Življenje je res pristen roman, ki ga pišeš predvsem zase...

Za pisatelja Zorka Simčiča je bilo večkrat zapisano, da je najpomembnejši slovenski pisatelj, ki je živel izven Slovenije, in to več kot 50 let. Rodil se je leta 1921 v Mariboru, med drugo svetovno vojno emigriral v Argentino in se po letu 1994 vrnil v Slovenijo. V reviji Ampak so leta 2001, ob njegovi 80-letnici, o njem zapisali, da »je živahen pričevalec zdomskega in emigrantskega življenja, esejist s kozmopolitskim ozadjem, ki ga nenehoma vzporeja z našim lokalnim življenjem, in pomemben jezikovni mojster, ki v svojih zapisih med drugim tudi dragoceno primerja zgodovinske preskoke jezikovnih izrazov in pomenov«.

Moji pogovori z akademikom in stoletnikom Zorkom Simčičem so se zadnji dve desetletji dotikali raznih področij ožjega in širšega družbenega, političnega, verskega življenja. Veliko stvari je zapisal v svojih knjigah, veliko stvari je povedal v raznih intervjujih – ob tem zanimivost, da je svoj prvi intervju po vrnitvi v Slovenijo dal ravno za revijo Ognjišče septembra 1994, ko se je z njim pogovarjal odgovorni urednik Božo Rustja.
Tokrat ob posebni priložnosti obhajanja stoletnice dajem v branje namesto klasičnega intervjuja nekaj vsebinskih izsekov iz spominov na pogovore z njim.

Če za izhodišče vzamem prej omenjeni intervju, ki je botroval tudi kakšnemu mojemu dodatnemu vprašanju v smislu, kaj ste pa s tem mislili, je Zorko na samem začetku v pogovoru o življenjskih odločitvah, izbiri smeri, korakih odgovoril s pomembnim vidikom, da »so v življenju koraki, ki jih je še bolj tvegano ne narediti. Zakaj sem se odločil za vrnitev? Ker se mi zdi ta korak – ob vsej tveganosti – naraven. Jaz sem tu doma …« 

Večkrat sva se ustavila ob naši miselnosti leta 2004, ko smo bili vključeni v proces priključevanja Evropski uniji, ko smo imeli veliko direktiv, kaj moramo početi. Vse od obdobja konca tega procesa se zdi, da si na vprašanje, kaj zares kot narod hočemo, ne znamo odgovoriti. Kot da ne znamo postati gospodarji na svoji zemlji … O tem vprašanju je moj sogovornik pisal že v začetku tega tisočletja, ko je v enem od intervjujev dejal: »Ko hlapec pri Heglu tvega vse in prav zato postane gospodar, je gospod. In naj bi bil na to ponosen. In če je bil stoletja prisiljen hlapčevati, naj odslej prevzame nase dostojanstvo gospodarja. Seveda z vsem, kar to pomeni: z večjo osebno odgovornostjo zase, pa tudi za druge.« 

Pogovori o primerjavi med Slovenijo pred desetletji in danes so aktualni tudi dandanes. Kar nekaj besed sva namenila vprašanju, kaj so bile tiste stvari, ki so se mu ob vrnitvi v domovino pred skoraj tridesetimi leti zdele nenavadne. »Skoraj šok!« mi je takrat dejal. »Ulice so se zdele strahotno ozke … predvsem pa ni bilo videti otrok …«
Leto prej, ko je z družino prišel na trimesečni obisk Slovenije, je ugotovil, da na cesti ni bilo nikoli videti ničesar, kar bi spominjalo na smrt. »V meni so vedno bili močno prisotni mladostni spomini na pogrebne sprevode po ulicah, in to ne samo kakšnih velikih mož, recimo dr. Lamberta Erlicha ali pa dr. Antona Korošca.« Spet kot zanimivost - na Koroščevem pogrebu in sprevodu je kot dijak nosil blazinice z odlikovanji nekdanjega voditelja naroda. Navezujoč se na to vsebino sva se oba ustavila še ob eni zanimivosti – namreč smrti ni niti v osmrtnicah. Našteval mi je, da »nekoga že prvi dan pomladi ne bo več, drugi, da je od nas tiho odšel, tretjemu je srce nehalo biti, ali pa se je preselil v boljše življenje, zatisnil trudne oči... Smrti ni.« V nekem svojem stolpiču, objavljenim na kulturni strani Dela, kjer je nekoč govoril o evfemizmih, je zapisal: »Nihče ne umre, besede smrt ni, kaj šele križa!«
Ob mojem primerjalnem vprašanju o nekdanji naklonjenosti ali nenaklonjenosti do verske dimenzije življenja je dejal, da je kot otrok pogosto hodil z očetom po Pohorju, in kako je bilo nekaj povsem normalnega, da so ju otroci, pa tudi kakšna starejša ženska, pozdravljali s »Hvaljen Jezus!«.

V pogovoru seveda nisva mogla mimo dnevnih tem, recimo o razliki med odnosom državljanov do oblasti nekoč in danes. Ta odnos je nekoč ilustriral z zgodbo iz otroških let. Pred neko mariborsko cerkvijo je bila množica ljudi. Bo procesija. Policisti skrbijo za špalir. Pa se je zgodilo, da si je neki fantek, star kakšnih pet ali šest let, zaželel na drugo stran špalirja, na pločnik, ker bo od tam imel lepši pogled na mimohod. Njegova mama se je obrnila k stražniku: »Gospod stražnik, ali bi dovolili, da z otrokom stopiva na drugo stran špalirja?« Stražnik jo je resno poslušal, ji ugodil. »Nič nenavadnega, a ne?« je rekel Zorko. »Če ne bi ta otrok bil jaz, žena moja mama in policist moj oče ...«

Ker je – in to že pred desetletji – večkrat skoraj hudomušno dejal, da je on res star, saj ne samo, da je iz prejšnjega stoletja, ampak celo iz prejšnjega tisočletja …, sem mu ugovarjal, da pa je tu paradoks: o njem sem lahko bral, kako eden literarnih zgodovinarjev piše, da ima njegova literatura vlogo iniciative v naši prozi, drugi, da preseneča s svojo modernostjo, tretji, da je kakšna njegova drama pisana na najmodernejši način, na filmski način. Pa je odvrnil, da ne bi vedel, kaj reči. »Ko pišeš, pač pišeš, zakaj tako, in ne drugače, pa da je uganka. Besedni umetnik, ki bi ob ustvarjanju želel biti inovator, bi že v tistem trenutku bil izgubljen primer.«
Nekoč pogovor o različnih vrstah umetnosti. Katera umetnost po najbolj seže človeku v dušo? Likovna, besedna ali glasbena? Po njegovem glasbena. »Ob branju Dostojevskega si človek reče: genialno. Ob pogledu na Sikstinsko kapelo si rečeš: genialno. Ob poslušanju klasične glasbe pa si marsikdaj zašepečeš: nebeško.«

Spomnim se tudi na njegovo misel iz intervjuja leta 1994, ko je podal primerjavo o odnosu človeka do lastnega naroda, misel, ki je danes, ko smo pravzaprav na prelomnici časov, še posebej razmisleka vredna: »Če je kristjanu res vzor Kristus, kako se ne zamisliti ob Kristusovem odnosu do svojega naroda? On – Bog, ki je prišel odrešit ves svet, ljudi vseh ras in narodov, do kakšne stopnje se ta Bog-človek čuti kot del svojega naroda!«

Ob opažanju navad in ravnanja Slovencev je pogosto rad izpostavil zabrisanost meje med resnico in lažjo. »Najhujše je to, da ljudje dostikrat ne ločijo več laži od resnice. In kar je še huje, imamo ljudi, ki vedo, da to, kar berejo, ni res, pa jim je vendar laž bolj všeč. Vrh vsega: kako se sploh pogovarjati z ljudmi, ki trdijo, da je več resnic? O tem mnogokrat diskutiramo, bolj malokrat pa se zavemo, da nas brez jasnega zavedanja, da je resnica vedno samo ena, utegne nekoč še boleti glava.«

Večkrat mi je omenil, da je po vrnitvi v domovino med mladimi intelektualci naletel na vrsto nadvse razgledanih in bistrih ljudi, da pa ga marsikdaj žalosti, ker se vedno ponavlja mnenje, da danes mladih nič ne zanima. »Ne naša preteklost ne sedanjost ne njihova prihodnost. Kajti če je to res, bi to bilo nekaj tragičnega. Strašna je misel Milana Komarja, ki je napisal, da »z nezanimanjem smrt potuje inkognito«.
Še eno od zapisanih opažanj, ki ga rad izpostavi, je vprašanje vrednot in z njimi povezanega občutenja sramu. »Kdaj si nazadnje videl neko dekle, ki bi zardelo? Fanta, ki bi ga bilo vidno sram? V mojih časih si vsak dan ali sam doživel nek dogodek, ob katerem si začutil sram, ali si videl dogodke, ob katerih je bilo druge sram … Od česa je to odvisno? Sam bi dejal, da je to odvisno od vrednot in na žalost so se nekatere vrednote izgubile. Če neke vrednote ni, potem tudi reakcije ob nekem dogodku ne more biti. A je učenca v šoli še sram, če ga učitelj odkrije, kako plonka?«

Nekoč ob pomenku o našem »nekoč in danes«. Moj sogovornik se je vrnil na zemljo svojih prednikov, marsikaj z žalostjo opazoval, toda ali je našel kaj, kar bi – čeprav ustvarjeno v desetletjih ‚socialističnih‘ vlad – le mogel občudovati?  
Iz pogovora izpred nekaj tednov je seveda na plano prišlo tudi vprašanje, kako se počuti človek, ko se bliža svoji stoletnici. Kdo ve, pravi, ali je kdaj v svojih spisih uporabil besedo ‚betežen‘. Vsekakor jo šele zdaj v resnici razume. Občuti. Bilo bi pa bogokletno, če bi se preveč pritoževal. Mnogi njegovi pokojni prijatelji, tudi desetletja mlajši od njega, so že dolga leta bili na vozičkih, napol gluhi in slepi …
»Svet je izgubil kompas. Zdi se, da se bližamo koncu neke civilizacije. Relativizacija vrednot, govorjenje o raznih vrstah spola in podobno rodijo razkroj. Na srečo ima narava večne temeljne zakonitosti, ki so ji bile dane od Boga, in zato jih bo prej ali slej uveljavila. Od tod tudi moj veder in utemeljni optimizem ter zaupanje v Božjo previdnost.«

Kakšne želje v tem trenutku?
»Da bi mi Bog še naprej dajal dovolj energije, predvsem pa tudi še naprej jasnih misli. In pa da bi tudi sam lahko napisal Plečnikovo misel: »Najlepše je, če človek lahko reče: Jaz sem naredil, kar sem mogel in znal. Imam mirno vest.«
Gospodu Zorku Simčiču uredništvo revije Ognjišče ob tej priložnosti iskreno vošči za prihajajoči 100. rojstni dan in mu želimo vse najboljše ter kličemo: »Bog vas živi!«

Ob priložnosti se je pojavilo tudi vprašanje, nad čem je še posebej navdušen.
»Zame je največji dosežek izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Če si samo zamislim, za kakšno obsežno delo gre, da ga je pripravljalo nekaj sto ljudi, ki so uspeli ustvariti definicije in obdelati razne povezave … Še danes ne mine dan, da ga ne bi z občudovanjem vzel v roke, pogledal kakšno podrobnost. Zgodovinski dosežek.«

ERJAVEC, Matej. Življenje je res pristen roman, ki ga pišeš predvsem zase.... (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 36-38.