SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Hvala za vse, dragi Bogdan
V četrtek, 6. marca 2014, je po kratki, a težki bolezni prenehalo biti srce našega sodelavca Bogdana Žorža. Bogdan je bil večletni sodelavec naše revije in založbe, zato mu v ‘njegovi’ rubriki posvečamo te vrstice.
11. oktobra 2002 sem napisal pismo Bogdanu Žoržu in ga prosil, če bi sodeloval z Ognjiščem. Pristal je in to sodelovanje, ki je trajalo dobrih deset let, je obrodilo lepe sadove. Najprej je začel pisati za revijo Ognjišče. Njegove članke so bralci sprejeli z veliko naklonjenostjo in zanimanjem. S pisanje člankov je nadaljeval vse do konca, saj je samo nekaj dni pred smrtjo oddal prispevek. Pisal je do zadnjega, kot da bi želel ljudem položiti na srce, kar mu je ležalo na duši. Ko ga je žena Zdenka, že zdelanega od bolezni, vprašala, ali zmore pisati, ji je odgovoril: »Z dvema prstoma pa še lahko delam!«
Njegovo pisanje je odlikoval preprost slog, jasna misel in življenjski realizem. Tako je dve leti (2003 in 2004) za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leta 2005 (s ponatisom leta 2006) izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. Posebno smo mu hvaležni za članke o sodobnih zasvojenostih, ki so izhajali v reviji leta 2007, v knjigo z naslovom Sodobno suženjstvo – sodobne zasvojenosti pa smo jih zbrali in izdali leta 2008. Knjiga Pisma mojim mladim prijateljem pa je sad sodelovanja v letih 2005-2008. Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Leta 2012 so članki izšli v knjigi z enakim naslovom.
Leta 2008 je Bogdan Žorž obhajal 60.letnico. Za njegovo plodno sodelovanje smo se mu želeli oddolžiti z izdajo izbora njegovih člankov in pogovorov. Urejanje knjige se je zavleklo – mimogrede, avtorju je zgorel tudi ves arhiv – in tako je knjiga izšla skoraj z dveletno zamudo (2010), a z isto hvaležnostjo za njegovo sodelovanje. Knjige je bil zelo vesel. »Nenavadno je, da držiš v rokah knjigo, za katero se ti ni bilo treba potruditi,« mi je napisal. Pa ni bilo čisto tako! Knjiga je bila sad njegovega večletnega dela, na katero je najbrž že pozabil.
Kot ljubitelj gora je želel svoje izkušnje pri vzponu na različne vrhove tudi zapisati. »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« mi je pisal. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ v rubriki Pot do Boga – preko gora. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. A ne povsem. Ker je res do zadnjega pisal, bomo v prihodnosti sklenili to rubriko s prispevkom, ki ga je napisal le malo pred slovesom s tega sveta.
27. novembra lani pa mi je skupaj s prispevkom o gorah poslal tudi ‘trpko’ sporočilo: »Skupaj s prispevkom ti pošiljam nekaj bolj trpkih novic. Trenutno sem doma za kak dan, nato nadaljujem zdravljenje. V ponedeljek sem dobil dokončne izvide: rak na pljučih in tudi že drugih notranjih organih.« Dodaj je, da so bolečine še kar hude, ker težko diha. Nato nadaljuje: »Ampak ostajam optimist! Pošiljam ti prispevek za naslednjo številko, ki je nastal na Golniku. Je povsem drugačen od dosedanjih. Presodi sam, če je primeren za objavo. Jaz sem ga vsekakor zapisal zelo iskreno in osebno!«
Prispevek z naslovom Veselite se življenja smo objavili v januarski številki in Bogdanova iskrenost je vzbudila med bralci velik odmev. Ljudje so občudovali, kako se je soočal z boleznijo in kako je bil to pripravljen deliti z drugimi.
To smo lahko občudovali tudi mi na uredništvu. Odprto nam je sporočil o svoji bolezni, napisal o njej članek, nam nato v začetku januarja poslal še en članek in odgovor na vprašanje bralca. Nato se je zgodila nerodnost. Misleč, da ne more več pisati, ga nisem opomnil, ko nisem prejel njegovega prispevka. V marčevski številki tako ni izšlo nadaljevanje njegove rubrike o gorah, a takoj, ko je to opazil, je poslal še en članek, ki ga bomo objavili v prihodnosti. Pomenljivo, da ga je poslal 20. februarja, samo 14 dni pred smrtjo …
- Veselite se življenja
Če se veselimo le takrat, ko nam gre dobro, ko dosegamo uspehe, ko imamo dovolj razlogov za veselje, kakšne zasluge za to lahko pričakujemo? V čem smo kristjani sploh drugačni od drugih? Mar se tega ne veselijo vsi? Čemu je sploh potrebno pozivati k takemu veselju?
Zato me je na moji ‘turi’ proti bolniški sobi prevevalo drugačno veselje. Ni to nekak dosežek, na katerega bi bil lahko ponosen, ni to znak, da sem premagal bolezen, da bo šlo odslej le navzgor, da mi je ‘uspelo’. Je veselje nad tem, da se nisem predal žalosti, malodušju, da nisem začel opisovati, da zmorem prenašati tudi te težave.
In veselje se je mešalo s hvaležnostjo: za vse lepo in dobro, za vse milosti, ki sem jih prejel doslej v tolikšnem izobilju, pa tudi s hvaležnostjo za to bolezen. Če malce pogledam nase od strani in intimno – v resnici sem neko tako preizkušnjo res potreboval in imam zadostne razloge za hvaležnost – sploh ne glede na to, kakšen bo razplet bolezni.
Zato pa vas vabim, dragi moji bralci, veselite se življenja, v vsakem njegovem trenutku. Veselite se, ko vam gre dobro, a tega mi ni potrebno posebej poudarjati, saj je to vendar zelo naravno, mar ne? Veselite se takrat, ko vam je hudo. Veselite se, ko vidite, da to zmorete, pa čeprav ste se še malo prej bali, da vi česa takega ne bi prenesli! Veselite se, ko vam gre vse narobe, ker so to za vas morda čudovite življenjske preizkušnje, iz katerih se lahko nekaj zares pomembnega in koristnega naučite, se obogatite za veliko izkušnjo življenjske modrosti. Veselite se, ko spoznate, da so vam tudi v najtemnejših trenutkih dani trenutki posebne milosti, da niste sami in zapuščeni, le odprti morate biti za to milost.(Iz razmišljanja Bogdana Žorža,ko je izvedel za težko bolezen in se je že zdravil na Golniku)
Toda s tem še ni opisano vse naše sodelovanje z Bogdanom. Več let je odgovarjal tudi na vzgojna vprašanja bralcev. Za knjigo Motnje hranjenja: prvi koraki do ozdravitve je napisal spremno besedo in nas spodbujal, naj izdamo to aktualno knjigo. Pa še mimo enega njegovega sodelovanja ne morem. Večkrat se je na nas obrnil kdo od bralcev z vzgojnim problemom ali osebno stisko. Vedno sem mu lahko posredoval telefonsko številko in Bogdan mu je bil pripravljen priskočiti na pomoč ali svetovati. Bog ve, kolikim ljudem je pomagal na ta način! Prav tako je bil Bogdan dejaven sodelavec Karitas in drugih dobrodelnih organizacijah. A to že presega obseg tega zapisa.
Končno sem mu pa tudi osebno hvaležen, saj je bil ne samo vesten sodelavec, ampak tudi zelo pozoren in zvest bralec knjig iz zbirke Zgodbe za dušo. Ko sem mu poslal eno od knjig, se mi zanjo takole zahvalil: »Lepa hvala za poslano knjigo – in čestitke! Prebral sem jo, všeč mi je izbor zgodb, še posebej pa komentar. Zelo mi je všeč dodatek iz Svetega pisma in Katekizma katoliške Cerkve. Mislim, da tega potrebujemo več. Ko poslušamo ali prebiramo zgodbe, prenesene iz drugih kultur – to je tudi meni osebno všeč, zelo pritegne, drugačno je od običajnega. Spomnim se, kako sem hlastal po De Mellu in kako sem hlastal po vsakršni vzhodnjaški literaturi. Včasih se nehote vsiljuje občutek, da krščanstvo tu zaostaja. Prav zato se mi zdi pomembno posebej opozoriti, da o vsem tem, o čemer govorijo te zanimive zgodbe, govori tudi krščanstvo, le da na nekoliko drugačen način. In – vsaj jaz v to trdno verjamem – na višji način. Ampak to nikakor ne pomeni, da so te zgodbe nekoristne. Nasprotno! Moja osebna izkušnja iskanja poti v duhovnost v obdobju, ko sem se oddaljil od vere in Cerkve je, da mi je prav ta vzhodnjaška duhovita in iskriva jasnost sporočil v zgodbicah pomagala, da sem začutil tisto ‘več’. Moja pot v krščanstvo zato nikakor ni bila ‘povratek’. Povratek bi pomenil vrnitev v plitvo, površinsko tradicionalno vernost, ampak velik skok naprej!« Tudi s to osebno noto je Bogdan pokazal, kaj mu pomeni krščanstvo in kako je znal tudi v javnosti umirjeno pokazati na krščanski predlog življenja. Zlasti smo to lahko občudovali pri obrambi vrednote družine.
Bogdana Žorža sem obiskal lani po božiču. Čeprav bolan, je bil poln optimizma. Občudoval sem njegovo odprtost, ko sva se pogovarjala o bolezni. »Zelo sem vesel, da sem bil lahko danes pri maši. Stal sem sicer v zakristiji, kajti stoje mi je laže. Če sem se utrudil, sem lahko sedel. Predvsem pa sem bil vesel, da sem lahko pel. Pel božične pesmi!« Bogdan je bil tudi navdušen cerkveni pevec. Potem se je pošalil: »Od tistega mojega petja sicer ni bilo velike koristi, a za mojo dušo je bilo tako blagodejno!« Prepričan sem, da danes Bogdan že poje pri nebeškem bogoslužju najljubše pesmi. Verujem, da vse, ki jim je na kakršenkoli način pomagal, jih ljubil in z njimi sodeloval, že priporoča Bogu.
Bogdanu pa iskrena hvala za tako lepo in plodno sodelovanje.
Božo Rustja, Hvala za vse, dragi Bogdan.(Pot do Boga) Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 40-41.
