Pot vere je prevozna čez mejo življenja

Bogdan Žorž je bil skupaj z ženo Zdenko zelo dejaven član svoje župnije in širše slovenske cerkvene skupnosti. V tej vlogi ga poznajo otroci, ki so se udeleževali poletnih taborov, domači farani in mnogi ljudje po slovenskih župnijah, ki so poslušali njegova predavanja vse do njegovega zadnjega leta življenja. Avgusta za veliki šmaren in septembra za mali šmaren 2013 je bil Bogdan še na Kredarici, slabe pol leta za tem je po štirih mesecih hude bolezni umrl. Zdenka je odstrla zaveso in nam zaupala vpogled v to, kako sta preživljala bolezen in doživljala zadnji del svoje zakonske poti do njegovega praga večnosti. Pogled v ta del njunega življenja nam odkriva, da je verovanje tista življenjska pot, po kateri človek varno vozi vse do praga svojega življenja in je edina prevozna tudi čezenj.
Še preden sta zakonca Žorž začela leta 1992 voditi v Čepovanu vzgojno družino za otroke, sta imela v počitnicah tabore za otroke iz župnije Nova Gorica in drugih primorskih župnij. Vsako poletje pet taborov po štirideset otrok. Začeli so v nedeljo zvečer in naslednjo nedeljo končali s kosilom. Pri tem jima je pomagala katera od mater, tudi kak zdravnik se jima je pridružil. Njuno vzgojno prizadevanje je torej vsako poletje doseglo dvesto otrok iz primorske cerkvene skupnosti.
Poleg tega dragocenega vzgojnega služenja narodni in verski skupnosti, Bogdanove dejavnosti v psihoterapevtski stroki, predavanj po župnijah in pisanja za Ognjišče, sta bila zakonca Žorž dejavna v svoji dornberški župniji. Bogdan je bil delivec obhajila, član pastoralnega sveta, bralec beril in cerkveni pevec, Zdenka je prostovoljka v župnijski karitas, bralka beril, s svojim poklicnim znanjem zna skupaj z drugimi ženami poskrbeti za bogoslužna oblačila, za dobro vzdušje zaigra lepo melodijo na svoje citre.Pot do Boga 08 2014a

ZADNJI DEL POTI BOGDANA ŽORŽA DO PRAGA VEČNOSTI
Na prvo pomladno nedeljo imajo dornberški planinci tradicionalni pohod Trstelj – Fajti hrib; zakonca Žorž sta ga vedno pomagala organizirati. Bogdan je bil vse življenje zelo zdrav, nikoli ni jemal zdravil, pred tem pohodom marca 2013 pa je bil prehlajen in hripav, zdravnik mu je predpisal antibiotike. Na dan pohoda je čutil utrujenost, tako da sta se z ženo do vrha Trstelja peljala.
Od tedaj je tožil, da je utrujen. Delal je kot vedno po ves dan, pri utrujenosti pa šaljivo krivil starost – svoj EMŠO.
Žorževa in njuni prijatelji so se ob nedeljah radi shajali na Trstelju. V eni od oktobrskih nedelj je Bogdana na tej poti dohitel prijatelj z avtom, ustavil in ga vljudnostno povabil, naj prisede. »Veš, danes pa te je sam Bog poslal, tako težko hodim.«
Začel je pokašljevati in težko dihati. Beseda se mu je ustavila, da ni mogel dokončati stavka. Zdravniški izvidi so bili dobri, samo kri ne. Spet je dobil zdravila, zdravje pa se mu ni izboljšalo. Konec oktobra je v soboto zidal na vrtu zidek, mešal malto in nosil kamne; ko je končal, je potožil Zdenki: »Veš, danes pa imam prav dosti!« Ko sta šla nato v nedeljo popolne na Trstelj, je bil zelo slab, zvečer doma še slabši; »Ponoči nisem vedela, če bo preživel, tako težko je dihal.« V ponedeljek so mu na pregledih odkrili tumorje na pljučih, jetrih in bezgavkah. Sledili so štirje meseci intenzivnega zdravljenja, 6. marca 2014 je umrl, star 66 let.
Ti štirje meseci so bili čas zorenja za njegovo slovo od sveta in priprava za njuno slovo na tem svetu. Preživela sta jih v skladu s svojo izkušnjo iz Jakobove poti, da je treba življenje sprejeti takšno, kakršno je. Kakšno je bilo to njuno zadnje zakonsko in človeško zorenje?
»Sprejela sva, da bova normalno živela naprej, tako kakor se da, kakor so mu dopuščale zmožnosti. Da si bova pomagala. Vsak dan sem ga peljala dvakrat na Trstelj, da se je nadihal svežega zraka, enkrat dopoldne in enkrat popoldne. Od tam, kjer sva pustila avto, sva hodila četrt ure do hišice, kjer smo se radi sestajali s prijatelji. Od tam se vidijo Dolomiti, Triglav ... Ves čas sva se pogovarjala. Gledal je hribe in rekel: ‘Še bova šla!’ Drugi mesec – bil je december – je že težje hodil. Rekel je: “Veš kaj Zdenka, če ne bova mogla na Triglav, bova šla pa kam nižje.” Ko sva hodila januarja, je hodil že prav malo; rekel je: “Lahko bova hodila samo še po ravnem.” Po tistem sva hodila samo še po ravni poti tam gori na Trstelju. Včasih se mu je kaj premaknilo in je tudi lažje hodil. To je bil zadnji mesec, februar. Takrat mi je rekel: “Ne bova več hodila. Zdenka, ne morem več.”«
Tako sta bila dva tedna pred smrtjo na svojih vsakodnevnih sprehodih pripravljena na zemeljsko slovo. Vse štiri mesece bolezni sta vsak dan dvakrat hodila na goro zajemat zalogo zraka, da je lahko dihal. Gledat obzorja gora in svojih gorskih poti, po katerih sta se več kot dve tretjini svojega življenja človeško zbliževala v svojem zakonu in na svoji življenjski poti k Bogu. Njuni pogovori na teh zadnjih poteh so izzveneli v njegovo sklepno spoznanje, da je izpolnil svoje življenjsko poslanstvo. Zdenka pravi: »Veliko se je posvečal ljudem, ki si niso znali ali zmogli pomagati. Nas je pripravil, da si znamo in moremo pomagati. Zadovoljna sem, da sem mu lahko pomagala!«
Zdenka je ostala brez Bogdana, njemu pa je prihranjeno, da bi ostal brez nje. Večina zakoncev ne umre skupaj; tisti, ki ostane, nosi breme žalovanja in samote. V svoji ljubezni pa ima tudi zadoščenje, da teh bremen ni treba nositi drugemu. Bi bilo pri Žorževih težje živeti samemu Bogdanu brez Zdenke, ali je sedaj težje njej brez njega? »Njemu bi bilo dosti težje. To je večkrat rekel,« reši vprašanje Zdenka. »Čutim pa, da je z mano. Da me spodbuja, naj grem naprej, da delam, kar je treba. Čutim spodbudo, da je dobro, kar delam. In da je treba iti naprej in sprejeti življenje takšno, kakršno je.«
Zdenka vzame iz predala droben zvešček. Bogdan je zadnji teden v bolnišnici na Golniku, kjer je videl, da mu nobena zdravila več ne pomagajo, vanj z okornimi, težko berljivimi črkami zapisal svojo poklicno in duhovno meditacijo. Tudi tele stavke: »Kako lepo je življenje ... Kako lepo življenje si mi namenil, Bog, ko si mi dal moje najbližje, družino ...« In stavki, da se sedaj ob koncu bolj kot kdajkoli zaveda, kako rad ima naravo, svoje delo in poklic. Tudi stavki, da vidi, kako je ob vsem lepem v življenju potreboval tudi to izkušnjo trpljenja. In stavki, kako si želi še nekaj časa veseliti vsega tega in morda še bolj vse deliti z drugimi. »To so moje želje, dobri Bog. Tu se bom zatekel k Jezusovim besedam: če je mogoče, mi jih izpolni, vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.«
Psihoterapevt duhovno poglobljene človeške svobode in odgovornosti, Viktor Frankl, je ugotavljal, da je človekova prednostna naloga na življenjski poti ustvarjalno delati in bogato doživljati soljudi,
naravo in kulturo, če je to le mogoče. Ko pa se človek znajde v tragičnem položaju, ko ni mogoče ne eno ne drugo od tega dvojega, se mu odpre še bolj vzvišena pot človeškega zorenja – da zavzame smiselno stališče do svojega na zunaj nespremenljivega stanja. Bogdan je v svoji hudi bolezni opravil tudi ta zrelostni izpit iz življenjske modrosti tako, da nam njegov zgled osvetljuje tisti del življenjske poti, ko smo nemočni, odvisni od pomoči bližnjih in upanja v božje varstvo.
RAMOVŠ, Jože. Pot vere je prevozna čez mejo življenja. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 8, str. 40-41.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh