SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
mag. Jože Knez
"Vodo v Sloveniji spremljamo z najsodobnejšo merilno mrežo"
Voda je vir življenja, je bistveni sestavni del dobrobiti in kot taka si zasluži skrb in spoštljiv odnos. O njej se bo v prihodnjih tednih še precej govorilo – tako o nasvetih, kako naj ob vročinskih valovih poskrbimo, da spijemo dovolj vode, kot tudi v povezavi z razpisanim zakonodajnim referendumom o vodah. Kako v Sloveniji skrbimo za vodo, nam je v pogovoru predstavil v. d. direktorja Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) mag. Jože Knez.
- Za začetek vas prosim, da nam predstavite, kako so razdeljene naloge, vezane na urejanje, upravljanje in skrb za vode v Sloveniji, saj je z vodo povezanih kar nekaj ministrstev in tudi agencij.
Ključne inštitucije, ki v Sloveniji skrbijo za vode, so Ministrstvo za okolje in prostor, Direkcija za vode in Agencija za okolje. Te tri inštitucije spremljajo in varujejo vode ter upravljajo z njimi, hkrati pa omogočajo državljanom vpogled v stanje naših voda. Vse delo in trud strokovnjakov v teh inštitucijah sta usmerjena predvsem v skrb za čisto vodo in preprečevanje škodljivega delovanja voda.
Posebej velja izpostaviti Direkcijo za vode, ki je bila pred nekaj leti ustanovljena z namenom, da postane ključni strokovni organ na področju upravljanja z vodami in za izvajanje posegov za preprečevanje škodljivega delovanja voda ob poplavah.
- Kakšno vlogo pa v povezavi z vodami v Sloveniji opravlja ARSO?
Naše naloge so analiziranje in ocenjevanje kakovosti voda, in sicer rek, jezer, pozemnih voda in morja, ter merjenje in napovedovanje pretokov rek, dinamike morja in količin podzemnih voda. Če se navežem še na prvo vprašanje in pristojnosti po inštitucijah: za izvajanje državnih meritev kakovosti pitne vode je pristojno zdravstveno ministrstvo. Na Agenciji za okolje smo v pretekli evropski finančni perspektivi v celoti prenovili državno merilno mrežo za spremljanje voda, in sicer padavin, snežne odeje, pretokov rek, podzemnih voda in morja, v kar smo skupaj z orodji in infrastrukturo za analizo in napovedovanje voda ter izgradnjo laboratorijskih prostorov vložili 32 milijonov evrov, od katerih je EU prispevala 85 %, preostalo pa Slovenija. Po zaslugi tega projekta imamo eno najsodobnejših merilnih mrež za spremljanje voda v Evropi. Vse meritve kakovosti voda izvajamo na osnovi evropskih predpisov, pa najsi gre za ekološko ali kemijsko stanje površinskih voda, kemijsko stanje podzemnih voda ali pa mikrobiološko stanje kopalnih voda, kar se meri le v kopalni sezoni. Ekološko stanje pove, kakšna je biotska raznovrstnost v vodah, saj je po evropskih merilih to pomemben indikator kakovosti površinskih voda.
- Pravite, da je ena od glavnih nalog ARSO izvajanje meritev kakovosti vode. Kaj bi lahko rekli glede kakovosti voda v Sloveniji in kakšni so trendi?
Najprej bi želel poudariti, da je v Sloveniji v primerjavi z mnogimi drugimi državami dovolj vode in je imamo hvala Bogu bistveno več, kot je porabimo. Tudi naše podnebne projekcije za prihodnost kažejo, da bo v prihodnje ostalo tako. Lahko se bo sicer prerazporedila razpoložljivost vode čez leto, vsekakor pa bo Slovenija ostala bogata z vodo. Za to smo lahko zelo hvaležni. V Sloveniji sicer veliko večino vode porabimo za pitje in gospodinjske namene, zelo malo pa za gospodarske namene in kmetijstvo. Skoraj vsa pitna voda se črpa iz podzemnih virov.
Kakovost vode je pri nas visoka in tudi trendi kakovosti voda v Sloveniji so ugodni, kljub temu pa bi dejal, da kjer kakovost voda ni dobra, se žal kljub sprejetim ukrepom prepočasi izboljšuje. Največje težave s kakovostjo vode imamo v severovzhodnem delu Slovenije, in sicer tako pri površinskih kot podzemnih vodah. Vodonosniki so tam plitvi, precej je vpliva kmetijstva pa tudi hidromorfološke spremembe vodotokov v preteklosti prispevajo k slabšemu stanju njihove kakovosti.
- Ne zavedamo se dovolj, da je kar 97 odstotkov vse pitne vode v Sloveniji podzemne vode. Koristnosti in ranljivosti podzemne vode nimamo v zavesti, ker je ne vidimo.
- Omenjali ste tudi merjenje pretokov. Kaj ti podatki kažejo glede količine vode, ki se nahaja v naših tekočih vodah?
Na področju pretokov rek beležimo v zadnjih dobrih dvajsetih letih več ekstremnih poplavnih dogodkov, ki jih pred tem dolga leta ni bilo. Naše projekcije podnebnih sprememb kažejo, da bo takšnih dogodkov lahko v prihodnosti še več. To pomeni, da se na tem področju soočamo z neko novo realnostjo. V preteklosti tolikšne poplavne ogroženosti gotovo nihče ni pričakoval, zato se ni dovolj skrbelo za poplavna območja ali se jih je celo pozidalo.
- Glede izrednih dogodkov in regulacij vodotokov: pavšalna kritika pravi, da ni nikoli denarja, ki bi šel v to regulacijo. Kdo je sploh odgovoren za to?
V zadnjih dveh desetletjih je bilo za urejanje vodotokov narejenega premalo. Predvsem so bila problem zelo omejena sredstva in tudi organizacija tega področja na nivoju države ni bila najboljša. Sedaj na te izzive odgovarja Direkcija za vode, za delovanje katere so bila zagotovljena tudi finančna sredstva – tako evropska kot državna –, v zadnjem času tudi s spremembo zakona o vodah, ki je sedaj predmet referendumskega odločanja.
Vsekakor je trend na tem področju ugoden, zavedanja o potrebnem ukrepanju je čedalje več in stvari se počasi postavljajo na pravo mesto.
- V najinem pogovoru ne moreva mimo prihajajočega referenduma o vodah. Do tega zakonodajnega referenduma je prišlo zaradi nasprotovanja sprejetim spremembam v Zakonu o vodah. Lahko več poveste o tem, za kakšne spremembe gre in kak je njihov namen?
Gre za manjšo spremembo Zakona o vodah; od več kot 200 členov prvotnega zakona se spreminjajo trije. Največjo spremembo prinaša del, da se bodo sredstva državnega sklada za vode lahko uporabljala za redno vzdrževanje vodotokov. To je zelo pomemben korak, saj pomeni določeno neodvisnost od vsakokratnega državnega proračuna in s tem možnost stabilnejšega izvajana nalog Direkcije za vode. To je tudi največja dobrobit te manjše spremembe zakona, ki je bil sprejet leta 2002 in potem še večkrat spremenjen in dopolnjen.
Vsi porabniki vode morajo namreč državi plačevati povračilo za uporabo vode. Zbran denar iz tega naslova se namensko steka v vodni sklad, ki je v osnovi namenjen investicijam za izgradnjo objektov za preprečevanje škodljivega delovanja voda. Obstoječi zakon ni omogočal uporabe teh sredstev za potrebe rednega vzdrževanja vodotokov, sprememba zakona pa to možnost prinaša, kar je zelo dobrodošlo.
- Kako pa so spremembe zakona povezane s področjem pitne vode?
Sprememba Zakona o vodah nima niti neposredne niti posredne povezave s področjem pitne vode. Sprejete spremembe v nobenem primeru ne bodo vplivale na načine in pravice dostopa do pitne vode, na kakovost pitne vode ali kakorkoli drugače na organiziranost oskrbe s pitno vodo pri nas.
Glede konkretnega referendumskega vprašanja se je treba zavedati, da je to politično, in ne strokovno vprašanje. Kar se stroke tiče, je jasno, da spremembe zakona ne prinašajo nobenih učinkov na oskrbo s pitno vodo. Referendum je del političnega boja, ki ga lahko ves čas spremljamo v medijih in ki je pogosto zelo odmaknjen od realnih dejstev, saj v želji prepričati posameznike mnogi posegajo po zelo neresničnih in zavajajočih trditvah. Predvsem me moti, da pobudniki referenduma izpostavljajo svojo skrb za pitno vodo, pri čemer sprememba zakona na to področje ne posega. Treba je poudariti, da država in lokalne skupnosti to skrb tudi udejanjajo s svojim vsakodnevnim delom. Naše poslanstvo je, da skrbimo, merimo in načrtujemo, da se stanje voda skozi čas tudi izboljšuje. Na vseh prej omenjenih inštitucijah so zaposleni vrhunski strokovnjaki, katerih glavno vodilo je skrb za čisto vodo.
- Drugi izpostavljen problem tokratnega referenduma pa je vprašanje dostopanja do priobalnega pasu in njegovega koriščenja.
Sprememba Zakona tudi glede priobalnega pasu ne prinaša ničesar bistveno novega. Sprememba je v delu, da izdajanje dovoljenj za posege na priobalnem pasu ne bo več v pristojnosti vlade, kot je bilo do sedaj, ampak bo v pristojnosti Direkcije za vode. Se pravi, da se odločanje s političnega nivoja prenese na strokovni nivo.
Za razumevanje vseeno nekaj več besed: zavedati se je treba, da je po svoje nenavadno, da bi vlada sploh odločala o takšnih zadevah, saj v osnovi niso politične, temveč strokovne. Če pogledamo druge postopke pri izdaji dovoljenj, povezanih z vodami, kot so dovoljenja za rabo vode, načrti s področja posegov v prostor, gradbena dovoljenja ter vodna in okoljevarstvena soglasja – vse te postopke izvajajo državni uradniki s podporo strokovnih inštitucij. Ta nivo uradništva ima dolžnost in tudi strokovno znanje, da lahko izvaja te svoje ključne naloge odločanja, in se torej ne izdajajo na vladi. Zakaj bi se potem vlada izrekala glede dovoljenj za koriščenje priobalnega pasu?
Niti malo ne mislim, da bi se to odločanje lahko kakorkoli poslabšalo – kvečjemu se bo izboljšalo, saj je na ravni uradniškega nivoja po strokovni plati več znanja in strokovnih podlag za proces odločanja.
- Če sva spet zelo konkretna: koliko pa je zahtev za soglasja za poseganje v priobalni pas, glede na »strašenje« o tem, kako rastejo apetiti megalomanskih tujih kapitalskih projektov, kako bo voda postala privatna last itd.?
Za boljše razumevanje tega področja je treba vedeti, da večina problemov s koriščenjem priobalnega pasu nastaja na področjih, ki so že v rabi in se koristijo še iz preteklosti. Večina takih objektov je iz časa Jugoslavije, ko so bili okoljski standardi mnogo ohlapnejši in nižji, kot so danes. Ni bilo dovolj zavesti o pomenu čistega okolja. V prostoru so se marsikje dovoljevali posegi, kjer se danes prav gotovo ne bi dovolili. Kot družba smo šele v zadnjih desetletjih toliko napredovali, da se tega bolj zavedamo.
Priobalni pas se zato varuje, pa čeprav je žal interes za gradnjo v tem pasu še vedno prisoten, in sicer predvsem za gradnjo individualnih hiš – mnogi posamezniki so namreč pripravljeni prevzeti nase poplavno tveganje, saj ima življenje ob reki svoj čar; vendar pa zaradi zakonskih omejitev teh možnosti danes ni več.
- V referendumski kampanji se izraža tudi določen strah, kako bodo lahko posamezni gospodarski subjekti, ki so ob določenem priobalnem pasu, prej ali slej prepovedali koriščenje tega priobalnega pasu splošni populaciji. Kako je z interesom gospodarstva, da bi gradili in koristili priobalni pas?
Takšne možnosti danes ni. Težava je predvsem tam, kjer imamo že zgrajene objekte v priobalnem pasu iz preteklosti, torej v naseljih. Veliko mest in vasi, tudi Ljubljana na primer, je zgrajenih ob vodotokih in veliko obstoječih objektov je na priobalnem zemljišču, tudi industrijskih. Slovenija je zelo regulirana država in vsak poseg v prostor je predmet številnih soglasij, strokovnih mnenj in dovoljenj. Vsakdo ve, da ni mogoče zidati kjerkoli in da je do vsakega dovoljenja težko priti. Še posebej to velja za industrijske objekte. Slovenija je na primer po zavarovanih območjih s področja varovanja narave najbolj zaščitena med vsemi državami Evropske unije, saj je več kot tretjina našega površja zaščitena in je posegati na ta območja skoraj nemogoče. Bolj kot bi ljudje po strokovni plati poznali načine odločanja, regulacije in vse okoljske mehanizme, ki so v izvajanju pri nas, bolj bi vedeli, da je večina strahov, ki se sedaj pojavljajo v povezavi z urejanjem priobalnega pasu, popolnoma neutemeljenih.
Ob tem le še dodatno pojasnilo: vse članice Evropske unije smo morale prevzeti evropske okoljske predpise in smernice. Ena od pomembnejših dobrobiti članstva v EU je, da smo del enotnega evropskega okoljskega okvia. S tem smo primorani slediti skupnim evropskim standardom, ki so v svoji vsebini zelo napredni in so v vrhu v svetovnem merilu. Osebno dvomim, da bi Slovenija dosegala take okoljske standarde, če ne bi bila članica EU. In vse to so samo dodatne varovalke, ki bdijo nad tem, da tudi v prihodnje ne bi prihajalo do okolju škodljivih posegov in posameznih okoljskih odklonov.
Mag. Jože Knez je po izobrazbi univerzitetni diplomirani fizik in magister znanosti podiplomskega študija varstva okolja. Na Agenciji za okolje je zaposlen od njene ustanovitve leta 2001. V tem času je bil vrsto let odgovoren za spremljanje stanja okolja in okoljske meritve, nato 6 let generalni direktor ARSO, v zadnjem času pred ponovnim imenovanjem za v. d. generalnega direktorja pa direktor urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo. Je tudi stalni predstavnik Republike Slovenije pri Svetovni meteorološki organizaciji.
ERJAVEC, Matej. mag. Jože Knez. Vodo v Sloveniji sporfemljamo z najsodobnejšo merilno mrežo. (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 39-41.
