Urška Repnik, svetovalka za dojenje

Slovenke spet več dojimo in smo o dojenju bolj poučene
Ko se rodi dojenček, mama potrebuje podporo, da lahko zaživi v svoji novi vlogi, ki vključuje tudi dojenje. Z Urško Repnik, svetovalko za dojenje in vodjo festivala Dojiva se, sva med drugim klepetali o mamini želji po vrnitvi k naravi in vlogi očeta v prvih tednih po porodu ter o festivalu Dojiva se, ki bo 3. avgusta v različnih krajih po Sloveniji.

Urška Repnik je svetovalka za dojenje, administratorka Facebook skupine Dojiva se (ki šteje že več kot 16.000 članic in ponuja osnovno podporno okolje mamicam, ki želijo dojiti). S prijateljico vodita spletno šolo za starše veva.si, ki poteka v obliki spletnih seminarjev na temo priprave na porod in reševanja poporodnih izzivov pri vzgoji, zdravju in odnosih. Kot svetovalka za dojenje pa Urška obiskuje mamice na domu in jim pomaga, da dojenje steče. S tem se ukvarja poslovno, hkrati pa prostovoljno svetuje in pomaga prek skupine na Facebooku ter soorganizira festival dojenja. Vse njeno delo ima skupen temelj: »Podpreti žensko, da si zaupa,« pravi mlada mamica, ki je tudi sama izkusila muke ob začetku dojenja.

- Zakaj za hranjenje otroka izbrati dojenje?
Odločitev, ali dojiti ali ne, naj sprejme vsaka mama zase, je pa dojenje naravno in je najboljše za otroka in za mamo. Mami pomaga pri krčenju maternice, pripomore k boljšemu počutju (posledično lahko pomaga preprečevati poporodno otožnost), zmanjšuje tudi tveganja za rakava obolenja. Za otroka pa je to najboljša možna izbira hrane – mleko se namreč vedno prilagaja glede na otrokove potrebe, je živa snov. Dojenje pripomore tudi k pravilnemu razvoju čeljusti in obraza. Je tudi najlažji način za pomiritev otroka – dojenje ni samo hranjenje, temveč zadovoljevanje številnih otrokovih potreb.
Seveda pa se imajo mame pravico odločiti, da ne bodo dojile, žal pa je tudi mnogo takih, ki so si želele, pa niso dobile ustrezne podpore in pomoči. To lahko privede do stisk, zato je pomembno, da jih ne obsojamo.

- Zakaj se je na dojenje smiselno pripraviti?
Ker ni samoumevno. Dojenje je v zahodnem prostoru v 20. stoletju skoraj izginilo. Razlog za to je razcvet prehranske industrije in poplava adaptiranega mleka. Mamam po porodu je bilo naročeno, da naj dojijo na tri ure, in slej ko prej (običajno pri otrokovih treh mesecih, ko je prišlo do poskoka rasti) so prenehale dojiti, prepričane, da nimajo dovolj mleka. Prehranska industrija je prekinila tok znanja o dojenju, zato ga danes ga ne moremo več aprori pričakovati. Poleg tega ne odraščamo več v velikih družinah, kjer bi mlada mamica imela mamo, babico, sestrično, ki bi ji povedale in pokazale, kako dojiti. Ker tega realnega prikaza nima, mora znanje pridobiti izven družine.

- Kako konkretno se pripraviti?
Že to, da se družimo z doječimi mamami, pomaga – tako pride do prenosa izkušenj. Če ji tri mame povedo, kako je po porodu, bo nosečnica videla, da je realno materinstvo drugačno, kot je videti na Instagramu, kjer se mame naličene fotografirajo na kavici z dojenčki (vprašanje, koliko časa je mama dejansko potrebovala, da je prišla do te prve kave, kjer je posnela fotografijo). Super je tudi branje knjig – Slovenci smo lahko ponosni, da imamo knjigo Želim dojiti svetovalke Mojce Vozel. Danes se lahko nosečnica udeleži predavanj v živo ali na spletu, lahko se vključi v skupino Dojiva se na Facebooku, kjer spozna realne izzive dojenja in poporodnega obdobja. Včasih so rekli, da je potrebna vsa vas, da vzgoji otroka, danes je ta vas virtualna. V osnovi je enako: ženska podpira žensko.

- Uspešno dojenje nima urnikov – kako torej dojiti, da se mleko uspešno prilagaja otrokovim potrebam?
Glede na željo otroka. Razumeti je treba, da dojenje ni samo hranjenje, zato ne dojimo po urniku, ampak na otrokovo pobudo. Značilni so podoji v grozdih – torej malo po malo, na vsake pol ure ali uro. Kot če bi šli na “slow-food” večerjo, kjer bi nam hrano prinašali pogosto in v majhnih količinah. Če imamo zaspančka, ki se ne zmore prebujati sam, ker je prešibek, pa je prav, da starši vodimo ritem dojenja in otroka čez dan zbujamo na največ dve uri. 

- Kako pomagaš mamici, ki te pokliče in pravi: »Premalo mleka imam, da bi nahranila svojega otroka …«?
Najprej jo poslušam in pomirim. Potem mi pove, po čem sklepa, da ji zmanjkuje mleka. Pogosto pridem k mami, ki omejuje podoje ali pa po podoju odlaga otroka, ker ji je bilo rečeno, da ga bo sicer razvadila. Vsi se bojimo razvaditi otroke, a razvadimo jih z nepostavljanjem meja in uresničevanjem preveč želja namesto potreb. Bližina in stik pa sta dojenčkova potreba, brez tega se ne počuti varnega. Pogosto ne razumemo, kako delujejo otroški možgani. Otroci več jokajo, ker iščejo mamo, iščejo stik. Kar pa ne pomeni, da so lačni.
Z mamico s pogovarjava, kakšen je bil porod, kako je bilo z dojenjem v porodni sobi in na oddelku … Razložim ji, da se količina mleka vedno uravnava glede na potrebo – kar pomeni, da četudi ga je danes malo, ga bo čez nekaj dni lahko dovolj. Seveda pa je treba določene stvari spremeniti, in to je stvar individualne obravnave.

- V razcvetu so različni ženski coachingi. Imamo zato mame več znanja, kot smo ga imele pred nekaj leti?
Danes so mame bolj ozaveščene, kot so bile pred leti, dostop do informacij je lažji in hitrejši, prav tako sedaj vedo, da za njihove izzive obstajajo ljudje, ki jim lahko pomagajo. Pokličejo in povedo: »Dojim in dodajam 30 ml, rada bi se znebila stekleničke. – Noče se pristaviti. – Ob večerih se slabo doji, razvila se je sesalna zmeda ...«
Mame znajo bolje definirati situacijo. Ko težavo definiramo, jo je lažje rešiti. Mame so danes zelo kompetentni sogovorniki. 

- Kaj je sesalna zmeda?
Stanje, ko otrok ne želi sesati na dojki, ker se je zmedel s sesanjem po steklenički, kjer je mleko lažje dostopno. Sesanje na dojki je drugačno kot hranjenje po steklenički. Otrok, ki se doji, v vsak poteg vloži veliko energije, iz stekleničke pa je preprosteje. Z jezičkom tapka in mleko teče. Otroci jokajo, ker vedo, da obstaja lažja pot in da bodo slej ko prej dobili stekleničko.

- Ali res že ena steklenička lahko povzroči sesalno zmedo?
So otroci, ki v porodnišnici dobijo tri stekleničke, pa se nikoli več ne bodo odvadili, in so otroci, ki menjajo stekleničko in dojko ves čas dojenja.

- Obstaja kakšna alternativa steklenički?
Seveda. Mleko lahko dodajamo po lončku, žlički ali hranilni sondi – to je tanka silikonska cevčica, ki jo damo otroku v kotiček ust med dojenjem. Tako med sesanjem pije hkrati dodatek in tudi mleko iz dojke. S tem preprečimo sesalno zmedo in damo telesu sporočilo, naj naredi več mleka. 

- Ali res obstaja nekakovostno mleko ali je to mit?
To je mit. Mamino mleko je popolno, nekvalitetno mleko ne obstaja. Je pa res, da ga je lahko premalo – ampak to je mogoče usklajevati. 

- Kakšna je dieta doječe mame?
Smiselno je jesti vse, kar mami ustreza oz. kar ji ne povzroča prebavnih težav. Seveda je možno, da otroku neka vrsta hrane ne ustreza – ko to ugotovimo, jo odstranimo z jedilnika. Dieta vnaprej pa nima smisla, saj pridemo do tega, da lahko jemo le še riž in testenine.
Ko smo po porodu utrujene, se zgodi, da jemo samo ogljikove hidrate in sladkor, potem pa se čudimo, saj smo po takšni hrani še bolj zaspane in brez energije. Ob sladkorju in ogljikovih hidratih se telo hitro sesuje, zato se po porodu težje postavimo na noge. Včasih so ženski po porodu skuhali kurjo juho, na Primorskem so najboljši kos ribe prihranili za nosečo oz. doječo mamo – ker telo po porodu potrebuje dovolj maščob. Potrebuje hrano, ki greje. Bistveno je tudi, da jemo tako, kot nam narekujejo letni časi: poleti ima hrana veliko vode (paradižnik, kumare, bučke …), da nas hladi. Pozimi jejmo hrano, ki krepi ledvice, tudi zelje in stročnice … Če se prehranjujemo v skladu z ritmom dneva in letnih časov, se telo hitreje regenerira in se počutimo bolje. 

- Ali je res treba zmanjševati dojenje, ko začnemo z dodajanjem hrane dojenčku?
Uvajanje hrane ni odstavljanje od dojenja. To sta dva procesa, ki tečeta vsak zase. Dojenje naj poteka tako dolgo, kot ustreza obema. Otrok lahko ima uvedenih že vseh pet obrokov hrane, pa se bo zvečer še vedno podojil, ker potrebuje bližino. To ne pomeni, da smo neuspešno uvedli večerjo. Uvajanje hrane ni nadomeščanje dojenja, zato otroku ni treba dajati mlečnih kašic. Nesmiselno je otroku omejiti dojenje in mu v isti sapi ponuditi kakav s kravjim mlekom.

- Uvajanje hrane in dojenje se torej dopolnjujeta. Zakaj je še smiselno dojiti po enem letu?
Ker otrok, star leto in en teden, ni bistveno drugačen od tistega, starega 11 mesecev in tri četrtine. Tudi številni enoletniki imajo potrebo po dojenju in kakovost mleka se nič ne zmanjša – malček ima torej od dojenja same koristi. 
Mislim, da živimo v svetu stekleničk. Normalno je, da dojiš dojenčka, če dojiš leto in pol starega otroka, pa te bodo čudno gledali. Če bi otrok pil po steklenički ali sesal dudo, bi bili precej manj kritični.
Ljudem se zdi “normalno”, da se dojenje ukine pri enem letu, zato ker gredo otroci takrat v vrtec – čeprav ukinjanje dojenja zaradi uvajanja v vrtec za otroka pomeni dvojni stres in ni priporočljivo.

- Starejše generacije žensk (ki so manj dojile) zelo močno vplivajo na mlade mamice. Kako spoštljivo komunicirati z mamami in taščami, ki so že pozabile, kakšen vihar čustev se zgodi, ko se rodi dojenček?
Ko rodiš, si povsem drug človek: mama, sploh ko rodi prvič, se pogosto težko postavi zase in ne zmore spoštljivo komunicirati. V tednih po porodu je zelo težko reči: »Hvala za vaše mnenje, spoštujem ga, a naredila bom, kot čutim, in prosim, da tudi vi spoštujete mene.« Izreči ta stavek in nadaljevati spoštljivo komunikacijo je po porodu skoraj nemogoče.
V komunikaciji med in po porodu je bistvena vloga očeta. Moški želijo biti prisotni in vključeni, kar je super, vendar ne vedo, kako naj to storijo, saj mnogi nimajo zgleda, kajti naši očetje so bili pogosto odsotni in so delali ter finančno skrbeli za družino. Mislim, da je vloga očeta v prvih tednih po porodu poskrbeti za varen prostor mame in otroka in ga ohranjati. Oče ne more dojiti, ne more uspavati otroka, lahko pa ga previje – bistveno pa je, da on komunicira že z osebjem v porodnišnici in potem z obiski doma. Želim spodbuditi starša, da se pogovorita, kaj mama potrebuje, in da ji ob tem oče stoji ob strani ter poskrbi, da se njene želje spoštuje.

 

- Kdo ste svetovalke za dojenje in kako poteka vaše delo?
Obstaja več skupin svetovalk za dojenje. La leche league (LLL) so prostovoljke, ki svetujejo po telefonu. Svetovalci IBCLC so osebe z medicinsko izobrazbo, ki opravijo dodatna izobraževanja za podporo dojenju in delajo v zdravstvenih ustanovah. Tretja skupina smo laične svetovalke, ki imamo opravljena podobna izobraževanja kot ostali in se še dodatno izobražujemo, a nimamo certifikata IBCLC, ker v osnovi nimamo medicinske izobrazbe. Za razliko od svetovalk LLL pa pridemo k mami na dom. V podporni Facebook skupini Dojiva se se je pokazalo, da je pomoč na daljavo včasih omejena. Najuspešnejša je pomoč na domu – ko svetovalka pride domov, pogleda otroka in mamo, najde ovire, pomaga pristaviti, predlaga drugačen način dojenja in naredi načrt točno za tisto mamo in otroka. 

- Ali Slovenci že zmoremo sprejeti dojenje v javnosti?
Mislim, da vedno bolj.

- Kaj pa v cerkvi?
Tudi. Ljudje razumejo, da gre za hranjenje dojenčka. Pomembno je, s kakšnim odnosom mama doji. Če se zavedam, da hranim otroka, je to to. Če ljudje začutijo, da dojim dostojno, se ne bodo obregali.

- Facebook skupina Dojiva se je prerasla v festival Dojiva se, ki bo potekal 3. avgusta (ob svetovnem tednu dojenja) po vsej Sloveniji. Kakšen je program?
Festival poteka v 15 krajih po Sloveniji, program je različen od kraja do kraja. Geslo »Zaupam si« pove bistvo festivala, ki je širjenje zaupanja. Če si ženska zaupa, gre vse lažje. Doječe mame in nosečnice se srečamo in smo si v podporo, hkrati pa na predavanjih in delavnicah dobimo nova znanja. Začelo se je pred šestimi leti, ko je prijateljica Marina Popovič Frangež v Facebook skupini Dojiva se predlagala, da se ob svetovnem tednu dojenja srečamo v parku, dojimo in se pogovarjamo o izkušnjah materinstva. Že prvič so se tako ženske dobile na več lokacijah po Sloveniji, potem pa je preraslo v večji dogodek, ki prinaša sporočilo o naravnih, a realnih izbirah in načinih starševstva (poleg dojenja govorimo še o porodu, vzgoji, zdravju, odnosih ...).

Kaj vam pomeni družina?
Največ na svetu. Res sem hvaležna, da jih imam.

Kaj vam pomeni vera?
Vir, od koder črpam. 

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Izpolnjevanje mojega poslanstva. Obožujem svojo službo. 

PEZDIR KOFOL, Marjetka, Urška Repnik (Moj pogled). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 32-35.