MEDSEBOJNA LJUBEZEN (Jn 13,35)
Kristjani so si izmišljali in si izmišljajo marsikaj, da bi iznašli kakšno drugo osebno izkaznico. - So taki, ki hodijo k maši, taki, ki hodijo okoli z rožnim vencem v rokah, taki, ki se za nekaj časa umaknejo v kakšen samostan ali živijo kot puščavniki, taki, ki organizirajo slovesne procesije, romanja, gredo v Kompostelo ... - Vendar osebna izkaznica kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen. - Duhovniki v talarjih, redovnice v oblačilu podeželank izpred sto in več let, križ okoli vratu, križ na prsih, rdeča ali vijolična obroba, čudna pokrivala na glavi, prstani ... - Vendar pa razpoznavni znak kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen. - "Kaj pa maše, zakramenti, molitve, rožni venci?" - So vir, iz katerega je treba črpati to ljubezen, ki ni ljubezen po meri človeka, temveč Kristusova ljubezen do nas: popolna ljubezen vse do žrtvovanja samega sebe. - "Kaj pa oblačila, pokrivala, prstani?" - Ta res ne služijo ničemur.

OZKA VRATA (Lk 13,24)
Ti si pa res čuden, Jezus! Vsi delajo reklamo za široka vrata. Vrata popustov in razprodaj, po načelu "plačaš dva, dobiš tri", ničvrednih reklamnih daril, darilnih bonov, nagradnih kartic, s katerimi lahko postaneš milijonar, diet, ki ti pomagajo shujšati, ne da bi ti bilo treba manj jesti, tečajev, ki te naučijo tujega jezika v nekaj dneh, iger "podrgni in zadeni". Sreče, ki jo najdeš že lepo izdelano. - Ti pa nas spodbujaš, naj vstopimo skozi ozka vrata. Vrata podarjanja sebe drugim, bratstva z vsemi, nenavezanosti na stvari in ljudi, boja za mir in pravičnost, zvestobe, prenašanja težav in trpljenja, dialoga in odpuščanja. Sreče, ki jo gradimo dan za dnem. - Ne bojiš se, da bi ostal sam, ne spreminjaš mišljenja zaradi priljubljenosti, poslovne ali politične koristi. - Ti vztrajaš: "Vstopite skozi ozka vrata. Izognite se zastoju, ki ga bodo povzročili tisti, ki bodo hoteli vstopiti skoznje, ko se bodo zavedeli, da so jih široka vrata vodila v nič. Takrat bo namreč prepozno."

NEKORISTNI SLUŽABNIKI (Lk 17,10)
Gospod Jezus, te tvoje besede nam zvenijo trdo. Mi smo navajeni delati za plačo, za plačilo ali vsaj za besedo zahvale. Ti pa praviš, da nam ne pripada nič, da smo nekoristni služabniki. - Ali nisi nekoliko prezahteven? Ali si mi, ki udejanjamo tvojo besedo, in to marsikdaj z mnogo truda, ne bi zaslužili vsaj nekaj priznanja, morda, kaj vem, kakšen majhen čudež? Kaj pa imamo sicer od tega, da smo dobri, ubogi v duhu, usmiljeni, pošteni, čistega srca, nenasilni? Kakšno korist imamo, če odpuščamo, če se borimo za pravičnost in mir? - Gospod Jezus, kako težko nam je razumeti, da ti ničesar ne zahtevaš od nas zaradi sebe! Vse, kar nam zapoveduje tvoja beseda, je v naše dobro, za naše odrešenje, večno življenje. Le kaj bi si lahko še želeli? - Gospod Jezus, imaš prav, smo nekoristni služabniki, saj vse, kar želiš, da naredimo, naredimo za sebe.

DELAVCI ZA NOVO ŽETEV (Lk 10,2)
Jezusova spodbuda, naj prosimo za "delavce", je trezna in vedra. Ponavadi pa ta spodbuda dobi v pridigah tako žalosten ton, da daje vtis, da bo Cerkev zdaj zdaj propadla. Kako Bog sprejema takšno molitev? Tega ne vemo. Zagotovo pa takšna molitev ne vzbuja navdušenja v tistih, ki jo poslušajo, saj se nihče ni pripravljen vkrcati na barko, ki bo vsak čas potonila. Dobro bi bilo, da bi prosili z zaupanjem in prošnji dodali pričevanje, da "delavci, ki so že na delu", učinkovito delajo za "Gospodovo žetev". V zadnjih petdesetih letih se je "žetev" tako spremenila, kakor se v preteklih stoletjih ni še nikoli. Pri tem pa kristjani (starši, duhovniki, redovniki, redovnice ...) pogosto ostajajo v vlogi "delavcev", kakor da je vse ostalo tako kot prej. - Bog potrebuje sveže, aktivne delavce, ki so resnično z vsem srcem predani njegovi žetvi in so sposobni za delo, ki jih čaka. Ne nedejavnih "upokojencev", ki so trmoglavo navezani na navade, tradicije, oblačila, ustanovitelje in ne vem kaj še vse.

ZAHEJEVO DREVO (Lk 19,4)
Gospod Jezus, s tal te večkrat ne vidim. V višini oči mi toliko stvari zakriva obzorje. Vsakdanje obveznosti, sanje o prihodnosti, goščava občutij, želja po izstopanju, naprezanje, da bi imel vedno več ... Same lepe, pomembne, zapeljive stvari, ki pa mi niso dovolj. Moje oči iščejo dlje. - Gospod Jezus, daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo, kakšen drugačen dan, kakšno novo molitev, človeka, ki je poln tebe, kakšno posebno nedeljo, reveža, ki me bo vznemiril, mladega človeka, potrebnega pomoči, duhovnika, ki me bo razumel, kakšno čudno redovnico, kakšen neuspeh, ki me bo postavil na trdna tla, prijatelja, ki je slabo končal, kakšno veliko veselje ali prehudo žalost ... - Gospod Jezus, sem majhne postave in vse moje stvari so majhne. Daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo, in pogum, da bom splezal nanj. - Od tam te bom lahko videl. In ko se bom spustil na tla, bom poln veselja.

LJULJKA (Mt 13,27-29)
Vedno je kaj, kar vse pokvari. Ponavadi nas najprej prevzame malodušje; nočemo polja, na katerem je med dobro pšenico pomešana ljuljka. Hočemo ga takoj opleti. To je napačno. Tu na zemlji ni polj brez ljuljke, ker je sovražnik vedno na delu. Potrebno je potrpljenje: samo Bog zna opleti polje, ne da bi poškodoval pšenico. Če bi Jezus hotel lepo polje brez plevela, ne bi imel ne prijateljev ne učencev ne apostolov. Še več, sploh ne bi prišel na zemljo.

OZRI SE NAME (Lk 22,61-62)
Gospod, ne pozabi se obrniti in se ozreti tudi name, da se bom spomnil neizpolnjenih obljub. - Gospod, ti veš, občudujem te, ljubim te, hočem hoditi za teboj. - Gospod, vem, da nihče nima take besede, kakor je tvoja, in da nihče tako kot ti ne pozna in ne odgovarja na hrepenenja mojega srca. In vendar, saj veš, zadošča že malenkost, da te zatajim v dejanjih. - Gospod, ne pozabi se obrniti in ozreti name, da se bom spomnil neizpolnjenih obljub in se bridko zjokal. - Gospod, ne pozabi se ozreti name, da se bom spomnil tvoje ljubezni in spet z zaupanjem stopil za teboj.

BUDEN IN ČUJEČ (Mt 25,8-9)
Gospod Jezus, naj bodo ta dekleta preudarna, kolikor hočeš, pa so vseeno skrajno zoprna. - Niso mi všeč ljudje, ki pravijo: "Znajdi se! Lahko bi prej pomislil." Tudi sam sebi nisem všeč, kadar se mi zgodi - in zgodi se mi! - da rečem drugim: Znajdite se!" Pozneje imam občutek, da sem črv. - Gospod Jezus, sprejemam pa tvoje sporočilo: moram biti buden, čuječ, vsak dan, v vsaki situaciji. Saj te nihče ne more čakati namesto mene. - Vere ne morem dati v zakup, Gospod Jezus. Ti vedno prihajaš in hočeš, da sem pripravljen in te lahko sprejmem. - Če je moja svetilka ugasnila, bom ostal pred vrati. Ne bom mogel reči: "Ampak škofi, ampak duhovniki, ampak redovnice, ampak drugi kristjani ..." - Če bo moja svetilka ugasnjena, bodo vrata ostala zaprta. Za mene.

Marko Čuk, Korak v globino, Ognjišče (9) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

KRŠČANSKA SPOLNOST (Mt 19,9–11)
Zakonska zveza v zvestobi, neločljiva je tako »drugačna« glede na nagon, da jo celo apostoli s težavo sprejmejo. Tako kot je »drugačen« spolni odnos, ki naj bi ga živeli samo v zakonski zvezi. Toda ta način življenja se ne oznanja kot »drugačen« in vzvišen, kot Božji dar ter dosegljiv po svobodni in zreli odločitvi za zvestobo in s stalno sublimacijo nagona. Prikazujejo ga kot odpoved grešni spolnosti, ki sicer velja za bolj svobodno in bogatejšo. Mladostniki se tako ob prvih nagonskih spolnih izkušnjah, usmerjenih v iskanje čutnih in čustvenih doživetij, čutijo obsojene in izključene iz Cerkve. Nehajo hoditi k spovedi in obhajilu ter se prepuščajo »naravni« spolnosti, ki jim pomeni osvoboditev v primerjavi s krščansko spolnostjo, sestavljeno iz samih »ne«. In tisti, ki se cerkveno poročijo, se redkokdaj zavedajo, da njihova izbira ni nič manj pogumna kakor ljubezen do sovražnikov. Kakšna škoda!

TEMPELJ SVETEGA DUHA (1 Kor 6,19-20)
»Sem lahko daš poljub, tja ne. Tu se smeš dotakniti, tam ne. Ta del telesa smeš kazati, onega drugega ne. Do tu smeš gledati, nižje pa ne. Krilo mora segati vsaj do sem, krajše ne sme biti. Izrez pri obleki ne sme segati globlje kakor do sem.« – To je morala centimetrskega traku in lekarniške tehtnice, zaradi katere še nikoli srce ni nikomur prepevalo od veselja. To je morala, ki duši, vzbuja negotovost, občutke krivde. Vodi v smešno pretvarjanje in kompromise. – Kako je treba ravnati s svojim telesom in s telesom drugih? – Apostol Pavel pomete z vsemi centimetri in tehtnicami: »Vaše telo je tempelj Svetega Duha.« – Vsakokrat, ko si postavljamo vprašanje glede obleke, ličenja, kretenj, odnosa do svojega telesa ali telesa drugih, si moramo priklicati v glavo in srce Pavlove besede. – Prisluhnimo jim s popolno iskrenostjo, brez samoobrambnih izgovorov in popačenja. – In prišli bomo do takih dejanj in drž, s katerimi bomo poveličevali Boga s svojim telesom.

STRAH IN SPOŠTOVANJE (2 Mz 3,5)
Bog je dober oče. Vendar ostaja Bog. Ni kakor tisti starši, ki hočejo postati prijatelji svojih otrok in zato nehajo biti starši. Bog je »nekdo drug« kakor mi. Pred njim moramo gojiti in pomnožiti do neskončnosti tisto čutenje strahu in občudovanja, ki nas prevzame pred nečem, kar je s svojo veličino nad nami: pred kakšnim slapom, visoko goro, morsko širjavo ... To občutje strahu in občudovanja je zdravilno: ohranja nas v resničnosti in pripomore k zavedanju, da smo ustvarjena bitja. Za vzgojo k strahospoštovanju do Boga je Stara zaveza zahtevala spoštovanje svetih krajev, templja. Nova zaveza nam je razodela, da je pravi tempelj Boga človekovo telo, človeška oseba. – Vsakemu človeku – moškemu ali ženski, otroku ali ostarelemu, zdravemu ali bolnemu, bogatemu ali revnemu, belcu ali črncu, izobraženemu ali nevednemu – se moramo približati s spoštovanjem in strahom, ki so ga v svetopisemskih časih ljudje čutili do templja. – Vsakokrat, ko srečamo kakšnega človeka, nas Bog opominja: »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.« – Gorje, če se šalimo z Bogom in z njegovim templjem!

USMILJENJE DO OČETA (Sir 3,12-14)
Govori Sveto pismo resnico? Dobro je, da si postavimo to vprašanje, ker moramo biti verni, ne lahkoverni. Kako ugotovimo, ali Sveto pismo govori resnico? Eden od načinov je, da gremo in pogledamo, ali se to, kar obljublja, uresničuje. Moje osebne izkušnje so mi to večkrat potrdile. In izsledek? Da, Sveto pismo govori resnico! – Vsi vemo, kako težek problem so danes ostareli, ki ne morejo več sami skrbeti zase. Poznam številne družine, ki so dobesedno čisto iztirjene zaradi ostarelega člana, ki leže v posteljo in v njej vegetira leta in leta. – Resnično! Družine, ki so, čeprav z nečloveškimi napori in žrtvami, pomagale ostarelemu očetu ali materi, Bog res blagoslavlja. – Tiste družine pa, ki so spakirale in spravile od hiše ostarelega člana ali ga prisilile, da je prosil Boga, naj mu da umreti, da ne bi delal nadloge, so potem doletele mnoge nadloge. – In če je šlo za denar, jim ni prinesel zadovoljstva. – Bog ne plačuje ob sobotah, toda ko gre za ostarele in majhne otroke, nekaj akontacije le da.

VERA IZ POSLUŠANJA (3 Jn 1,4)
Še pred nekaj leti se je zdelo, da je zelo lahko vzgajati otroke v veri. Zadoščala je avtoriteta: »Zmoli to in to molitev! Pojdi k maši! Pojdi k spovedi!« – V resnici to ni bila vzgoja za vero, temveč vcepljanje navad. Saj se je ta vera sesula skupaj z navadami. – Danes starši tvegajo in ne naredijo nič več za to, da bi občutili veliko veselje, ki ga je občutil apostol Janez – in ga občuti vsak starš – ko bi videli, da gredo otroci po njihovih stopinjah. – Odpovejo se mu in vzdihujejo: »Kaj pa naj naredim? Nočejo poslušati, delajo, kar se jim zdi.« – Tudi za starše je to čas, da se »vzgajajo« v veri. – Vere ni mogoče vsiliti ne presaditi, ker vera otrok ne more biti enaka veri staršev. Vera je osebni odnos s Kristusom. In osebni odnosi so edinstveni in neponovljivi. – Vero je treba spodbujati, pripravljati, vsejati in ji pomagati, da raste. – Kako? Z oznanjevanjem. – Pustimo ob strani avtoriteto, starši se morajo naučiti govoriti otrokom o Jezusu. – Rekli boste: »Z deli in s pričevanjem.« – To ni dovolj! Potrebne so tudi besede. Kajti vera se rodi iz poslušanja (prim. Pismo Rimljanom 10,17).

VZGOJA S PRISIILO (Prg 13,24)
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri ameriški pedagogi v svojih teorijah zagovarjali odpravo vsake »prisile« pri vzgoji otrok. Pozneje so svojo zmoto vsi obžalovali. – Ta teorija je povzročila pravo katastrofo med starši, učitelji in vzgojitelji vseh vrst. – V resnici so kaj kmalu spoznali, da brez »palice« otroci nikoli ne postanejo odrasli. – Spremeniti pa se ni bilo lahko. – Zaradi novih razmer v družinskem življenju, s starši in otroki »tujci v hiši«, je bilo najlažje neprestano samo prikimavati, da bi se izognili neprijetnim resnim pogovorom in popadkom jeze. – Nujno je – čeprav bo kakšna psihologinja trdila nasprotno, s plehkim govorjenjem pa se ji bo pridružila še kakšna televizijska voditeljica – da se povrnemo k »palici«. – Ne govorimo o fizični nasilnosti, to je treba posebej poudariti; nasilja, okrutnega in sramotnega, imamo že več kot dovolj, pač pa o tem, da znamo otroke postaviti pred nedvoumne in odločne ne. – Brez te mejne črte otroci ne odrastejo in postanejo negotovi, ker se ne prerekajo, ne kritizirajo, se ne borijo, ne dosegajo s trudom svojih ciljev ter se ne naučijo izbirati in se odločati. – Nujno potrebno pa je naslednje opozorilo: nikoli ne smemo reči ne, če ta ne nima v sebi in v njem ni mogoče videti kakšnega večjega da.

NESMISELNO GOVORJENJE (Prg 18,7)
V dobi televizije se zdi ta svetopisemski pregovor nekaj, kar spada v arheološki muzej. – V pogovornih oddajah, intervjujih, pa tudi v televizijskih dnevnikih doseže uspeh in povečuje gledanost tisti, ki strelja največje kozle, ki govori nesmiselne, nezaslišane in nikoli slišane stvari, ki vzbujajo začudenje. – Danes pride na svoj račun tisti, ki govori samo zato, da odpira usta, tisti, ki reče to, kar misli, ne da bi mislil na to, kar reče. – »Papež hoče, da mladi umirajo, ker prepoveduje kondome.« – »Dva homoseksualca tvorita boljšo družino kakor moški in ženska.« – »Velik dosežek znanosti je, da lahko rodi ženska pri šestdesetih.« – »Posojanje maternice ni nič spornega.« – »Kdor zahteva splav, zagovarja življenje.« – »Izmenjavati si zakonske žene in može koristi zakonski ljubezni« ... – Sliši se vsemogoče, vse do skrajne neumnosti: »Kaj pa je v tem slabega?« – In tistega, ki poskuša ponižno ugovarjati, utišajo kot nestrpnega, nazadnjaškega, pobožnjaka. Sveto pismo ostaja na strani tistega, ki ne reče tega, kar misli, ampak premisli to, kar reče. – Blago norcev se svetlika in mika ušesa, možgane pa napolni s plesnijo.

LAČEN SEM BIL... (Mt 25,35)
Če se moram peljati z vlakom v Benetke, mi nič ne koristi vozovnica za Dunaj. – Če moram delati izpit iz matematike, mi nič ne koristi, da zelo dobro znam geografijo. Če ne morem hoditi bos, nič ne pomaga, da nataknem rokavice. – Jezus je določil pravila, pogoje, da pridemo v kraljestvo njegovega Očeta: »Lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, nag sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil ... in ste mi pomagali.« – Vse drugo ne odpre vrat Božjega kraljestva. – »Kaj pa molitve? In maše? In zakramenti? In procesije? In romanja? In verouk? In večerna srečanja bibličnih skupin? In poletni tabori? In duhovne vaje? In post? In življenje v samostanu? In odpoved poroki in lastni družini? In odkrivanje čudežev in svetniških ljudi?« – Ne pomagajo, da pridemo v Božje kraljestvo. – Molitve, maše, zakramenti torej ne pomagajo? – Pomagajo nam, da imamo moč in vidimo Jezusa v tistem, ki je lačen, tistem, ki je žejen, tistem, ki je nag, tistem, ki je bolan, tistem, ki je tujec, tistem, ki je v ječi, in mu pomagamo.

NA SODNI DAN ... (Mt 25,37)
Zelo lepo bo na sodni dan stati v kakšnem kotičku, mogoče skriti za prestolom, in uživati ob presenečenjih. Kako zanimivo! – Poglej! Tam gredo papeži, škofje, duhovniki, menihi, redovniki, redovnice, dejavni kristjani, pobožni možje in žene. Prihajajo ponosno vzravnani in samozavestni: »Presneto, če mi ne bomo prišli not, kdo pa bo sploh prišel? Molili smo, maševali, pridigali, odpovedali smo se radostim življenja. Če mi ne bomo mogli not ...« – Pa ne morejo: »Proč izpred mene!« – »Ampak kako? Ampak mi ...« – »Proč izpred mene! Ven!« – Z druge strani nebes prihajajo neverni in grešniki vseh vrst. – Potrti so in malodušni: »Kar misli si! Če ni dovolil vstopiti onim tam ...« – Pa jim dovoli: »Pridite! Vstopite!« – »Smemo vstopiti? Ampak ali je to šala ali pa ...?« – »Vstopite! Kajti lačen sem bil in ...« – Religija, ki bi si jo izmislil človek, nam ne bi dala takšne strani. Religije, ki so si jih izmislili ljudje, so brez presenečenj; privrženci so mirni, živijo z občutkom gotovosti. – Toda religije, ki si jih je izmislil človek, ne odpirajo vrat Božjega kraljestva.

VSTOPNICA ZA NEBESA (Iz 58,7)
Gospod Jezus, kako rad bi videl obraz človeka, ki stopi pred tebe, prepričan, da bo lahko prišel v nebesa, ker je ob petkih jedel ribe, pa mu ti rečeš: »Ne. Moral bi jesti meso in deliti svoj obrok s sestradanim bratom.« Gospod Jezus, kako rad bi videl oči človeka, ki stopi pred tebe suh in izčrpan, ker se je toliko postil, pa mu ti rečeš: »Ne. Svoje moči bi moral porabiti v socialnem in političnem delu za pravičnejšo družbo.« – Gospod Jezus, – kako rad bi slišal jecljanje človeka, – ki stopi pred tebe – s polnimi torbami molitev, pa mu ti rečeš: »Ne. Ne vidim zavzemanja za lepši svet. V katero torbo si ga spravil?« – Jezus, pomagaj mi! Nočem videti sebe s takšnim obrazom, s takšnimi očmi in slišati svojega jecljanja.

Čuk, Marko. (Korak v globino), Ognjišče (10) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Sv. FRANČIŠEK (Gal 6,14)

Frančišek, toliko stoletij po tvojem kratkem bivanju na zemlji (1182–1226) je tvoje izpričevanje vere še vedno sveže, kakor da se je pravkar pojavilo. – Med tistimi, ki te poznajo, ni človeka – moškega ali ženske, mladega ali starega, vernega ali nevernega – ki ne bi občutil tvoje privlačnosti in te ne bi iskreno občudoval.

– Frančišek, ti nam kažeš, kakšno veličino lahko doseže človeško bitje, če v celoti sprejme Kristusa, iskreno in brez dvoličnosti.
– Ti si dokaz, da resnična vera premika ne samo gore, temveč ves svet.
– Včasih nas zavaja misel, da nam bo svet prisluhnil, če bomo paktirali s feministkami, s homoseksualci, z okoljevarstveniki in z ne vem kom vse.
– Ti vpiješ, da nas svet ne posluša ne zato, ker smo preveč kristjani, ampak ker smo premalo kristjani.
– Frančišek, kaj bi se zgodilo na svetu danes, če bi bilo deset takšnih kristjanov kakor ti?
– Če samo pomislim, me kar spreleti.
– Frančišek, in če bi bil jaz vsaj malo podoben tebi, kaj bi se zgodilo tam, kjer živim in delam?

POHUJŠANJE MALIH (Mt 18,6)

Zarodki, ki jim preprečijo, da bi dozoreli za življenje. Novorojenčki, ki jih vržejo v zabojnike za smeti ali skozi okna vlakov ali pa jih pustijo v straniščih podzemnih železnic. Otroci, ki so žrtve nasilja staršev ali sorodnikov, pretepeni do krvi, prodani pokvarjenim starcem, zapuščeni kakor potepuški psi, prisiljeni beračiti. Mladoletniki, ki jih spremenijo v zaloge organov, prisilijo, da opravljajo dela, ki jih telesno in moralno uničijo, prikrajšajo za izobrazbo, ki bi jo potrebovali, da bi lahko samostojno živeli na dostojen način. – Naša družba dokazuje pomanjkanje človeških in verskih vrednot z nasiljem nad majhnimi. – Nad majhnimi po starosti in nad majhnimi po človeški danosti in družbenem položaju. Z obojimi slabo ravna, ene in druge zatira. – Pravo preganjanje, ki ga trpijo majhni, nam vzbuja srh. – Na ves glas in na strehah bi morali vpiti strašne Jezusove besede: kdor preganja te male, si sam piše sodbo in odloča o svojem večnem pogubljenju. Ne bodo nas poslušali? Za hrbtom se nam bodo smejali? Ni važno. – Ne bodo pa mogli reči, da jih nismo opozorili.

ŽIVETI JE ZAME KRISTUS (Flp 1,21)

Frančišek Asiški je najbolj čist in prepričljiv dokaz, da krščansko življenje ni sprejetje moralnih norm in verske prakse, temveč odločitev, da bo Kristus postal naše življenje, da se bomo enačili z njim. – Ne postanemo kristjani, če kopičimo dobra dela, tako da bi po določenem številu ur prostovoljnega dela, po določeni količini denarja, porabljenega v dobre namene, ter maš in molitev lahko rekli: »Zdaj sem pa kristjan«. – Kristjani postanemo z osebno in svobodno odločitvijo, da bomo mislili in delali tako kot Jezus in da bomo imeli takšen odnos do Boga ter do bratov in sester kakor Jezus. Vse prostovoljno delo tega sveta, trideset maš in štirideset rožnih vencev na dan ne služijo ničemur brez te odločitve. – Evangelizacija mora spet postati poglavitna naloga Cerkve, kajti odločitev, da postanemo kakor Jezus, se porodi iz poslušanja evangelija, ne iz določanja – ali vsiljevanja – moralnih norm, dobrih del, verskih navad. – Govoriti o teh otrokom ali jim jih vsiljevati, ne da bi jih spodbujali, naj si izberejo Jezusa za zgled in način življenja, marsikdaj pomeni zmanjšati možnost, da se bodo v prihodnosti odločili za krščansko življenje.

DAROVANJE BLIŽNJIM (Flp 2,5-8)

Jezusove misli in občutja izhajajo iz njegove popolne pokornosti Očetu, ki želi, da se podarja bratom in sestram vse do darovanja samega sebe na križu. – Enačiti se z Jezusom torej pomeni poglabljati vsak dan pokornost Očetu, ki želi, da se podarjamo bratom in sestram vse do darovanja nas samih. – To pomeni biti kristjani. Ne samo za duhovnike, redovnike in redovnice, ki nimajo družine in so odmaknjeni od sveta, temveč za vse: moške, ženske, mlade, stare, delavce, ljudi v različnih poklicih, poročene ali samske, izobražene ali neizobražene. Nobene življenjske situacije ni, ki ne bi zahtevala, da smo poslušni Bogu in da se podarjamo bratom in sestram. – Vsak kristjan, če hoče biti kristjan, mora po tej poti. Vse drugo je dodatek. – Taki kristjani so sol in luč okolij, v katerih živijo. – »Ampak to je težko!« – Res je, toda samo to vodi v veselje in slavo. – Ne samo v posmrtnem življenju.

BLAGOR UBOGIM V DUHU (Mt 5,3)

Ubogi v duhu niso brezdomci, brezposelni ali ljudje, ki nimajo zaposlitve, primerne njihovi izobrazbi, ljudje z začasno zaposlitvijo, ljudje, ki si ne morejo privoščiti kosila in še večerje, ljudje, ki imajo mnogo nižji standard od povprečnega, ljudje, ki ne morejo privoščiti ne sebi ne svoji družini dobrin, ki so nujno potrebne za mirno in dostojno življenje. – Zamenjavanje ubogih v duhu z ubogimi v socialnem pomenu je neredko spravljalo kristjane v nepravičen in napačen položaj. – »Blagor vam, ki ste revni tu na zemlji,« so govorili nekateri kristjani, tudi duhovniki in redovnice, v ne tako zelo oddaljeni preteklosti, »ker boste srečni v nebesih. Mi pa, ki smo premožni, kdo ve koliko bomo morali trpeti.« – Ubogi v duhu so tisti, ki se svobodno odločijo, da ne bodo sužnji svojega bogastva, naj bo večje ali manjše, in da ga bodo uporabljali v dobro vseh. – »Ubogi v duhu« je izbira, ki rešuje. – Revščina je krivica, ki uničuje človekovo dostojanstvo. – Proti revščini se je treba boriti, zato da bo vsak, moški in ženska, lahko izbral uboštvo v duhu. – Revščino, in to revščino vseh vrst, lahko premagajo samo ubogi v duhu.

ZLO PREMAGATI Z DOBRIM (Rim 12,21)

Nagovarjanje k nasilju se začne že v zgodnjem otroštvu: »Če jih nočeš dobiti, moraš ti udariti!« – Tudi nagovarjanje k strahopetnosti: »Nič nisi videl, nič nisi slišal, ti ne veš nič!« – Pa ne bi bilo treba, ker se z nasilnostjo in strahopetnostjo že rodimo, podarjeni sta nam z nagonom. – Ne v družini ne v šoli ne v župnišču pa ni vzgoje k nenasilnosti, ki je potrebna, ker nenasilnosti nagon ne pozna. – Nenasilnost pomeni reagirati na zlo z vsemi močmi, toda ne da bi komu vračali hudo s hudim (prim. Pismo Rimljanom 12,17), ker zlo ne more opravičiti zla in ostane zlo. – Nenasilnost pomeni ustaviti hudobneževe roke, ne da bi si umazali roke z istim blatom. – Pomeni zanesti se na moč razuma, ne na razloge za silo. – Pomeni premagati zlo z dobrim. – Za nenasilnost se lahko odloči samo tisti, ki se je sposoben zanesti na moč razuma, ne pa na razloge za silo. – Taka odločitev je samo za moške in ženske, ki so res ljudje, ki so se naučili hoditi v povsem vzravnani drži, saj lev, hijena in mačka ne znajo in ne morejo biti nenasilni.

 ... se nadaljuje

Čuk, M., 2005. Živeti evangelij v Frančiškovem slogu: Korak v globino. Ognjišče, 41(10), p. 96. - (ob izidu knjige Lasconi, T., 2016. 365 + 1 dan s Teboj, četrta izdaja. Koper: Ognjišče.)

NIČ BREZ NJEGA (Jn 15,5)
Gospod Jezus, se ti ne zdi, da nekoliko pretiravaš? Ali nisi morda tudi - če smem tako reči - malce domišljav? To, da brez tebe ne moremo storiti kaj dosti, že mogoče, to razumem. Ampak da ne moremo storiti prav ničesar ... - Brez tebe lahko postanemo veliki in krepki, lahko hodimo v šolo, se ukvarjamo s športom, se zabavamo, si poiščemo službo, poklicno napredujemo, postanemo bogati, si ustvarimo družino, kupimo avto, si postavimo hišo s tremi televizorji, videorekorderjem, glasbenim stolpom in računalnikom. Brez tebe lahko imamo prijatelje, potujemo po svetu, gremo na počitnice na tropske otoke. Brez tebe lahko uživamo v zasluženem pokoju. - Oprosti, Gospod Jezus, ampak če dobro premislim, se mi zdi, da brez tebe pravzaprav lahko delamo vse. - Brez mene lahko delate vse, toda takšen vse, ki mine, ki ga je samo listje, brez sadov za večno življenje. - Vse, ki je nič.

JEZUS OBJEMA OTROKE (Mr 10,13-16)
Jezus je objemal otroke in se jih ljubeče dotikal. - Starši pripeljejo otroke k verouku. - Župnije jih v zmotnem prepričanju, da se vera lahko poučuje tako kot matematika in zgodovina, mučijo in obremenjujejo z veroučno snovjo. - Posledica: ko mladi opravijo z birmo, odidejo v prepričanju, da so končno rešili vprašanje vere: to je nekaj za otroke. - In tako je za mlade v dobi odraščanja, ko s telesnim, spolnim, čustvenim in razumskim razvojem pridejo problemi in je treba izbirati med različnimi življenjskimi ponudbami, zelo težko in vprašljivo, da bi se obračali na Jezusa kot učitelja, ki ima prave predloge za pošteno, lepo, ustvarjalno, uresničeno življenje. - Nujno je treba najti tak način kateheze, ki ne bo vsiljevanje nazorov ali razlog za zasičenost z zakramenti, temveč objem in ljubeč dotik, ki pripravita mlade na življenjsko pomembno srečanje z Jezusom v času izbir.

KOKLJA (Mt 23,37)
Predstavljam si te kot kokljo, ki zbere svoja piščeta pod peruti, da jih obvaruje pred nevarnostjo. - Jezus, takšna predstava mi daje gotovost, potrebujem jo. Saj se tolikokrat zavem, da sem bolj nebogljen kakor pišče. - In če ti ne bi prišel in me poiskal, ne vem, kaj bi bilo z menoj. - Hvala, Jezus! - Te zdaj smem nekaj prositi? Te lahko prosim, da bi tvoja Cerkev poskušala biti podobna koklji, ki zbira svoja piščeta? - Bilo bi čudovito! - Namesto očitkov, strogih obrazov, groženj z izobčenjem, spiskov napak in nepravilnega obnašanja, obtožb zaradi premalo prizadevnosti, strogih opozoril na skladnost ... Cerkev, ki prihiti in zbere svoja piščeta. - In tista, ki spet uidejo. - Ona gre za njimi, da bi jih vzela pod peruti. - Jezus, kakšne sanje in kakšna milost bi bila Cerkev, podobna koklji.

HVALEŽNOST (Lk 17,17-18)
Gospod Jezus, a jih vidiš, moške in ženske, ki hočejo biti bolj kristjani kakor ti? Z medlim in prisiljenim glasom ponavljajo vedno iste fraze: da je Božja volja to, da je Božja volja ono; da ne smemo pričakovati ničesar tu na zemlji; da pa potem v nebesih ... - Gospod Jezus, te ljudi imam v želodcu, ker na prikrit način pričakujejo hvaležnost. Vedo, kako in kje morajo iztegniti roko, da prosijo (za revne, se razume!), in kako lahko delajo reklamo sebi ("v Božjo slavo!", se razume). - Gospod Jezus, ti priznaš javno in pošteno, da bi ti bila všeč hvaležnost gobavcev. Ti, ki si Bog, si pristen človek, brez leporečja. - Ti, ki hočejo biti bolj kristjani kakor ti, bi prikrili razočaranje s pobožnimi besedami, toda v sebi bi pobesneli in bi prekleli nehvaležneže: "Naj se vam gobavost ponovi! Da boste vedeli za drugič ..."

ODLOČITEV ZA JEZUSA (Mt 13,57)
Če greš k maši od časa do časa, nihče nič ne reče. - Če se odločiš, da boš nekoliko bolj zares kristjan, pa moraš računati s kakšno težavo. In to ravno med svojimi prijatelji, znanci, sošolci, sodelavci, med tistimi, ki mislijo, da te poznajo, in jim ni všeč, da jih presenečaš. - Če rečeš svojim "Nazarečanom": "Ne morem z vami, ker grem ob tej uri k maši." - Če ne skrivaš, da hodiš k spovedi in obhajilu. - Če se zate ve, da si član kakšnega krščanskega društva, skupine ali gibanja. In še zlasti če se ne bojiš reči: "Ne, jaz tega ne mislim, ne govorim, ne gledam, se ne udeležujem, ne delam, ker sem kristjan," potem ... - Potem se začnejo šale, pikre besede, norčevanje, kritiziranje, posmeh, etiketiranje s "ta se razume z duhovniki", "ta leta k obhajilu". - In tedaj se je treba odločiti: ali upoštevati "Nazarečane" ali zbrati pogum za lastne odločitve. - Izbira ni lahka. - Tudi Jezus jo je prestal. - Pomislekov pa ni imel.

BOLNIKE OZDRAVLJAJTE (Mt 10,8a)
Kristjani, ki se v vsakdanjem življenju udejstvujejo na področju karitativnega, solidarnostnega, prostovoljnega dela, v sindikatih ali politiki, se tako rekoč ne morejo izogniti tipu "genialca" (ponavadi kakšen duhovnik ali fanatičen kristjan, ki stopi na govorniški oder in z (lažno) zaskrbljenim glasom začne pridigati: "Pazite, da ne boste skrčili vere samo na vodoravno razsežnost!" In potem se na široko razgovori o pomembnosti molitve, o dejstvu, da brez molitve tu, brez molitve tam ... - Stran od takih pridigarjev! Nekoristni so in tudi nevarni. - Evangelij ne najde poti do src, če mu ne pripravijo poti in ga ne spremljajo znamenja, ki vzbujajo začudenje, dejanja ljubezni, ki rušijo človeško logiko preračunljivosti, brezbrižnosti, prilagodljivosti zaradi lastne koristi, sebičnosti, nezanimanja. - "Ampak svetniki! Svetniki so vendar vsi govorili, da brez molitve ..." - Tisti, ki se z največjo velikodušnostjo žrtvujejo za druge, lahko tudi izpustijo kakšno molitvico, ne pa molitve. - Kajti ljubezen do drugih, ne občasna in lahkotna, temveč globoka in stalna, je lahko samo dar, ki ga prejmemo od Jezusa.

TVOJA URA (Jn 2,4)
Jezus, jaz si te rad predstavljam malce nejevoljnega, tako kot smo mi, kadar smo prisiljeni nepričakovano spremeniti načrt. Saj veš! Tisti telefonski klici, ko mislimo, da bomo imeli mir; tisto zvonjenje pri vratih, ko ne pričakujemo več nikogar; tiste prošnje za usluge, ki nas presenetijo kot strela z jasnega ... - Jezus, meni je všeč predstava, da je tista tvoja ura kakor kakšni naši načrti in programi, ki jih tako dobro pripravimo, potem pa se nam podrejo, ker kakšen nadležnež ... - Jezus, rad si predstavljam, da si poleg mene in tako kot jaz v težavah zaradi načrtov, saj te tako lahko prosim, da mi pomagaš postati kakor ti. - Ti prestaviš svojo uro v veselje ljudem. - Pomagaj tudi meni, da bom naravnaval uro in svoj dnevni program v veselje in dobro ljudi. (se nadaljuje)

Marko Čuk, Korak v globino, Ognjišče (9) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). (Jn 20,16)

Magdalena, ki jo je ljudsko izročilo razglasilo za svetnico, je poezija vere. Vzdramila je ustvarjalno domišljijo slikarjev, pesnikov in režiserjev (ki pa vedno niso dokazali dobrega okusa in prefinjenega čuta, na primer v nekaterih ameriških filmih dvomljive kakovosti) ter navdajala z upanjem verujoče. - Ni moglo biti drugače. Le katero sporočilo je lepše in bolj razveseljivo, kakor je to, da je grešnica rehabilitirana, tako da sme celo objeti vstalega Gospoda? - Ni slabosti, napake, greha, ki ne bi našli v Magdaleni možnosti za rehabilitacijo, odpuščanje in odrešenje. - Ta žena je podoba (danes radi rečemo ikona) vere, od katere človeku prepeva srce.

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Prav tako morajo biti ženske dostojanstvene, ne obrekljive, marveč trezne in vsestransko vredne zaupanja. (1 Tim 2,9-10).

Moški brez dostojanstva in samospoštovanja izgubi spoštovanje vseh, predvsem pa žensk. - Ženska, ki se odpove svojemu dostojanstvu in se ponuja kot predmet spolnosti, med moškimi vedno naleti na odobravanje in uživa sloves. Tudi če to traja le kratek čas in če se zanimanje zdi resno, jo lahko zavede v zmoto. - Moški so namreč, dokler so lahko, delili ženske na dostojanstvene, resne in zveste, kakršne so hoteli zase in za svoje otroke, ter na lahkomiselne, zlahka dosegljive, zgolj spolne igračke za zabavo in užitek. - Kar danes moški ne morejo več doseči s silo in z zakoni, poskušajo doseči z odobravanjem in z uvrstitvijo v kategorijo emancipiranih, svobodnih žensk, ki ne poznajo tabujev. - Ta past niti ni tako zelo zvita in skrita in ženske se neredko ujamejo vanjo.

Vrnil se je z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. (Lk 2,51)

Evangelist Luka je z mojstrsko roko naslikal Marijo in nekaj, za kar bi lahko rekli, da je značilno za ženskost: ponotranjenost. Kakor se vse obline ženskega telesa stekajo v naročju, tako prvine ženskega čutenja vodijo v notranjost. - Drugače kakor pri moškem, ki je usmerjen navzven, da napada, osvaja, gospoduje. - Seveda, ko jih vidimo, kako se pozibavajo v bokih na vseh televizijskih kanalih, v vseh oddajah in predstavah, težko verjamemo, da je ponotranjenost značilna za ženske.- Toda dovolj je že, če se srečamo z ženskami, ki se ne postavljajo na ogled v izložbena okna, zlasti potem ko z izkušnjo materinstva postanejo zrelejše; ugotovili bomo, da so ženske resnično ustvarjene za to, da hranijo v svojem srcu življenje in svet. - Jasno je, da ni nobenega daru, podarjenega moškemu in ženski, ki ne bi bil izpostavljen nevarnosti, da ga uničita in zapravita zaradi sebičnosti, površinskosti in preračunljivosti. - Nekdo, njegovega imena se več ne spomnim, je zapisal: "Ženske hočejo ugajati in to je zanje pogubno." - Morda je res to tista skušnjava, na katero bi morale ženske paziti, da bi ostale ženske.

V mesecu juliju razmišljamo o tem, kako z Marijinim zgledom do notranje lepote (6)

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Tako naj ravnajo tudi ženske, in sicer v urejeni obleki. Zaljšajo naj se s sramežljivostjo in razumnostjo. Ne s spletanjem las in z zlatnino, ne z biseri ali dragoceno obleko, 10 ampak z dobrimi deli, kakor se spodobi ženskam, ki javno izpovedujejo svoje strahospoštovanje do Boga. (1 Tim 2,9-10).

Pri človeku je lepota značilna za ženski spol. In razkazujejo jo ženske, da bi pritegnile moške in odvrnile tekmice. - Kolikor večje je občinstvo, toliko močnejša je želja po razkazovanju. In danes so telefon, splet, televizija ... z milijoni očmi, ki jih dosežejo, najboljša priložnost za žensko razkazovanje. - Toda tudi cerkve so še vedno zanimive, ker v njih deluje zakon nasprotja, ki še povečuje učinek razkazovanja. V popolni tišini šepet postane vpitje. V zbranosti in med spodobno oblečenimi ljudmi so kakšne gole noge pravi šok. - Pavlove besede veljajo še posebej današnjim ženskam, ker se jim ni treba več pokoravati zakonom, ki bi jih postavljali moški, in se lahko oblačijo, kakor hočejo.

Duhovnik naj obleče platneno oblačilo in si natakne platnene hlače; pobere naj pepel, ki je ostal, ko je ogenj použil daritev na oltarju, in ga strese poleg oltarja. (3 Mz 6,3)

Videl sem že duhovnike, ki so maševali v sami srajci in kavbojkah, in dekleta, ki so brala Božjo besedo v tesno se prilegajočih kratkih hlačkah, drugi, ki so se udeležili maše, pa so bili v oblačilih za prosti čas: od spodnjih majic do pajkic. - Je bila to zdrava pomladitev splesnelih obredov? Ne. To je bila brezbrižnost in površinskost. - Obleka ščiti pred zunanjimi vplivi, zaznamuje človekovo vlogo v skupini, brani sramežljivost in omogoča človeku, da se ne kaže vsem, ampak samo tistemu, ki si ga je sam izbral. - Obleka ne pokriva, temveč razkriva. Nedvoumno pove, kako hočemo, da nas drugi vidijo in sprejmejo. - Liturgično oblačilo označuje vloge, ki jih ima kdo pri obredu, in zabriše, kolikor je le mogoče, vse, kar spominja na spolnost in kar bi človeka pri bogoslužju motilo in raztresalo. - Rekli boste: "In če je maša v gorah za mladino?" - Skupaj s kitaro se vzame s seboj še alba, štola in ... bralke v oblačilih, ki so primerna - ne za razodevanje njihovih nog, ampak Božje besede.

V mesecu juliju razmišljamo o tem, kako z Marijinim zgledom do notranje lepote (5)

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« (Jn 2,5)

"Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla." - Ta žena, nova Eva, se popolnoma zanese na moč svoje privlačnosti, na svoj blagi pogled in božajočo barvo svojega glasu. Ve, da se ji novi Adam ne bo mogel upirati. - V tem novem edenskem vrtu, polnem praznovanja in veselja, Marija ne uporabi svoje moči, zato da bi naskrivaj zapeljala Jezusa pod drevo dobrega in hudega ... Ona "zapelje" novega Adama, ker ga želi spodbuditi, da bi izpolnil Božjo voljo: dobro za njegove stvaritve. - Prelepa Marija, podari vsaki ženski, da bo kakor ti. - Prečudovita Marija, daj, da bo vsaka ženska s svojo lepoto služila dobremu. - Prelepa Marija, daj, da bo vsaka ženska spremenila svojo izredno moč v dar veselja, praznični dar. - Prečudovita Marija, daj, da bo vsaka ženska s svojo lepoto znamenje in orodje Božjega sijaja.

V mesecu juliju razmišljamo o tem, kako z Marijinim zgledom do notranje lepote (1)

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)