sv. Henrik (13. julij)

Sveti Henrik je pri dvajsetih letih nasledil svojega očeta kot bavarski vojvoda, leta 1002 pa je postal nemški kralj, dve leti zatem še rimski cesar.

Ko je bil sveti Božji služabnik maziljen za kralja, se ni zadovoljil s stiskami časnega kraljevanja. Hotel si je pridobiti večno krono, zato je stopil v službo najvišjega Kralja: skrbno je pospeševal bogoslužje, cerkvam je podelil obsežna posestva in jih obdaril z neštetim okrasjem in opremo. Na svojem ozemlju je ustanovil novo bamberško škofijo, … (iz starega življenjepisa)

več o Henriku II. v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 29-30.

 • Na pobudo žene Kunigunde je Henrik freisinški škofiji podaril Stražišče pri Kranju in zemljo med Žabnico, Savo in Soro; briksenški škofiji pa Bled s širšo okolico med obema Savama. Pri nas se je njegovo češčenje ohranilo več stoletij in sv. Henrik (v pohorski govorici Areh) je zavetnik dveh p. c.: na Arehu na Pohorju (Sv. Martin na Pohorju) in v Vonarju (Sv. Ema) ⇒ desno.

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98