Karel Gržan

Karel Gržan je bralcem Ognjišča dobro znan, saj nas s svojimi razmišljanji in zgodbami bogati že več let. Ob koncu cerkvenega leta, ko se z adventnim časom pripravljamo na Rojstvo, sva pogledala na pomen adventa, hkrati pa nisva mogla mimo njegove velike naklonjenosti do knjig in pisanja, saj je navsezadnje tudi doktor literarnih ved.

- Če na ta zimski čas pogledava – z vidika knjige. Zima naj bi bila čas, ko mogoče bolj kot v drugih mesecih posežemo tudi po branju. Kako vi vidite umeščenost knjige v družinsko življenje v današnjem času?
Trenutno je najbolj popularno elektronsko informiranje, vendar tam nekdo misli namesto nas. Prizori in informacije se tako hitro menjavajo, da jih preprosto nimaš časa premisliti, ampak samo vsrkavaš ponujeno. Težava je, da se v tebi to zakoliči kot edina resničnost. To je lahko vir premetene manipulacije.
Knjiga ti ponudi misel, vendar ti tudi ponudi možnost obstanka v premisleku soočenja s tvojo do sedaj spoznavno resničnostjo. Knjiga je zato lahko dopolnilo in dopolnjevanje je nadgradnja. Elektronska informacija je prehitra in je zato v mnogih primerih manipulacija. Vidimo, kako z lahkoto, kakor brez-umno, nasedamo resnicam elektronskih informatorjev. Nasedamo zato, ker so prirejeno ali prenarejeno resnico vsi videli, slišali in jo vzeli za resnično v podobi, ki nam je bila ponujena.
Spomnim se, kako so bili televizijski kadri pred leti statični in so ob informaciji kljub temu dopustili nekaj prostora, da si lahko slišano premislil. Zdaj pa se kamera vedno premika, da se premika ozadje. Kar naprej nas motijo, da ne bi premislili, kar nam servirajo. Preprosto ne dopustijo časa za premislek. Ljudje potrebujemo nek čas – rečemo mu lahko tudi dolg-čas, v katerem imamo možnost za predelavo informacij, za ozaveščanje vsega slišanega. Le tako lahko svoja dosedanja spoznanja dopolnimo ali ne.
Tone Pavček je imel prav: Če ne bomo brali, nas bo pobralo. Če se ne bomo znali ustavljati, brati, se pogovarjati, nas bo pobralo kot civilizacijo.

- Če vas razumem, je knjiga postala neke vrste romantičen ostanek nekega časa, ki ga zelo redki vzamejo v roke.
Čeprav čreda drvi, kot jo usmerjajo, srečujem vedno več ljudi, ki ozaveščajo manipulacije in se osvobajajo. In ti ljudje berejo – niso zasvojeni niti z elektronskim informiranjem niti z oddajami poneumljanja. Čudi me, če ljudje ne uvidijo, kako nespametno izgubljajo čas ob resničnostnih šovih z iztirjenim konceptom, ki v njihovo miselno shemo vnaša modele, ki vsekakor niso nekaj dobrega ne za njihove medosebne odnose ne za pogovore. Toda, Bogu hvala, ta krasni nori svet zapuščajo vedno številnejši. Naš čas, kot ga doživljamo, pri mnogih spodbuja premislek, kaj in kako naprej. V številnih srečujem zavestno odločitev za vrednote, ki so se zdele že kakor izgubljene. Srečujem ljudi, ki jim tudi knjiga vzbuja zadovoljstvo in jih bogati.

- Če se ustaviva še pri vašem pisanju. Kako se lotite pisanja? Kaj je tisti vzgib, da začnete?
Pišem o vsebinah, h katerim me nagovorijo življenje, ljudje, ki jih srečujem, doživljajska resničnost ... Kar pišem, je premislek v iskanju rešitev. Pisanje je zame vedno določena potreba časa. Potreba časa, potreba prostora, potreba v doživljanju ljudi. Ker pa je poleg resnih, duhovnih tem potreba tudi smeh, se mi zdi pomembno, da stvari, ki sem jih na sebi že predelal in se jim lahko smejem, posredujem tudi ljudem. Predelane drame so najboljše komedije. Čutim poslanstvo tudi s pisanjem pomagati ljudem predelovati drame njihovega življenja v smeri (od)rešitve, v smeri nasmeha.

- Vstopamo v advent – na kaj se najprej spomnite, ko slišite besedno zvezo adventni čas?
Adventni čas je zame čas, ko se zavlečemo v notranjo – duhovno toplino in umiritev. V vedno daljših nočeh se prepustiš temu, kar te svetli globoko navznoter in posledično v medosebnih bližinah. V tem času si pripraviš tudi nekaj drobnih pozornosti. Svoje doprineseta dišeči adventni venček in prižiganje sveč. Adventni čas je čas obredov, ki v človeku prebujajo nekaj svetlega v pričakovanju prazničnosti. Božični prazniki – da jih bomo doživeli, se morajo uresničiti v srčiki naših osebnih noči. Adventni čas obredno vnaša temeljno sporočilo in izkustvo, ki ga človek potrebuje: v temo naših doživljanj se sklanja Bog kot Bližina. In ta Bližina ni teorija – je pomirjujoče izkustvo. Advent mi sporoča, da me Bog vedno znova išče v moji temi, moji nemoči, moji grešnosti. Bog želi biti sveto – svetloba v svetu.

- Za adventni čas v nasprotju s postnim nekako ne vemo najbolj, kako se pripravljati – ali se morda motim?
Temeljna težava je, da smo Slovenci zanemarili razlikovanje med lučjo in S/svetlobo. Svoje življenje si raje osvetljujemo s številno bleščavostjo, prižigamo številne luči, pozabili pa smo, da je to, kar je povezano s svetim –notranja Svetloba. Če si temo tega obdobja razsvetljujemo le z zunanjo bleščavostjo, lahko v sebi doživimo kontrast: notranjo nelagodnost.
Adventni čas nas želi pripeljati v razpoloženje nežnosti ob preprosti svetlobi, da bi se okrepili s Svetim. Ne samo v odnosu do Boga, ampak tudi v medsebojni bližini. Danes je treba zavestno odstranjevati motilce pozornosti, sredstva odtujevanja, in prižigati svetlobo. Zadostujeta že ena ali dve svečki. Zraven si privoščimo bližino tistih, ki so nam dragi, se posvetimo igrivosti, hudomušnosti, petju, pripovedovanju zgodb, molitvi. To nas notranje uravnovesi in izpopolni. Zdi se, da svet tava v izgubljenosti, ker smo prižgali preveč luči in zameglili svetlobo – ta je nevsiljiva in jo je potrebno poiskati v srčiki – v srčnosti do Boga in bližnjih. Tema doživljanj nas kliče k ponovni vzpostavitvi ravnovesja – k prebujenemu medosebnemu stiku. Vse, kar nas moti v zaznavi medsebojne bližine, bo potrebno bolj obvladovati, omejevati.

- Modrost naših prednikov o tem, kakšen odnos imeti do tega obdobja, je šla, kot kaže, v pozabo ...
Ja, delujemo, kot da ni zime, skozi celo leto se pričakuje, da smo enako aktivni. In če nismo, imamo že kar slabo vest ...
Nismo pa aktivni v stvareh, ki ste jih našteli – v pogovoru in hudomušnostih ob mizi, v izražanju nežnosti drug do drugega, v namenjanju pozornosti drugemu itd. Raje pobegnemo pred ekrane tega ali onega aparata ...
To so novodobni nadomestki, ki so zasvojili mnoge. Kljub temu, da se k njim zatekajo kot k rešiteljem, pa jih notranje – srčno in duhovno – ne morejo potešiti. Te naprave ne prebujajo občutja objetosti, ne morejo nadomestiti potrebnega stika s sočlovekom, z Bogom, z naravo. Človek potrebuje dotik – živi stik. Objetost, sočutje, zaznavnost je tisto, kar nas samo po sebi krepi. Nadomestkov za to ni. Elektronika sama po sebi utruja naše živčevje, kot nadomestek za živ odnos pa povzroča občutek notranje praznine, osamljenosti in brezciljnosti.

- Kako vzpostaviti čas za živ odnos?
Zavestno se moramo odločati za sveti čas. V vsakem dnevu. Ta čas v družini nastopi, ko se družina po obveznostih zbere skupaj, da se načvekajo, da se predvsem med seboj zaznajo. Družinski, sploh zimski večeri so namenjeni prav temu. Čas meri, koliko nam je kdo dragocen. Upam, da nam niso dragocene elektronske naprave, zvezdniki televizijskih oddaj, ampak so nam dragoceni in so naši zvezdniki člani naše družine. Samo s časom, ko jim namenjamo pozornost, dokazujemo, koliko so nam pomembni. Čas je neizprosen merilec tega, koliko nam kdo pomeni. Če doma, popoldne in zvečer, raznim ekranom namenim dve uri časa; ali sem sposoben toliko časa nameniti tudi bližnjim? Če ne, se moram vprašati o vrednotah, predvsem pa o tem, kaj – kdo mi je resnično vreden, kdo je zvezda mojega življenja. V prihodnje bodo notranje zadovoljni, potešeni in umirjeni samo tisti, ki se bodo zavestno odločali za vrednote in za izkustveno bližino z domačimi, z Bogom in vsem, kar nas obdaja v stvarstvu. Samo živ stik poživlja.

- Ko govorimo o odtujenosti od doživljanja praznikov, se ne morem znebiti občutka, da nam nekdo krade pravo občutenje praznika, ker smo z njim nasičeni, še preden sploh nastopi. Zakaj smo pozabili, da je treba živeti iz vsebine praznika, da ga ne smemo izživeti že prej?
Vsiljivi bleščavosti se ne moremo izogniti. V ozadju je interes, kako trgovati na človeku. »Vse za dober biznis, vse za velik d’nar,« poje Adi Smolar. Vprašanje pa je – in tu smo svobodni –, ali bomo dopustili bleščavosti, ki nas odtujuje od bistvenega, priti tudi v obnebje največje intime – našega doma. Hodimo po ulicah bleščavosti, doma pa si moramo osvetlili tisto, kar je bistveno. Vprašanje je, ali se bomo pustili vleči za nos interesu kapitala ali pa bomo toliko spoštovali sami sebe in domačine svojega življenja, da bomo svoje domove osvetlili tako, da se bomo bolje videli in doživeli, ne pa da nas odvečnosti zaslepijo in odtujijo.

Kaj vam pomeni vera?
Vera je pomirjajoče izkustvo. Ne samo duhovno, ampak preko zakramentov tudi oprijemljivo izkustvo Boga na dotik.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Duhovni poklic doživljam kot spokojnost, ker v njem uresničujem poslanstvo svojega življenja.

Kaj vam še predstavlja izziv?
Teh je veliko. Če Bog želi, da jih uresničim, mi bo moral nameniti še kar nekaj let življenja.

ERJAVEC, Matej, Karel Gržan (Moj pogled). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 12, str. 68-70.