Pretirano zaskrbljeni zaradi videza?

Če se posameznik neprestano osredotoča na eno ali več zaznanih pomanjkljivosti na svojem telesu, ki jih drugi ne opazijo ali pa jih imajo zgolj za zanemarljive, govorimo o dismorfni telesni motnji.

Dismorfna telesna motnja (v nadaljevanju DTM oz. telesna dismorfija) je v diagnostičnem in statističnem priročniku za duševne motnje uvrščena v skupino obsesivno-kompulzivnih in podobnih motenj. Za osebe z DTM je značilno ponavljajoče se vedenje, ki se kaže na primer v neprestanem gledanju v ogledalo, pretiranem lepotičenju, praskanju kože in iskanju potrditve pri drugih ljudeh, saj so take osebe prepričane, da so napake v njihovem videzu resnične. Ta obsedenost pogosto vodi do izogibanja družbi zaradi osramočenosti in zaskrbljenosti. Posamezniki z DTM lahko poleg teh razvijejo tudi druge motnje (mejno osebnostno motnjo in blodnjavo motnjo). Svetovna zdravstvena organizacija je motnjo DTM uvrstila med bolezni, saj se simptomi kažejo v nesposobnosti zdravega delovanja na osebnostnem, družinskem, družbenem oziroma kateremkoli drugem pomembnem področju.

VSAK DAN VEČ UR RAZMIŠLJAJO PRED OGLEDALOM
Za telesno dismorfijo trpi približno 1–2 % prebivalstva. Prizadene oba spola, dismorfija mišic (obsedenost z mišičastim telesom) pa je pogostejša pri moških.
Osebe so osredotočene na določen del telesa, ki ga ocenijo kot nepopolnega, npr. koža, lasje, telesna teža, trebuh in obrazne poteze. Dismorfiki ves čas razmišljajo o tem, kako so grdi – gre za stalno zaskrbljenost glede domnevne telesne pomanjkljivosti –, in teh misli ne morejo pregnati, zaradi česar se počutijo manjvredne in žalostne. Ker je telesna dismorfija klasificirana kot dalj časa trajajoča motnja, so osebe po nekaj mesecih ali letih prepričane, da je nek del njihovega telesa popolnoma odvraten in da jim nihče ne pove resnice o tem. Oseba postane pretirano zaskrbljena zaradi namišljene napake ali skoraj neopazne nepravilnosti na telesu. Tako jo spremlja močna zmotna predstava o sebi, ki se je ne more znebiti, kar sčasoma pripelje do velikih stisk in trpljenja. Dnevno več ur porabi za to, da negativno razmišlja o telesnih nepopolnostih, pred ogledalom analizira napake, se primerja z drugimi in se poslužuje drastičnih ukrepov, da bi izboljšala svoj videz (lepotne operacije, steroidi ...).

LEPOTNI POSEGI IN KOZMETIČNI POSTOPKI NISO REŠITEV
Osebe z DTM velikokrat razmišljajo o kirurških posegih ali kozmetičnih postopkih, da bi poskušale popraviti svojo zaznano napako. Motnja je pogosta med zvezdniki, ki pravijo, da po posegih sicer občutijo začasno zadovoljstvo ali zmanjšanje stiske, vendar se tesnoba pogosto vrne in vodi v iskanje drugih načinov za odpravo zaznane telesne napake.
Pretirano osredotočeni na enega ali več delov telesa
Telesna značilnost, na katero se osredotočajo, se lahko sčasoma spremeni. Najpogosteje se osredotočajo na:

• obraz: nos, polt, gube, akne in drugi madeži
• lasje: videz, redčenje las in plešavost
• videz kože in žil
• velikost prsi
• velikost in tonus mišic
• pretirana zaskrbljenost s tem, da so nizke rasti ali premalo mišičasti (mišična dismorfija) se pojavlja skoraj izključno pri moških

Bolj kot so te osebe gotove v svoja prepričanja, več stisk in motenj v življenju doživijo.

ZDRAVLJENJE
Sram in zadrega zaradi videza preprečujeta, da bi poiskali strokovno pomoč. Telesna dismorfna motnja se običajno ne izboljša sama od sebe. Če se je ne zdravi, se lahko sčasoma poslabša, kar povzroči tesnobo, hudo depresijo ter celo samomorilne misli in vedenje.
Zdravljenje telesne dismorfne motnje lahko vključuje kognitivno vedenjsko terapijo in zdravila.

VZROKI
Vzroki za telesno dismorfijo niso natančno opredeljeni. Po vsej verjetnosti je posledica kombinacije težav, kot so družinska nagnjenost, nizka samopodoba in nepravilnosti v izločanju možganskega prenašalca, nevrotransmiterja serotonina.

DEJAVNIKI TVEGANJA
Telesna dismorfna motnja se običajno začne v zgodnjih najstniških letih in jo povezujejo z naslednjimi dejavniki tveganja:

• družinska obremenjenost s telesno dismorfno motnjo ali obsesivno-kompulzivno motnjo
• negativne življenjske izkušnje v otroštvu, konflikti v družini, tudi zlorabe
• nekatere osebnostne lastnosti, kot je perfekcionizem
• družbeni pritisk na kult telesa
• druge mentalne težave (anksiozna motnja ali depresija, motnje hranjenja)

ZAPLETI DISMORFNE TELESNE MOTNJE

• izguba samozavesti
• socialna izolacija
• huda depresija ali druge motnje razpoloženja
• samomorilne misli ali vedenje
• anksiozne motnje, vključno s socialno anksiozno motnjo (socialna fobija)
• obsesivno-kompulzivna motnja
• motnje hranjenja
• zloraba prepovedanih snovi
• telesna bolečina zaradi ponavljajočih se kirurških posegov
  
  

PREVENTIVA
Ni znanega načina za preprečevanje telesne dismorfne motnje. Ker pa se le-ta pogosto začne v zgodnjih najstniških letih, sta lahko zgodnje prepoznavanje motnje in začetek zdravljenja koristna predvsem za preprečevanje ponavljanja simptomov.

NE IŠČITE VŠEČKOV IN POTRJEVANJA OD DRUGIH!
Nenehna uporaba socialnih omrežij in neprestano objavljanje lastnih slik ali selfijev so lahko opozorilni znak nizke samopodobe in nagnjenja k telesni dismorfiji. Sporočila medijev o pomenu videza ponotranjijo tiste osebe, ki sprejemajo tuja merila lepote za svoja. Vztrajna izpostavljenost socialnim omrežjem je najbolj prizadela duševno zdravje žensk. Slednje se velikokrat primerjajo z medijskimi podobami idealne ženske, kar lahko povzroči neskladje med njihovo dejansko privlačnostjo in medijskim standardom privlačnosti. Raziskovalci z Univerze Bilgi in Univerze Bogazici v Turčiji so ugotovili, da posamezniki z nizko samozavestjo in samopodobo pogosteje objavljajo lastne slike na družbenih omrežjih in neprestano preverjajo število všečkov in komentarjev, ki so jih prejeli. Fotografije pogosto filtrirajo, da so videti lepši. Na tak način se ustvari napačna predstava o zunanji podobi, kar lahko spodbudi nenehno samoocenjevanje in iskanje potrditev, da smo na sliki videti popolni.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2023), 78-79.