Bližnjice

Pot do Boga 09 2013aV mlajših letih sem v svojih planinskih potepanjih še posebej rad imel bližnjice. Na planinskih poteh jih je veliko. Tudi takih, dobro nadelanih, dobro vidnih, celo bolje vidnih od ‘pravih’ stez. No, v resnici jih je pravzaprav vedno manj, ker se vzdrževalci planinskih poti zelo trudijo, da bi preprečili njihovo uporabo, da bi planince navadili na hojo po nadelanih, markiranih planinskih poteh, kar je z več vidikov zelo dobro premišljeno početje, ki ga močno podpiram.

Ampak, kot sem že dejal, nisem vedno tako razmišljal. Bližnjice so mi pomenile, da sem hitreje prišel na vrh, še bolj pa so bile dobrodošle pri spustu. In potem sem se še kako rad hvalil, kako malo časa sem porabil za neko pot ...

    Zaradi številnih prošenj, naj vsaj kakšno razmišljanje Bogdana Žorža (1948–2014) o hribih objavimo na spletu tudi v celoti, smo se odločili, da bomo občasno kakšno razmišljanje res objavili - obenem pa vse bralce in tudi vse, ki ste Bogdanove članke z veseljem prebirali v Ognjišču in nanje komaj čakali, spominjamo, da smo njegove članke o gorah izdali tudi v knjigi Nauk gora, ki jo lahko še vedno naročite v naši spletni knjigarni.
    Prav tako bomo tu in tam objavili tudi Bogdanov odgovor na kakšno pismo, ki ga je napisal pred petimi in več leti in je še vedno zelo aktualen ... in tudi tukaj velja podobno kot zgoraj: tudi Bogdanove odgovore na pisma smo izdali v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu, ki je prav tako še vedno v prodaji v naši knjigarni ...

Najbrž med najbolj znanimi bližnjicami so tiste na poti na Komno – ali, bolje, na sestopu s Komne. Že začetek poti je prekrasen, saj se pot začne tik pred slapom Savice. In ko zapustimo pot, ki nas vodi do slapa, se že po nekaj minutah začnejo znamenite serpentine. Pot se vije v lepo speljanih serpentinah, nekatere so tudi prav zelo kratke. Kar ni jim konca, vse tja do 48. serpentine (serpentine so lepo oštevilčene!), kjer se odpre lep razgled na Bohinjsko jezero. Od tu naprej serpentine niso več tako pravilne, tudi pot je občasno malo bolj položna, sledi dolini.
Zlasti v delu, ki je nekoliko manj strm, so vse serpentine močno ‘prerezane’ z bližnjicami. Pot v dolino je s pomočjo teh bližnjic mogoče zelo skrajšati in v mlajših letih mi je bilo to vedno velik izziv.
Pa tudi še na neki drugi, podobni poti sem imel zelo rad bližnjice – na poti iz Lepene h Krnskim jezerom. Pot je v resnici mulatjera, pot za mule iz časov prve svetovne vojne, zato dokaj udobna, široka in lepo speljana, tudi z mnogimi serpentinami. In tudi te serpentine so ‘prerezane’ s premnogimi bližnjicami.
Prav s temi bližnjicami sem se začel spopadati kot član planinskega društva, ko sem se včasih priključil kakim akcijam vzdrževanja planinskih poti. Malce nerodno mi je to priznati, pa vendar sem se šele ob teh delih v resnici zavedel, kakšno škodo povzročajo bližnjice. Iz lepo urejenih robov mulatjere so počasi začeli drseti kamni, kamen za kamnom. Planinci, ki so tod drveli v dolino, so te kamne vneto prožili, spodmikali so se jim pod čevlji. Voda si je ob nalivih potem v teh ranah našla prosto pot in opravila vse drugo. Pot do Boga 09 2013fKmalu je na mestu, kjer je bila prej udobna mulatjera, zazijal podor, nastal je kar nerodno prehoden graben ... Popravilo teh podorov je terjalo kar veliko časa in napora. Društvo se je trudilo, da bi z različnimi ovirami preprečevalo dirjanje po teh bližnjicah, a zdelo se je, kot da je ta napor nesmiseln. No, zadnja leta se vendar nekaj spreminja: vse manj je planincev, ki pri sestopu dirjajo po bližnjicah.
Morda je res, da so na moj odnos do bližnjic zelo vplivale prav delovne akcije v Lepeni, a niso bile te edini razlog. Vsaj še en zelo dober razlog je! Običajno se mi žena ni pridružila na mojih dirjanjih po bližnjicah. Držala se je označene poti in na mestih, kjer sem jaz zavil na bližnjico, pač stopila hitreje. In potem je bila, ko sem spet prišel na stezo, le kak korak za menoj. Moj ‘prihranek pri času’ le ni bil v resnici tako velik in na koncu sem vedno slišal njen blagi očitek: »Po udobni stezi lahko stopim hitreje, ti si le domišljaš, da ne vem koliko pridobiš!«
In prav v tem je pomembna modrost, ki sem jo začel počasi spoznavati. Ali so bližnjice res vedno bližnjice, ali se nam tako samo zdi.Pot do Boga 09 2013d
No, ja, včasih smo celo zelo prepričani, da nam bližnjice koristijo. Eno takih izkušenj imam prav s Komne! Bilo je še v tistih časih, ko smo v hribe hodili predvsem z vlakom. Tako sva se tudi na enega številnih planinskih izletov podala z vlakom – do Bohinjske Bistrice, potem z avtobusom do Zlatoroga – in potem počasi navzgor čez Komarčo proti dolini Triglavskih jezer. Nekje sva prespala, ne spominjam se več dobro, ali v koči pri Triglavskih jezerih, ali na Prehodavcih. Potem zjutraj pa lepo nazaj, čez Komno. Na Komni sva se malo zadržala in potem sva že začela malo pogledovati na uro in preračunavati, kako bova ujela avtobus in vlak. Ob voznih redih, ki sva jih imela na razpolago, se nam ni izšlo, razen če zares pohitiva. In sva zares ‘zdrvela’ v dolino in še ujela avtobus ter nato vlak ... Takrat sva bila bližnjic vesela, rekla sva si, da se je splačalo! Pa kljub temu! Kaj bi pa bilo tako usodnega, če bi šla lepo zlagoma in ujela zadnji, nočni vlak proti domu? Pravzaprav nič tako pomembnega se ni zgodilo s tem, ko sva prišla nekaj ur prej domov.
Seveda takrat nisem tako razmišljal, takrat se mi je zdelo sila imenitno, celo zelo pomembno, da sva ujela ta zgodnejši vlak. Šele danes se v polnosti zavedam, kako nepomembno je bilo tisto dirjanje.
Pot do Boga 09 2013bIn tako se dogaja pravzaprav z vsem lovljenjem bližnjic v življenju, ne le tistih na planinskih poteh. V vsakdanjem življenju jih kar naprej iščemo in kar naprej se nam zdi izjemno pomembno, če kje uspemo ubrati kako bližnjico. Pravimo, da smo potrošniška družba. In prav pri potrošništvu je to iskanje bližnjic še najbolj očitno. Kar naprej se obremenjujemo z razmišljanji, kako bomo ‘po bližnjici’ prišli do zaslužka, do avtomobila, do službe, ali do najnovejšega modela športnih copat, ali do najnovejše zgoščenke tega in tega modnega pevca ... Bližnjice se zdijo nekaj najpomembnejšega v življenju!
Pa ne gre samo za potrošniško miselnost. Bližnjice iščemo, ko je treba do avtomobilskega servisa, do zdravnika, pa tudi do ‘potrdila’ za birmo ali poroko ... Ljudje, ki so vešči v ubiranju takih in drugačnih bližnjic, veljajo za iznajdljive, uspešne. Ljudje, ki ne iščejo bližnjic, veljajo za čudake, nerodneže, neiznajdljive ...Pot do Boga 09 2013c
Da, tudi ljudje, ki veliko govorijo o duhovnih vrednotah, pogosto cenijo bližnjice. Če naj se tu na najmilejši možen način obregnem ob polomijo mariborske nadškofije, bi lahko dejal, da so odgovorni nekritično iskali bližnjice do uspeha, bogastva, družbene moči ... Čim hitreje priti do rezultata, čim hitreje uspeti. Vsaka bližnjica je pri tem dobrodošla, kakšne so dolgoročne posledice take bližnjice, dolgoročni učinek – tega ne razmišljamo. Kot bi bili omamljeni od trenutnega uspeha, rezultata. Potem, potem bomo že iskali nove bližnjice ...
Pa vendar imamo celo ljudski pregovor, ki pravi, da je ‘čas zlato’. Hm, ljudski pregovori pa vedno skrivajo življenjske modrosti, ne lažejo in ne zavajajo! Čas je zlato? V resnici, tudi s tem pregovorom ni nič narobe! Poglobiti se je potrebno le v to, kaj je zlato! Nam zlato prinese srečo? Zlato pomeni materialno vrednost, denar, bogastvo, ne pa sreče! Čas je zlato, zlato pa pomeni bogastvo in moč, a to dvoje, žal nikakor ne zagotavlja sreče! Zlato, denar, bogastvo je pravzaprav bližnjica do pohlepa, napuha, brezčutnosti in vsega, čemur bi lahko celo rekli ‘otroci zlata’ ...Pot do Boga 09 2013e
Ko gremo v gore, pomislimo na to, če res potrebujemo bližnjice. Jaz jih ne iščem več, lepo mi je iti zložno po stezi. Nekdo bi mi morda posmehljivo rekel: starost pač, noge niso več tako okretne. No, to je sicer res, je pa res tudi to, da ‘mladih nog’ kar nič ne pogrešam, prav zadovoljen sem s temi mojimi starimi nogami in s tem, kar še zmorejo.
Poskušajte tudi na tak način doživljati planinska potepanja. Poskušajte tudi otroke, ki jih vodite v gore, navajati, da hodijo lepo po uhojenih stezah. Tudi zaradi naravovarstvenih načel, a tudi zaradi vzgojnih učinkov. Naj se otroci učijo tega, da divjanje po bližnjicah, ki smo ga do nesmisla razdelali v naši generaciji, ne vodi k sreči. Za lepa doživetja si je potrebno vzeti čas, ne pa drveti po bližnjicah. Neki starejši planinec mi je na enem takih dirjanj po bližnjicah dejal: »Pazi, mladenič! Sreča ne hodi po bližnjicah, lepo počasi naokoli gre! Če boš preveč hitel po bližnjicah, se bosta lahko še zgrešila«. Takrat se mi je to zdela samo zanimiva domislica, danes jo doživljam kot veliko modrost.

ŽORŽ, Bogdan.Bližnjice. (Pot do Boga). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 38-39.

Zajemi vsak dan

Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo.

(Janez Zupet)
Torek, 11. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh