JEZUSOV ZGLED

(2 Kor 8,9)

Krščanske morale ne določajo predpisi in zakoni, temveč primerjava z osebo: z Jezusom. Predpisi in zakoni zastarevajo in prekrije jih prah, medosebno razmerje pa je vedno novo in sveže. In kako se je obnašal Jezus? Osnova njegovih dejanj je bila neka temeljna izbira: iz velikega, bogatega, mogočnega, kakršen je bil, je postal majhen, ubog, nemočen, da bi dal svojo moč majhnim, revnim, slabotnim. Krščansko obnašanje mora temeljiti na enaki temeljni izbiri: spustiti se k majhnim, ubogim, šibkim, pri čemer niso mišljene socialne kategorije, temveč ljudje, ki so sicer lahko odrasli po letih, živijo v blagostanju in popolnem telesnem zdravju, a ne vedo, kaj je polnost veselja. Ravno nasprotno je temu, kar ponuja svet, ki spodbuja, naj se dvignemo k tistim, ki so - navidezno - veliki, bogati in močni. Tam, kjer kristjan živi in dela, mora biti vedno na strani tistih "manj". Zato je njegovo obnašanje, če je res krščansko, v nasprotju s prevladujočim obnašanjem in vzbuja presenečenje. Ni človeka, ki bi si zaslužil takšen posmeh kakor kristjan, ki je prilagodljivec.

BODITE POPOLNI

(Mt 5,48)

Gospod Jezus, ti si neskončno dober, ti vse razumeš. In vse odpuščaš. Jaz nisem kakor ti. Pomagaj mi, da bom razumel in odpuščal in da bom dober do vseh tistih, ki hočejo krščansko življenje lažno prikazovati kot bedno življenje z zoženim obzorjem. Pomagaj mi, da bom odpuščal tistim, ki prikazujejo krščansko moralo kot zoprno pajčevino samih ne, ki človeka duši in ovira in iz katere se ne more izviti. Gospod Jezus, kako je mogoče, da smo te tako napačno razumeli? Koliko ljudi velikodušnega srca, ki so iskali velike ideale, koliko ljudi odprtega duha, željnih prostranih obzorij, smo oddaljili od tebe? Gospod Jezus, pomagaj mi, da ne bom nikoli rekel nobenega ne v tvojem imenu, če ne bom znal v njem pokazati tistega izrednega in čudovitega da, ki ga vsebuje.

ZAPRTA VRATA

(Mr 1,33)

Gospod Jezus, tudi pred mojimi vrati se zbira vse mesto. In trkajo, trkajo, trkajo ... Ampak jaz jim vedno ne odprem, Gospod. Prijatelji, prijateljice, sošolci, sodelavci, reveži, bolni, izrinjeni iz družbe, invalidi, ostareli, priseljenci iz tretjega sveta ... Trkajo, trkajo, trkajo. Ampak jaz jim vedno ne odprem, Gospod. Vsi kaj prosijo, vsi kaj hočejo. In če jim ponudiš prst, potem zgrabijo še roko. Če enkrat popustiš, jim potem nikoli ni dovolj in ne pustijo te več pri miru. Gospod Jezus, ni mi do tega, da bi jim odprl. Rad bi bil sam zase, za zaprtimi vrati; jaz sem tisti, ki potrebujem kaj dobrega. Prijatelj moj, če ne boš odprl vrat, kako naj te doseže dobro, ki ga potrebuješ? Dobro se ne poraja za zaprtimi vrati.

S KAKRŠNO MERO MERITE ...

(Lk 6,38)

Vzemite prazno konzervno škatlo. Napolnite jo s pšeničnim zrnjem. Se vam zdi polna? Potlačite zrnje z roko. Ste videli? Še je prostor. Dodajte pšenico. "Tako. Zdaj ne gre notri nič več!" Bomo videli. Močno potresite konzervno škatlo. Poglejte! Pšenica se je sesedla in konzervna škatla ni več polna. "Pa res!" Dobro. Zdaj spet dodajte pšenico. Ne, ne samo polno do roba, ampak zvrhano, s kupčkom zrnja nad robom. Tako nam poplačuje Bog. Ne daje nam to, kar je prav, ne škili od strani na tehtnico, kakor to počnejo kakšni skopuški trgovčiči. Da in še navrže in nič ne varčuje. V tolažbo nam je, da se Bog tako obnaša do nas. Toda Bog ne ravna tako z nami, če ga prosimo v molitvah, če hodimo k maši in gremo k obhajilu, če mu prižgemo kakšno lepo debelo svečo, če vsak mesec obiščemo kakšen romarski kraj, če se vpišemo k skavtom ali se vključimo v kakšno gibanje, če smo člani župnijskega pastoralnega sveta. Z nami tako ravna, če mi tako ravnamo z drugimi. Če pa smo do drugih skopuški ali celo goljufamo pri merjenju ...

DAJATI

(Sir 4,31)

So ljudje, ki ničesar ne prosijo in ničesar ne dajejo. Nikomur. Tudi če jih bo konec, prosili pa ne bodo. In če so drugi na tem, da jih bo konec, toliko slabše zanje. Ne vzbujajo simpatije, ampak ne moremo si kaj, da jih ne bi vsaj malce občudovali: navsezadnje se hočejo izvleči sami. So ljudje, ki vedno prosijo, za vsako stvar, v vsakem trenutku. To so ljudje, ki ničesar ne zmorejo sami, ki vedno potrebujejo druge. Za take ljudi kratkomalo rečemo, da nam "grejo na jetra", čeprav izraz res ni posebno lep. Navsezadnje pa se nam zasmilijo, ker ostanejo vse življenje otroci. So ljudje, ki so vedno pripravljeni dajati. Lahko jih pokličeš ob kateri koli uri podnevi in ponoči. Veš, da lahko računaš nanje. In veš, da za to velikodušnost ne boš ostal njihov dolžnik. Nasprotno, zdi se, da jim narediš uslugo. To so čudoviti ljudje, ki razveseljujejo življenje, ki ti dajejo občutek gotovosti, ki ti odpirajo srce. So ljudje, ki prosijo in ne dajejo; pograbijo in ne izpustijo; sposodijo si in pozabijo vrniti; njihove roke so kakor premazane z lepilom in srce s katranom. To je eden najbolj žalostnih in strah vzbujajočih prizorov, kar jih ponuja svet. Še bolj nas lahko potrejo samo ljudje, ki imajo polna usta ljubezni do bližnjega, toda gorje, če jih kaj prosiš.

NE SODITE

(Lk 6,37)

To Jezusovo naročilo so služabniki in služabnice Cerkve neredko uporabljali, da so preprečevali kritičnost v krščanski skupnosti. Kakšna zvijača! Kajti Jezus ne prepoveduje izražati mnenja in presoje o ravnanju drugih ljudi. To bi bilo nemogoče in tudi škodljivo. Imamo pravico in dolžnost, da se učimo iz tega, kar vidimo. Kako pa naj bi vedeli, kaj je dobro in kaj slabo, ne da bi ocenjevali, kritizirali, presojali? Jezus tudi ne pravi: "Kaj te briga! Brigaj se zase! Ne vmešavaj se!"

Nasprotno! Moramo imeti široko odprte oči in možgane ter opazovati, ocenjevati, odobravati, naznanjati. Jezus prepoveduje, da bi sodili v smislu izrekanja dokončnih obsodb. V njegovem času ni bilo sodišč prve stopnje, druge stopnje, višjih sodišč in še vrhovnih sodišč. Če je bil kdo obsojen, je bil obsojen. Za vedno.Takih sodb ne smemo izrekati.

Razlog ni take vrste, kakršnih smo navajeni iz televizijskih pogovornih oddaj: "Jaz mislim tako, ti pa tako; vsakdo lahko svobodno misli, kar hoče". Temveč zato, ker Bog, naš življenjski vzor, vedno in vsakomur dopušča možnost, da se spremeni, prerodi, postane nov človek.

PRETIRAVANJE

(Lk 10,41)

Jezus, res si te ne znam predstavljati v vlogi nekoga, ki sprejme povabilo na kosilo, potem pa ni hvaležen tistemu, ki mu je kosilo pripravil. Gre za to, da ti ne maraš pretiravanj. In Marta pretirava: to ni več samo gostoljubje, pač pa želja, da bi se pred teboj izkazala. Zagotovo se je tudi Marija ukvarjala s pripravami. Drugače bi jo spomnil: "Ne kdor mi pravi: Gospod, Gospod ..." (prim. Mt 7,21), kajti Očetova volja je, da se gostu izkazuje spoštovanje. Toda ona ve, da gospodinjska opravila ne zadoščajo. Jezus, kako bi nam bilo všeč, da bi se lahko pridružili ali Marti ali Mariji. Vidiš? Mi smo mojstri v pretiravanju. Poznam ženske, ki porabijo ves dan za pospravljanje hiše. In druge, ki jo puščajo umazano, da lahko gredo k vsem možnim mašam. Kristjani, ki hitijo ves dan, tako da ne vedo več, komu na čast sploh hitijo. In drugi, ki ne vidijo "napol mrtvega" brata sredi ceste, ker se jim mudi v tempelj (prim. Lukov evangelij 10,30). Duhovniki, ki imajo vklopljen prenosni telefon tudi med mašo. In menihi, ki se ne odzivajo niti umirajočim, ker so "pri molitvi". Jezus, torej, Marta ali Marija? Ti: "Marta in Marija!"

FANATIKI

(1 Tim 5,23)

Malo je tako odločnih in močnih ljudi, kakor je Pavel. Ni pa fanatik. Mladi Timotej pretirava s svojo strogo dieto. Njegov učitelj mu odločno naroča: "Nehaj piti samo vodo." Čim dlje stran od fanatikov! S to brezupno boleznijo se Jezusovi učenci ne bi smeli nikoli okužiti. Jezus je ne samo redek, ampak edinstven primer med utemeljitelji verstev, saj se ga ni dotaknila niti senca fanatizma. Krščanska vera je zmernost, modrost, potrpežljivost; je zavest, da je vse od Boga in da nič ne more biti ne izločeno ne povišano v edino dobro. Čim dlje stran od fanatikov! Od tistih, ki žebrajo molitve in obsojajo vse drugo. Od tistih, ki pomagajo revnim in obsojajo vse drugo. Od tistih, ki hočejo samo kontemplacijo in obsojajo dejavno življenje. Od tistih, ki se navdušujejo za dejavno življenje in obsojajo kontemplacijo. Čim dlje stran od fanatikov! Zlasti od tistih, ki so topoglavo prepričani, da imajo izključno pravico do krščanstva. Čim dlje stran od vseh tistih, ki pravijo: "Samo to" ali "Samo mi".

PRAVA MERA POBOŽNOSTI

(1 Tim 6,6-7)

Primer iz življenja. Gospodinja je za veliko noč, da ne bi zamudila televizijskega prenosa papeževega blagoslova urbi et orbi, pustila pečenko, da se je zažgala. Ali ni to malo preveč?" Seveda je preveč! Pobožnost, toda s pravo mero bi ji pomagala lepo speči pečenko za družino, ne pa obsedeti pred televizorjem, kakor da je prilepljena. Kar je preveč, pravijo, še s kruhom ni dobro! In to velja vedno! Tako sem se naučil, da se ne zanesem na tiste, ki hodijo okoli vedno z rožnim vencem v rokah. Za takim razkazovanjem se pogosto skrivajo nameni, ki niso nič kaj pobožni in sveti. In tiste ženske, ki poslušajo verske radijske programe od petih zjutraj do enih ponoči, me ne navdušujejo nič bolj kakor ljudje, ki kupijo športni časopis, tudi če so vsa tekmovanja v vseh športih odpovedana. In tistim mladim, ki zanemarjajo študij, zato da se igrajo z otroki iz župnije, želim, da bi srečali koga, ki bi jih spet postavil, dokler še ni prepozno, v tirnice prave mere.

VARUH SVOJEGA BRATA

(1 Mz 4,9)

Da, Kajn, ti si varuh svojega brata, vsakega svojega brata. Brata, ki živi ob tebi, in brata, ki prebiva na drugem koncu sveta. Brata, ki se veseli, in brata, ki trpi, brata, ki se smeje, in brata, ki joče, brata, ki je bolan, in brata, ki je zdrav, brata, ki je mlad, in brata, ki je star. Ti si varuh svojega brata. Nikoli ne reci: Ne vem, kje je. Ti veš, kje je brat, ki je preveč, in brat, ki umira od lakote; brat, ki dostojno živi, in brat, ki ga tlačijo in izkoriščajo; brat, ki tlači druge, in brat, ki je žrtev nasilja; brat, ki je pravičen, in brat, ki je grešnik. Ti si varuh svojega brata. Brata, ki ima dovolj moči, brata, ki je zbolel za aidsom; brata, ki je v življenju uspešen, brata, ki se ugonablja z drogami; brata, ki ima telesne stražarje, in nemočnega otroka v materinem telesu. Da, Kajn, ti si varuh svojega brata. Vsakega svojega brata. Vedno.

DA, KADAR JE DA ...

(Mt 5,37)

Ne moremo več prenašati politikov, ki ves dan govoričijo o tem, kar so drugi politiki govoričili včeraj in kar bi spet drugi utegnili govoričiti jutri. Ne moremo več prenašati novinarjev, ki polnijo časopise in televizijske dnevnike z neskončnimi govorancami desničarskih politikov, ki se odzivajo na odgovore levičarskih politikov sredinskim politikom. Ne moremo več prenašati televizijskih pogovornih oddaj, polnih neumnih in nesmiselnih bla bla bla. Strokovnjakov, ki razlagajo vse, ne da bi prišli do kakšnih sklepov. "Vsevedov", ki se gnetejo na vseh televizijskih programih s svojim pametovanjem, a ga že dogodki naslednjega dne ovržejo. Ne moremo več prenašati pridig brez konca in kraja. Ne moremo več prenašati neskončno dolgih dokumentov, razdeljenih na točke in podtočke, izjav, dnevnih redov, sporočil za javnost. Če bi bil naš govor da, kadar je da, in ne, kadar je ne, bi nam časa ostalo na pretek in bi ga lahko posvetili reševanju problemov zaposlovanja, sodstva, javnih in socialnih storitev, zdravstva, šolstva, bolnih, ostarelih, revnih. Jezus, pomagaj nam, da bomo ozdraveli od kuge čvekanja.

KDOR NE DELA, NAJ TUDI NE JE

(2 Tes 3,10)

Kdor veliko govori o nebesih, na zemlji pa bolj malo dela, ne govori o nebesih iz Svetega pisma. O nebesih, ki niso kakšna dežela zabave, že lepo pripravljena v nekem koncu vesoljstva za tiste, ki vse življenje niso delali nič drugega, kakor sanjali o njih. O nebesih, ki so neko novo mesto brez "žalovanja, vpitja in bolečine" (Raz 21,4), odprto za tiste, ki so ga prizadevno gradili, premagovali žalovanje, vpitje in bolečine, ne z vzdihovanjem in sanjarjenjem, pač pa s srcem, polnim ljubezni, z znojem na čelu in z močjo svojih rok. Kdor veliko govori o nebesih, na svojem delovnem mestu pa velja za lenuha in zabušanta; kdor je vedno v prvi vrsti pri škofovih mašah in praznovanjih farnega zavetnika, doma pa pušča vse na ženinih ramenih; kdor ne izpusti nobenega škofijskega srečanja, nobenega zborovanja kakšnega gibanja, nobenega skavtskega izhoda, porabi pa dvojna študijska leta, da prileze do diplome, ne govori o nebesih, o katerih je govoril Jezus. Jezus, ki je imel tako naporne dneve zemeljskega življenja, da ni imel časa niti jesti. In v treh letih je postavil svet na glavo, ne da bi si privoščil luksuz, da bi kakšno leto pavziral.

MEDSEBOJNO SPOŠTOVANJE

(Ef 4,31-32).

V ameriških televizijskih filmih policisti, ki so še slabši kakor zločinci, ne odprejo ust, ne da bi stresali prostaške besede. V naših filmih so še najbolj prijazna stvar zadnjice rosno mladih igralk. V televizijskih oddajah, od pogovornih do političnih debat, vpitje in žalitve navdušujejo občinstvo. Popevke, če naj bi bile "angažirane", morajo vsebovati vulgarnosti. V takšni šoli so medsebojni odnosi postali barbarski in nasilni. Ne pogovarjamo se, ampak grdo govorimo: uporabljamo nespodobne besede in nepotrebna mašila. Zabava je hrup in razgrajanje. Politika je spopad, pri katerem nizki udarci niso izključeni. Potem pa se pritožujemo, da ni več dobre vzgoje, da tako ne more iti več naprej. Kristjani smo že navajeni, da krenemo, ne da bi pričakovali, da se bo premaknila vsa četa. Zato je naša naloga, da v javno življenje spet prinesemo vljudnost, dobrohotnost, rahločutnost, spoštovanje. Brez fanatizma. Toda tudi brez strahu, da nas bodo imeli za pobožnjake in moraliste.

UMAZANE BESEDE

(Ef 4,29)

"Daj no! Kaj pa je tako slabega v kakšni grdi besedi? Pravi grehi so kaj drugega: nasilje, vojna, nepravičnost ..."

Kar je slabo pri umazanih besedah, je dejstvo, da niso dobre besede in da ne koristijo tistim, ki poslušajo. Seveda sta vojna in nasilje slabši, toda to še ne pomeni, da so umazane besede nekaj dobrega. Vojne in nasilna dejanja ne nastanejo iz nič, nenadoma, temveč zrastejo iz zemlje, obdelane z majhnimi vulgarnostmi in po kapljah pognojene s pomanjkanjem spoštovanja do drugih. In kdaj postane beseda umazana? Kadar brez sramu vrže v obraz tisto, kar zaradi tega ali onega razloga sodi v človekovo osebno življenje: Boga, spolnost, izločke. Umazana beseda je vedno znamenje obremenjene, prostaške in nasilne zavesti, ki se sploh ne ozira na občutljivost drugega človeka. Umazana beseda je kakor oslovo riganje sredi Mozartovega koncerta. Od umazane besede se ne umre, toda brez nje se živi lepše.

JANEZ KRSTNIK

(Lk 7,28)

Zemlja potrebuje takšne može in žene, kakršen je Janez Krstnik: prave, pristne, pogumne, skladne s svojim dostojanstvom Božjih otrok.. Možje in žene, podobni Janezu, ki jih na tem svetu nikoli ne manjka, ker za to poskrbi Bog, so svež zalogaj moči in lepote. Lepi zaradi poguma in močni zaradi pristnosti vzbujajo in ohranjajo v nas močno hrepenenje po Božji veličini. Taki ljudje so zagotovilo, da so vsi, tudi tisti najmanjši, poklicani, da postanejo deležni Božje veličine, tako kot Janez, največji med rojenimi od žena (prim. tudi Matejev evangelij 11,11).

TRENING POBOŽNOSTI

(1 Tim 4,7-8)

Fitnes centri, polni fantov, deklet in ne več rosno mladih debelušk. V gorah invazija mahnjenih na gorska kolesa, ki jim jezik visi iz ust, ko vrtijo pedale na meji infarkta. Mestne ulice, polne ljubiteljev hitre hoje, včasih kar s celim spremstvom za seboj. In še nogomet, košarka, odbojka, borilni športi. Pa domovi, polni pripomočkov za odpravljanje trebuha, za učvrstitev zadnjice in prsi. Bolj malo pa je takih, ki trenirajo "pobožnost", namreč tiste vrednote, ki pripomorejo k jasnejšemu in trdnejšemu odnosu z Bogom in zato tudi z brati in sestrami. Če zjutraj odpremo oči z mislijo na Stvarnika; če si vsak dan utrgamo pet minut in se vprašamo: "Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem?"; če ne pustimo, da mine teden, ne da bi prebrali vsaj eno stran Svetega pisma; če si obljubimo, da bomo vsakomur, ki ga bomo srečali, podarili opogumljajoč nasmeh; če se pri soočanju z različnimi situacijami vedno vprašamo: "Kaj bi naredil Jezus?"; če pustimo, da nas v spanec zaziblje Božje odpuščanje; vse to koristi zdravju mnogo bolj kakor fitnes ali hitra hoja. Če ne verjamete, poskusite.

PETER

(Jn 21,7)

Peter, v meni so ravno taki strahovi, kakor so bili tvoji, enaka negotovost, enaka omahljivost. Peter, tudi zame so dovolj že besede kakšne dekle, posmehovanje kakšnega prijatelja, jedke opazke sodelavca, da skrijem svojo vero ali pa jo zakrinkam. Peter, tudi jaz iz strahu pred trpljenjem, pred morebitnimi težavnimi situacijami in ker se bojim tvegati, kaj kmalu zbežim in pozabim na vse obljube ljubezni in zvestobe. Peter, ampak jaz nisem kakor ti. Nimam ponižnega poguma, da bi priznal svojo šibkost, in pustim, da me moje napake in nezvestoba ustavijo. Nimam pogumne ponižnosti, da bi se vrnil h Gospodu vsakokrat in kljub vsemu, in to takoj. Peter, pomagaj mi, da bom postal kakor ti. Daj mi moč, da se bom vračal h Gospodu. Takoj in vedno. Tudi če bi moral hoditi po vodi!

KAR ŽELIŠ ZASE, PODARJAJ DRUGIM

(Mt 7,12)

Gospod Jezus, tvoje sporočilo smo obtežili z najrazličnejšimi zakoni in predpisi, določili in prepovedmi. Naredili smo ga težko razumljivega in zapletenega, primernega za strokovnjake in ugledne profesorje. Ti pa si, tako kot vedno, čudovit v svoji preprostosti. Ne zaupaš svoje besede zapletenim vsebinam, razdeljenim v točke in podtočke; filozofskim razpravam in visokoumnim utemeljitvam. Ti govoriš tako preprosto, da te zlahka razume tudi nepismen človek: "Vse tisto, kar želiš zase, podarjaj drugim! To je vse." Gospod Jezus, ali je to vse? In prišel si iz nebes in prestal toliko gorja, zato da si nam prišel povedat to, kar smo že vedeli? "Da, jaz ti ne vsiljujem ničesar od zunaj, ne nalagam bremen na tvoja ramena. Pravim ti: beri v svoji notranjosti. In to, kar želiš zase, podarjaj drugim! To je vse." Hvala, Gospod Jezus! Pomagaj nam, da bomo dobro prebrali tisto,kar je zapisano v nas.

Čuk, M., 2005. Jezusovo srce - merilo za nas vse: Korak v globino. Ognjišče, 41 (10), p. 96-97. - (ob izidu knjige Lasconi, T., 2016. 365 + 1 dan s Teboj, Četrta izdaja. Koper: Ognjišče.)

Dragi mladi

• Potrebujete Luč z veliko začetnico, ki bo vaša oporna točka, svetilnik, po katerem se boste lahko ravnali.
• Ne bodite dekleta in fantje, ki so ugasnjeni, bodite goreči. Največja nesreča mladega človeka je, da ni nikomur koristen. Bodite iskra, ki vžiga ...
• Odkrivajte načrt, ki ga ima Bog z vami, da boste tako bolj dovzetni za Božji glas, da boste sprejemali prave odločitve, da boste prisluhniti modrim nasvetom, in tudi sami znali svetovati.
• Prisluhnite s srcem Božjim namigom, iščite tudi duhovno, vzemite v roke Sveto pismo, naj ne mine dan brez molitve, brez kratkega večernega izpraševanja vesti.
• Odkrivajte tudi sami sebe, iščite, sprašujte se, kam bi radi prišli, kaj bi radi dosegli, tako boste lažje izbrali svoj poklic, svojega življenjskega sopotnika ... sledite idealom.
• Prizadevajte si, da ne bi posnemali drugih ampak uporabljali zdravo pamet ... Bodite originali in ne kopije.

• Z odprtim srcem sprejmite darove Duha, ki vas oblikujejo kot kristjane. Bodite modri, razumni, sprejmite koristen nasvet, bodite močni, pogumni, glejte s srcem, bodite povezani z Bogom v molitvi in ne pozabite, da je on vedno z vami.
• Ohranite vrednote, ki ste jih prejeli doma, v vašem okolju, v župnijski skupnosti ... in kljub skušnjavam živite tako, kot verjamete, da je prav, kot vas učijo starši, kateheti ...
• Vsak dan naredite vsaj nekaj dobrega.
• Zaupajte Bogu, ki daje moč človeški slabosti, bogati našo revščino, nas spreobrača in nam odpušča grehe.
• Vzemite na pot življenjski program, ki vam ga vzgojitelji polagamo na srce: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.
• Prejeli boste moč, da boste zmogli premagovati težave in stiske: ostanite povezani z Bogom, kakor so mladike povezane s trto. Trdno ohranite vezi prijateljstva z Bogom.

pripravlja Marko Čuk

Judita jim je rekla: »Poslušajte me! Storila bom dejanje, ki bo med sinovi našega rodu prehajalo iz roda v rod. (Jdt 8,32)

Moški pogum je razbijaški, bojevit. - Pogum žensk je tih, a neomajen; spoprijema se z neverjetnimi situacijami z nasmehom na ustnicah. - Poznam ženske, ki trdo delajo v službi in doma, učijo verouk in se posvečajo še prostovoljnemu delu. - Poznam zakonske može, ki kot javni uslužbenci šest ur zehajo v kakšni pisarni in potem pridejo domov uničeni. Nataknejo si copate, berejo časopis in čakajo na kosilo.- Medtem žene kuhajo, se ukvarjajo z otroki, perejo, likajo in čistijo. - Svetopisemska Judita je čudovita ženska. Ženske, podobne njej, bi v Cerkvi morali sprejeti z odprtimi rokami. - Ali je tako? Če bi kakšna Judita potrkala na vrata enega izmed tisočev samostanov, kakšen sprejem bi doživela? - Ali bi se morala odpovedati svoji pogumni in prekipevajoči ženskosti. - Ko bodo krščanske ženske, z redovnicami na čelu, končno rešene vezi, ki so jim jih nadeli moški, in bodo lahko bolj svobodno namenjale svoj pogum za služenje evangeliju, se bo za Cerkev začelo obdobje, kakršnega še ni bilo.

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

devetdnevnica k sv. Jožefu (9. dan)

OČE V SENCI
Poljski pisatelj Jan Dobraczynski je napisal roman o sv. Jožefu z naslovom ‘Očetova senca’ in v njem pokaže, da je sv. Jožef za učlovečenega Božjega Sina senca nebeškega Očeta. »Oče se ne rodi,« piše papež. »Oče se postane. In ne postane se le zato, ker se spravi otroka na svet, ampak ker se odgovorno sprejme skrb zanj … Vsak otrok prinaša s seboj neko skrivnost, nekaj novega, ki se lahko razodene le s pomočjo očeta, ki spoštuje njegovo svobodo.« Svoje pismo papež Frančišek zaključuje z molitvijo iz nekega starega francoskega molitvenika, s katero vsako jutro že štirideset let sv. Jožefu izroča svoj dan in svoje delo.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

devetdnevnica k sv. Jožefu (8. dan)

OČE, KI DELA
Ko je Jezus kot oznanjevalec Božjega kraljestva nastopil v domačem Nazaretu in so se njegovi rojaki čudili njegovi modrosti, so se spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). Jožef je bil po poklicu tesar – lahko mizar ali stavbni tesar. Pri Judih tedanjega časa so otroci začeli versko in poklicno vzgojo pri svojem očetu, zato sklepamo, da se je Jezus pri Jožefu učil poklica tesarja. Več o njegovi mladosti govorijo apokrifni spisi (Jakobov protoevangelij, Zgodba tesarja Jožefa), ki jih katoliška Cerkev ni sprejela – tudi zato, da se ne bi širilo napačno češčenje sv. Jožefa. V Jožefovi delavnici se je Jezus naučil ceniti vrednost, dostojanstvo in veselje nad tem, kaj pomeni jesti kruh, sad lastnega dela. Družina, ki je brez dela, je bolj izpostavljena. »Kako bi mogli govoriti o človeškem dostojanstvu, ne da bi si prizadevali, da bi vsakdo in vsi imeli možnost za primerno preživljanje?« Oseba, ki opravlja kakršno koli delo, sodeluje s samim Bogom, postane na neki način stvarnik sveta, ki nas obdaja.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

devetdnevnica k sv. Jožefu (7. dan)

OČE V SPREJEMANJU
Jožef brez oklevanja sprejme k sebi Marijo, ko ga angel pouči o njenem materinstvu. Kakor je Bog govoril Jožefu: »Ne boj se k sebi vzeti Marije« (Mt 1,20), se zdi, da govori tudi nam. »Tolikokrat se v našem življenju dogaja, česar ne razumemo in se upiramo, Jožef pa se odpove svojim načrtom in sprejme, kar se mu dogaja, čeprav se mu zdi skrivnostno.« Sprejemanje Jožefa nas vabi, da sprejemamo druge brez zadržkov, take, kakršni so, s posebno ljubeznijo pa tiste, ki so slabotni, kajti Bog izbira, kar je slabotnega. Papež si predstavlja, da je Jezus prejel spodbudo za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu ob Jožefu.

OČE USTVARJALNEGA POGUMA
Ustvarjalni pogum pride na dan, ko naletimo na težave. Pred težavami lahko obtičimo, se umaknemo, ali pa poiščemo možne rešitve. Papež si živo predstavlja, kako je Jožef po prihodu v Betlehem, ko niso našli prenočišča, uredil hlev, v katerem so našli zavetje, da je bil kolikor toliko primeren za veliki dogodek rojstva Božjega Sina. Dalje piše, kako se je moral Jožef znajti kot begunec v Egiptu, da je našel delo in je tako mogel poskrbeti za Marijo in Jezusa. Papež piše: »Ta otrok, ki ga Jožef varuje, bo rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40), zato sv. Jožefa kličemo na pomoč kot varuha revnih, potrebnih, beguncev.«

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

devetdnevnica k sv. Jožefu (6. dan)

OČE V POSLUŠNOSTI
Od Boga poslani angel je Jožefa štirikrat nagovoril v spanju, ko je šlo za pomembne odločitve, in Jožef ga je vselej brez oklevanja poslušal. Prvič, ko je videl, da je njegova zaročenka Marija noseča, pa si tega ni znal razložiti (Mt 1,19), drugič, ko je bil opomnjen, naj z Marijo in Jezusom pred Herodom zbeži v Egipt (Mt 2,13), tretjič, naj se po Herodovi smrti vrne v domovino (Mt 2,19), in četrtič, naj se z družino naseli v Nazaretu (Mt 2,23). Poslušen je bil Mojzesovi postavi, ko z Marijo osem dni starega Jezusa daroval v templju.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

devetdnevnica k sv. Jožefu (5. dan)

OČE V NEŽNOSTI

V nazareški družini je Jožef iz dneva v dan in iz leta v leto z očetovsko ljubeznijo spremljal rast Jezusa otroka, dečka, mladeniča. Hranil ga je, učil ga je hoditi, potem ga je uvajal v svoje poklicno delo tesarja. Jezus je v Jožefu videl nežnost Boga, tisto nežnost, po kateri se Božji načrti uresničujejo tudi po človeški slabosti.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)