Veselite se življenja

Ta prispevek nastaja v bolniški postelji. Nekoliko nenavadno za prispevek, ki naj bi bil namenjen izkušnji gora. Pa zame ni nenavadno. Pravzaprav – takoj, ko sem pristal v bolnišnici in sem bil seznanjen s prvimi, še zelo nejasnimi izvidi, so mi misli pohitele v gore: kdo ve, kdaj bom spet lazil gor? Včeraj sem bil premeščen iz šempeterske bolnišnice sém, na Golnik. Zelo težko sem dihal, z veliko muko sem naredil par drsajočih korakov. Cel kup novih pregledov me je še dodatno izmučil, bolečine so se povečale. Pustil sem se prepričati in sem vzel zdravilo proti bolečinam. Malo mi je odleglo. Zvečer sem se opogumil. Šel sem na hodnik, ga najprej premeril z očmi – zdel se mi je neskončno dolg. Potem sem se počasi podal na to mojo zahtevno turo …
Počasi sem napredoval lovil sapo in ravnotežje. Misli pa so mi kar naprej bežale tja gor, v skalne vrhove. Pa ni bilo neke posebne žalosti v teh mislih. Pravzaprav se že zelo dolgo pripravljam na to, da se bom moral goram, vsaj tistim zahtevnejšim, odpovedati. A pripravljam se, da bo to zaradi vida. Da bi mi pa odpovedale telesne zmogljivosti, meni, ki sem tako ponosen na svoje zdravje, na svojo kondicijo – ne, na to res nisem pomislil. In zato mi je kljub vsemu malce čudno pri srcu. Še več pa je bilo veselja, lepih spominov na planinska doživetja, veličastne razglede, prijateljska planinska srečanja… Več kot dovolj razlogov za veselje in za hvaležnost, da mi je bilo vse to dano! Da, predvsem neskončno hvaležnosti sem občutil, ko sem z muko premikal noge po hodniku, korak za korakom. Na koncu hodnika sem se obrnil. Zmogel sem. Novo veselje me je obšlo. Nazaj mi je šlo že nekako lažje.
Danes zjutraj sem se uredil v kopalnici in se podal na pot. Nekak nov izziv me je zagrabil. Če sem sinoči zmogel s pomočjo protibolečinske tablete, bom lahko tudi danes brez nje! Saj tableta pravzaprav ničesar ne zdravi, le bolečino odvzame. Če pa telo zmore pod vplivom tablete, pomeni, da zmore, tudi brez nje. Le jaz sem se zaustavil morda že veliko prezgodaj. Preden je telo prišlo do meje zmogljivosti, ustavil sem se zaradi bolečine. Pogumno sem se odpravil na pot in je šlo. Odločil sem se še za nekaj več, da grem v pritličje na kavo. Ko sem prišel do dvigala, sem samo pogledal k vratom, stisnil zobe in šel po stopnicah. Z velikim užitkom sem v miru popil kavo, malo posedel, se razgledal naokrog in se podal nazaj, po stopnicah navzgor in nato po hodniku. Ko sem se približeval sobi, me je začel prevevati neki občutek neizmernega veselja. Solze so mi prišle na oči, solze pristnega veselja. Prišel sem v sobo, legel na posteljo, vzel beležko in skiciral to razmišljanje, zapisal in oblikoval ga bom pozneje, zdaj še nimam računalnika pri sebi.
Neko pomembno spoznanje me je obšlo, v povezavi s tem veseljem. Mislil sem sicer, da vse to že dolgo vem, celo govoril in pisal sem o tem. A vedel sem bolj na neki teoretično – razumski – filozofski ravni. Sedanje spoznanje je bilo veliko več, je bilo to, ko preprosto ‘veš’ in pika, je bilo nekako ‘spoznanje duše’, kot bi temu lahko tudi rekel. Če bi bilo samo to spoznanje edina korist te moje bolezni ( pa sem prepričan, da ni, da je glavni smisel nekje drugje, da je to le nekak ‘stranski učinek’) – potem mirno lahko rečem, da se je bolezen splačala, ne glede na končni izid ob tem, ko še niti prave diagnoze ne vem in se zdravljenje niti še ni začelo.
Tudi na tej moji današnji turi so mi misli kar veliko bežale v gore. V teh mislih pa so se kar pogosto pojavljali znanci ali le priložnostni sopotniki, ki so kljub resnim boleznim, poškodbam … ohranjali gorniško veselje – seveda ob upoštevanju realnih zdravstvenih omejitev. V gorah sem srečal kar nekaj sladkornih bolnikov, ki z neko disciplino pri obvladovanju bolezni zmorejo tudi kar resne visokogorske ture. Srečal sem ljudi po infarktu, po možganski kapi, po prebolelem raku … Le dovolj trdne volje je potrebno, vztrajnosti, in pa dovolj trdne vere ob zadostni dozi milosti, ker vse vendar ni v naših človeških rokah!
In v ozadju vsega tega je spet vprašanje veselja. Vsi moji zgoraj omenjeni naključni znanci so radi govorili o tem veselju, veselju ob tem, “ko jim je še enkrat uspelo”. Vedno se rad spominjam starejšega možakarja, ki sem ga prehitel pred leti tam gori visoko že v Kalvariji. Počasi je sopihal navzgor, velika postava, sklonjena pod težo let. Pozdravil sem ga in vljudnostno povprašal, kako gre. Zaustavil se je, kot bi izkoristil priložnost za počitek, in veselo odgovoril: »Eh, bo šlo, bo šlo! Bolj počasi, kot včasih, pa je vseeno dobro. Včasih sem to kot za šalo pretekel, zdaj ne gre več. Saj noge bi šle, noge, pa sapa mi ne daje. Ampak vseeno gre, sem pa zato toliko bolj vesel, vsakega koraka sproti se veselim!«
Danes pravzaprav ogromno pišemo in govorimo o veselju. Ampak je to veselje vse preveč usmerjeno v ‘uspeh’, je veselje ob uspehu, pa naj bo kakršenkoli. Je veselje ob lepem doživetju, pa naj bo kakršnokoli. Je tudi veselje ob tem, ko naredimo nekaj dobrega. Vedno pa gre pri tem za nekak ‘uspeh’ - nekaj lepega, dobrega, koristnega, zabavnega … nam ‘je uspelo’. Tudi ljudje, ki so preboleli neko težko bolezen, govorijo o veselju ob tem, ko jim je uspelo premagati bolezen.
Meni pa so v mislih odzvanjale nekatere besede o veselju iz Svetega pisma. Najprej tiste, ki jih je evangelist Matej ob opisu Jezusovega krsta zapisal takole: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje …«. Kak sodoben ciničen svobodomislec bi ob tem najbrž dejal »Kako sprevrženo! Svojega edinca pošlje na kratko življenjsko pot, ki se bo katastrofalno končala s sramotno smrtjo na križu, prežeto s strahotnim trpljenjem in ponižanjem – on se pa tega veseli!«. Če gledamo na veselje zgolj z vidika sodobnega prevladujočega zornega kota uspeha, potem bi imel naš cinik najbrž celo prav! No, v svojem govoru na Gori je Jezus namenil nekaj močnih sporočil tudi veselju. Tako beremo: »Veselite se in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12). Tu Jezus očitno ne govori o tem našem veselju ob uspehih, ampak o veselju ob povezavi s trpljenjem. Saj te besede neposredno sledijo besedam “blagor žalostnim” … Jaz pa sem te misli o veselju povezal z mislimi o ljubezni. »… Jaz pa vam pravim, ljubite svoje sovražnike. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji?« (Mt 5,46).
In to zadnje Jezusovo vprašanje prenašam tudi na misli o veselju. Če se veselimo le takrat, ko nam gre dobro, ko dosegamo uspehe, ko imamo dovolj razlogov za veselje, kakšne zasluge za to lahko pričakujemo? V čem smo kristjani sploh drugačni od drugih? Mar se tega ne veselijo vsi? Čemu je sploh potrebno pozivati k takemu veselju?
Zato me je na moji ‘turi’ proti bolniški sobi prevevalo drugačno veselje. Ni to nekak dosežek, na katerega bi bil lahko ponosen, ni to znak, da sem premagal bolezen, da bo šlo odslej le navzgor, da mi je ‘uspelo’. Je veselje nad tem, da se nisem predal žalosti, malodušju, da nisem začel opisovati, da zmorem prenašati tudi te težave.
In veselje se je mešalo s hvaležnostjo: za vse lepo in dobro, za vse milosti, ki sem jih prejel doslej v tolikšnem izobilju, pa tudi s hvaležnostjo za to bolezen. Če malce pogledam nase od strani in intimno – v resnici sem neko tako preizkušnjo res potreboval in imam zadostne razloge za hvaležnost – sploh ne glede na to, kakšen bo razplet bolezni.
Zato pa vas vabim, dragi moji bralci, veselite se življenja, v vsakem njegovem trenutku. Veselite se ko vam gre dobro, a tega mi ni potrebno posebej poudarjati, saj je to vendar zelo naravno, mar ne? Veselite se takrat, ko vam je hudo. Veselite se, ko vidite, da to zmorete, pa čeprav ste se še malo prej bali, da vi česa takega ne bi prenesli! Veselite se, ko vam gre vse narobe, ker so to za vas morda čudovite življenjske preizkušnje, iz katerih se lahko nekaj zares pomembnega in koristnega naučite, se obogatite za veliko izkušnjo življenjske modrosti. Veselite se, ko spoznate, da so vam tudi v najtemnejših trenutkih dani trenutki posebne milosti, da niste sami in zapuščeni, le odprti morate biti za to milost.

ŽORŽ, Bogdan. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 1, str. 40-41.
Prispevek z naslovom Veselite se življenja smo objavili dva meseca pred Bogdanovo smrtjo (6. marca 2014). Njegova iskrenost je vzbudila med bralci velik odmev. Ljudje so občudovali, kako se je soočal z boleznijo in kako je bil to pripravljen deliti z drugimi. Bogdanove članke, ki jih je za Ognjišče pisal od leta 2012 do svoje smrti, smo izdali tudi v knjigi Nauk gora.