Alojz Rebula

pogovor ob ČASTITLJIVI 90-letnici

Vrt z mogočno lipo v Loki pri Zidanem mostu je dajal več kot prijetno okolje za pogovor s skorajšnjim jubilantom Alojzom Rebulo, ki v juliju obhaja častitljivo 90-letnico. Povabilo na pogovor je sprejel zelo prisrčno in dve urici pogovora le redkokdaj mineta tako hitro, kot sta minili tokrat. Svežina duha in jasnost misli takega sogovornika te prevzameta. Kljub svetovljanstvu in močno izraženih trditvah ostaja z obema nogama v tem svetu. Ne glede na visok jubilej je še poln načrtov in lepo ga je videti za mizo, z računalnikom ob sebi.

Dovolite mi, da vam najprej v imenu uredništva voščim ob vašem visokem jubileju. Kako ga sprejemate?

Želim si, da bi jubilej šel mimo mene, da bi se tega ne spominjali, ker se sam ne ukvarjam s tem. Ni toliko bistveno. V tej starosti in nasploh v življenju so nam dnevi podarjeni in nikoli si nisem mislil, da bom dosegal ta leta; še posebej ne, ker sam nisem rojen kot optimist. Iz mojega govorjenja lahko razberete, da na tem svetu ne vidim najmanjše možnosti za kakšen raj na zemlji.

Verjetno vam dogodki 20. stoletja niti ne dajo veliko možnosti za optimizem ...

Globoko verjamem v izvirno katastrofo. Nekaj hudega se je moralo zgoditi na začetku časa, da se je potem odvila taka zgodovina, kot se je. Človeška zgodovina je dejansko zgodovina človeške tragike. Ob tem je že res, da se je vzporedno razvijala tudi kultura, znanost, da smo bili deležni velikega napredka, vendar prevladuje tragika. Za višek tragike lahko vzamemo že omenjeno 20. stoletje s tremi totalitarizmi. Vsi trije so hoteli pobožanstviti človeka, vendar so ga dejansko peljali v barbarstvo.

K temu bi dodal, da gre svet proti nekemu koncu, proti neki sodbi. To so stvari, o katerih danes mediji in družba neradi govorijo; malo govorijo tudi o peklu ali vicah. To je tudi odraz današnjega krščanstva, ki je v nekem obdobju, ko se bolj poudarja samo eno polovico, mehkejšo polovico krščanstva. Kristus ni samo usmiljenje, ni samo milina, nežnost ali ljubezen. Bog je tudi neskončna pravičnost. Treba je zmeraj dodati, da je Bog tisti, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Čeprav danes pravijo, da Bog ne kaznuje, sam s svojim skromnim mišljenjem menim drugače. Dokazov za Božje kaznovanje je v Svetem pismu kar preveč, posebno v Stari zavezi.

Kljub vsemu pa – vsaj tako je zaznati ob prebiranju vaših knjig – v povsem preprostem, tako rekoč vsakodnevnem jeziku nakazujete bistvena vprašanja krščanstva: o bistvu življenja, poslednjih rečeh ... Od kod ste črpali nagnjenost k poglobljeni zavesti človeka?

Vprašanja, ki jih nosijo v sebi moji liki, so dejansko moja vprašanja. Od kod sem začel iskati smisel življenja? V mladih letih sem prišel iz katoliškega zavoda in sem, ker sem študiral v Ljubljani, po letu 1945 padel v čisto drug, komunistični svet. To, kar me je pripeljalo k tem vprašanjem, je trpljenje. Ne samo moje – ko sem pogledal okrog sebe, sem se zmeraj spraševal, kaj vidim. Vidim trpljenje ljudi na tem svetu, na vseh ravneh. Čemu to strašno trpljenje? Kakšen smisel ima? Ali trpimo kar tako? V mojih romanih in tudi v mojih stolpcih, ki jih pišem v Družini, so ta vprašanja in razmisleki. Ob tem je nujno poudariti, da Božja ljubezen ni naša ljubezen. Je nekaj, kar nas vse prekaša, in kristjan se mora ponižno skloniti pred skrivnostjo.

Če ob vsem tem poskusite narediti strnjeno predstavitev tega, kar vam pomeni vera, kaj bi rekli?

Če sem čisto iskren, mi je vera danes daleč najvišja vrednota od vseh. Celo daleč višja od moje nekdanje boginje umetnosti in kulture. Umetnost, kultura, znanost – vse to mi je skušalo odslikavati stvarnost sveta, niso pa te discipline pripomogle k mojemu razumevanju smisla sveta. Vera je tista, ki daje smisel najprej mojemu lastnemu bivanju, mojemu življenju. Vera odgovarja, zakaj sem danes tukaj in zakaj sem danes tukaj kot Slovenec. Daje mi smisel, da imam okrog sebe narodnostno okolje, ki daje osnovo mojemu kulturnemu okolju. Daje mi vero v človeško zgodovino, ki je navidez ena sama tragika, vendar je zadaj za to tragiko neka nadčloveška režija, ki je mi seveda ne razumemo. Vera daje smisel tudi človeški zgodovini. Čeprav v ta razvoj zgodovine večkrat dvomimo – predvsem takrat, ko dogodkov ne razumemo – vendar je ravno v takih preizkušnjah kristjan s pomočjo vere lahko prepričan, da ima Bog kot tisti zadnji, ki pilotira potek zgodovine, svoj smoter in smisel.

Zadnjič je neki duhovnik med pridigo orisal žalostno stanje današnjega kristjana. Ima željo in hkrati sploh možnost, da se dokoplje do globljega teološkega spoznavanja, ali ostajamo samo na površini? Tudi vi ste v analizi današnjega časa kritični do plitvega krščanstva. Apostol Peter pravi: Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja. Mi običajno nimamo niti odgovora, če bi nas kdo to vprašal. Kaj za vas predstavlja razlog upanja?

Upanje mora biti samo eshatološko, ne more biti zgodovinsko. Eshatološko pomeni, da upanje izhaja iz védenja o poslednjih rečeh. Kristjani ne moremo pristati na utopije, ki imajo v svojem jedru idejo raja na zemlji. Ne moremo pristati na idejo dokončne ureditve sveta, da bo človek na njem popolnoma potešen. To je čista utopija. Tudi v primeru, da bi prišlo do popolnega miru na svetu, do popolne potešitve vseh potreb posameznika, da bi vsak imel svojo službo, svojo plačo, svojo vilo – skratka, da bi si vsi lahko privoščili vse. Kaj bi ostalo? Ostajala bi smrt. V takem raju bi bilo dosti težje živeti, kot živimo danes. Razmišljali bi samo o tem, kako bo tega raja enkrat konec in bomo morali umreti.

Nam pa ne grozi konec raja, saj ga na tem svetu ne živimo.

Samo poglejmo življenje na zemlji – je to raj? V življenju je dosti več napora kot užitka, dosti več tesnobe, strahu, skrbi, sporov, tudi kriz. Življenje in svet – in o tem si danes ne upa noben spregovoriti – sta solzna dolina. Ob tem se srečujemo z modernimi ateističnimi filozofijami, ki trdijo, da je naše življenje nekaj absolutno nekoristnega. Iščejo nek smisel iz niča, torej se nahajamo v nihilizmu. Sploh ni neke vere v smisel sveta in v smisel življenja. To pa daje krščanstvo s svojim upanjem. To upanje po mojem skromnem mnenju ni v tem, da bi bil Bog serviser v naših vsakdanjih potrebah. Njegova previdnost sicer sledi vsemu, vendar je naše upanje v tem, da je naš Bog z nami in bo ostal z nami vekomaj. Upanje je, da s koncem tega življenja našega življenja ni konec.

Pomanjkanje upanja je mogoče najbolj zaznati pri mladih, saj je mnogo stvari prepuščenih mlačnosti in karkolizmu. Kje vi vidite pomanjkanje upanja, hkrati pa tudi sposobnosti čudenja, navduševanja in vere v življenje?

Sicer sem od leta 1990 v pokoju in sem tako že leta precej odrezan od sveta mladih. Ker pa je vprašanje na mestu, pa bi rekel, da je upad vere v življenje nekaj, kar ni omejeno samo na mlade. Obup in zagrenjenost sta danes prisotna v vseh starostnih kategorijah in družbi nasploh. Mladi srkajo razpoloženje in vzdušje iz te družbe, ki je nad njimi. Ta družba pa se že nekaj stoletij oddaljuje od Kristusa.

Kaj to pomeni in kje se to vidi? Da se oddaljujemo od Kristusa, pomeni, da se oddaljujemo od poti, od resnice in od življenja, ker Kristus to je. Če zapustiš pot, si v brezpotju, če zapustiš resnico, si nekje v laži in če zapustiš življenje, si v smrti. In zgodovina to dokazuje. Samo pomislite, kako malo se Kristus omenja v današnjem času.

Kaj pa bi rekli o narodni zavesti? Zdi se mi, da smo precej mlačni, mogoče še najbolj zažarimo ob športnih dogodkih. Ampak – ali je to narodna zavest?

Slovenci smo na zelo nizki stopnji narodne zavesti. Narodne zavesti ni. Ni zavesti o današnji slovenski poziciji v svetu, kar dokazuje ravno udeležba ob volitvah in referendumih. Velikanska abstinenca govori svoje. To kaže na nezainteresiranost do bistvenih vprašanj naroda. Ob narodu, ki ga ne briga njegova preteklost, se vprašam, kakšen narod je to. In to, da hočejo skriti določena zgodovinska dejstva – to je nekaj najslabšega. Kaj s tem povedo? Kaj želimo običajno skriti? Greh, zločin itd. Kot so hoteli s sedmimi zazidanimi pregradami skriti greh in zločin v Hudi jami. Čas komunizma, ki je bil tudi čas internacionalizma, je odrival pojem narodne zavesti. Tudi danes smo priča relativizaciji narodne pripadnosti. Bomo potrebovali še kar nekaj novih Slomškov ...

K temu odgovoru bi dodal tudi misel, ki sem jo napisal za novomašnike v Credu – novomašnik mora biti danes zaveden član slovenske republike in sploh slediti usodi slovenstva, tako matičnega kot zamejskega ter zdomskega. Še posebej danes, ko se ob tem cinizmu naše politike zdi, da bo morala naša Cerkev prevzeti še breme glavne nosilke narodne zavesti. Mene skrbi, kaj bo s slovenskim krščanstvom in posledično z narodno zavestjo. Čutim izredno pomanjkanje intelektualne sile na tem področju. Ni ljudi, ki bi se na to temo oglašali na glas in v tem se čutim izredno osamljenega. Upam pa, da bo krščanstvo obstalo in kljub vsemu se mi zdi, da imamo še kar nekaj zavednih Slovencev.

Rad imam:

- domovino
- pokrajino ob Savi
- slovensko vzdušje
- domači vrt

Ne maram:

- česar ne maram, prihaja od ljudi
- pomanjkanja narodne zavesti v politiki
- boli me demontaža slovenskih struktur na Tržaškem

Kaj vam pomeni družina?

Družina je osnovna človeška celica že za humanista, tudi če nima vere. Za kristjana je pa še kaj več. Že v Svetem pismu ima zapisano, da je Bog ustvaril moža in ženo. Za kristjana je to oblika, ki prihaja direktno iz Božjih rok. Kot tako jo moramo tudi zagovarjati in čuvati.

pogovarjal se je Matej Erjavec (moj pogled 07_2014)