Marija in Andrej Štremfelj

Andrej in Marija Štremfelj

Čudovit gorski svet nam nudi neizmerno bogastvo miru in lepote. V teh poletnih mesecih se bo zato marsikdo namenil tudi v gore. Svoj pogled na gore in gorništvo nam tokrat razkrivata zakonca Marija in Andrej Štremfelj, znana in vrhunska gornika. Andrej je bil skupaj z Nejcem Zaplotnikom prvi Slovenec na Mount Everestu (prvič leta 1979), leta 1990 pa še drugič, tokrat z ženo Marijo, ki je bila prva Slovenka na strehi sveta, oba skupaj pa prvi zakonski par na najvišji gori zemeljske oble.

- Kako doživljata gore, gorništvo in alpinizem?

Andrej: Gore so me z neko neznano silo, ki je ne znam razložiti, od nekdaj privlačile. Na začetku je bilo predvsem gorništvo, ki je počasi preraslo v alpinizem, ta pa bo spet prešel v gorništvo. Osebno vedno potrebujem neki izziv, ki ga poplača zadovoljstvo, ko svoj cilj uresničiš. Naj bo še tako zguljena fraza, a zame je alpinizem način življenja. Ne vem, kako bi živel brez njega. Zame je izredno pomemben, saj v njem nove toliko dodatne energije za vsakdanje življenje in celo za najin odnos.

Marija: Sploh se ne spomnim časov v svojem življenju, ki ne bi bili povezani z gorami. Vse je z njimi zaznamovano: počitnice, normalni delovni utrip, prosti čas, otroci. Še ko sem v kakšni puščavi, iščem, kje je kaka vzpetina iz peska! To je res način življenja, ki je zaznamoval najin odnos, pa tudi usmeritev najine družine. Gore so kraji, kjer sem res doživela samoto in s tem tudi možnost za to, da sem začela Boga razumevati na drugačen način.

- Verjetno sta vaju prav ljubezen do gora in vrhunski alpinizem zbližala in sta lažje razumevala drug drugega.

Marija: Sedaj govorimo splošno o alpinizmu, a bili so trenutki, ki so naju močno povezali kot zakonca. To so trenutki, ko se recimo, med plezanjem morda kdaj znajdeva v taki situaciji, ki od naju zahteva absolutno zaupanje. To je potrebno tudi v odsotnosti v času odprav, ko ostaneš lahko več mesecev sam doma. Okvirno sicer veš, kaj se dogaja, živiš pa življenje enostarševske družine. Obe situaciji, ki sta si med seboj absolutno nasprotni, sta močno povezujoči in obe potrebni, tudi odsotnost.

Andrej: Enkrat samkrat je bilo tako, da je Marija šla na odpravo in sem bil jaz sam doma. Ni bilo prijetno, in sem res potem znal toliko bolj ceniti to, da je ona ostala doma in da sem jaz lahko šel. Vse delo doma te sicer lahko zamoti, a pridejo trenutki, ko razmišljaš, kaj se dogaja na drugem koncu sveta, kako je s tvojo ženo, ki je nekje v steni. Preveč dobro veš, kakšne nesreče se lahko zgodijo in to vzbuja v tebi nemir. To je še toliko težje razumeti, če tega ne živiš. Naju to še posebej združuje, saj si res popolnoma zaupava, tako v alpinističnem smislu kot tudi sicer.

- Mnogi so ljubitelji gorništva in poskušajo kdaj tudi kaj preplezati. Kako bi navdušila ljudi za gorništvo oziroma alpinizem?

Andrej: Takim, ki bi to radi počeli samo za občasni konjiček, bi svetoval naj raje počnejo kaj drugega. Alpinizem je lahko tudi nevaren in ga ne moreš imeti samo tako »malo za konjiček«. Zame je čar ukvarjanja z alpinizmom to, da se to dogaja v naravi in da naravo tam doživljam v prvi osebi. Poleg osnov gibanja, ki je hoja, je še drugo gibanje, ki se mi zdi blizu popolnosti, to pa je plezanje. Ko pa sta združena plezanje in narava, se mi zdi, da je res popolnost. Umetne stene mi ne pomenijo veliko, sprejemam jih samo kot kraj za domači in hitri trening. Vsako resno ukvarjanje je povezano z naporom, če človek ni pripravljen prenašati napora, v alpinizmu in gorništvu ne bo našel zadoščenja. Moraš sprejeti neki napor, ki se ti pa na vrhu poplača. Začneš v temni dolini, in višje ko si, več je svetlobe, širše je obzorje, več vidiš in to eden od bistvenih razlogov, da vzljubiš gorništvo.

- Preden prideš do tega, so neke »stopnice«, ne moreš kar takoj iti plezat v Himalajo.

Andrej: Seveda, danes je moderno, da bi brž plezal. Prej nisi nič hodil v hribe, potem pa greš v neko hitro šolo plezanja, pa v kako steno in že pripoveduješ, kakšen plezalec si. To se sicer lepo sliši. Ko včasih koga poslušam, kako govori, si mislim: ta pleza bolje kot jaz, potem pa, ko greva skupaj plezat, vidim, da ni res. To je moda, ki, če bo pomagala, da bo več ljudi začutilo plezanje je lahko tudi v redu, sicer bodo pa »itak« nehali.

Marija: Vprašanje je, kaj kdo hoče. Če gre za koristno izrabljanje prostega časa, je gorništvo zelo priporočljivo, saj je naša dežela zelo dobro opremljena z markiranimi potmi in z oznakami kot le malo kje. Ljubiteljska hoja v gore lahko preraste v zanimanje za višje stopinje: hojo po brezpotju ali celo v alpinizem. Športno plezanje, ki je danes v modi, pa najbrž ne bo pripeljalo do gorništva. Vsaka dejavnost, zahteva vztrajnost in nagrajen si šele potem, ko premagaš začetni odpor in težave, ki se pojavljajo na poti. Če si zelo utrujen, ne misli: to ni zame, temveč vztrajaj. Ko presežeš krizo in dosežeš cilj, potem pride zadovoljstvo. Za gorništvo je smiselno, da si na začetku postavljaš cilje, ki so dosegljivi in ti prinesejo zadovoljstvo. Pravilo naj bo: počasi in postopoma, vedno več.

Andrej: Večina ljudi bi se rada danes na hitro za nekaj ogrela in hitro to tudi dosegla. V alpinizmu pa je to težko. Treba je kar nekaj volje.

Marija: Sistem »hitre hrane« (fastfood) prihaja v vse pore našega življenja. Tudi v šport. Vse na hitro! Tudi mediji razglasijo ljudi in njihove uspehe v kratkem času, njihova preteklost pa se ne omenja in to ustvarja v ljudeh napačen občutek, da jim je vse uspelo v kratkem času. S tem pa se mnogi, zlasti mladi, zelo radi identificirajo.

- Kot starša bi vaju vprašal: kako naj starši, ki čutijo vrednoto gorništva, to posredujejo naprej?

Marija: Tako, kot z vsemi drugimi področji vzgoje: z zgledom. Če starši radi zahajajo v gore, bodo skoraj gotovo peljali s seboj tudi otroke. Midva imava dva odrasla otroka in dvanajstletno hčerko. Zelo paziva, da z gorami ne pretiravava, da ne bi dosegli nasprotnega učinka. Zavedati se je treba starosti otrok; po desetem letu so že nekoliko bolj dovzetni in samostojni. Otrok si seveda ne zna postaviti takega cilja kot odrasli, oziroma si osmisliti napora, zato je treba postaviti krajše cilje ali pa igre in zgodbe, ki se vlečejo čisto do vrha, da je to neka spodbuda, kajti ko otrok pride na vrh, je seveda srečen. Tako vzljubi gore. Vendar pa je zelo pomembno, da mlade vprašamo, kaj si želijo in kam si želijo, da tudi kot mati ali oče točno veš, kaj hočeš in vztrajaš pri tem. Določiš smiseln cilj, in morda kljub začetnemu nasprotovanju, vztrajaš. Najina starejša otroka sta se v določenem obdobju nekoliko odmaknila od tega in včasih nista hotela iti z nama, klub temu pa sta to osnovno dediščino ohranila, saj zdaj gresta tudi sama od sebe in s svojo družino v gore.

Andrej: Midva sva res pazila, da nam je bilo vsakič, ko smo šli v hribe, lepo. Potem to otrok nekako povezuje. Če otroci vidijo, da so starši, ko pridejo s hribov, zadovoljni, potem razumejo smisel hoje v gore.

- V gorah je treba posebej paziti na varnost. Kako se izogniti nesreči?

Marija: Nesreč ni več kot včasih, pač pa je obiskovalcev gora več, zato je tudi več nesreč. Da ljudje več zahajajo v naravo, je sicer dobro, ker se tu sprosti telo in duša. Morda jemljejo nevarnosti premalo zares. Pogosto ne govorimo dovolj o nevarnostih, ker nas prevzame lepota.

Andrej: Ljudje radi pretiravajo. Gredo v gore, ne da bi bili primerno pripravljeni. Sedaj je na razpolago veliko literature, da se lahko doma dobro pripravimo, ali pa obiščemo planinsko šolo. Še vedno pa je najpomembnejše, da ravnamo postopoma in da znamo presoditi, kaj smo sposobni. Raje se malce podcenit, pa če vidiš, da gre dobro, drugič več. Drugo pa so otroci, ti so navadno zelo spretni, niso pa sposobni daljše koncentracije, tu je treba biti pazljiv.

- Oktobra bo minilo dvajset let, ko sta skupaj osvojila streho sveta. Kakšen je bil občutek stati na vrhu?

Marija: Takrat sva bila tam gori skupaj, Andrej je bil že enkrat prej. Sedmi oktober leta 1990 je bil čudovit dan, ponoči je sicer pihal orkanski veter, čez dan pa se je umirilo. Vrh sva res doživela kot vrh, ker sva bila na njem sredi dneva in imela sva dovolj časa, kazalo je, da bo vreme držalo, da sva si lahko privoščila, ostati na vrhu celo uro, kar je na osemtisočakih redko mogoče. Vsa naša družina se vsako leto prav na ta dan zbere. Na Everestu sem se jih spominjala, saj sem vedela, da so vsi, ki mi karkoli pomenijo, takrat skupaj, in tudi sama sem čutila močno vez z njimi. Pa še to: na Everestu si že tako visoko, da tam s prostim očesom vidiš, da je zemlja okrogla, ker se vidi, da se na obzorju krivi, razgled je bil čudovit, ker sva imela čudovito vreme. Na vrhu je bilo res lepo, do njega priti, pa je bilo še in še naporno. Ni lahko prilesti na vrh Everesta: kisika manjka, ustavljaš se na pet minut in si res utrujen, pa še zebe te.

Andrej: Res je, lepo je stati na vrhu, to je res vrh. Pa tudi fantastičen občutek je potem kasneje. Kljub vsem naporom je tam gori neki določen čar, ki te potegne in ga morda razumeš šele kasneje. Pravzaprav je tako, kot z vsemi stvarmi v življenju: težje ko prideš do nekega cilja, več ti pomeni!

Miha Turk Foto: Matej Erjavec

Kaj vam pomeni vera?

Marija: Meni pomeni bistvo življenja, osrednjo os vsega, kar se dogaja.

Andrej: Vedno več.

Kaj vam pomeni družina?

Marija: Družina je bistvena celica, kjer najbolj občutiš življenje. Življenja v smislu rojevanja, prenašanja radosti in žalosti in umiranja.

Andrej: Najpomembnejše udejanjenje človeka na tem svetu.

Kaj vam pomeni denar (materialne dobrine)?

Marija: Nujno potreben dejavnik v življenju, nikakor pa ne prvi na vrednostni lestvici.

Andrej: Nujna potreba tega sveta, a daleč od bistva življenja.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?

Marija: Najbolj trden del mojega življenja, okoli katerega se potem prepleta vse drugo, družina, alpinizem in vse, s čimer se ukvarjam, hkrati pa prostor, kjer se na neki način tudi dokazujem.

Andrej: Ker sem pedagog, me pri mojem poklicu izpolnjuje to, ko vidim, kaj se naredi z učenci, ko pridejo na šolo, in potem ko jo zapuščajo, kako zrastejo in dozorijo. To daje smisel mojemu poklicu.

Kaj vam pomeni prosti čas (kako ga preživljate)?

Marija: Preživljava ga ali v gorah, ali z vnuki in družino.

Andrej: Ko pomislim na prosti čas, mi vedno najprej šine misel, kam bom lahko skočil plezat in s kom. Sicer pa se ta običajno začne s kakimi domačimi opravili in družino.

moj pogled 08_2010