Bogdan Žorž

Bogdan Žorž je priznan psihoterapevt, ki s svojimi prispevki že vrsto let bogati tudi Ognjišče. S svojim delom pomaga mnogim, ki se znajdejo v stiskah, pri vzgojnih zagatah pa je pravi naslov za mnoge starše. V adventu, ko si vzamemo več časa drug za drugega in se pripravljamo na prihod Odrešenika, naj nam bo ta pogovor z njim spodbuda za vzgojo nas samih. Vzgoja samega sebe se ne konča z osnovno ali s srednjo šolo, tudi ne z diplomo na fakulteti ali z odhodom v pokoj.

- Danes imamo veliko težav z odnosi v družbi in tudi v družinah. Kaj je glavni vzrok zanje in kaj nam manjka, da jih ne znamo učinkovito reševati?
Je nekaj, kar nam manjka, in nekaj, česar imamo preveč. Odgovor bom črpal iz svojega poklicnega dela, iz izkušenj, ki sem jih pridobil pri svetovalnem terapevtskem delu. Pri tem delu večinoma srečujem ljudi, ki prihajajo iz urejenih krogov. Klasični stereotip je, da imajo težave ljudje iz obrobja in iz težkih družinskih razmer, a s temi se sam ne srečujem veliko. Danes je preveč naglice in nestrpnosti. Nestrpnosti ne razumem v smislu “vsi drugačni, vsi enakopravni”, to so prazne puhlice, ampak v smislu, da ne znamo biti potrpežljivi, da ne znamo počakati ter dopustiti, da gredo stvari tudi malo drugače, kot smo si zamislili. Ne znamo dopustiti Bogu, da ureja stvari po svoje. Preveč hlastamo za tem, da bi si uredili raj na zemlji. Premalo je strpnosti, pripravljenosti, da bi stvari gradili dolgoročno. Želimo rezultate takoj! Preveč izhajamo iz svojih pravic in zaverovanosti v to, kar nam pripada. Premalo pa upoštevamo kaj smo dolžni storiti, za kaj smo poklicani na ta svet.
- Nam torej manjka časa, ki bi si ga družine znale vzeti za pogovor, druženje, medsebojno razumevanje …?
Ni mi blizu besedna zveza, da nam ‘manjka časa’. Če se ozrem v svoje otroštvo, lahko trdim, da se danes starši precej več pogovarjajo s svojimi otroki, kot so se včasih. To je le iluzija, ko trdimo, da nam zmanjkuje časa za pogovor. Tako se kaže nestrpnost, ker hočemo v pogovor zaobjeti vse in obvladovati vse. Starši bi morali otrokom pustiti več možnosti, da bi se razvijali v samostojne osebnosti. V odnosih je premalo sprejemanja drugega takšnega, kot je. Občutek, da nam zmanjkuje časa za pogovor, se pojavi zaradi tega, ker si v medsebojnih odnosih predstavljamo, da si moramo zagotoviti popoln nadzor nad situacijo. Ne sprejemamo neke negotovosti.
- Živimo v obdobju svetovne gospodarske krize in negotove situacije, o kateri povsod poslušamo. To pri ljudeh vzbuja zaskrbljenost.
Sam nerad govorim o recesiji, ker gre pri njej le za finančni vidik, razlogi pa so globlji. Na sedanjo krizo gledam kot na veliko širšo družbeno krizo. Zagotovo sem eden redkih, ki se te družbene krize veseli. Od nje optimistično pričakujem, da se bo človeštvo v zahodni civilizaciji ponovno zmoglo srečati s samim seboj. V tem trenutku nič ne kaže na to, saj se samo bojimo in se nam zdi, da človeštvo v preteklosti tako hude krize ni še nikoli doživelo. V resnici so se krize skozi zgodovino vedno dogajale. Ni treba pogledati daleč v zgodovino, dovolj je, da pogledamo 20. stoletje, ko smo na našem ozemlju preživeli dve svetovni vojni in več totalitarizmov. Mar niso bile to dovolj hude krize? Iz sedanjega dogajanja bi se morali nekaj naučiti.
- Ali je napačna predstava, da imamo danes več težav, kot jih je bilo včasih? Je bilo morda nekoč samo okolje bolj prijazno in manj težko? Kaj storiti, da bi tudi danes ravnali tako, da bi se bolje razumeli?
Razlike seveda so, ker je v toku zgodovine vsak trenutek edinstven. Primerjave so vedno težke. Starejši pravimo, da je bilo včasih bolje. To zato, ker smo bili mlajši. Bilo je drugače in gre za večplastnost. Sedanji trenutek je obremenjujoč, kar kaže statistika. Več je depresij, razočaranj, več družin razpada. Vse to kaže, da je občutek varnosti v tem trenutku zelo nizek. Človekova potreba po varnosti ni zadovoljena, kar je paradoks. Celo v času vojn občutek varnosti ni bil tako prizadet in ogrožen, kot je danes, pa je bila objektivna nevarnost za posameznika neprimerno večja kot je danes. Omenil bi dve ideologiji, ki sta zavladali v zahodni kulturi: ideologija potrošništva (imeti več, kopičiti) in iluzija, da nam bo kopičenje materialnega bogastva prineslo srečo in zadovoljstvo. Da nam bodo materialne dobrine prinesle občutek varnosti. Iz tega izhaja vedno več razočaranj. Druga večja ideološka zabloda je liberalizem, ki ga raje imenujem anarholiberalizem. Ta termin uporablja eden mojih učiteljev psihoterapije, ki se opredeljuje za ateista in pravi, da je anarholiberalizem moderne dobe iz človeškega življenja izrinil svetost. Nič več ni nedotakljivo, sveto. Vse mi je dovoljeno, vse je dopustno. Potem padejo meje. Meje pa so predpogoj za zadovoljevanje občutka varnosti in če jih ni, tudi občutka varnosti ni. Zato sem še zlasti kritičen do tako imenovane permisivne vzgoje, ki se je pojavila in tudi prevladala v drugi polovici 20. stoletja. Prav v procesu vzgoje pa se oblikuje človekova osebnost.

- Kako naj družina adventni čas, ko je čas pričakovanja, izkoristi za nekaj svetega v hiši?
Včasih je imelo koledarsko leto večji pomen kot danes. Bilo je naslonjeno na neka obdobja, ko se je človek usmeril na določena področja. Že letni časi so bili bolj izraziti kot danes in bolj smo bili odvisni od narave. Razlike so danes precej manjše že zaradi načina življenja. Pozimi imamo vse prostore v stanovanju enako ogrevane in ni se nam potrebno stiskati okoli peči, da nam je toplo ­‑ in se že zaradi tega oddaljujemo drug od drugega. Življenje je bilo verjetno res bolj zaznamovano z vero in tudi s cerkvenim letom. Advent je bil čas pričakovanja, danes pa je čas napetosti in nervoze ob hitenju po prazničnih nakupih. Za kristjane je v tem obdobju pomembno duhovno poglabljanje, imamo pa tudi priložnost za vzgojo, saj prinaša pomembne dogodke, ki nam pomagajo vzgajati. Prihod svetega Miklavž je odlično umeščen v adventni čas, saj stoji na njegovem začetku kot oznanilo, da prihaja Božič. Ko otrok pričakuje obdarovanje, pričakuje prihod svetega Miklavža. Ni tako pomembno, kaj bo dobil. Pomembno je, da Miklavž pride in da se bo spomnil nanj. Včasih Miklavž ni bil tako radodaren kot je danes, starši pa so nam znali pričarati negotovost, pisali smo pisma. Znali so nam reči, da Miklavža morda ne bo, da nismo bili dovolj pridni … Bili smo v napetem, nestrpnem pričakovanju. Radovednost se je večala in bili smo v negotovosti. Ko smo potem pogledali v krožnik, je bilo nekaj v njem in tedaj ni bilo pomembno, kaj je bilo, pač pa dejstvo, da se je Miklavž spomnil name. Danes izgubljamo pomen adventnega časa. Ne znamo več pričarati napetosti. Vse želimo narediti jasno, znano, načrtovano, načrtno. Otrok ne vidi več tega čara in zato tudi ni več hvaležnosti.
- Ali lahko danes to prikličemo nazaj?
Res se je veliko spremenilo, vendar sem nepoboljšljiv optimist in mislim, da ni vse izgubljeno. Srečujem ljudi, ki jim je to v zavesti, in mlade starše, ki znajo svojim otrokom pričarati to napetost. Neznansko sem vesel, ko srečam take primere. Vesel sem otrok, ki se znajo hvaležno razveseliti, ko so nekaj doživeli. Ne delam si iluzij, da bomo tukaj vzpostavili raj, ko bomo vsi tako ravnali. Optimist sem, da bo zdrav duh preživel in obstal med nami.

- Dnevno se srečujete s stiskami ljudi. Kakšen pečat pusti na vas, ko poslušate o tolikih težavah in skušate svetovati?
Stisk ljudi ne moremo meriti z objektivnimi merili. Za vsakega človeka je njegov problem največji na svetu in ga tako tudi doživlja. Nikoli ne pristopim k delu tako, da bi zmanjševal pomen stiske. Kako v sebi ohraniti ravnovesje, je resen izziv vseh poklicev, pri katerih se na katerem koli področju srečujemo z reševanjem osebnih težav človeka. V psihoterapiji velja pravilo, da je potrebna supervizija. Bistvo le-te ni v nadzoru mojega dela, temveč v tem, da nekdo tretji pomaga vzpostaviti mejo med menoj in človekom v stiski, ki se je v danem trenutku morda zabrisala. Brez supervizije pri svojem delu v preteklosti tudi sam ne bi zmogel dobro opraviti dela. Danes supervizije ne uporabljam več. Uspel sem si izoblikovati držo, ki je na tem področju zelo pomembna. To je drža spoštovanja. Ko se srečam s človekom v stiski, naprej skušam skupaj z njim poiskati nekaj pozitivnega, dobrega, kar je doslej naredil v premagovanju te stiske. Za to sta dva razloga: dobro je za njegovo rast in tudi zame, za mojo držo. Gre za ohranjanje lastne integritete, ravnotežja. Ohranjam spoštovanje do odnosa, ne pomilujem. To vodi v nezmožnost pomoči in hkrati mene postavlja v lažno pozicijo neke popolnosti, za katero je le vprašanje časa, kdaj se bo zrušila. Zaradi tega grem v nasprotno smer in človeka opogumljam pri ohranjanju trdnosti. Občudujem in spoštujem. Nimam razloga, da bi me to obremenjevalo, ampak me napolnjuje. Sedaj se z ljudmi srečujem na način, da jih občudujem, ko se soočajo s tako veliko stisko. In še vedno se od njih zelo veliko naučim.
- Prihodnje leto boste še sodelovali z našo revijo. Kakšno se vam zdi to sodelovanje, kako ste si zastavili delo v prihodnosti in kakšne odzive dobivate od ljudi?
Sodelovanja z revijo Ognjišče sem zelo vesel, tako kot tudi dela na Radiu Ognjišče. Brez lažne skromnosti lahko trdim, da si želim, da bi to sodelovanje trajalo še nekaj časa. To delo mi veliko pomeni predvsem zaradi odzivov, ki jih dobivam. Veliko je klicev, sporočil ljudi, ki moja razmišljanja berejo in poslušajo. To mi zadostuje, saj ne potrebujem statističnih podatkov. Če je to, kar napišem ali povem na radiu, zanimivo samo za enega, sem tega zelo vesel in je moj trud poplačan. Nova serija, ki bo v prihodnjem letu, bo drugačna od sedanjega pisanja, vendar ne morem iz svoje kože, tako da pišem iz življenjskih izkušenj. Že vrsto let imam željo, da bi z ljudmi podelil življenjsko modrost, ki mi jo dajejo gore. Ne bom pisal potopisov in opisoval izletniških točk, ampak bi rad ljudem predstavil modrosti povezave z vzgojo in tudi s samovzgojo ter z osebnostno rastjo, ki traja vse do zaključka našega zemeljskega življenja. Izleti v gore veliko pripomorejo k moji samovzgoji in osebnostni rasti, zato bom izhajal iz tega in to delil z drugimi.

Miha Turk, Bogdan Žorž (Moj pogled). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 54-56.