JEZUSOV ZGLED

(2 Kor 8,9)

Krščanske morale ne določajo predpisi in zakoni, temveč primerjava z osebo: z Jezusom. Predpisi in zakoni zastarevajo in prekrije jih prah, medosebno razmerje pa je vedno novo in sveže. In kako se je obnašal Jezus? Osnova njegovih dejanj je bila neka temeljna izbira: iz velikega, bogatega, mogočnega, kakršen je bil, je postal majhen, ubog, nemočen, da bi dal svojo moč majhnim, revnim, slabotnim. Krščansko obnašanje mora temeljiti na enaki temeljni izbiri: spustiti se k majhnim, ubogim, šibkim, pri čemer niso mišljene socialne kategorije, temveč ljudje, ki so sicer lahko odrasli po letih, živijo v blagostanju in popolnem telesnem zdravju, a ne vedo, kaj je polnost veselja. Ravno nasprotno je temu, kar ponuja svet, ki spodbuja, naj se dvignemo k tistim, ki so - navidezno - veliki, bogati in močni. Tam, kjer kristjan živi in dela, mora biti vedno na strani tistih "manj". Zato je njegovo obnašanje, če je res krščansko, v nasprotju s prevladujočim obnašanjem in vzbuja presenečenje. Ni človeka, ki bi si zaslužil takšen posmeh kakor kristjan, ki je prilagodljivec.

BODITE POPOLNI

(Mt 5,48)

Gospod Jezus, ti si neskončno dober, ti vse razumeš. In vse odpuščaš. Jaz nisem kakor ti. Pomagaj mi, da bom razumel in odpuščal in da bom dober do vseh tistih, ki hočejo krščansko življenje lažno prikazovati kot bedno življenje z zoženim obzorjem. Pomagaj mi, da bom odpuščal tistim, ki prikazujejo krščansko moralo kot zoprno pajčevino samih ne, ki človeka duši in ovira in iz katere se ne more izviti. Gospod Jezus, kako je mogoče, da smo te tako napačno razumeli? Koliko ljudi velikodušnega srca, ki so iskali velike ideale, koliko ljudi odprtega duha, željnih prostranih obzorij, smo oddaljili od tebe? Gospod Jezus, pomagaj mi, da ne bom nikoli rekel nobenega ne v tvojem imenu, če ne bom znal v njem pokazati tistega izrednega in čudovitega da, ki ga vsebuje.

ZAPRTA VRATA

(Mr 1,33)

Gospod Jezus, tudi pred mojimi vrati se zbira vse mesto. In trkajo, trkajo, trkajo ... Ampak jaz jim vedno ne odprem, Gospod. Prijatelji, prijateljice, sošolci, sodelavci, reveži, bolni, izrinjeni iz družbe, invalidi, ostareli, priseljenci iz tretjega sveta ... Trkajo, trkajo, trkajo. Ampak jaz jim vedno ne odprem, Gospod. Vsi kaj prosijo, vsi kaj hočejo. In če jim ponudiš prst, potem zgrabijo še roko. Če enkrat popustiš, jim potem nikoli ni dovolj in ne pustijo te več pri miru. Gospod Jezus, ni mi do tega, da bi jim odprl. Rad bi bil sam zase, za zaprtimi vrati; jaz sem tisti, ki potrebujem kaj dobrega. Prijatelj moj, če ne boš odprl vrat, kako naj te doseže dobro, ki ga potrebuješ? Dobro se ne poraja za zaprtimi vrati.

S KAKRŠNO MERO MERITE ...

(Lk 6,38)

Vzemite prazno konzervno škatlo. Napolnite jo s pšeničnim zrnjem. Se vam zdi polna? Potlačite zrnje z roko. Ste videli? Še je prostor. Dodajte pšenico. "Tako. Zdaj ne gre notri nič več!" Bomo videli. Močno potresite konzervno škatlo. Poglejte! Pšenica se je sesedla in konzervna škatla ni več polna. "Pa res!" Dobro. Zdaj spet dodajte pšenico. Ne, ne samo polno do roba, ampak zvrhano, s kupčkom zrnja nad robom. Tako nam poplačuje Bog. Ne daje nam to, kar je prav, ne škili od strani na tehtnico, kakor to počnejo kakšni skopuški trgovčiči. Da in še navrže in nič ne varčuje. V tolažbo nam je, da se Bog tako obnaša do nas. Toda Bog ne ravna tako z nami, če ga prosimo v molitvah, če hodimo k maši in gremo k obhajilu, če mu prižgemo kakšno lepo debelo svečo, če vsak mesec obiščemo kakšen romarski kraj, če se vpišemo k skavtom ali se vključimo v kakšno gibanje, če smo člani župnijskega pastoralnega sveta. Z nami tako ravna, če mi tako ravnamo z drugimi. Če pa smo do drugih skopuški ali celo goljufamo pri merjenju ...

DAJATI

(Sir 4,31)

So ljudje, ki ničesar ne prosijo in ničesar ne dajejo. Nikomur. Tudi če jih bo konec, prosili pa ne bodo. In če so drugi na tem, da jih bo konec, toliko slabše zanje. Ne vzbujajo simpatije, ampak ne moremo si kaj, da jih ne bi vsaj malce občudovali: navsezadnje se hočejo izvleči sami. So ljudje, ki vedno prosijo, za vsako stvar, v vsakem trenutku. To so ljudje, ki ničesar ne zmorejo sami, ki vedno potrebujejo druge. Za take ljudi kratkomalo rečemo, da nam "grejo na jetra", čeprav izraz res ni posebno lep. Navsezadnje pa se nam zasmilijo, ker ostanejo vse življenje otroci. So ljudje, ki so vedno pripravljeni dajati. Lahko jih pokličeš ob kateri koli uri podnevi in ponoči. Veš, da lahko računaš nanje. In veš, da za to velikodušnost ne boš ostal njihov dolžnik. Nasprotno, zdi se, da jim narediš uslugo. To so čudoviti ljudje, ki razveseljujejo življenje, ki ti dajejo občutek gotovosti, ki ti odpirajo srce. So ljudje, ki prosijo in ne dajejo; pograbijo in ne izpustijo; sposodijo si in pozabijo vrniti; njihove roke so kakor premazane z lepilom in srce s katranom. To je eden najbolj žalostnih in strah vzbujajočih prizorov, kar jih ponuja svet. Še bolj nas lahko potrejo samo ljudje, ki imajo polna usta ljubezni do bližnjega, toda gorje, če jih kaj prosiš.

NE SODITE

(Lk 6,37)

To Jezusovo naročilo so služabniki in služabnice Cerkve neredko uporabljali, da so preprečevali kritičnost v krščanski skupnosti. Kakšna zvijača! Kajti Jezus ne prepoveduje izražati mnenja in presoje o ravnanju drugih ljudi. To bi bilo nemogoče in tudi škodljivo. Imamo pravico in dolžnost, da se učimo iz tega, kar vidimo. Kako pa naj bi vedeli, kaj je dobro in kaj slabo, ne da bi ocenjevali, kritizirali, presojali? Jezus tudi ne pravi: "Kaj te briga! Brigaj se zase! Ne vmešavaj se!"

Nasprotno! Moramo imeti široko odprte oči in možgane ter opazovati, ocenjevati, odobravati, naznanjati. Jezus prepoveduje, da bi sodili v smislu izrekanja dokončnih obsodb. V njegovem času ni bilo sodišč prve stopnje, druge stopnje, višjih sodišč in še vrhovnih sodišč. Če je bil kdo obsojen, je bil obsojen. Za vedno.Takih sodb ne smemo izrekati.

Razlog ni take vrste, kakršnih smo navajeni iz televizijskih pogovornih oddaj: "Jaz mislim tako, ti pa tako; vsakdo lahko svobodno misli, kar hoče". Temveč zato, ker Bog, naš življenjski vzor, vedno in vsakomur dopušča možnost, da se spremeni, prerodi, postane nov človek.

PRETIRAVANJE

(Lk 10,41)

Jezus, res si te ne znam predstavljati v vlogi nekoga, ki sprejme povabilo na kosilo, potem pa ni hvaležen tistemu, ki mu je kosilo pripravil. Gre za to, da ti ne maraš pretiravanj. In Marta pretirava: to ni več samo gostoljubje, pač pa želja, da bi se pred teboj izkazala. Zagotovo se je tudi Marija ukvarjala s pripravami. Drugače bi jo spomnil: "Ne kdor mi pravi: Gospod, Gospod ..." (prim. Mt 7,21), kajti Očetova volja je, da se gostu izkazuje spoštovanje. Toda ona ve, da gospodinjska opravila ne zadoščajo. Jezus, kako bi nam bilo všeč, da bi se lahko pridružili ali Marti ali Mariji. Vidiš? Mi smo mojstri v pretiravanju. Poznam ženske, ki porabijo ves dan za pospravljanje hiše. In druge, ki jo puščajo umazano, da lahko gredo k vsem možnim mašam. Kristjani, ki hitijo ves dan, tako da ne vedo več, komu na čast sploh hitijo. In drugi, ki ne vidijo "napol mrtvega" brata sredi ceste, ker se jim mudi v tempelj (prim. Lukov evangelij 10,30). Duhovniki, ki imajo vklopljen prenosni telefon tudi med mašo. In menihi, ki se ne odzivajo niti umirajočim, ker so "pri molitvi". Jezus, torej, Marta ali Marija? Ti: "Marta in Marija!"

FANATIKI

(1 Tim 5,23)

Malo je tako odločnih in močnih ljudi, kakor je Pavel. Ni pa fanatik. Mladi Timotej pretirava s svojo strogo dieto. Njegov učitelj mu odločno naroča: "Nehaj piti samo vodo." Čim dlje stran od fanatikov! S to brezupno boleznijo se Jezusovi učenci ne bi smeli nikoli okužiti. Jezus je ne samo redek, ampak edinstven primer med utemeljitelji verstev, saj se ga ni dotaknila niti senca fanatizma. Krščanska vera je zmernost, modrost, potrpežljivost; je zavest, da je vse od Boga in da nič ne more biti ne izločeno ne povišano v edino dobro. Čim dlje stran od fanatikov! Od tistih, ki žebrajo molitve in obsojajo vse drugo. Od tistih, ki pomagajo revnim in obsojajo vse drugo. Od tistih, ki hočejo samo kontemplacijo in obsojajo dejavno življenje. Od tistih, ki se navdušujejo za dejavno življenje in obsojajo kontemplacijo. Čim dlje stran od fanatikov! Zlasti od tistih, ki so topoglavo prepričani, da imajo izključno pravico do krščanstva. Čim dlje stran od vseh tistih, ki pravijo: "Samo to" ali "Samo mi".

PRAVA MERA POBOŽNOSTI

(1 Tim 6,6-7)

Primer iz življenja. Gospodinja je za veliko noč, da ne bi zamudila televizijskega prenosa papeževega blagoslova urbi et orbi, pustila pečenko, da se je zažgala. Ali ni to malo preveč?" Seveda je preveč! Pobožnost, toda s pravo mero bi ji pomagala lepo speči pečenko za družino, ne pa obsedeti pred televizorjem, kakor da je prilepljena. Kar je preveč, pravijo, še s kruhom ni dobro! In to velja vedno! Tako sem se naučil, da se ne zanesem na tiste, ki hodijo okoli vedno z rožnim vencem v rokah. Za takim razkazovanjem se pogosto skrivajo nameni, ki niso nič kaj pobožni in sveti. In tiste ženske, ki poslušajo verske radijske programe od petih zjutraj do enih ponoči, me ne navdušujejo nič bolj kakor ljudje, ki kupijo športni časopis, tudi če so vsa tekmovanja v vseh športih odpovedana. In tistim mladim, ki zanemarjajo študij, zato da se igrajo z otroki iz župnije, želim, da bi srečali koga, ki bi jih spet postavil, dokler še ni prepozno, v tirnice prave mere.

VARUH SVOJEGA BRATA

(1 Mz 4,9)

Da, Kajn, ti si varuh svojega brata, vsakega svojega brata. Brata, ki živi ob tebi, in brata, ki prebiva na drugem koncu sveta. Brata, ki se veseli, in brata, ki trpi, brata, ki se smeje, in brata, ki joče, brata, ki je bolan, in brata, ki je zdrav, brata, ki je mlad, in brata, ki je star. Ti si varuh svojega brata. Nikoli ne reci: Ne vem, kje je. Ti veš, kje je brat, ki je preveč, in brat, ki umira od lakote; brat, ki dostojno živi, in brat, ki ga tlačijo in izkoriščajo; brat, ki tlači druge, in brat, ki je žrtev nasilja; brat, ki je pravičen, in brat, ki je grešnik. Ti si varuh svojega brata. Brata, ki ima dovolj moči, brata, ki je zbolel za aidsom; brata, ki je v življenju uspešen, brata, ki se ugonablja z drogami; brata, ki ima telesne stražarje, in nemočnega otroka v materinem telesu. Da, Kajn, ti si varuh svojega brata. Vsakega svojega brata. Vedno.

DA, KADAR JE DA ...

(Mt 5,37)

Ne moremo več prenašati politikov, ki ves dan govoričijo o tem, kar so drugi politiki govoričili včeraj in kar bi spet drugi utegnili govoričiti jutri. Ne moremo več prenašati novinarjev, ki polnijo časopise in televizijske dnevnike z neskončnimi govorancami desničarskih politikov, ki se odzivajo na odgovore levičarskih politikov sredinskim politikom. Ne moremo več prenašati televizijskih pogovornih oddaj, polnih neumnih in nesmiselnih bla bla bla. Strokovnjakov, ki razlagajo vse, ne da bi prišli do kakšnih sklepov. "Vsevedov", ki se gnetejo na vseh televizijskih programih s svojim pametovanjem, a ga že dogodki naslednjega dne ovržejo. Ne moremo več prenašati pridig brez konca in kraja. Ne moremo več prenašati neskončno dolgih dokumentov, razdeljenih na točke in podtočke, izjav, dnevnih redov, sporočil za javnost. Če bi bil naš govor da, kadar je da, in ne, kadar je ne, bi nam časa ostalo na pretek in bi ga lahko posvetili reševanju problemov zaposlovanja, sodstva, javnih in socialnih storitev, zdravstva, šolstva, bolnih, ostarelih, revnih. Jezus, pomagaj nam, da bomo ozdraveli od kuge čvekanja.

KDOR NE DELA, NAJ TUDI NE JE

(2 Tes 3,10)

Kdor veliko govori o nebesih, na zemlji pa bolj malo dela, ne govori o nebesih iz Svetega pisma. O nebesih, ki niso kakšna dežela zabave, že lepo pripravljena v nekem koncu vesoljstva za tiste, ki vse življenje niso delali nič drugega, kakor sanjali o njih. O nebesih, ki so neko novo mesto brez "žalovanja, vpitja in bolečine" (Raz 21,4), odprto za tiste, ki so ga prizadevno gradili, premagovali žalovanje, vpitje in bolečine, ne z vzdihovanjem in sanjarjenjem, pač pa s srcem, polnim ljubezni, z znojem na čelu in z močjo svojih rok. Kdor veliko govori o nebesih, na svojem delovnem mestu pa velja za lenuha in zabušanta; kdor je vedno v prvi vrsti pri škofovih mašah in praznovanjih farnega zavetnika, doma pa pušča vse na ženinih ramenih; kdor ne izpusti nobenega škofijskega srečanja, nobenega zborovanja kakšnega gibanja, nobenega skavtskega izhoda, porabi pa dvojna študijska leta, da prileze do diplome, ne govori o nebesih, o katerih je govoril Jezus. Jezus, ki je imel tako naporne dneve zemeljskega življenja, da ni imel časa niti jesti. In v treh letih je postavil svet na glavo, ne da bi si privoščil luksuz, da bi kakšno leto pavziral.

MEDSEBOJNO SPOŠTOVANJE

(Ef 4,31-32).

V ameriških televizijskih filmih policisti, ki so še slabši kakor zločinci, ne odprejo ust, ne da bi stresali prostaške besede. V naših filmih so še najbolj prijazna stvar zadnjice rosno mladih igralk. V televizijskih oddajah, od pogovornih do političnih debat, vpitje in žalitve navdušujejo občinstvo. Popevke, če naj bi bile "angažirane", morajo vsebovati vulgarnosti. V takšni šoli so medsebojni odnosi postali barbarski in nasilni. Ne pogovarjamo se, ampak grdo govorimo: uporabljamo nespodobne besede in nepotrebna mašila. Zabava je hrup in razgrajanje. Politika je spopad, pri katerem nizki udarci niso izključeni. Potem pa se pritožujemo, da ni več dobre vzgoje, da tako ne more iti več naprej. Kristjani smo že navajeni, da krenemo, ne da bi pričakovali, da se bo premaknila vsa četa. Zato je naša naloga, da v javno življenje spet prinesemo vljudnost, dobrohotnost, rahločutnost, spoštovanje. Brez fanatizma. Toda tudi brez strahu, da nas bodo imeli za pobožnjake in moraliste.

UMAZANE BESEDE

(Ef 4,29)

"Daj no! Kaj pa je tako slabega v kakšni grdi besedi? Pravi grehi so kaj drugega: nasilje, vojna, nepravičnost ..."

Kar je slabo pri umazanih besedah, je dejstvo, da niso dobre besede in da ne koristijo tistim, ki poslušajo. Seveda sta vojna in nasilje slabši, toda to še ne pomeni, da so umazane besede nekaj dobrega. Vojne in nasilna dejanja ne nastanejo iz nič, nenadoma, temveč zrastejo iz zemlje, obdelane z majhnimi vulgarnostmi in po kapljah pognojene s pomanjkanjem spoštovanja do drugih. In kdaj postane beseda umazana? Kadar brez sramu vrže v obraz tisto, kar zaradi tega ali onega razloga sodi v človekovo osebno življenje: Boga, spolnost, izločke. Umazana beseda je vedno znamenje obremenjene, prostaške in nasilne zavesti, ki se sploh ne ozira na občutljivost drugega človeka. Umazana beseda je kakor oslovo riganje sredi Mozartovega koncerta. Od umazane besede se ne umre, toda brez nje se živi lepše.

JANEZ KRSTNIK

(Lk 7,28)

Zemlja potrebuje takšne može in žene, kakršen je Janez Krstnik: prave, pristne, pogumne, skladne s svojim dostojanstvom Božjih otrok.. Možje in žene, podobni Janezu, ki jih na tem svetu nikoli ne manjka, ker za to poskrbi Bog, so svež zalogaj moči in lepote. Lepi zaradi poguma in močni zaradi pristnosti vzbujajo in ohranjajo v nas močno hrepenenje po Božji veličini. Taki ljudje so zagotovilo, da so vsi, tudi tisti najmanjši, poklicani, da postanejo deležni Božje veličine, tako kot Janez, največji med rojenimi od žena (prim. tudi Matejev evangelij 11,11).

TRENING POBOŽNOSTI

(1 Tim 4,7-8)

Fitnes centri, polni fantov, deklet in ne več rosno mladih debelušk. V gorah invazija mahnjenih na gorska kolesa, ki jim jezik visi iz ust, ko vrtijo pedale na meji infarkta. Mestne ulice, polne ljubiteljev hitre hoje, včasih kar s celim spremstvom za seboj. In še nogomet, košarka, odbojka, borilni športi. Pa domovi, polni pripomočkov za odpravljanje trebuha, za učvrstitev zadnjice in prsi. Bolj malo pa je takih, ki trenirajo "pobožnost", namreč tiste vrednote, ki pripomorejo k jasnejšemu in trdnejšemu odnosu z Bogom in zato tudi z brati in sestrami. Če zjutraj odpremo oči z mislijo na Stvarnika; če si vsak dan utrgamo pet minut in se vprašamo: "Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem?"; če ne pustimo, da mine teden, ne da bi prebrali vsaj eno stran Svetega pisma; če si obljubimo, da bomo vsakomur, ki ga bomo srečali, podarili opogumljajoč nasmeh; če se pri soočanju z različnimi situacijami vedno vprašamo: "Kaj bi naredil Jezus?"; če pustimo, da nas v spanec zaziblje Božje odpuščanje; vse to koristi zdravju mnogo bolj kakor fitnes ali hitra hoja. Če ne verjamete, poskusite.

PETER

(Jn 21,7)

Peter, v meni so ravno taki strahovi, kakor so bili tvoji, enaka negotovost, enaka omahljivost. Peter, tudi zame so dovolj že besede kakšne dekle, posmehovanje kakšnega prijatelja, jedke opazke sodelavca, da skrijem svojo vero ali pa jo zakrinkam. Peter, tudi jaz iz strahu pred trpljenjem, pred morebitnimi težavnimi situacijami in ker se bojim tvegati, kaj kmalu zbežim in pozabim na vse obljube ljubezni in zvestobe. Peter, ampak jaz nisem kakor ti. Nimam ponižnega poguma, da bi priznal svojo šibkost, in pustim, da me moje napake in nezvestoba ustavijo. Nimam pogumne ponižnosti, da bi se vrnil h Gospodu vsakokrat in kljub vsemu, in to takoj. Peter, pomagaj mi, da bom postal kakor ti. Daj mi moč, da se bom vračal h Gospodu. Takoj in vedno. Tudi če bi moral hoditi po vodi!

KAR ŽELIŠ ZASE, PODARJAJ DRUGIM

(Mt 7,12)

Gospod Jezus, tvoje sporočilo smo obtežili z najrazličnejšimi zakoni in predpisi, določili in prepovedmi. Naredili smo ga težko razumljivega in zapletenega, primernega za strokovnjake in ugledne profesorje. Ti pa si, tako kot vedno, čudovit v svoji preprostosti. Ne zaupaš svoje besede zapletenim vsebinam, razdeljenim v točke in podtočke; filozofskim razpravam in visokoumnim utemeljitvam. Ti govoriš tako preprosto, da te zlahka razume tudi nepismen človek: "Vse tisto, kar želiš zase, podarjaj drugim! To je vse." Gospod Jezus, ali je to vse? In prišel si iz nebes in prestal toliko gorja, zato da si nam prišel povedat to, kar smo že vedeli? "Da, jaz ti ne vsiljujem ničesar od zunaj, ne nalagam bremen na tvoja ramena. Pravim ti: beri v svoji notranjosti. In to, kar želiš zase, podarjaj drugim! To je vse." Hvala, Gospod Jezus! Pomagaj nam, da bomo dobro prebrali tisto,kar je zapisano v nas.

Čuk, M., 2005. Jezusovo srce - merilo za nas vse: Korak v globino. Ognjišče, 41 (10), p. 96-97. - (ob izidu knjige Lasconi, T., 2016. 365 + 1 dan s Teboj, Četrta izdaja. Koper: Ognjišče.)

Dragi mladi

• Potrebujete Luč z veliko začetnico, ki bo vaša oporna točka, svetilnik, po katerem se boste lahko ravnali.
• Ne bodite dekleta in fantje, ki so ugasnjeni, bodite goreči. Največja nesreča mladega človeka je, da ni nikomur koristen. Bodite iskra, ki vžiga ...
• Odkrivajte načrt, ki ga ima Bog z vami, da boste tako bolj dovzetni za Božji glas, da boste sprejemali prave odločitve, da boste prisluhniti modrim nasvetom, in tudi sami znali svetovati.
• Prisluhnite s srcem Božjim namigom, iščite tudi duhovno, vzemite v roke Sveto pismo, naj ne mine dan brez molitve, brez kratkega večernega izpraševanja vesti.
• Odkrivajte tudi sami sebe, iščite, sprašujte se, kam bi radi prišli, kaj bi radi dosegli, tako boste lažje izbrali svoj poklic, svojega življenjskega sopotnika ... sledite idealom.
• Prizadevajte si, da ne bi posnemali drugih ampak uporabljali zdravo pamet ... Bodite originali in ne kopije.

• Z odprtim srcem sprejmite darove Duha, ki vas oblikujejo kot kristjane. Bodite modri, razumni, sprejmite koristen nasvet, bodite močni, pogumni, glejte s srcem, bodite povezani z Bogom v molitvi in ne pozabite, da je on vedno z vami.
• Ohranite vrednote, ki ste jih prejeli doma, v vašem okolju, v župnijski skupnosti ... in kljub skušnjavam živite tako, kot verjamete, da je prav, kot vas učijo starši, kateheti ...
• Vsak dan naredite vsaj nekaj dobrega.
• Zaupajte Bogu, ki daje moč človeški slabosti, bogati našo revščino, nas spreobrača in nam odpušča grehe.
• Vzemite na pot življenjski program, ki vam ga vzgojitelji polagamo na srce: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.
• Prejeli boste moč, da boste zmogli premagovati težave in stiske: ostanite povezani z Bogom, kakor so mladike povezane s trto. Trdno ohranite vezi prijateljstva z Bogom.

pripravlja Marko Čuk

Judita jim je rekla: »Poslušajte me! Storila bom dejanje, ki bo med sinovi našega rodu prehajalo iz roda v rod. (Jdt 8,32)

Moški pogum je razbijaški, bojevit. - Pogum žensk je tih, a neomajen; spoprijema se z neverjetnimi situacijami z nasmehom na ustnicah. - Poznam ženske, ki trdo delajo v službi in doma, učijo verouk in se posvečajo še prostovoljnemu delu. - Poznam zakonske može, ki kot javni uslužbenci šest ur zehajo v kakšni pisarni in potem pridejo domov uničeni. Nataknejo si copate, berejo časopis in čakajo na kosilo.- Medtem žene kuhajo, se ukvarjajo z otroki, perejo, likajo in čistijo. - Svetopisemska Judita je čudovita ženska. Ženske, podobne njej, bi v Cerkvi morali sprejeti z odprtimi rokami. - Ali je tako? Če bi kakšna Judita potrkala na vrata enega izmed tisočev samostanov, kakšen sprejem bi doživela? - Ali bi se morala odpovedati svoji pogumni in prekipevajoči ženskosti. - Ko bodo krščanske ženske, z redovnicami na čelu, končno rešene vezi, ki so jim jih nadeli moški, in bodo lahko bolj svobodno namenjale svoj pogum za služenje evangeliju, se bo za Cerkev začelo obdobje, kakršnega še ni bilo.

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

MEDSEBOJNA LJUBEZEN (Jn 13,35)
Kristjani so si izmišljali in si izmišljajo marsikaj, da bi iznašli kakšno drugo osebno izkaznico. - So taki, ki hodijo k maši, taki, ki hodijo okoli z rožnim vencem v rokah, taki, ki se za nekaj časa umaknejo v kakšen samostan ali živijo kot puščavniki, taki, ki organizirajo slovesne procesije, romanja, gredo v Kompostelo ... - Vendar osebna izkaznica kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen. - Duhovniki v talarjih, redovnice v oblačilu podeželank izpred sto in več let, križ okoli vratu, križ na prsih, rdeča ali vijolična obroba, čudna pokrivala na glavi, prstani ... - Vendar pa razpoznavni znak kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen. - "Kaj pa maše, zakramenti, molitve, rožni venci?" - So vir, iz katerega je treba črpati to ljubezen, ki ni ljubezen po meri človeka, temveč Kristusova ljubezen do nas: popolna ljubezen vse do žrtvovanja samega sebe. - "Kaj pa oblačila, pokrivala, prstani?" - Ta res ne služijo ničemur.

OZKA VRATA (Lk 13,24)
Ti si pa res čuden, Jezus! Vsi delajo reklamo za široka vrata. Vrata popustov in razprodaj, po načelu "plačaš dva, dobiš tri", ničvrednih reklamnih daril, darilnih bonov, nagradnih kartic, s katerimi lahko postaneš milijonar, diet, ki ti pomagajo shujšati, ne da bi ti bilo treba manj jesti, tečajev, ki te naučijo tujega jezika v nekaj dneh, iger "podrgni in zadeni". Sreče, ki jo najdeš že lepo izdelano. - Ti pa nas spodbujaš, naj vstopimo skozi ozka vrata. Vrata podarjanja sebe drugim, bratstva z vsemi, nenavezanosti na stvari in ljudi, boja za mir in pravičnost, zvestobe, prenašanja težav in trpljenja, dialoga in odpuščanja. Sreče, ki jo gradimo dan za dnem. - Ne bojiš se, da bi ostal sam, ne spreminjaš mišljenja zaradi priljubljenosti, poslovne ali politične koristi. - Ti vztrajaš: "Vstopite skozi ozka vrata. Izognite se zastoju, ki ga bodo povzročili tisti, ki bodo hoteli vstopiti skoznje, ko se bodo zavedeli, da so jih široka vrata vodila v nič. Takrat bo namreč prepozno."

NEKORISTNI SLUŽABNIKI (Lk 17,10)
Gospod Jezus, te tvoje besede nam zvenijo trdo. Mi smo navajeni delati za plačo, za plačilo ali vsaj za besedo zahvale. Ti pa praviš, da nam ne pripada nič, da smo nekoristni služabniki. - Ali nisi nekoliko prezahteven? Ali si mi, ki udejanjamo tvojo besedo, in to marsikdaj z mnogo truda, ne bi zaslužili vsaj nekaj priznanja, morda, kaj vem, kakšen majhen čudež? Kaj pa imamo sicer od tega, da smo dobri, ubogi v duhu, usmiljeni, pošteni, čistega srca, nenasilni? Kakšno korist imamo, če odpuščamo, če se borimo za pravičnost in mir? - Gospod Jezus, kako težko nam je razumeti, da ti ničesar ne zahtevaš od nas zaradi sebe! Vse, kar nam zapoveduje tvoja beseda, je v naše dobro, za naše odrešenje, večno življenje. Le kaj bi si lahko še želeli? - Gospod Jezus, imaš prav, smo nekoristni služabniki, saj vse, kar želiš, da naredimo, naredimo za sebe.

DELAVCI ZA NOVO ŽETEV (Lk 10,2)
Jezusova spodbuda, naj prosimo za "delavce", je trezna in vedra. Ponavadi pa ta spodbuda dobi v pridigah tako žalosten ton, da daje vtis, da bo Cerkev zdaj zdaj propadla. Kako Bog sprejema takšno molitev? Tega ne vemo. Zagotovo pa takšna molitev ne vzbuja navdušenja v tistih, ki jo poslušajo, saj se nihče ni pripravljen vkrcati na barko, ki bo vsak čas potonila. Dobro bi bilo, da bi prosili z zaupanjem in prošnji dodali pričevanje, da "delavci, ki so že na delu", učinkovito delajo za "Gospodovo žetev". V zadnjih petdesetih letih se je "žetev" tako spremenila, kakor se v preteklih stoletjih ni še nikoli. Pri tem pa kristjani (starši, duhovniki, redovniki, redovnice ...) pogosto ostajajo v vlogi "delavcev", kakor da je vse ostalo tako kot prej. - Bog potrebuje sveže, aktivne delavce, ki so resnično z vsem srcem predani njegovi žetvi in so sposobni za delo, ki jih čaka. Ne nedejavnih "upokojencev", ki so trmoglavo navezani na navade, tradicije, oblačila, ustanovitelje in ne vem kaj še vse.

ZAHEJEVO DREVO (Lk 19,4)
Gospod Jezus, s tal te večkrat ne vidim. V višini oči mi toliko stvari zakriva obzorje. Vsakdanje obveznosti, sanje o prihodnosti, goščava občutij, želja po izstopanju, naprezanje, da bi imel vedno več ... Same lepe, pomembne, zapeljive stvari, ki pa mi niso dovolj. Moje oči iščejo dlje. - Gospod Jezus, daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo, kakšen drugačen dan, kakšno novo molitev, človeka, ki je poln tebe, kakšno posebno nedeljo, reveža, ki me bo vznemiril, mladega človeka, potrebnega pomoči, duhovnika, ki me bo razumel, kakšno čudno redovnico, kakšen neuspeh, ki me bo postavil na trdna tla, prijatelja, ki je slabo končal, kakšno veliko veselje ali prehudo žalost ... - Gospod Jezus, sem majhne postave in vse moje stvari so majhne. Daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo, in pogum, da bom splezal nanj. - Od tam te bom lahko videl. In ko se bom spustil na tla, bom poln veselja.

LJULJKA (Mt 13,27-29)
Vedno je kaj, kar vse pokvari. Ponavadi nas najprej prevzame malodušje; nočemo polja, na katerem je med dobro pšenico pomešana ljuljka. Hočemo ga takoj opleti. To je napačno. Tu na zemlji ni polj brez ljuljke, ker je sovražnik vedno na delu. Potrebno je potrpljenje: samo Bog zna opleti polje, ne da bi poškodoval pšenico. Če bi Jezus hotel lepo polje brez plevela, ne bi imel ne prijateljev ne učencev ne apostolov. Še več, sploh ne bi prišel na zemljo.

OZRI SE NAME (Lk 22,61-62)
Gospod, ne pozabi se obrniti in se ozreti tudi name, da se bom spomnil neizpolnjenih obljub. - Gospod, ti veš, občudujem te, ljubim te, hočem hoditi za teboj. - Gospod, vem, da nihče nima take besede, kakor je tvoja, in da nihče tako kot ti ne pozna in ne odgovarja na hrepenenja mojega srca. In vendar, saj veš, zadošča že malenkost, da te zatajim v dejanjih. - Gospod, ne pozabi se obrniti in ozreti name, da se bom spomnil neizpolnjenih obljub in se bridko zjokal. - Gospod, ne pozabi se ozreti name, da se bom spomnil tvoje ljubezni in spet z zaupanjem stopil za teboj.

BUDEN IN ČUJEČ (Mt 25,8-9)
Gospod Jezus, naj bodo ta dekleta preudarna, kolikor hočeš, pa so vseeno skrajno zoprna. - Niso mi všeč ljudje, ki pravijo: "Znajdi se! Lahko bi prej pomislil." Tudi sam sebi nisem všeč, kadar se mi zgodi - in zgodi se mi! - da rečem drugim: Znajdite se!" Pozneje imam občutek, da sem črv. - Gospod Jezus, sprejemam pa tvoje sporočilo: moram biti buden, čuječ, vsak dan, v vsaki situaciji. Saj te nihče ne more čakati namesto mene. - Vere ne morem dati v zakup, Gospod Jezus. Ti vedno prihajaš in hočeš, da sem pripravljen in te lahko sprejmem. - Če je moja svetilka ugasnila, bom ostal pred vrati. Ne bom mogel reči: "Ampak škofi, ampak duhovniki, ampak redovnice, ampak drugi kristjani ..." - Če bo moja svetilka ugasnjena, bodo vrata ostala zaprta. Za mene.

Marko Čuk, Korak v globino, Ognjišče (9) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

KRŠČANSKA SPOLNOST (Mt 19,9–11)
Zakonska zveza v zvestobi, neločljiva je tako »drugačna« glede na nagon, da jo celo apostoli s težavo sprejmejo. Tako kot je »drugačen« spolni odnos, ki naj bi ga živeli samo v zakonski zvezi. Toda ta način življenja se ne oznanja kot »drugačen« in vzvišen, kot Božji dar ter dosegljiv po svobodni in zreli odločitvi za zvestobo in s stalno sublimacijo nagona. Prikazujejo ga kot odpoved grešni spolnosti, ki sicer velja za bolj svobodno in bogatejšo. Mladostniki se tako ob prvih nagonskih spolnih izkušnjah, usmerjenih v iskanje čutnih in čustvenih doživetij, čutijo obsojene in izključene iz Cerkve. Nehajo hoditi k spovedi in obhajilu ter se prepuščajo »naravni« spolnosti, ki jim pomeni osvoboditev v primerjavi s krščansko spolnostjo, sestavljeno iz samih »ne«. In tisti, ki se cerkveno poročijo, se redkokdaj zavedajo, da njihova izbira ni nič manj pogumna kakor ljubezen do sovražnikov. Kakšna škoda!

TEMPELJ SVETEGA DUHA (1 Kor 6,19-20)
»Sem lahko daš poljub, tja ne. Tu se smeš dotakniti, tam ne. Ta del telesa smeš kazati, onega drugega ne. Do tu smeš gledati, nižje pa ne. Krilo mora segati vsaj do sem, krajše ne sme biti. Izrez pri obleki ne sme segati globlje kakor do sem.« – To je morala centimetrskega traku in lekarniške tehtnice, zaradi katere še nikoli srce ni nikomur prepevalo od veselja. To je morala, ki duši, vzbuja negotovost, občutke krivde. Vodi v smešno pretvarjanje in kompromise. – Kako je treba ravnati s svojim telesom in s telesom drugih? – Apostol Pavel pomete z vsemi centimetri in tehtnicami: »Vaše telo je tempelj Svetega Duha.« – Vsakokrat, ko si postavljamo vprašanje glede obleke, ličenja, kretenj, odnosa do svojega telesa ali telesa drugih, si moramo priklicati v glavo in srce Pavlove besede. – Prisluhnimo jim s popolno iskrenostjo, brez samoobrambnih izgovorov in popačenja. – In prišli bomo do takih dejanj in drž, s katerimi bomo poveličevali Boga s svojim telesom.

STRAH IN SPOŠTOVANJE (2 Mz 3,5)
Bog je dober oče. Vendar ostaja Bog. Ni kakor tisti starši, ki hočejo postati prijatelji svojih otrok in zato nehajo biti starši. Bog je »nekdo drug« kakor mi. Pred njim moramo gojiti in pomnožiti do neskončnosti tisto čutenje strahu in občudovanja, ki nas prevzame pred nečem, kar je s svojo veličino nad nami: pred kakšnim slapom, visoko goro, morsko širjavo ... To občutje strahu in občudovanja je zdravilno: ohranja nas v resničnosti in pripomore k zavedanju, da smo ustvarjena bitja. Za vzgojo k strahospoštovanju do Boga je Stara zaveza zahtevala spoštovanje svetih krajev, templja. Nova zaveza nam je razodela, da je pravi tempelj Boga človekovo telo, človeška oseba. – Vsakemu človeku – moškemu ali ženski, otroku ali ostarelemu, zdravemu ali bolnemu, bogatemu ali revnemu, belcu ali črncu, izobraženemu ali nevednemu – se moramo približati s spoštovanjem in strahom, ki so ga v svetopisemskih časih ljudje čutili do templja. – Vsakokrat, ko srečamo kakšnega človeka, nas Bog opominja: »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.« – Gorje, če se šalimo z Bogom in z njegovim templjem!

USMILJENJE DO OČETA (Sir 3,12-14)
Govori Sveto pismo resnico? Dobro je, da si postavimo to vprašanje, ker moramo biti verni, ne lahkoverni. Kako ugotovimo, ali Sveto pismo govori resnico? Eden od načinov je, da gremo in pogledamo, ali se to, kar obljublja, uresničuje. Moje osebne izkušnje so mi to večkrat potrdile. In izsledek? Da, Sveto pismo govori resnico! – Vsi vemo, kako težek problem so danes ostareli, ki ne morejo več sami skrbeti zase. Poznam številne družine, ki so dobesedno čisto iztirjene zaradi ostarelega člana, ki leže v posteljo in v njej vegetira leta in leta. – Resnično! Družine, ki so, čeprav z nečloveškimi napori in žrtvami, pomagale ostarelemu očetu ali materi, Bog res blagoslavlja. – Tiste družine pa, ki so spakirale in spravile od hiše ostarelega člana ali ga prisilile, da je prosil Boga, naj mu da umreti, da ne bi delal nadloge, so potem doletele mnoge nadloge. – In če je šlo za denar, jim ni prinesel zadovoljstva. – Bog ne plačuje ob sobotah, toda ko gre za ostarele in majhne otroke, nekaj akontacije le da.

VERA IZ POSLUŠANJA (3 Jn 1,4)
Še pred nekaj leti se je zdelo, da je zelo lahko vzgajati otroke v veri. Zadoščala je avtoriteta: »Zmoli to in to molitev! Pojdi k maši! Pojdi k spovedi!« – V resnici to ni bila vzgoja za vero, temveč vcepljanje navad. Saj se je ta vera sesula skupaj z navadami. – Danes starši tvegajo in ne naredijo nič več za to, da bi občutili veliko veselje, ki ga je občutil apostol Janez – in ga občuti vsak starš – ko bi videli, da gredo otroci po njihovih stopinjah. – Odpovejo se mu in vzdihujejo: »Kaj pa naj naredim? Nočejo poslušati, delajo, kar se jim zdi.« – Tudi za starše je to čas, da se »vzgajajo« v veri. – Vere ni mogoče vsiliti ne presaditi, ker vera otrok ne more biti enaka veri staršev. Vera je osebni odnos s Kristusom. In osebni odnosi so edinstveni in neponovljivi. – Vero je treba spodbujati, pripravljati, vsejati in ji pomagati, da raste. – Kako? Z oznanjevanjem. – Pustimo ob strani avtoriteto, starši se morajo naučiti govoriti otrokom o Jezusu. – Rekli boste: »Z deli in s pričevanjem.« – To ni dovolj! Potrebne so tudi besede. Kajti vera se rodi iz poslušanja (prim. Pismo Rimljanom 10,17).

VZGOJA S PRISIILO (Prg 13,24)
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri ameriški pedagogi v svojih teorijah zagovarjali odpravo vsake »prisile« pri vzgoji otrok. Pozneje so svojo zmoto vsi obžalovali. – Ta teorija je povzročila pravo katastrofo med starši, učitelji in vzgojitelji vseh vrst. – V resnici so kaj kmalu spoznali, da brez »palice« otroci nikoli ne postanejo odrasli. – Spremeniti pa se ni bilo lahko. – Zaradi novih razmer v družinskem življenju, s starši in otroki »tujci v hiši«, je bilo najlažje neprestano samo prikimavati, da bi se izognili neprijetnim resnim pogovorom in popadkom jeze. – Nujno je – čeprav bo kakšna psihologinja trdila nasprotno, s plehkim govorjenjem pa se ji bo pridružila še kakšna televizijska voditeljica – da se povrnemo k »palici«. – Ne govorimo o fizični nasilnosti, to je treba posebej poudariti; nasilja, okrutnega in sramotnega, imamo že več kot dovolj, pač pa o tem, da znamo otroke postaviti pred nedvoumne in odločne ne. – Brez te mejne črte otroci ne odrastejo in postanejo negotovi, ker se ne prerekajo, ne kritizirajo, se ne borijo, ne dosegajo s trudom svojih ciljev ter se ne naučijo izbirati in se odločati. – Nujno potrebno pa je naslednje opozorilo: nikoli ne smemo reči ne, če ta ne nima v sebi in v njem ni mogoče videti kakšnega večjega da.

NESMISELNO GOVORJENJE (Prg 18,7)
V dobi televizije se zdi ta svetopisemski pregovor nekaj, kar spada v arheološki muzej. – V pogovornih oddajah, intervjujih, pa tudi v televizijskih dnevnikih doseže uspeh in povečuje gledanost tisti, ki strelja največje kozle, ki govori nesmiselne, nezaslišane in nikoli slišane stvari, ki vzbujajo začudenje. – Danes pride na svoj račun tisti, ki govori samo zato, da odpira usta, tisti, ki reče to, kar misli, ne da bi mislil na to, kar reče. – »Papež hoče, da mladi umirajo, ker prepoveduje kondome.« – »Dva homoseksualca tvorita boljšo družino kakor moški in ženska.« – »Velik dosežek znanosti je, da lahko rodi ženska pri šestdesetih.« – »Posojanje maternice ni nič spornega.« – »Kdor zahteva splav, zagovarja življenje.« – »Izmenjavati si zakonske žene in može koristi zakonski ljubezni« ... – Sliši se vsemogoče, vse do skrajne neumnosti: »Kaj pa je v tem slabega?« – In tistega, ki poskuša ponižno ugovarjati, utišajo kot nestrpnega, nazadnjaškega, pobožnjaka. Sveto pismo ostaja na strani tistega, ki ne reče tega, kar misli, ampak premisli to, kar reče. – Blago norcev se svetlika in mika ušesa, možgane pa napolni s plesnijo.

LAČEN SEM BIL... (Mt 25,35)
Če se moram peljati z vlakom v Benetke, mi nič ne koristi vozovnica za Dunaj. – Če moram delati izpit iz matematike, mi nič ne koristi, da zelo dobro znam geografijo. Če ne morem hoditi bos, nič ne pomaga, da nataknem rokavice. – Jezus je določil pravila, pogoje, da pridemo v kraljestvo njegovega Očeta: »Lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, nag sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil ... in ste mi pomagali.« – Vse drugo ne odpre vrat Božjega kraljestva. – »Kaj pa molitve? In maše? In zakramenti? In procesije? In romanja? In verouk? In večerna srečanja bibličnih skupin? In poletni tabori? In duhovne vaje? In post? In življenje v samostanu? In odpoved poroki in lastni družini? In odkrivanje čudežev in svetniških ljudi?« – Ne pomagajo, da pridemo v Božje kraljestvo. – Molitve, maše, zakramenti torej ne pomagajo? – Pomagajo nam, da imamo moč in vidimo Jezusa v tistem, ki je lačen, tistem, ki je žejen, tistem, ki je nag, tistem, ki je bolan, tistem, ki je tujec, tistem, ki je v ječi, in mu pomagamo.

NA SODNI DAN ... (Mt 25,37)
Zelo lepo bo na sodni dan stati v kakšnem kotičku, mogoče skriti za prestolom, in uživati ob presenečenjih. Kako zanimivo! – Poglej! Tam gredo papeži, škofje, duhovniki, menihi, redovniki, redovnice, dejavni kristjani, pobožni možje in žene. Prihajajo ponosno vzravnani in samozavestni: »Presneto, če mi ne bomo prišli not, kdo pa bo sploh prišel? Molili smo, maševali, pridigali, odpovedali smo se radostim življenja. Če mi ne bomo mogli not ...« – Pa ne morejo: »Proč izpred mene!« – »Ampak kako? Ampak mi ...« – »Proč izpred mene! Ven!« – Z druge strani nebes prihajajo neverni in grešniki vseh vrst. – Potrti so in malodušni: »Kar misli si! Če ni dovolil vstopiti onim tam ...« – Pa jim dovoli: »Pridite! Vstopite!« – »Smemo vstopiti? Ampak ali je to šala ali pa ...?« – »Vstopite! Kajti lačen sem bil in ...« – Religija, ki bi si jo izmislil človek, nam ne bi dala takšne strani. Religije, ki so si jih izmislili ljudje, so brez presenečenj; privrženci so mirni, živijo z občutkom gotovosti. – Toda religije, ki si jih je izmislil človek, ne odpirajo vrat Božjega kraljestva.

VSTOPNICA ZA NEBESA (Iz 58,7)
Gospod Jezus, kako rad bi videl obraz človeka, ki stopi pred tebe, prepričan, da bo lahko prišel v nebesa, ker je ob petkih jedel ribe, pa mu ti rečeš: »Ne. Moral bi jesti meso in deliti svoj obrok s sestradanim bratom.« Gospod Jezus, kako rad bi videl oči človeka, ki stopi pred tebe suh in izčrpan, ker se je toliko postil, pa mu ti rečeš: »Ne. Svoje moči bi moral porabiti v socialnem in političnem delu za pravičnejšo družbo.« – Gospod Jezus, – kako rad bi slišal jecljanje človeka, – ki stopi pred tebe – s polnimi torbami molitev, pa mu ti rečeš: »Ne. Ne vidim zavzemanja za lepši svet. V katero torbo si ga spravil?« – Jezus, pomagaj mi! Nočem videti sebe s takšnim obrazom, s takšnimi očmi in slišati svojega jecljanja.

Čuk, Marko. (Korak v globino), Ognjišče (10) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Sv. FRANČIŠEK (Gal 6,14)

Frančišek, toliko stoletij po tvojem kratkem bivanju na zemlji (1182–1226) je tvoje izpričevanje vere še vedno sveže, kakor da se je pravkar pojavilo. – Med tistimi, ki te poznajo, ni človeka – moškega ali ženske, mladega ali starega, vernega ali nevernega – ki ne bi občutil tvoje privlačnosti in te ne bi iskreno občudoval.

– Frančišek, ti nam kažeš, kakšno veličino lahko doseže človeško bitje, če v celoti sprejme Kristusa, iskreno in brez dvoličnosti.
– Ti si dokaz, da resnična vera premika ne samo gore, temveč ves svet.
– Včasih nas zavaja misel, da nam bo svet prisluhnil, če bomo paktirali s feministkami, s homoseksualci, z okoljevarstveniki in z ne vem kom vse.
– Ti vpiješ, da nas svet ne posluša ne zato, ker smo preveč kristjani, ampak ker smo premalo kristjani.
– Frančišek, kaj bi se zgodilo na svetu danes, če bi bilo deset takšnih kristjanov kakor ti?
– Če samo pomislim, me kar spreleti.
– Frančišek, in če bi bil jaz vsaj malo podoben tebi, kaj bi se zgodilo tam, kjer živim in delam?

POHUJŠANJE MALIH (Mt 18,6)

Zarodki, ki jim preprečijo, da bi dozoreli za življenje. Novorojenčki, ki jih vržejo v zabojnike za smeti ali skozi okna vlakov ali pa jih pustijo v straniščih podzemnih železnic. Otroci, ki so žrtve nasilja staršev ali sorodnikov, pretepeni do krvi, prodani pokvarjenim starcem, zapuščeni kakor potepuški psi, prisiljeni beračiti. Mladoletniki, ki jih spremenijo v zaloge organov, prisilijo, da opravljajo dela, ki jih telesno in moralno uničijo, prikrajšajo za izobrazbo, ki bi jo potrebovali, da bi lahko samostojno živeli na dostojen način. – Naša družba dokazuje pomanjkanje človeških in verskih vrednot z nasiljem nad majhnimi. – Nad majhnimi po starosti in nad majhnimi po človeški danosti in družbenem položaju. Z obojimi slabo ravna, ene in druge zatira. – Pravo preganjanje, ki ga trpijo majhni, nam vzbuja srh. – Na ves glas in na strehah bi morali vpiti strašne Jezusove besede: kdor preganja te male, si sam piše sodbo in odloča o svojem večnem pogubljenju. Ne bodo nas poslušali? Za hrbtom se nam bodo smejali? Ni važno. – Ne bodo pa mogli reči, da jih nismo opozorili.

ŽIVETI JE ZAME KRISTUS (Flp 1,21)

Frančišek Asiški je najbolj čist in prepričljiv dokaz, da krščansko življenje ni sprejetje moralnih norm in verske prakse, temveč odločitev, da bo Kristus postal naše življenje, da se bomo enačili z njim. – Ne postanemo kristjani, če kopičimo dobra dela, tako da bi po določenem številu ur prostovoljnega dela, po določeni količini denarja, porabljenega v dobre namene, ter maš in molitev lahko rekli: »Zdaj sem pa kristjan«. – Kristjani postanemo z osebno in svobodno odločitvijo, da bomo mislili in delali tako kot Jezus in da bomo imeli takšen odnos do Boga ter do bratov in sester kakor Jezus. Vse prostovoljno delo tega sveta, trideset maš in štirideset rožnih vencev na dan ne služijo ničemur brez te odločitve. – Evangelizacija mora spet postati poglavitna naloga Cerkve, kajti odločitev, da postanemo kakor Jezus, se porodi iz poslušanja evangelija, ne iz določanja – ali vsiljevanja – moralnih norm, dobrih del, verskih navad. – Govoriti o teh otrokom ali jim jih vsiljevati, ne da bi jih spodbujali, naj si izberejo Jezusa za zgled in način življenja, marsikdaj pomeni zmanjšati možnost, da se bodo v prihodnosti odločili za krščansko življenje.

DAROVANJE BLIŽNJIM (Flp 2,5-8)

Jezusove misli in občutja izhajajo iz njegove popolne pokornosti Očetu, ki želi, da se podarja bratom in sestram vse do darovanja samega sebe na križu. – Enačiti se z Jezusom torej pomeni poglabljati vsak dan pokornost Očetu, ki želi, da se podarjamo bratom in sestram vse do darovanja nas samih. – To pomeni biti kristjani. Ne samo za duhovnike, redovnike in redovnice, ki nimajo družine in so odmaknjeni od sveta, temveč za vse: moške, ženske, mlade, stare, delavce, ljudi v različnih poklicih, poročene ali samske, izobražene ali neizobražene. Nobene življenjske situacije ni, ki ne bi zahtevala, da smo poslušni Bogu in da se podarjamo bratom in sestram. – Vsak kristjan, če hoče biti kristjan, mora po tej poti. Vse drugo je dodatek. – Taki kristjani so sol in luč okolij, v katerih živijo. – »Ampak to je težko!« – Res je, toda samo to vodi v veselje in slavo. – Ne samo v posmrtnem življenju.

BLAGOR UBOGIM V DUHU (Mt 5,3)

Ubogi v duhu niso brezdomci, brezposelni ali ljudje, ki nimajo zaposlitve, primerne njihovi izobrazbi, ljudje z začasno zaposlitvijo, ljudje, ki si ne morejo privoščiti kosila in še večerje, ljudje, ki imajo mnogo nižji standard od povprečnega, ljudje, ki ne morejo privoščiti ne sebi ne svoji družini dobrin, ki so nujno potrebne za mirno in dostojno življenje. – Zamenjavanje ubogih v duhu z ubogimi v socialnem pomenu je neredko spravljalo kristjane v nepravičen in napačen položaj. – »Blagor vam, ki ste revni tu na zemlji,« so govorili nekateri kristjani, tudi duhovniki in redovnice, v ne tako zelo oddaljeni preteklosti, »ker boste srečni v nebesih. Mi pa, ki smo premožni, kdo ve koliko bomo morali trpeti.« – Ubogi v duhu so tisti, ki se svobodno odločijo, da ne bodo sužnji svojega bogastva, naj bo večje ali manjše, in da ga bodo uporabljali v dobro vseh. – »Ubogi v duhu« je izbira, ki rešuje. – Revščina je krivica, ki uničuje človekovo dostojanstvo. – Proti revščini se je treba boriti, zato da bo vsak, moški in ženska, lahko izbral uboštvo v duhu. – Revščino, in to revščino vseh vrst, lahko premagajo samo ubogi v duhu.

ZLO PREMAGATI Z DOBRIM (Rim 12,21)

Nagovarjanje k nasilju se začne že v zgodnjem otroštvu: »Če jih nočeš dobiti, moraš ti udariti!« – Tudi nagovarjanje k strahopetnosti: »Nič nisi videl, nič nisi slišal, ti ne veš nič!« – Pa ne bi bilo treba, ker se z nasilnostjo in strahopetnostjo že rodimo, podarjeni sta nam z nagonom. – Ne v družini ne v šoli ne v župnišču pa ni vzgoje k nenasilnosti, ki je potrebna, ker nenasilnosti nagon ne pozna. – Nenasilnost pomeni reagirati na zlo z vsemi močmi, toda ne da bi komu vračali hudo s hudim (prim. Pismo Rimljanom 12,17), ker zlo ne more opravičiti zla in ostane zlo. – Nenasilnost pomeni ustaviti hudobneževe roke, ne da bi si umazali roke z istim blatom. – Pomeni zanesti se na moč razuma, ne na razloge za silo. – Pomeni premagati zlo z dobrim. – Za nenasilnost se lahko odloči samo tisti, ki se je sposoben zanesti na moč razuma, ne pa na razloge za silo. – Taka odločitev je samo za moške in ženske, ki so res ljudje, ki so se naučili hoditi v povsem vzravnani drži, saj lev, hijena in mačka ne znajo in ne morejo biti nenasilni.

 ... se nadaljuje

Čuk, M., 2005. Živeti evangelij v Frančiškovem slogu: Korak v globino. Ognjišče, 41(10), p. 96. - (ob izidu knjige Lasconi, T., 2016. 365 + 1 dan s Teboj, četrta izdaja. Koper: Ognjišče.)

NIČ BREZ NJEGA (Jn 15,5)
Gospod Jezus, se ti ne zdi, da nekoliko pretiravaš? Ali nisi morda tudi - če smem tako reči - malce domišljav? To, da brez tebe ne moremo storiti kaj dosti, že mogoče, to razumem. Ampak da ne moremo storiti prav ničesar ... - Brez tebe lahko postanemo veliki in krepki, lahko hodimo v šolo, se ukvarjamo s športom, se zabavamo, si poiščemo službo, poklicno napredujemo, postanemo bogati, si ustvarimo družino, kupimo avto, si postavimo hišo s tremi televizorji, videorekorderjem, glasbenim stolpom in računalnikom. Brez tebe lahko imamo prijatelje, potujemo po svetu, gremo na počitnice na tropske otoke. Brez tebe lahko uživamo v zasluženem pokoju. - Oprosti, Gospod Jezus, ampak če dobro premislim, se mi zdi, da brez tebe pravzaprav lahko delamo vse. - Brez mene lahko delate vse, toda takšen vse, ki mine, ki ga je samo listje, brez sadov za večno življenje. - Vse, ki je nič.

JEZUS OBJEMA OTROKE (Mr 10,13-16)
Jezus je objemal otroke in se jih ljubeče dotikal. - Starši pripeljejo otroke k verouku. - Župnije jih v zmotnem prepričanju, da se vera lahko poučuje tako kot matematika in zgodovina, mučijo in obremenjujejo z veroučno snovjo. - Posledica: ko mladi opravijo z birmo, odidejo v prepričanju, da so končno rešili vprašanje vere: to je nekaj za otroke. - In tako je za mlade v dobi odraščanja, ko s telesnim, spolnim, čustvenim in razumskim razvojem pridejo problemi in je treba izbirati med različnimi življenjskimi ponudbami, zelo težko in vprašljivo, da bi se obračali na Jezusa kot učitelja, ki ima prave predloge za pošteno, lepo, ustvarjalno, uresničeno življenje. - Nujno je treba najti tak način kateheze, ki ne bo vsiljevanje nazorov ali razlog za zasičenost z zakramenti, temveč objem in ljubeč dotik, ki pripravita mlade na življenjsko pomembno srečanje z Jezusom v času izbir.

KOKLJA (Mt 23,37)
Predstavljam si te kot kokljo, ki zbere svoja piščeta pod peruti, da jih obvaruje pred nevarnostjo. - Jezus, takšna predstava mi daje gotovost, potrebujem jo. Saj se tolikokrat zavem, da sem bolj nebogljen kakor pišče. - In če ti ne bi prišel in me poiskal, ne vem, kaj bi bilo z menoj. - Hvala, Jezus! - Te zdaj smem nekaj prositi? Te lahko prosim, da bi tvoja Cerkev poskušala biti podobna koklji, ki zbira svoja piščeta? - Bilo bi čudovito! - Namesto očitkov, strogih obrazov, groženj z izobčenjem, spiskov napak in nepravilnega obnašanja, obtožb zaradi premalo prizadevnosti, strogih opozoril na skladnost ... Cerkev, ki prihiti in zbere svoja piščeta. - In tista, ki spet uidejo. - Ona gre za njimi, da bi jih vzela pod peruti. - Jezus, kakšne sanje in kakšna milost bi bila Cerkev, podobna koklji.

HVALEŽNOST (Lk 17,17-18)
Gospod Jezus, a jih vidiš, moške in ženske, ki hočejo biti bolj kristjani kakor ti? Z medlim in prisiljenim glasom ponavljajo vedno iste fraze: da je Božja volja to, da je Božja volja ono; da ne smemo pričakovati ničesar tu na zemlji; da pa potem v nebesih ... - Gospod Jezus, te ljudi imam v želodcu, ker na prikrit način pričakujejo hvaležnost. Vedo, kako in kje morajo iztegniti roko, da prosijo (za revne, se razume!), in kako lahko delajo reklamo sebi ("v Božjo slavo!", se razume). - Gospod Jezus, ti priznaš javno in pošteno, da bi ti bila všeč hvaležnost gobavcev. Ti, ki si Bog, si pristen človek, brez leporečja. - Ti, ki hočejo biti bolj kristjani kakor ti, bi prikrili razočaranje s pobožnimi besedami, toda v sebi bi pobesneli in bi prekleli nehvaležneže: "Naj se vam gobavost ponovi! Da boste vedeli za drugič ..."

ODLOČITEV ZA JEZUSA (Mt 13,57)
Če greš k maši od časa do časa, nihče nič ne reče. - Če se odločiš, da boš nekoliko bolj zares kristjan, pa moraš računati s kakšno težavo. In to ravno med svojimi prijatelji, znanci, sošolci, sodelavci, med tistimi, ki mislijo, da te poznajo, in jim ni všeč, da jih presenečaš. - Če rečeš svojim "Nazarečanom": "Ne morem z vami, ker grem ob tej uri k maši." - Če ne skrivaš, da hodiš k spovedi in obhajilu. - Če se zate ve, da si član kakšnega krščanskega društva, skupine ali gibanja. In še zlasti če se ne bojiš reči: "Ne, jaz tega ne mislim, ne govorim, ne gledam, se ne udeležujem, ne delam, ker sem kristjan," potem ... - Potem se začnejo šale, pikre besede, norčevanje, kritiziranje, posmeh, etiketiranje s "ta se razume z duhovniki", "ta leta k obhajilu". - In tedaj se je treba odločiti: ali upoštevati "Nazarečane" ali zbrati pogum za lastne odločitve. - Izbira ni lahka. - Tudi Jezus jo je prestal. - Pomislekov pa ni imel.

BOLNIKE OZDRAVLJAJTE (Mt 10,8a)
Kristjani, ki se v vsakdanjem življenju udejstvujejo na področju karitativnega, solidarnostnega, prostovoljnega dela, v sindikatih ali politiki, se tako rekoč ne morejo izogniti tipu "genialca" (ponavadi kakšen duhovnik ali fanatičen kristjan, ki stopi na govorniški oder in z (lažno) zaskrbljenim glasom začne pridigati: "Pazite, da ne boste skrčili vere samo na vodoravno razsežnost!" In potem se na široko razgovori o pomembnosti molitve, o dejstvu, da brez molitve tu, brez molitve tam ... - Stran od takih pridigarjev! Nekoristni so in tudi nevarni. - Evangelij ne najde poti do src, če mu ne pripravijo poti in ga ne spremljajo znamenja, ki vzbujajo začudenje, dejanja ljubezni, ki rušijo človeško logiko preračunljivosti, brezbrižnosti, prilagodljivosti zaradi lastne koristi, sebičnosti, nezanimanja. - "Ampak svetniki! Svetniki so vendar vsi govorili, da brez molitve ..." - Tisti, ki se z največjo velikodušnostjo žrtvujejo za druge, lahko tudi izpustijo kakšno molitvico, ne pa molitve. - Kajti ljubezen do drugih, ne občasna in lahkotna, temveč globoka in stalna, je lahko samo dar, ki ga prejmemo od Jezusa.

TVOJA URA (Jn 2,4)
Jezus, jaz si te rad predstavljam malce nejevoljnega, tako kot smo mi, kadar smo prisiljeni nepričakovano spremeniti načrt. Saj veš! Tisti telefonski klici, ko mislimo, da bomo imeli mir; tisto zvonjenje pri vratih, ko ne pričakujemo več nikogar; tiste prošnje za usluge, ki nas presenetijo kot strela z jasnega ... - Jezus, meni je všeč predstava, da je tista tvoja ura kakor kakšni naši načrti in programi, ki jih tako dobro pripravimo, potem pa se nam podrejo, ker kakšen nadležnež ... - Jezus, rad si predstavljam, da si poleg mene in tako kot jaz v težavah zaradi načrtov, saj te tako lahko prosim, da mi pomagaš postati kakor ti. - Ti prestaviš svojo uro v veselje ljudem. - Pomagaj tudi meni, da bom naravnaval uro in svoj dnevni program v veselje in dobro ljudi. (se nadaljuje)

Marko Čuk, Korak v globino, Ognjišče (9) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). (Jn 20,16)

Magdalena, ki jo je ljudsko izročilo razglasilo za svetnico, je poezija vere. Vzdramila je ustvarjalno domišljijo slikarjev, pesnikov in režiserjev (ki pa vedno niso dokazali dobrega okusa in prefinjenega čuta, na primer v nekaterih ameriških filmih dvomljive kakovosti) ter navdajala z upanjem verujoče. - Ni moglo biti drugače. Le katero sporočilo je lepše in bolj razveseljivo, kakor je to, da je grešnica rehabilitirana, tako da sme celo objeti vstalega Gospoda? - Ni slabosti, napake, greha, ki ne bi našli v Magdaleni možnosti za rehabilitacijo, odpuščanje in odrešenje. - Ta žena je podoba (danes radi rečemo ikona) vere, od katere človeku prepeva srce.

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)