Sv. Jožef - z očetovskim srcem (7)

devetdnevnica k sv. Jožefu (7. dan)

OČE V SPREJEMANJU
Jožef brez oklevanja sprejme k sebi Marijo, ko ga angel pouči o njenem materinstvu. Kakor je Bog govoril Jožefu: »Ne boj se k sebi vzeti Marije« (Mt 1,20), se zdi, da govori tudi nam. »Tolikokrat se v našem življenju dogaja, česar ne razumemo in se upiramo, Jožef pa se odpove svojim načrtom in sprejme, kar se mu dogaja, čeprav se mu zdi skrivnostno.« Sprejemanje Jožefa nas vabi, da sprejemamo druge brez zadržkov, take, kakršni so, s posebno ljubeznijo pa tiste, ki so slabotni, kajti Bog izbira, kar je slabotnega. Papež si predstavlja, da je Jezus prejel spodbudo za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu ob Jožefu.

OČE USTVARJALNEGA POGUMA
Ustvarjalni pogum pride na dan, ko naletimo na težave. Pred težavami lahko obtičimo, se umaknemo, ali pa poiščemo možne rešitve. Papež si živo predstavlja, kako je Jožef po prihodu v Betlehem, ko niso našli prenočišča, uredil hlev, v katerem so našli zavetje, da je bil kolikor toliko primeren za veliki dogodek rojstva Božjega Sina. Dalje piše, kako se je moral Jožef znajti kot begunec v Egiptu, da je našel delo in je tako mogel poskrbeti za Marijo in Jezusa. Papež piše: »Ta otrok, ki ga Jožef varuje, bo rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40), zato sv. Jožefa kličemo na pomoč kot varuha revnih, potrebnih, beguncev.«

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)