Bog nam ves čas kaže, kje nas želi!

10-letnica Zavoda ŽIV!M
Praznik velike noči predstavlja veselje, optimizem, zmago življenja nad smrtjo. Nekaj tega sporočila o veselju do življenja, hvaležnosti za življenje, upanju in dobri volji v slovenski prostor že 10 let prinaša tudi Zavod ŽIV!M. S svojim delom želijo pomagati ženskam v krizni nosečnosti, družinam v stiski, ženskam, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo ali ob izgubi otroka. O svojem delu in poslanstvu sta spregovorile Katarina Nzobandora, ustanoviteljica zavoda ter Darja Pečnik, direktorica zavoda.

- Katarina, nas lahko povedete v tisti čas leta 2011, kaj se je dogajalo, s kom ste bili v stikih, kaj se je kuhalo v vas, da ste se odločili za ustanovitev Zavoda ŽIV!M?
Katarina: Klic sem čutila od malega, leta 2009 pa se je »izkristaliziral«. Bil je klic v t. i. pro-life (delovanje ZA življenje), v pomoč osebam z izkušnjo splava in tistim, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo. Kmalu po tem jasnem znaku, ki sem ga začutila v srcu, sem izgubila sina Žana in začela se je trnova pot žalovanja, ki je bila hkrati priprava na poslanstvo. Spoznala sem žalovanje, še močneje pa sem spoznala, kako je vsako življenje DAR. Moje, tvoje, vsako. Od takrat naprej sem na vsakega človeka gledala z drugimi očmi, nikogar več nisem jemala kot »samoumevnega«.
V začetku leta 2011 sem začela s pro-life FB-skupino, ki so se ji mnogi pridružili. Tam sem spoznala prve mamice z izkušnjo splava. Zaupale so mi svoje zgodbe, ki so bile zelo težke in so nosile posledice odločitve, rane, ki so bile zelo globoke. Hudo mi je bilo skupaj z njimi in začele smo se srečevati. Na tej poti sem spoznala mnoge izjemne ljudi, ki so me usmerjali, mi pomagali z nasveti, in tako sem konec leta 2011 ustanovila Zavod ŽIV!M. Zanimivo je, da je ta zavod res zelo ŽIV – kot nekakšen svoj »organizem«, saj se pot nenehno odpira pred nami, nenehne so spremembe, Bog nam ves čas kaže, kje nas želi, nas vodi. Organizacija ni v naših rokah, ampak v Božjih, to močno čutimo. Mi smo le »služabniki« Življenja.

- S kakšnimi pričakovanji ste se podali na to pot in s kakšno popotnico?
Katarina: Zavedala sem se svojih šibkosti, neznanja, sposobnosti in nesposobnosti, a ker sem vedela, da sem znotraj volje Očeta, sem pričakovala velike stvari. Nekatere so se mi od začetka svitale, druge prihajajo kot darila, presenečenja. Sama pravim, da sem realist, zato pričakujem čudeže.
Popotnica, ki mi jo je dal p. Tadej Strehovec, frančiškan, ki me je zelo veliko naučil o pro-life delovanju, je bila: rešimo eno življenje. Če rešiš enega človeka, si temu človeku rešil cel svet. In to je dovolj. Zato v Zavodu ŽIV!M ne štejemo, koliko otrok smo rešili. Številke niso pomembne. Vsak je enako dragocen, za vsakega naredimo vse, kar je v naši moči, da mu pomagamo. 

- Če po desetih letih delovanja pogledate na prehojeno pot – bi lahko izpostavili nekaj ključnih prelomnic, ki so vplivale na dejavnosti Zavoda ŽIV!M?
Katarina: Ena izmed prvih večjih in prepoznavnih »akcij« je bil zakup pravic za predvajanje filma Oktobrski otrok, ki si ga je ogledalo več tisoč ljudi. Menim, da je ta film prelomni, saj je dosegel mnoge družine in posameznike, je kot prvi val kulture življenja. Še odmevneje smo dogajanje v Sloveniji zaznamovali s kratkim filmom Čudež življenja, ki se je predvajal na pročelju frančiškanske cerkve v Ljubljani. Prikazuje razvoj otroka v maternici, a je vseeno razburkal javnost. Zato sem imela možnost predstaviti naša stališča na vseh večjih televizijskih hišah in v tiskanih medijih. S tem spoznavamo, kako so filmi (in tudi glasba) pomembni, saj odpirajo poti do tistih src, ki bi jih preko drugih načinov morda težko dosegli. 
Darja: Sestre usmiljenke (hčere krščanske ljubezni) so nam velikodušno ponudile svoje prostore na Potočnikovi 8 v Ljubljani. Tako smo se v decembru leta 2017 iz ene sobice preselili v večsobno stanovanje. Kar naenkrat smo lahko počeli več stvari hkrati (sestanki, terapije, predavanja, pisarniško delo …), to pa je pripomoglo h kvalitetnejšemu izvajanju programov in nemotenemu delovanju.
Septembra 2018 sem vodenje zavoda prevzela jaz, kar je pomenilo, da smo lahko okrepili programe svetovanja mamicam ob nenačrtovani in krizni nosečnosti ter za osebe z izkušnjo umetnega splava, ki jih vodi Katarina. V tistem času se je izoblikoval trden kolektiv, ki je pripomogel k še kvalitetnejšemu delovanju zavoda. Konec omenjenega leta se je zgodila še ena odmevna stvar, in sicer, ko je Ljubljanski potniški promet (LPP) samovoljno odstranil naš oglas z enega od svojih avtobusov. Po vloženi prijavi na urad Zagovornika načela enakosti je le-ta ugotovil, da je bil zavod diskriminiran s strani LPP-ja. To dejanje je rodilo sodelovanje s podjetjem Bia Separations iz Ajdovšine, ki je kar dve leti zapored podprlo našo vseslovensko plakatno in spletno akcijo osveščanja o vrednosti in svetosti življenja.

- Ste v teh desetih letih kakorkoli spremenili, dopolnili svojo smer »plovbe«, delovanja? Ste skozi svoje dejavnosti opazili, da je treba k temu področju pristopiti še širše, kot ste sicer načrtovali?
Katarina: Vsekakor je Zavod ŽIV!M nastajal in se razvijal postopoma – in se še razvija, ŽIVI. Sama sem najprej čutila klic le v pomoč osebam z izkušnjo splava. Nato sem spoznala, kako pomembno je osveščati, spregovoriti, dati možnost, prostor, kjer lahko osebne zgodbe pridejo še do drugih src – src tistih, ki so zdaj na robu »prepada« in razmišljajo o splavu, kot tudi tistih, ki take izkušnje nimajo in gledajo od daleč, morda celo obsojajo. Tako so pomemben del našega delovanja postali tudi mladi. Pripravili smo mnoge delavnice zanje, jim govorili o svojih izkušnjah, o lepoti ženskosti in moškosti, o kontracepciji, splavu in posledicah .... Mladi so zelo odprti, radi sprejemajo sporočilo o lepoti življenja. Verjetno čutijo, da je to sporočilo prav isto, kot je zapisano tudi v njihovih srcih.
Iščemo poti do src, zato pripravljamo zelo različne programe, predavanja, nudimo pogovore, terapije …
Ob tem se je nujno pojavila potreba po pomoči (in to konkretni) za tiste, ki so v stiski, ki bi želeli obdržati otroka, pa nimajo sredstev. Name se je obrnila mamica, ki se je po odločitvi, da obdrži dvojčka, znašla v finančni stiski. Ni imela nič opreme, oblačil … Kar sem imela doma od svojih otrok, sem napakirala in ji odpeljala. Po FB sem prosila za voziček, opremo in vse se je našlo. Tako se je začeli Program PreŽIV!M, ki je do danes pomagal na desetine družinam.

- V strnjeni predstavitvi utripa znotraj Zavoda ŽIV!M je zagotovo prav, da omenimo tudi posameznike, ki so del vaše ožje ekipe. Hkrati pa zastavljam vprašanje, kakšen je ritem dejavnosti oz. kako poteka teden ali mesec v delovanju Zavoda ŽIV!M?
Darja: Kot sem že omenila, se je z leti oblikoval trden kolektiv, ki ga povezuje več kot le golo delo. To so čudoviti ljudje, ki s svojim srčnim trudom in prizadevnostjo žlahtnijo zavod. Zavedamo se, da je uspešnost našega poslanstva mogoča le zaradi edinosti med nami, zaradi povezanosti v l(L)jubezni. Poleg mene in Katarine sta v tem kolektivu še najina moža Franci in Marko, s. Tina Čerin, Helena Brand, letos pa se nam je pridružila še Simona Gregorec. Ne smem pa pozabiti na razširjeno ekipo zavoda, ki jo sestavljajo prostovoljci in predavatelji, ki prav tako z veliko predanostjo in ljubeznijo opravljajo svoje delo. Vseh nas je 25.
Enkrat na teden se na zavodu srečujemo pri skupni sveti maši in češčenju Najsvetejšega. Če se le da, srečanje skupaj z duhovnikom zaključimo ob klepetu pri kosilu. Hvaležni smo za njihovo pripravljenost in darovan čas, med nami se tako tkejo bogate prijateljske vezi. Vsak teden imamo kolegij (v živo ali virtualno), delamo tudi od doma, odvisno od potreb. V prihodnje si želimo, da bi lahko še več delali skupaj, v istih prostorih, če bodo razmere dopuščale.

- Ob takšnih obletnicah je tudi priložnost, da se oceni opravljeno delo. Kje vidite, da ste s svojim delovanjem pustili najmočnejši pečat?
Darja: Ja, ob tej obletnici najprej pomislim na otroke, ki smo jim rešili življenje, na mamice in očete, ki so v svojih stiskah uspeli prisluhniti srcu in izbrati življenje, pomislim na vse starše, ki so izgubili otroka in lahko danes zaradi izžalovane izgube ponovno zrejo v svet s pogumom upanjem. Verjamem, da so se zaradi našega osveščanja o svetosti življenja in posledicah splava marsikomu odprle oči, da danes drugače gleda na življenje spočetega otroka. Veliko je tančic, ki smo jih na tem področju odgrnili. Sočutnost in empatija sta najpomembnejša vidika našega dela. Nikakor ne želimo nikogar obsojati, pomembno pa je, da povemo resnico. In ta resnica v družbi marsikdaj vzbudi odpor. Čeprav je soočanje z nasprotujočo stranjo tudi naporno in boleče, pa resnica prav zaradi tega doseže še več ljudi in je še bolj odmevna.

- Kako to delo vpliva na vas, ki ste vsakodnevno del Zavoda Živim? Kakšna spoznanja ste pridobili, kakšna bremena ali veselje lahko ali morate nositi tudi izven »delovnega časa«?
Katarina: Prav vsak, ki nas pokliče, nam piše ali osebno pride do nas, je za nas zelo dragocen. Osebe, ki imajo izkušnjo splava in zmorejo podeliti svojo zgodbo, stopiti na pot okrevanja, so zame junaki. Mama, ki se kljub stresnim okoliščinam odloči za življenje otroka, je junakinja. To resnično ni lahko. Vsakega sprejmemo z odprtim srcem in vsak tam tudi ostane – v našem srcu in mislih, molitvi. V zahtevnih situacijah tudi darujemo za mašo za posameznika, ki nas je obiskal. Zato Zavod ŽIV!M ni služba, je poslanstvo. In živi z nami ves čas. Zgodbe, ki jih slišimo, so zahtevne tako čustveno kot duhovno, pogosto so polne zlorab, bolečin, travm … Včasih se je težko »odklopiti«, počivati, se umakniti, a vemo, da je to zelo pomembno. Zato treniramo čuječnost, prisotnost v sedanjem trenutku. Vse predajamo Bogu, zaupamo v Marijine roke. To nam pomaga ohranjati notranji mir, stabilnost in veselje, pogum.

- Predstavljam si, da se je v 10. letih nabralo tudi precej zanimivih, posebnih zgodb, da dobite tudi precej povratnih informacij, zelo osebnih …
Katarina: Zgodb, ki smo jih slišali, solz, ki smo jih prejokali – od žalosti ali od veselja –, je za celo morje. Na primer mama, ki jo je zapustil partner, ko je bila noseča, in je vseeno ohranila otroka, je zdaj srečna s tem otrokom, hvaležna, da ga ima. Starši, ki so v nosečnosti izvedeli za diagnozo nerojenega otroka, nezdružljivo z življenjem, pa so otroku vseeno ohranili življenje, in sedaj, po smrti otroka, čutijo mir, saj so zanj storili vse, kar so lahko. Ali mama, ki je 17 let držala skrivnost o splavu, jo nato podelila, doživela Jezusov dotik ozdravljenja in sedaj pričuje o tem. Pomislim na mamo, ki je z našo pomočjo sprejela svoje nosečniško telo, objela svojo ženskost in zdaj uživa v materinstvu, cveti pa tudi poslovno. Ali pa starši, ki so preko naših programov začutili, da so v svoji izgubi otroka razumljeni, in jim je to pomagalo na njihovi poti žalovanja. Pa mama, ki je zanosila v prevari, a je po dolgem notranjem boju obdržala otroka in nato s partnerjem zgradila iskren odnos ter so sedaj srečna družina. In še in še. Teh zgodb je na stotine. Vsako živimo skupaj, vsaka je dragocena. 

- Eden od glavnih poudarkov vašega delovanja je izpostavljanje pomena kulture življenja. Kako se je ta kultura življenja v Sloveniji v zadnjih 10. letih spremenila?
Katarina: Ko sem vstopila v svetovno gibanje pro-life, je bilo v Sloveniji o tem zelo malo govora. Tu in tam se je slišalo kaj o splavu, a je bilo vse velik tabu. Z našim vztrajnim delom in s podporo mnogih posameznikov, organizacij, medijev, ki igrajo zelo pomembno vlogo, se je glas vedno močneje slišal. Iz »snežinke« je postala »snežna kepa«, ki je vedno večja in močnejša. Pro-life je v Sloveniji postal nov val, ki se ga ne bo več dalo ustaviti. Opažam, da si na spletnih omrežjih in v pogovorih ljudje upajo spregovoriti o teh temah in da so sčasoma dobili dovolj argumetov, da znajo svoja stališča tudi zagovarjati. To je velik napredek. V ta namen v Zavodu ŽIV!M nudimo pro-life izobraževanje, ki se ga mnogi udeležijo. Hkrati smo zelo veseli, da se je zmanjšalo število opravljenih splavov letno, in pa, da je vedno več oseb, ki so ozdravljene in osvobojene po izkušnji splava. Oni so najmočnejši zagovorniki kulture življenja, najmočnejši »argument« je njihova življenjska zgodba. So pričevalci, ki spreminjajo kulturo smrti v kulturo življenja.

- Ob tej priložnosti bi bilo dobro tudi omeniti, kako lahko k sodelovanju pristopijo občasni prostovoljci ali tisti, ki jih zanima katera od vaših dejavnosti in bi radi pomagai.
Darja: Pomoč je več kot dobrodošla. Znotraj Programa PreŽIV!M, ki pomaga družinam v materialni stiski, lahko pomagajo pri razvozu stvari družinam, pri urejanju našega skladišča, potrebujemo socialnega delavca, ki bi družinam lahko nudil dodatno pomoč (pogovor, svetovanje …). Če kakšen mlad par začuti, da bi o svoji poti pričeval drugim in bi se rad izobrazil na področju teologije telesa, moškosti in ženskosti, dobrodošel!

- Smo pred praznikom velike noči, ki je tudi praznik zmage Življenja nad smrtjo. Lahko bi rekli, da je po svoje vsak rojen otrok nova zmaga življenja nad smrtjo, zmaga volje nad nesmislom … Kako odmeva sporočilo velike noči v vašem delovanju in samem zavodu? 
Darja: Tako kot ste rekli, vsak rojen otrok je nova zmaga življenja nad smrtjo, zmaga volje nad nesmislom. Duhovni boj je močan, zlo želi zmagati. Toda prav sporočilo velike noči je tisto, ki nas opogumlja ter nas navdaja z veseljem in upanjem pri uresničevanju našega poslanstva. Ljubezen je močnejša od smrti, aleluja!

ERJAVEC, Matej. Bog nam ves čas kaže, kje nas želi 10-lertnica Zavoda ŽIVIM. (Na obisku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 41-43.