Je za ljubezen potrebna poroka?

Dekle in fant se imata rada. Zakaj bi se morala na zunaj vezati z nekim obredom (poroko)? Ali ni za skupno življenje dovolj njuna ljubezen? Zakaj Cerkev vztraja pri nekem zunanjem obredu, formalnosti?

Živimo v svetu, kjer se zdi, da so vse stvari zgolj prehodnega značaja. Zavedamo se, da je naše znanje nepopolno, da se spreminja in nadgrajuje iz dneva v dan. Prav tako so tudi naši dosežki nekaj začasnega, saj bo tisto, kar je danes novost, jutri že zastarelo, preseženo. Pomislimo samo na računalnik. Vsi se zavedamo, da bo računalnik, ki smo ga kupili, kmalu zastarel. Programov, ki so bili pred desetimi leti neprekosljivi, danes sploh ne moremo več uporabljati. Svet se izjemno hitro vrti in spreminja, zato se zdi, da ni nič trdnega, nič dokončnega, nič stalnega. Vse, kar je, je samo začasno, jutri bo lahko drugače, upajmo, da boljše.
Ali je mogoče znotraj takega občutja prehodnosti, spremenljivosti narediti neko dokončno življenjsko odločitev, ki me bo zavezovala za vse življenje? Zakaj bi ogradil svojo življenjsko pot z dokončno odločitvijo in si s tem omejil svobodno polje za vsestransko uresničitev?
Dejstvo je, da se danes mladi dosti teže zavežejo za določeno življenjsko odločitev oz. da odlašajo, kolikor se da, s trenutkom dokončne odločitve. Želijo ohraniti svobodo, široko obzorje različnih možnosti. Želijo ohranjati mladost, nočejo se prehitro dokončno vezati. Zdi se, da si ne upajo prevzeti nase odgovornosti, da jim manjka moči in vere, da je dokončna odločitev sploh mogoča.
Vendar nihče ne more uresničiti v življenju vseh idealov. Vsaka odločitev namreč obsega odpoved drugim možnostim, vsebuje ločitev od drugih poti. S tem se odprejo vrata za uresničenje lastnega življenjskega načrta. Izbira omogoči, da človek vso energijo posveti uresničevanju znotraj svoje poti, da si oblikuje osnovo, na kateri temeljijo vse njegove nadaljnje odločitve. Da se človek v pravem trenutku prav odloči in da ostaja življenjski odločitvi zvest, je potreben pogum.
Življenjska odločitev je vsekakor neke vrste tveganje. Vendar največ tvegamo, če se dokončni odločitvi odpovemo oz. z njo predolgo odlašamo. Stalna odprtost človeka izčrpava. Psiholog Anton Trstenjak je zapisal: »Samo taki ljudje, ki se čutijo svobodne v odločitvi in to odločitev tvegajo, ne da bi se bali prevzeti nase breme odgovornosti, so zmožni tudi osrečiti sebe in druge. Strah pred odločitvijo je strah pred rastjo v samostojno osebnost.«
Če ni nič dokončnega, če se lahko vse spremeni, potem je človek obsojen na življenje v stalni negotovosti. Življenjska odločitev prinaša v življenje posameznika in skupnosti gotovost in sproščenost, je podlaga za medsebojno zaupanje. Ali je potrebno tako odločitev dokazovati s papirjem? Ali ni zunanji obred samo formalnost?
Poroka bi bila zgolj formalnost, če zaročenca ne bi imela iskrenega namena, da brezpogojno sprejemata drug drugega »v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«. Ko nekdo zavestno izreče tako obljubo, to gotovo ni zgolj formalnost. Slovesni obred v javnosti pa daje intimni zvezi med dvema tudi javni pomen. Od tedaj naprej je tudi drugim ljudem jasno, da sta se dva drug drugemu dokončno zavezala. Za kristjane pa je zakon zakrament, vidno znamenje Božje navzočnosti med nami. Bog, ki je ljubezen, kliče človeka v ljubezensko zvezo, zato je zakon znamenje Božje ljubezni. Slovesnost poroke je zato izraz vere, da medsebojna ljubezen zaročencev ni samo nekaj človeškega, ampak je v tej zvezi navzoča večna Ljubezen. Je zahvala Bogu, da je zaročenca poklical v skupno življenje, in prošnja, naj ju Bog s svojim blagoslovom ohranja in varuje. Zakonca se zavedata, da so njuna prizadevanja pod Božjim varstvom, da ju Gospod spremlja. Zakrament svetega zakona daje zvezi trdnost in sproščenost. Zakonca vabi k medsebojnemu sprejemanju, odpuščanju in zvestobi. V svetu, kjer je vse prehodno, nas Bog spominja, da je ljubezen večna.

Roman Globokar, Kaj je res, Ognjišče (4) 2007, str. 77