Nadležni poletni mrčes in ožigalkarji

Visoke poletne temperature privabljajo na dan tudi mrčes. Na pikanje komarjev smo obsojeni ves poletni čas. Poleg komarjev pa nam grozijo piki in vbodi drugega mrčesa. Pomembno je, da se dobro zaščitimo ali po potrebi ukrepamo.

KOMARJI
V Sloveniji je poleg navadnega komarja zelo razširjen in moteč tigrasti komar, ki pripada vrsti komarja iz jugovzhodne Azije. Na svetu je okoli 300 različnih vrst komarjev, pikajo pa nas samice. Tigrasti komarji za razliko od navadnega komarja ne brnijo, zato ga ljudje težje zaznamo. Samice vseh vrst komarjev uporabljajo našo kri za nastanjaje beljakovine, ki je pomembna za tvorbo jajčec. Samica najde svojo žrtev s pomočjo kompleksnih čutil oz. kemoreceptorjev, s katerimi zazna izločanje CO2 (ogljikov dioksid) in vlage, telesno temperaturo in telesni vonj. Močnejši ljudje in nosečnice z dihanjem proizvajajo več ogljikovega dioksida, zato jih imajo komarji raje. Za avtohtone vrste komarjev je značilno povečanje aktivnosti v večernih urah, medtem ko je za invazivne vrste (npr. tigrasti komar) značilna celodnevna aktivnost. Komarji letijo le nekaj sto metrov stran od vodnih virov, zato je pomembno, da v stanovanjih in v okolici hiše nimamo stoječe vode. Za oplojeno samico je dovolj že plastičen zamašek, poln vode, da odloži svoja jajčeca, ki se bodo razvila v naslednji rod krvosesov.
Pik komarja najpogosteje povzroči neprijetno srbečico, manjšo oteklino in rdečico, le redko pa tudi resnejše težave. Zaščita pred komarji je ključnega pomena, predvsem če se odpravljate na območja, kjer obstaja večja verjetnost prenosa bolezni s komarji. Največja nevarnost predstavljajo potovanja v eksotične kraje. Komarji najpogosteje prenašajo bolezni, kot so malarija, virus Zahodnega Nila, rumena mrzlica, okužijo nas lahko tudi z virusom zika, denga in čikungunja.
Pred leti so sicer v sosednji Italiji zaznali manjši izbruh okužb z virusom čikungunja, v Sloveniji pa so potrdili primer okužbe z virusom Zahodnega Nila. Čeprav malarija za naša področja ni značilna, pa na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) vsako leto zabeležijo nekaj primerov uvožene malarije.

KLOPI
Ugriz ni boleč, je pa srbeč. Medtem ko pik komarjev redko povzroča več kot kožno srbečico, pa je klopov ugriz lahko veliko bolj nevaren. V Sloveniji je izrazito velik odstotek klopov prenašalcev bolezni. Najpogostejši sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis (KME). Medtem ko so z borelijami okuženi klopi razširjeni po vsej Sloveniji, pa je klopov, okuženih s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa največ na Gorenjskem, Koroškem, Štajerskem in v ljubljanski regiji. Lymska borelioza je bakterijska bolezen, zdravi se z antibiotiki, cepiva zanjo ni. Že v času kožnih sprememb ali pa v prvih mesecih po izginitvi tipičnega kolobarja, ki se pojavi na koži, lahko pride do resnih težav z živčevjem, sklepi in srcem. Če se bolezen ne zdravi takoj, lahko zdravstvene težave, povezane z okužbo, izbruhnejo več let po okužbi.
KME je virusno vnetje osrednjega živčevja, z antibiotiki se ne zdravi, se pa lahko preventivno zaščitimo z učinkovitim cepivom.
Pri klopih je pomembno, da dobro pregledamo celo telo. Klopa čimprej odstranimo s pinceto čim bližje glavi in ga povlečemo navzgor. Nikakor ne nanašajmo olja in drugih maščob! Pred klopi se lahko zaščitimo z oblačili in repelenti, dobra zaščita pa je tudi cepljenje proti KME.

OSE IN ČEBELE
Ose so napadalne žuželke, pičijo lahko večkrat, osji pik pa je precej boleč, medtem ko čebela piči enkrat in je pik manj boleč. Žuželkam se je najbolje umakniti, saj načeloma niso napadalne, pičijo najpogosteje v samoobrambi. Mesto vboda dobro pregledamo, po potrebi odstranimo želo, spiramo z vodo in milom, posušimo in hladimo. Če ste na pike žuželk alergični, se lahko pojavijo resni zdravstveni zapleti, tudi šokovna stanja in smrt. Če veste, da ste alergični, morate v svoji bližini imeti vedno škatlico za samopomoč z zdravili. V primeru hujših reakcij na pik je potrebno takoj poiskati zdravniško pomoč.

MUHE
Predvsem v tropskih krajih so muhe znane prenašalke bolezni. Prenašajo malarijo, filarijazo, rumeno mrzlico, dengo, virusne encefalitise, lišmeniazo, tripanosomijazo, boreliozo in druge bolezni. Posebej pogoste so v človeških skupnostih z nizkimi higienskimi standardi.
Muhe prenašajo tudi mikroorganizme. Nam dobro poznana hišna muha je nadležna žival, ki se je prilagodila na življenje v človeških bivališčih in je razširjena povsod, kjer živi človek. Med bolj znanimi so tudi obadi, ki poleg tega še boleče pičijo. Čeprav hišna muha sama po sebi ni nevarna, obleze vse, tudi iztrebke in na ta način prenaša mikroorganizme. Ličinke muh pa so pomemben element forenzične preiskave trupla.
Muhe imajo ogromen razmnoževalni potencial in veliko mobilnost. Da bi prekinili njihov razmnoževalni cikel, morajo biti ukrepi zatiranja usmerjeni na ličinke in odrasle muhe. Ko enkrat vstopijo v naš dom, se jih težko znebimo, saj se razmnožujejo povsod. Pomembno je, da ustvarite za njih neprijetno okolje za bivanje, v katerem ne bodo želele ostati. Redno čistite svoj dom in odnašajte smeti, še posebej v poletnih mesecih. Rade namreč bivajo v ostankih hrane in drugih odpadkih ter odlagajo svoja jajčeca. Nujno je vzdrževanje higiene bivalnega okolja in okolja zunaj, da bi odstranili potencialna razmnoževalna mesta in vire hrane. Muhe ne marajo močnih eteričnih olj.

OŽIG MEDUZE
Tistim, ki radi preživljajo svoje dneve v morju pa preti še ena nevarnost-meduze. Meduze so redni gostje severnega Jadrana.
Meduze lahko ožgejo povsod, tudi med brezskrbnim igranjem. Nekatere vrste so majhne (do največ 5 cm), zato jih ne opazimo, občutek pa je neprijeten. Pekoči občutek lahko sami ublažimo relativno enostavno, z nekaj splošnimi priporočili. Vsekakor pa pazimo na obraz in področje okoli oči. Če nas ožge, opečeni predel najprej dobro izpiramo z morsko vodo, potem uporabimo mrzle obkladke (plastično vrečko napolnimo z ledom, uporabimo ledeno pijačo ali ovijemo opečeno mesto z mokro majico za 5–15 minut. Če imamo na razpolago, lahko uporabimo mešanico morske vode in sode bikarbone (razmerje 1:1) ter pustimo delovati 2 minuti. Protibolečinska sredstva lahko uporabimo le izjemoma.
Med najpogostejše vrste klobučnjaških meduz v našem morju sodi mesečinka. Ima okroglast klobuk, barva je škrlatna do rjavo-rdeča. Rob klobuka je ‘narezan’ z osmimi tankimi elastičnimi lovkami (dolžine tudi do 1m), ki ožgejo. Mesečinka je strupena vrsta za ljudi. Ožig je boleč in povzroči rdečino in srbenje, le v zelo redkih primerih povzroči alergijske reakcije, ki lahko ogrozijo življenje. V zadnjem času se v Jadranu pojavlja tudi kompasna meduza. Prepoznamo jo po tem, da njen klobuk krasi 15 prog, ki se širijo iz centra proti robu in spominjajo na kompas.

 Ožge podobno kot mesečinka, vendar je ožig kompasne meduze običajno manj boleč. Meduze niso smrtonosne, razen v primeru, da smo alergični nanjo. Imajo pa te meduze toksine, ki učinkujejo na človeško telo različno, zato se jim je v vsakem primeru dobro izogibati in predvsem paziti na predele obraza.

M. JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče 8 (2022), 84-85.