeli odpravljati v smeri proti Kanjavcu. Malo čudno smo gledali, saj je v tej smeri le strmo ostenje Kanjavca, po katerem je speljana lepa, a zahtevna steza na Kanjavec.
Malo smo se povzpeli po tej stezi, potem pa je vodnik iz steze zavil med skalami na desno in že smo se znašli na nekaki polici, posejani z manjšimi skalami, ravno dovolj prostrani, da smo se vsi udobno namestili na te skale. Spredaj je bila kar lepa, skoraj ravna skala, ravno pravšnja za oltar.
Očitno je vodnik vedel za ta skriti kotiček, jaz nisem vedel zanj. Počasi, brez sleherne nestrpnosti, je vodnik, ki se je izkazal za duhovnika, pripravil vse potrebno za mašo. Razlegla se je pesem – ljudska, preprosta, a zares iz srca zapeta, in maša je začela. Duhovnik nas je nagovoril s kratko pridigo, od katere so mi še najbolj ostale v spominu njegove besede, da darujemo to sveto mašo v najlepši katedrali na svetu. Pogled mi je zaplaval okrog. Res, človek ne more ustvariti takšne lepote.
Obiskal sem že kar nekaj zelo znanih in češčenih cerkva vsepovsod. Mnoge med njimi veljajo tudi za kulturnozgodovinske spomenike najvišjega reda.
Mnoge so prave arhitekturne mojstrovine, s freskami so jih poslikali največji umetniki … Vendar pa ne morejo tako močnopribližati človeku Boga, kot ga ta čudovita narava. Saj so vse to res umetnine, velike stvaritve. Toda so in ostajajo le človeške stvaritve. Lahko jih občudujemo, lahko nam pripovedujejo lepe in pomembne zgodbe, lahko nam z njimi umetnik sam sporoča zelo lepe, velike misli … Kljub vsemu pa: so in ostajajo človeško delo. In vedno, kadar v kaki cerkvi občudujemo freske tega ali onega velikega slikarja, se tudi sprašujem: koga smo prišli častit, slikarja, ali Boga, ki mu je dal talent za slikanje? V tej prečudoviti katedrali pa občudujemo samo Božje delo, čisto in neposredno.
Tako globokega doživljanja kot ta maša med stenami Kanjavca mi ni približala doslej še nobena. Morda bi se lahko do neke mere primerjalo s tem doživetjem le doživetje maše v Komposteli, po prehojenem Caminu. Vendar tam, vsaj pri tisti prvi maši po prihodu na cilj, sploh nisem videl vse mogočnosti te znamenite katedrale, bila je le neka neizmerna hvaležnost, da mi je bila dana ta milost. Tu, v osrčju Kanjavca, pa sem se pri tej maši v resnici čutil tesno povezan z Bogom. Ne pretiravam, če zapišem, da je prav ta maša pomemben mejnik v moji duhovni rasti; ali, bolje povedano, v  mojem lezenju iz duhovnega blata ven!
Vsakemu privoščim takšno doživetje! Ko boste hodili v gore, pomislite tudi na krščansko duhovnost. Že res, da je vsaka lepa in pristno doživeta gorska tura sama na sebi tudi neke vrste duhovno doživetje. Vendar pa: če je to doživetje okronano še z mašo v osrčju gora, to ni več zgolj doživetje, je veliko več!
Posebej priporočam staršem, da mislijo tudi na to, ko vodijo otroke v gore. Ne divjajte po planinskih poteh, ne tekmujte in ne postavljajte rekordov. Vzemite si čas za občudovanje lepot, vzemite si čas, da v teh lepotah občudujete veličino Stvarnika, ki nam je vse to dal …
Ob načrtovanju planinskih tur pa pomislite tudi na možnosti, da v gorah nekje doživite tudi mašo. Vem, da vsaka maša v gorah ni tako globoko doživetje, kot tista, ki sem jo sam doživel pod Kanjavcem. Doživel sem tudi že drugačne maše v gorah, tudi take, ko me je zeblo, pa tudi take, ko so se mi od utrujenosti zapirale oči, in sem le s težavo dočakal konec … vendar tudi te in takšne maše v gorah imajo svoj poseben čar!

 ŽORŽ, Bogdan. (ot do Boga - preko gora), Ognjišče, 2013, leto 49, št. 8, str. 38-39.

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.