Zakonca Žorž na njunih poteh ...

Zadnje dni življenja je Bogdan Žorž, skrajno zdelan od bolezni, pisal svoj zadnji članek za Ognjišče: o Jakobovi poti – Camininu v Santiago v Kompostelo v Španiji. V njegovem računalniku pa ga ni bilo, zato smo se z njegovo ženo Zdenko pogovorili o tej poti, ki sta jo prehodila skupaj, in o nekaterih drugih njunih življenjskih poteh. Štiri desetletja sta v zakonu skupaj hodila po njih. Zapis o Jakobovi poti in poteh po gorah objavljamo v tem prispevku, medtem ko ostajata za drugič zapisa o njunih poteh vzgoje otrok in o zadnjem kosu zemeljske poti do praga večnosti, ki ga je Bogdan prestopil 6. marca 2014 po hudi in nagli bolezni, star nekaj dni več kot 66 let.

... PO JAKOBOVI POTI V KOMPOSTELO
Zdenka pripoveduje: »Za Jakobovo pot v Kompostelo sva se odločila na hitro, vleklo naju je pa že dolgo. Povedala sva nekaj prijateljem in pridružili so se nama trije: en par in en gospod, vsi planinci. Odšli smo 12. maja 2009. Začeli smo na francoski strani in šli čez Pireneje. Spremljalo nas je večinoma slabo vreme. Za vse smo se odločali vsak dan sproti. Nič nismo planirali, ne kje bomo jedli, kje spali, kako hodili. Rekli smo samo: pojdimo z božjo pomočjo! Hodila sva vedno skupaj. Vsak po svoje sva razmišljala, zvečer pa sva si povedala. Za naju je bila to prava življenjska pot, ki sva se ji popolnoma prepustila; vse sva prepustila božji previdnosti. In za vse je bilo poskrbljeno: za jesti in prenočišče. Če je bilo eno polno, smo šli še pet, šest kilometrov in dobili drugo. To je kot pot našega življenja: vzponi, padci, bili smo do kolena v blatu, tudi nekaj lepega vremena je bilo, da smo se potili, in tak dež, da nam je polomilo dežnike. Pot je bila tudi 17 km in več ravna, večinoma pa se je malo vzpenjala, malo padala. Srečala sva ljudi, ki so odmetavali svoje stvari, kar so nosili preveč. Midva sva imela samo najnujnejše. Ko smo se malo prehladili, smo vzeli septolete in je šlo naprej. Nobeden ni zbolel, vsi smo prišli zdravi domov. Hodili smo 28 dni, kak dan tudi 43 km, dnevno po 12 ur in več. Le zadnji dan smo imeli samo 5 km. Vsega smo prehodili skoraj 1100 km.«
Zdenka je pozorna in bistra opazovalka. Ob ljudeh, ki na tej dolgi poti omagajo in gredo naprej z avtobusom ter ob njunih izkušnjah s poti, je prišla do spoznanja, da omagajo tisti, ki se ne prepustijo poti. Ko kar naprej mislijo, kje bodo jedli, kje se umili, kje spali ..., jim je pot le breme, od nje nimajo nič. Njena modrost je: prepustiti se stvarem takim, kot so v božji previdnosti, ter svojim močem, naravi in pomoči ljudi.
»Ko sva se vrnila z Jakobove poti, sva jo predstavila v naši cerkvi. Povedala sva svoje doživetje, da je naše življenje tako enostavno, samo prepustiti se mu je treba. Tako malo potrebujemo za življenje, da preživimo! Svoje življenje si zakompliciramo le sami. In si ga po nepotrebnem grenimo. Življenje pa je v resnici prav enostavno«, je prepričana Zdenka po izkušnjah dolgega peš romanja po Jakobovi poti in po vseh življenjskih poteh, ki sta jih prehodila z Bogdanom.

... PO GORAH
Zakonca Žorž sta bila vse življenje planinca. Iz teh izkušenj je Bogdan pisal v Ognjišču serijo člankov Pot do Boga preko gora. Zdenka je v pogovoru posegla po eni od njunih prvih gorskih izkušenj, ki lepo kaže na celotno poznejšo smer njune življenjske poti.
»Leta 1974 – to je bilo 3 leta po najini poroki – sva šla na Triglav. Dopusta nisem dobila, zato sva šla v petek po tretji uri popoldne. Šla sva na Dolič. Bilo je zelo lepo vreme, ponoči pa je prišla huda nevihta. Tako je treskalo, kot da bo kočo odneslo v zrak. Pa imam to v lepem spominu, kako to doživiš na drugačen način. Drugi dan sva šla na Triglav in nazaj čez Kredarico, Planiko in Dolič. Na Triglavu je bilo lepo vreme, nazaj pa taka megla, da nisva videla poti. Med Kredarico in Planiko sva izgubila stezo. Tudi to imam v lepem spominu, kako se reši. Obstala sva, poslušala in čakala. Zaslišala sva glas in ko so ljudje prišli bliže, sva našla stezo, šla naprej in prišla srečno v dolino do avta.«
V hribih in na življenjskih poteh se je treba orientirati tudi po drugih ljudeh. Zaupati sebi, drugim ljudem, naravi in Bogu. Zdenka poudarja, da ju je to vedno spremljalo skozi življenje. Med to potjo na Triglav in Jakobovo potjo v Kompostelo je preteklo 35 let njunih poti po hribih in skozi življenje – v zaupanju vase, v ljudi, v naravo in v Boga. In po romanju v Kompostelo še 5 let istega zaupanja do njegove smrti letošnjo zimo.
Od tedaj pa Bogdan gleda v njuni dnevni sobi iz fotografije – ves v modrem: modra majica, modrikasta kapa, za njim in nad njim pa veliko ozadje triglavskega neba nad Kredarico. To je slika, ko so leta 2011 prišli srečno z veliko skupino dornberških domačinov s Triglava. Bile so družine z otroki, mnogi so bili prvič na Triglavu. Sestopali so v navezi, da je bilo varno za vse. Zdenko je bolela noga, da je ostala na Kredarici. Običajno sta take skupine vodila skupaj v navezi, eden spredaj, drugi zadaj, takrat pa je bil sam. S Triglava so se vrnili z veliko zamudo in Bogdan ji je dejal: »Zdenka, danes sem te pa zelo pogrešal! Skupaj veva brez besed, kaj morava narediti.« Smeh na fotografiji je iz trenutkov te vrnitve s Triglava. Narejena je od spodaj, tako da Bogdan z nje gleda nekje od zgoraj. Videti je zelo vesel. Ta slika je pravcati simbol njegovega sedanjega stanja, ko upamo, da gleda srečen iz nebeške modrine.
Za malo mašo, 8. septembra, lani sta bila z Zdenko zadnjič v gorah – na Kredarici za praznik. V enem dnevu sta šla gor in dol. Malo pred tem pa za 15. avgusta. Na ta dan sta hodila k maši na Kredarico vsako leto od postavitve temeljnega kamna za novo kapelico. Lani si je Bogdan zaželel, da bi šli iz Kota, ker po tej poti še ni šel. Deževalo je, bilo je mrzlo, v njem je že nevidno delala bolezen. Ta pot je v dežju težka, ker je veliko korenin in drsi. Z njima je šel tudi njihov prijatelj Ivo. Odločili so se, da gredo po njej in srečno so prišli.
Lepa in nepozabna so Zdenkina doživetja z njunih poti v gore, o gorniških prijateljih iz Dornberka in vse Slovenije, o Urbaniji, Šlibarju. Nov lesk se prižge v njenih očeh, ko pove, kako je Bogdan pred leti pomagal pri obnovi kapelice na Kredarici.
Kako je spremljala Bogdanovo pisanje člankov za Ognjišče Pot do Boga preko gora? Ob vsakem bi lahko pripovedovala zgodbo. Ob tistem o veselju do življenja živo obuja spomine na zimsko pohod, ko so gazili sneg s Komne čez Bogatin. Doživetja o tem, kako so se na poti čez drn in strn orientirali samo po belih, zasneženih hribčkih, da so prišli varno čez hribe v dolino na sončni primorski strani. V visokem snegu ni ne poti in markacij ob njih, nebesno dalj in stran proti cilju, kamor je človek namenjen, pa je treba vedno meriti. Bogdan in Zdenka sta skupaj štiri desetletja usmerjala svoje poti predana v ljubečo božjo previdnost, z zaupanjem vase, v ljudi in v naravo.

RAMOVŠ, Jože. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 40-41.

Pripis urednika
Bogdan Žorž je imel v načrtu, da napiše prispevek o caminu – peš romarski poti v Kompostelo. Tudi v zavesti, da gre njegov življenjski kamino proti koncu, kakor je zapisal v enem od zadnjih pisem v elektronski obliki. Žal se zapis ni ohranil, ali ga ni niti utegnil do konca zapisati, zato je toliko bolj dragoceno pričevanje njegove žene Zdenke, zveste življenjske sopotnice, o tej poti. Zanimivo je, da je to romarsko pot Bogdan imel dlje časa v mislih, uresničil pa jo je takoj, ko je stopil v pokoj. Zapis o caminu je pripravil dr. Jože Ramovš, ki bo v naslednji številki opisal še zadnji del Bogdanove življenjske poti do praga večnosti.