Moralni teolog dr. Roman Globokar

Čas epidemije koronavirusa od nas terja odgovore na vprašanja, ki so se pojavila z epidemijo. Mnoga vprašanja so moralne narave, zato smo povabili moralnega teologa Romana Globokarja, ki se ukvarja tudi z bioetičnimi problemi, da nam poda odgovore na nekatera pogosta vprašanja, ki nam jih postavlja sedanji čas.

  • V času epidemije smo vsi ljudje poklicani k odgovornemu obnašanju. Pa vendar lahko na socialnih omrežjih zasledimo, kako nekateri – tudi kristjani – trdijo, da virusa ni, da je vse samo izmišljotina, da gre za lažni preplah, drugi govorijo o sovražni zaroti itd. …

Globokar Roman1Mislim, da trenutno vsi že poznamo koga od naših bližnjih ali poznanih, ki je umrl ali bil hudo bolan zaradi koronavirusa. Če slišiš, da je nekdo v eni uri umrl zaradi te bolezni, potem ne boš več govoril, da je koronavirus lažna novica, oz. da gre za neke izmišljotine. V zadnjem času so tudi v javnosti potihnili argumenti proti ukrepom, ki so jih sprejeli, potem ko se je začelo stanje v Sloveniji izredno slabšati. Ko se začne nekaj dogajati v realnem svetu, potem razne teorije zarote utihnejo. Dokler nimamo konkretne izkušnje, pa seveda izberemo tisto teorijo, ki je najbolj jasna in stvari razloži na najbolj preprost način, pa še občutek imaš, da imaš ti posebno vedenje, saj poznaš ozadje nekaterih stvari, ki ti jih sicer prikrivajo. Vsak človek pa želi poznati neko skrivnost in imeti neko posebno vedenje.

  • Kako pa naj reagiramo na take govorice?

Treba je biti odgovoren in kritično presojati stvari, ki jih slišimo. Zanašajmo se na zdravo pamet, na razum in na tisto, kar je znanstveno dokazano. Pri tej bolezni so jasno dokazane stvari, ki smo jih tudi izkusili. Povsem neodgovorno je, če teh dognanj ne upoštevamo. Kajti z neupoštevanjem ogrožamo življenja drugih ljudi, posebej najbolj šibkih.

  • Najdejo se posamezniki, ki so proti nošenju mask in trdijo, da nas Bog varuje in da je nošnja mask in podobni ukrepi znak premajhne vere v Boga …

Bog nam je dal razum, da sprejmemo dar življenja, ki nam ga je dal in da odgovorno živimo tako, da razvijamo svoja življenja in razvijamo svoje sposobnosti hkrati pa odgovorno živimo z drugimi ljudmi in za druge. Izraz naše nevere in nezaupanja v Boga je, če ne uporabljamo svojega razuma in ne uporabljamo Božjih darov, da bi živeli v skladu z Božjo voljo. Bog pa želi, da živimo polno življenje in se razvijamo na vseh ravneh. Na Božjo ljubezen odgovarjamo tako, da živimo čim bolj odgovorno.
Napačno dojemamo Boga, če vero postavljamo nasproti znanosti. Bog ni magična sila, ki deluje zunaj zakonov tega sveta, ampak je Bog stvarnik vsega in deluje znotraj tega sveta in po zakonih stvarstva, ki ga je ustvaril. Poslanstvo človeka je, da stvarstvo neguje, preoblikuje in ga varuje. Vera v Boga ne nasprotuje razumu in znanosti, ampak spodbuja človeka, da zavzeto in odgovorno živi in naredi tisto, kar spozna, da je najboljše za njegovo življenje in za življenje njegovih najbližjih.

  • Koliko je nemoralno, če se ne držimo preventivnih ukrepov? Po domače: imamo greh, če se ne držimo ukrepov, ki varujejo nas in naše bližnje?

Seveda imamo greh. Greh je zavrnitev Božje ljubezni in zloraba Božjih darov. Največji dar, ki ga daje Bog, je življenje. Če neodgovorno živim, če tvegam, da bom ogrozil svoje življenje in življenje drugih, posebej najbolj ranljivih, še kako močno grešim! In sicer proti peti Božji zapovedi: Ne ubijaj! Pri spoštovanju zaščitnih ukrepov gre predvsem za to, da zaščitimo ljudi, ki imajo s potekom te bolezni največje težave.

  • Nekateri pravijo, da bi Cerkev kljub pandemiji ne smela ukiniti maš z ljudstvom. Drugi spet, da bi celo morali organizirati skupne molitve in dajejo za zgled primere v zgodovini, ko je Cerkev organizirala javne molitve in procesije v času kužnih bolezni.

Nujno je, da Cerkev gradi skupnost in izraža bližino. Zato je prav, da na ravni župnijskih občestev, ohranjamo medsebojno povezanost. Čeprav ne moremo obhajati skupaj bogoslužja, danes lahko drug drugega pokličemo, lahko imamo srečanja, pogovore, molitve in maše prek spleta. To se mi zdi zelo dragoceno.
Škofje so v začetku, ko so videli, kaj se je zgodilo v Italiji, odreagirali zelo odgovorno. Zavarovali so življenja, predvsem najbolj ranljivih skupin. Nastane vprašanje, kako se sedaj dogovoriti glede obiskovanja verskih obredov. Poznamo različne možnosti. V začetku nismo natančno vedeli, kaj se dogaja. Videli smo samo mrtve in prepolne bolnišnice. Slišali smo, kako je umrlo več kot 70 duhovnikov, tudi takih, ki so v bolnišnicah mazilili ljudi in nekateri pri tem okužili druge in sebe. Zato je bila zelo zahtevna presoja, kaj narediti v tako zapletenih in težkih razmerah.
Kristjani ne smemo pojmovati zakramentov na magičen način. Zakramenti so vidna znamenja nevidne milosti. Ljudje kot telesna bitja potrebujemo zakramente, da na konkreten način izkušamo Božjo bližino, Božjo ljubezen. V izjemnih razmerah je mogoče živeti vero tudi brez zunanjih obredov. Na primer: duhovnik, ki je bil zaprt v komunističnih zaporih več let ni mogel iti ne k maši, ne k spovedi, ne k obhajilu. Pa zaradi tega ne moremo reči, da je bil brez vere. Nasprotno mnogi so v tem času živeli izredno povezanost z Bogom. Tudi čas korone je za vse nas priložnost, da pregledamo in prečistimo svojo vero. Mogoče vera za nekatere ljudi pomeni preveč samo institucionalno obliko verskega življenja in je preveč vezana na zakramente kot na magično sredstvo, ki ga nujno potrebujem, da živim svoje versko življenje. Gotovo je to v normalnih okoliščinah vir krščanskega življenja, v izrednih okoliščinah pa je mogoče živeti poglobljeno versko življenje tudi brez zakramentov. Sicer pa Cerkev kot skupnost (duhovniki) obhajamo zakramente in molimo. Obenem verujemo, da to gradi skupnost, čeprav nimamo ob sebi vernikov. Če gledamo v Italijo, Avstrijo, Hrvaško in Nemčijo ob vseh ukrepih niso zaprli cerkva. Ljudje imajo možnost, da pridejo v cerkev in so pri bogoslužju. Osebno menim, da samo bogoslužje ni tvegano okolje. Dovolj dobro smo poskrbeli za razdaljo, za nošenje mask in razkuževanje. Bolj tvegano je druženje pred mašo in po njej. Ljudje se v cerkvi držijo narazen, ko pridejo ven, pa se družijo. To združevanje bi v trenutnem stanju lahko bilo velika nevarnost. Trenutno je skoraj v vsakem okolju že kdo okužen in virus, ki se hitro in lahko širi, bi se na ta način lahko širil. Ukrepi slovenskih škofov so razumni, sorazmerni in potrebni. Takoj ko pa bo mogoče, si bomo morali prizadevati, da bomo imeli bogoslužja z navzočnostjo vernikov.

  • Ukrepi za zajezitev širjenja epidemije zahtevajo od nas nekaj žrtev. Moramo nositi maske, moramo ostajati doma, se obnašati odgovorno … Nekateri izredno nasprotujejo tem ukrepom. Ali ni v ozadju tega nasprotovanja individualizem, ko se nisem pripravljen odreči neki udobnosti, ker mislim samo nase, ne pa na bolne, starejše, na druge?

Globokar Roman2Sedanja kriza razkriva veliko ‘bolezni’ naše civilizacije. Eno od teh ‘bolezni’ si pravkar omenil – individualizem, pretirana skrb zase in za svoje ugodje, za uveljavljanje svoje svobode in svojih pravic …, premalo pa je zavesti: to, kar sem, sem zaradi drugih ljudi, ljudi, ki so mi omogočili, da sem to, kar sem. Dolžan sem skupnosti nekaj dati, ker je skupnost meni toliko dala: naučila me je govoriti, naučila poklica, uporabljam ceste in infrastrukturo … To je skupno dobro, v katerega se posameznik rodi, in ki so ga drugi ustvarili. Sklicevati se samo na svojo svobodno voljo je zato popolnoma nehvaležno do tega, kar je posameznik prejel. Sedanja kriza nam kaže, kako je pomembno, da se zavedamo, kako je vse povezano. Moje delovanje še kako vpliva na življenje ljudi in se moram zato kdaj tudi odpovedati svojim željam, da zavarujem druge. Med poletjem je bilo premalo spodbud, da bi se določena zelo tvegana dejanja omejila pri zabavah, plesih, druženjih. Številni so v preveliki sproščenosti podlegli svojim željam in tako se je virus spet začel naglo širiti.

  • Tu se srečamo z drugo sodobno rano – hedonizmom, prevelikemu hlepenju po užitkih, ki je danes že mnoge zasužnjilo.

Predvsem gre za kratkotrajni užitek, ko ne pomislimo na to, kaj bo potem. Ta kriza nas vzgaja, da se sedaj odpovemo nečemu, da preprečimo veliko hujše posledice v prihodnosti. Podobno kot otroka vzgajamo k obvladovanju svojih impulzov, instinktov, da pozneje nekaj doseže. Sedanja kriza nas uči brzdanja sedanjih kratkotrajnih užitkov, da se obvarujemo pogubnih posledic.

  • Si strokovnjak za bioetiko. Ne morem mimo vprašanja cepiva. Srečujemo dve skrajnosti. Nekateri ga komaj čakajo, drugi pa svarijo pred njim, ker da naj bi nas s cepljenjem postavili pod ‘kontrolo’, da nam bodo sledili …

Težko je razumeti take ugovore, sploh tako veliko skepso do cepiv zlasti glede na napredek, ki se je zgodil v človeštvu. Koliko bolezni se je človeštvo osvobodilo zaradi cepljenj. Prej so ljudje (otroci) zaradi takih bolezni umirali. Nasprotovanje pa sloni na lažnih novicah na teorijah zarote, ki so jih nekateri vrgli v javnost in pozneje tudi priznali, da gre za lažne novice. Tudi tukaj je treba zaupati znanosti. Seveda zaupati na kritičen način. Treba je stvari videti, preverjati in ne verjeti vsega, kar nam nekdo ponuja kot znanstveno rešitev. Vendar ko je stvar preverjena in upošteva določeni znanstveni protokol in ko pristojna mednarodna znanstvena skupnost določeno stvar prizna za znanstveno, potem je treba temu zaupati. Gre za odgovorno ravnanje, da se bomo šli cepit, ko bo na voljo zdravilo. V svoje dobro in v dobro ranljivih skupin. Zavedati se moramo, da v tem času nekateri garajo noč in dan, da bo človeštvo rešeno sedanje krize. Nehvaležno in neodgovorno je zato, da temu trudu podtikamo zarotniško ozadje.

  • Ne morem še mimo enega problema s cepivi. Nekateri zelo verni ljudje trdijo, da bo cepivo izdelano (tudi) iz človeških zarodkov. Neki veren strokovnjak in sam tudi raziskovalec mi je zatrdil, da je to nemogoče, saj mora vsak raziskovalec podpisati posebno izjavo o etičnem raziskovanju, kamor sodi tudi neuporaba človeških tkiv.

Lahko potrdim, da gre vsaka raziskava, ko jo naredijo v Sloveniji, Evropski uniji in v razvitem svetu, skozi zelo strogo etično presojo. Kar se tiče človeška tkiva, predvsem pa človeških zarodkov, lahko z gotovostjo zatrdim, da ne bodo ustvarjali človeških zarodkov, da bi iz njih delali cepiva. Vsak znanstvenik bo to potrdil.
Očitno nekateri stalno potrebujejo konflikt, polarizacijo, kulturni boj, da razkrivajo, po njihovem mnenju, nepravilnosti. Etične komisije imajo nalogo, da preverjajo postopke in pri cepivih vidimo, kako gre za dolgotrajen proces. Ni nekaj na hitro narejeno, ampak se išče, da bo cepivo varno in učinkovito. Zato je proces odkrivanja cepiva tako dolgotrajen. Treba je zato podpreti vsa pozitivna prizadevanja znanstvenikov.
Uporaba cepiva ni samo odgovorno državljansko dejanje, ampak tudi krščansko dejanje. Bog nam poklanja dar življenja pa tudi razum in sposobnost, da preustvarjamo ta svet in da na svetu odpravljamo zlo in pomanjkljivosti tega sveta. In virus gotovo moti red na svetu. Zato nam je Bog dal razum, da odpravljamo zlo in živimo polno življenje. Človek se je vedno boril proti bolezni in zlu. Gre za krščansko dejanje, saj je krščanstvo skozi vso zgodovino skrbelo za bolne in njihovo ozdravitev. Zato je danes naša krščanska zavezanost, da naredimo vse, kar je mogoče, da pomagamo pri odpravi tega virusa.

RUSTJA, Božo."Vera v Boga ne nasprotuje razumu in znanosti, ampak spodbuja človeka, da zavzeto in odgovono živi" (Moj pogled). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 30-32.

Zajemi vsak dan

Ljubezen in edinost veljata več kot zunanji obredi. Združenost v milosti in ljubezni je edina vrednota, ki ostane.

(Tomaš Špidlík)
Ponedeljek, 18. Januar 2021
Na vrh