Slavko Avsenik

(ob obletnici) Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. V preteklem letu smo se spominjali že 55-letnice Avsenikovega ustvarjanja, Vilko Avsenik je dopolnil osemdeset letnico, letos pa bo ta častitljivi življenjski jubilej praznoval tudi Slavko, ki je še vedno glasbeno precej aktiven. Ko sem ga med najinim pogovorom o glasbi in družini, dveh stvareh, ki ju ima Slavko najraje, vprašal, če ga morda moti, ko mu ljudje rečejo, da je legenda, mi je hudomušno odvrnil: »Ko nekomu rečeš, da je legenda, s tem hočeš reči ‘ste pa že veliko stari’ (smeh). Legenda se pač reče za take letnike kot smo mi.«

- Se radi ozirate na prehojeno pot? Kako vam je uspelo vse izpeljati skozi življenje?
Veliko je tudi takega, česar se za nazaj ne maram spominjati, ker ne bi rad videl, da bi se ponovilo. Sicer pa morem biti hvaležen, da sem bil ves ta čas zdrav in sem vse to zmogel. Bilo je na tisoče koncertov, napisanih okrog tisoč skladb … veliko je bilo vsega. Najtežje mi je, ko pomislim, kako je družina trpela, ker sem bil tako zaseden, in koliko je k temu uspehu in mojemu delu prispevala moja žena. Če mi ona ne bi bila tako naklonjena, vsega tega ne bi uspel narediti.

- Glasbo ste v življenju vedno delali srcem. Od kod toliko zamisli in vztrajnosti?
Tudi sam se sprašujem, tako kot vi mene: od kod? Ne vem. Tudi še danes, mi takoj, ko sedem za klavir, že privrejo novi motivi in se sam sprašujem, od kod? Bilo jih je toliko, nekateri so bolj, drugi manj znani. Tudi v zadnjem letu sem ustvaril kar nekaj novih skladb, ki jih bo sedaj šele moj vnuk posnel in predstavil. Včasih sem se čudil: bolj ko sem bil slabe volje in žalosten, bolj veselo polko sem napisal. Sam sebi sem velika uganka. To je nekaj, kar je človeku podarjeno, tega se ne da naučiti, imaš ali nimaš. To je božji dar.

Rad imam: družino, zdravje, glasbo, ljudi, ki so mi omogočili toliko stvari v življenju
da ljudje dobro živijo
Ne maram: da je toliko nasprotnikov, biti bolan, nemirov, gospodarske krize, ki povzroča napetosti
Najljubša
Knjiga: zdaj težko berem
Filmi: domači filmi
Glasba: glasba Bojana Adamiča
Šport: smučarski skoki
Osebnost: Bojan Adamič
Hrana: domača
Velika želja: zdravje v družini
Velika ljubezen: glasba

- Zakaj vam je prav glasba tako prirasla k srcu?
Ker sem za to rojen! Vsak je za nekaj rojen. Potem je pomembno, da daš vse od sebe. Seveda, če imaš možnost. Veliko pa je odvisno od publike, vsaj v glasbi je tako. Vedno znova sem hvaležen radijskim postajam, ker smo lahko z njihovo pomočjo prišli do ljudi. Pomembno je, da te ljudje sprejmejo.

- Dobili pa ste tudi veliko polen pod noge. Zakaj nekateri na tovrstno glasbo gledajo s prezirom?
Teh je bilo ogromno in jih je še. Nekateri pač delijo glasbo na tako in drugačno. To me ni nikoli motilo. Bil sem pa vztrajen in hotel z glavo skozi zid, ker sem vedel, da je najpomembnejše to, da si všeč publiki. Kaj je kdo pisal, niti ni bilo važno. Nekatere je očitno motilo, da smo z domačo glasbo, z domačo melodijo, imeli tako velike uspehe. Največkrat tovrstne kritike prihajajo od ljudi, ki niso ravno uspeli. Ni važno, katera zvrst glasbe je, ampak, ali je glasba sama po sebi dobra, kvalitetno odigrana. Vse zvrsti glasbe morajo obstajati, od jazza do klasike, popularne glasbe in seveda tudi narodno zabavne. Se mi pa zdi, da je v Sloveniji morda največ publike, ki jim je narodno-zabavna glasba najbolj pri srcu. Imeli smo take uspehe, ker je bil narod »žejen in lačen« domače glasbe. Naša publika, nas je imela vedno rada, ne glede v kateri državi smo igrali. Prepotovali smo vso Evropo.

- Na začetku si niti v sanjah niste mogli predstavljati, kam vas bo pot peljala, in bili ste toliko pametni, da ste znali zagrabiti priložnost.
Ko smo začeli na radiu, nam je takrat priljubljeni Četrtkov večer prinesel prvi uspeh. Uspeh pa je spodbuda, ki te pelje naprej. Prihajala so vabila, ki jih nisem mogel zavrniti in pogodbe, ki sem jih podpisal, sem moral izpolniti. Vse to je terjalo veliko dela in brez pomoči brata Vilka ne bi uspel. Ter seveda brez podpore žene, ki je veliko noči odgovarjala na pošto, saj smo prva leta dobivali dobesedno cele žaklje pošte. Rekel bom: Taka je bila božja volja. Skladbi, ki sem jo sedaj napisal in jo bo jeseni predstavil moj vnuk sem dal naslov: Taka je božja volja. Da je ta glasba dosegla tak uspeh, je neke vrste čudež.

- Skrb za družino vam je ostala, saj z veseljem delate glasbo še za vnuke. Kaj vam pomenita družina in tradicija?

- Kako boste preživeli božič?
Z ženo sva ponavadi za božič doma, podobno za Silvestrovo, po Novem letu pa pride kak dan, primeren za večje družinsko srečanje. Ko sem bil pri vojakih v Skopju, sem dobil nagradni dopust, da sem lahko prišel domov po harmoniko, da sem jo potem v vojski igral. Takrat sem za to pot potreboval natanko osem dni, in sem prišel domov v Begunje ravno na sveti večer, okrog devetih zvečer. Tako vesel sem bil, tako lepo je bilo! Šel sem k polnočnici in takrat sem rekel: dokler bom živ, bom k polnočnici hodil v Begunje. In res je bilo tako, razen sedaj zadnja leta, ko mi zdravje ne dopušča. Sicer pa me vleče domov, na Gorenjsko, in seveda k svojim, saj na domu živi sin Gregor z družino in sva z ženo nanje zelo navezana.

- Kaj si pa želite, v glasbenem smislu, in tudi sicer?
Nimam posebnih želja, lahko sem le hvaležen za vse, kar smo naredili. Če bom lahko, bom pa še kaj naredil z veseljem, če bodo še potrebovali, odvisno je, koliko to publika še potrebuje in želi. Vsem bralcem pa želim vesele in zadovoljne božične praznike in srečno in zdravo leto 2009!

Slavko Avsenik se je rodil leta 1929 v Begunjah na Gorenjskem, v šest članski družini, kot četrti, najmlajši otrok. Po očetovi želji so se vsi otroci začeli učiti kak inštrument, Slavko je igral diatonično harmoniko. Zaposlil se je v tekstilni tovarni v Lescah in ostal doma na kmetiji, kjer je ob priložnostih kaj zaigral. Navdušil se je za smučarske skoke in svoj osebni rekord je dosegel v Planici - 74m. Leta 1952 se je poročil z Brigito in se kasneje zaposlil v tovarni Tonosa v Ljubljani. Svojo vidno glasbeno kariero je začel kot harmonikar na Radiu Slovenija, občasno je nastopal v različnih zasedbah. Leta 1953 je začel igrati še njegov brat Vilko Ovsenik (ki je tudi aranžer njegove glasbe) na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franc Ogrizek na baritonu. Kasneje se je pridružil še kitarist Lev Ponikvar. Tako je nastal Gorenjski kvintet, čigar uspehi doma, so odmevali tudi čez meje in zlasti v nemško govorečih deželah so kmalu dosegli zavidljive uspehe. Skupina se je kasneje preimenovala v Ansambel bratov Avsenik in pod tem imenom uspešno nastopal po vsem svetu. Izdali so okrog 120 plošč in kaset v skupni nakladi več kot 30 milijonov. Avseniki so bili začetniki novega žanra narodno-zabavne glasbe v Srednji Evropi in njihova kakovost na tem področju je nesporna. Med njihovimi največjimi uspehi so skladbe Na Golici, Na mostu, Tam, kjer murke cveto, Slovenija, odkod lepote tvoje...

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.