Februar in fižol

Nekje sem prebrala, da so bile leta 2004 narejene raziskave o dolgosti življenja in človekovi prehrani. Ugotovili so, da dolgost življenja sovpada z uživanjem fižola kot osnovne hrane, kar pomeni, da naj bi ga danes po malem jedli vsaj trikrat na teden.

Dober dan, fižol! Naj vas ta prva vrstica ne spomni na knjigo iz 50-ih let Dober dan, žalost. To bi bilo zelo neumestno, kajti fižol pomeni veselje in zdravje.
Fižol je prišel v Evropo kmalu po odkritju Amerike, vendar so ga začeli saditi in kuhati šele v 17. stoletju.
Ta stročnica vsebuje mnogo koristnih vitaminov in mineralov: magnezij, fosfor, železo, kalij. Kalij pospešuje odvajanje vode iz telesa. Potem so tu, v tem preprostem fižolčku, imenitni vitamini iz skupine B, pa še vitamina D in C. V fižolovem trebuščku so tudi snovi, ki nižajo holesterol in ne marajo sladkorne bolezni. Le poglejte ta fižol! Ima tudi nukleinsko kislino, ki sodeluje pri procesu obnove celic. Zaradi nje bomo videti novejši in lepši. Menda zavira celo nastajanje nekaterih vrst raka. Ima veliko beljakovin, vendar bodo te še boljše, če jih tu pa tam dopolnimo z mesom ali jajci. Torej kakšna klobasa v fižolovi mineštri ne bo odveč.
Jejmo fižol, toda ne zvrhane sklede, saj je teže prebavljiv. Na mizi naj bo lepo po malem in pogosto.
Zato vam danes predlagam, da stresete v pisker fižol in ga skuhate po našem receptu. V knjigi Zmeraj sestra Vendelina najdete še več receptov s fižolčki, čudodelniki dolgega življenja.
Pozabili smo že, kaj vse smo si na silvestrovo obljubili, da bomo počeli v novem letu. Med najpogostejšimi zaobljubami je bila, da bomo manj in bolj zdravo jedli.
Saj vem, da vam ni uspelo. Ko bi morali nehati, ste si naložili še eno pohano zarebrnico, pa še malo francoske in potem še malo slastne potice, ki je seveda ne bomo zavrgli samo zato, ker se je malo posušila … Na kraj pameti vam nista prišla holesterol in povišan sladkor. Meni tudi ne.
kuhajmo 02 2023a Da, nažiranje (grda beseda, se strinjam) vodi k osovraženi debelosti in končno k boleznim.
Manj jesti ob polnem koritu je res težko. A še kako se moramo zahvaljevati Bogu, da nam daje hrane v izobilju, daje pa nam tudi svobodo, da sami pretehtamo, kaj je prav in kaj ni. Jaz si bom za začetek dala napis pod napo, da mi bo bingljal pred nosom: »Ne misli, kaj boš jutri dobrega skuhala, temveč kaj boš skuhala dobrega in skromnega.« Začela bom s fižolovo mineštro. Ko sem bila otrok, je bilo to na Primorskem vsakdanje tedensko kosilo. In ker je bilo več dni kot klobas, se je pač klobasa redkeje kuhala v mineštri. Večerja pa bo mnogokrat na oljčnem olju ali maslu ocvrto jajce. Tako se prehranjuje gospod, doma na Krasu, ki ima več kot sto let. Ne čudite se, oljčno (in ne olivno) olje in maslo sta žlahtni maščobi.

Zmeraj sestra Vendelina

Pogosto govorimo o hrani pregrdo, kot da bi bila naš sovražnik. Saj sami prepogosto in preveč na stežaj odpiramo usta. (V moji vasi Dekani so pogosto rekli: »Usta so majhna, ma dosti pojejo.«) Hrana je naš zaveznik in hkrati naše zdravilo.
Pa pomislimo tudi na to, da je kakšna jed lahko dehteč spomin. Vzemimo v roke knjigo francoskega pisatelja Marcela Prousta, ki je v svojem romanu Iskanje izgubljenega časa za vselej pustil otožen in dehteč spomin okusa in vonja keksov magdalenic, ki jih je teta Leone pomakala v čaju zjutraj, ko ji je mali nečak prišel v spalnico voščit dobro jutro. Dobil je žličko čaja, v katerem je plaval drobec magdalenice.
Irski pisatelj James Joyce, ki je več let preživel v Trstu in menda pogosto obiskoval tudi Koper, pa je, tako pravijo sicer nezanesljivi viri, rad jedel ledvice v omaki. Ooojoj, če ledvic dobro ne očistimo cevčic in če jih premalo časa namakamo v mleku, potem … A velikega irskega pisatelja to gotovo ni motilo. Hm, bilo bi pa že malo brez ponosa, če bi se hvalili, da so telečje ledvice prihajale s slovenskega Krasa ali pa iz Istre, kajne?
V literaturi poznamo pijačo, ki je našemu slovenskemu literarnemu velikanu vse življenje obujala slabo vest. Kdo je ne pozna, tiste Cankarjeve skodelice kave?! In kdo ne ve za Prešernove žepe, polne fig; gotovo so bili žepi povešeni in obnošeni – ali pa tudi ne, saj je bil vendar dohtar. Ni nam treba poveličevati revščine (nismo več v komunizmu) in tudi dr. Prešernu revščina ni bila niti malo po godu.
Ne, Prešeren ni bil reven, bil je neskončno bogat v svojih genialnih poezijah. Gotovo so ga razveseljevali otroci, ki so se na kaki ljubljanski ulici gnetli okoli njega in prosili: »Doktor, fig, fig!«
Spomnimo se tudi Martina Krpana, ki je na Dunaju dal poduk: »Ali ga bom s pogačo pital, kadar se s kom kregam!« Martin Krpan ni bil pesnik, niti ne okoljevarstvenik, bil pa je nadvse iznajdljiv orjak z zdravo kmečko pametjo. Ali se je koga bal? On že ne, nikogar!
Ali se mi česa bojimo? Da, mi razvajeni sodobni ljudje, ki radi pozabljamo, da je tu pred našim pragom vojna, se zelo bojimo in skrbimo predvsem za lasten uspeh, blaginjo, rekreacijo, razpoznavnost ... Kako lepa je misel, ki jo je izrekel pokojni zaslužni papež Benedikt XVI., ki smo ga morda premalo poznali: »Ne bojte se ne sveta, ne prihodnosti in ne lastnih napak.« Seveda taka drža predpostavlja, da zaupamo Bogu.

IZ KNJIGE ZMERAJ SESTRA VENDELINA

FIŽOLOVA JUHA S KLOBASO

30 dag namočenega fižola (ali 1 večja pločevinka kuhanega), sol

Prežganje

4 žlice maščobe
2 žlici sesekljane čebule
1 žlica moke
1 žlička paradižnikove mezge
kuhana kranjska klobasa
sol, poper, lovorov list
zakuha: 10 dag krpic

Fižol operemo, čez noč namočimo in ga naslednji dan skuhamo do mehkega.

Osolimo proti koncu kuhanja. Kuhan fižol malo odcedimo in ga po želji zmiksamo ali pretlačimo. Primešamo odcejeno fižolovko in premešamo.

V kozici stopimo maščobo, dodamo čebulo, kmalu nato še moko in mešamo. Ko začne čebula rumeneti, dodamo paradižnikovo mezgo in prežganje razredčimo z vodo.

Primešamo pretlačen fižol z vodo vred, dodamo narezano klobaso, osolimo, popopramo, dodamo lovorov list in zakuhamo krpice. Juho kuhamo še 7 minut.

E. Novak, Kuhajmo z Vendelino, v: Ognjišče 2 (2022), 78-79.

Februar in fižol

IZ KNJIGE ZMERAJ SESTRA VENDELINA

Zajemi vsak dan