sv. Kunigunda (3. marec)

Kunigunda je germansko plemiško ime, ki naj bi pomenilo ‘modra bojevnica’. S svetniškim sijajem ga je oplemenitila nemška kraljica in cesarica ter nazadnje redovnica Kunigunda. Rodila se je okoli leta 980 v luksemburški grofovski družine. Vzgojena je bila v samostanski šoli. Dvajsetletna se je poročila z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je leta 1002 postal nemški kralj, ona pa kraljica, leta 1014 ju je papež Benedikt VIII. kronal za cesarja in cesarico. Svojemu svetniškemu možu, ki ga je imenovala “ljubi brat in gospod”, je bila modra svetovalka. Njun zakon je bil brez otrok, zato je cesar Henrik za svojega dediča postavil Kristusa. Po njegovi smrti je nekaj časa sama vladala, nato pa vstopila v samostan, kjer je preživela petnajst let. Pred smrtjo leta 1039 je izrazila željo, da jo pokopljejo ob možu v redovni, ne cesarski obleki. (sč)

Sv. Kunigundi je pri nas posvečenih šest cerkva, tri so župnijske in tri podružnične. Svetnica je najbolj češčena v MB nadškofiji, kjer so postavljene vse tri župnijske cerkve: v Zgornji Kungoti (1) (župnija Gornja sv. Kungota), v Gradiški (2) (Spodnja sv. Kungota) in v Gorenjah pri Zrečah (3) (župnija Sv. Kunigunda na Pohorju); ‘mariborska’ je tudi p. c. sv. Kunigunde v Kungoti pri Ptuju (4) (žup. Hajdina). V LJ nadškofiji stoji p. c. sv. Kunigunde na Taboru nad Goričico (Ihan) (5), v CE škofiji pa na Gori – Šentjungert (Galicija).(6) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 3, str. 115