Lojze Peterle

“Bog nas je ob osamosvajanju pogledal skozi ta veliko okno”

»Mi, ki smo to doživeli, se tega spominjamo, sedaj pa prihajajo generacije, ki tega ne poznajo. Tudi zaradi šolskega sistema,« je dejal Lojze Peterle ko sem ga povabil na pogovor ob 30-letnici, ko je Sveti sedež priznal samostojnost Slovenije. 8. februarja 1992 pa sta Sveti sedež in Republika Slovenija vzpostavila diplomatske odnose. Pogovarjala sva se o pomenu tega priznanja in o deležu Cerkve in kristjanov pri osamosvajanju in mednarodnem priznanju. Povedal je, da piše spomine na to obdobje in po pogovoru lahko sodimo, da bodo zanimivi.

- 13. januarja 1992 je Sveti sedež priznal Slovenijo. Vendar se je že pred tem zgodilo marsikaj, kar je temu pripravljalo pot.
Sveti sedež je zlasti po povezavi z nadškofom Šuštarjem pozorno spremljal politično dogajanje v Sloveniji in je na to opozoril tudi mednarodne forume, zlasti takratno Konferenco o sodelovanju in varnosti v Evropi, kjer je kot predstavnik Svetega sedeža deloval dr. Ivan Jurkovič.
S Svetim sedežem nas povezujejo temeljni pogledi glede spoštovanja človekovih pravic, demokracije, pravice do samoodločbe. Zato je razumljivo, da je Sveti sedež s priznanjem, ki ga je papež sam narekoval Državnemu tajništvu, prehitel takratno Evropsko skupnost. Datuma (13. in 15. januar) nista bila čisto brez koordinacije. Tako vsaj razumem namige iz dobro poučenih krogov. Priznanje Svetega sedeža je pomenilo moralno politično dejstvo tedaj, ko je marsikatera država, zlasti nekatere velike, oklevala s priznanjem, ker so nerade sprejele nastanek nove države. V vseh državah so bili apostolski nunciji tudi nosilci odnosa do Slovenije. Priznanje iz Bruslja je bilo prej dogovorjeno, pozneje pa razglašeno, 15. januarja.

- Ključno vlogo je odigral papež sv. Janez Pavel II. Z njim sta se večkrat srečala, tudi pred tem ko se je Slovenija osamosvojila.
Kot predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, ki so pozneje znotraj DEMOS-a zmagali na volitvah in prevzeli vodenje vlade, sem se zavedal, kako pomembna je povezava s Svetim sedežem. Zato sem s pomočjo dr. Štefana Faleža, ki je pozneje postal prvi veleposlanik R Slovenije, navezal prve stike. Gospod Falež je imel takrat pomembno vlogo v Vatikanu, skrbel je za varnost papeža na njegovih prvih petnajstih potovanjih po svetu. On je omogočil naša prva srečanja z Janezom Pavlom II. Z njim sem se srečal devetkrat. Ni mu bilo treba veliko razlagati, za kaj si prizadevamo. Ključno srečanje je bilo poleti 1991 v Castel Gandolfu. Najprej sem obiskal takratnega “vatikanskega zunanjega ministra” Taurana. Ta je bil protokolarno zelo pozoren, govoril pa je v slogu: razumemo vas, a poznate zgodovino Svetega sedeža: ne bo vas priznal prvi, a tudi zadnji ne. Naslednji dan smo šli z delegacijo v Castel Gandolfo, kjer je papež že preživljal poletje. Srečala sva se na štiri oči. Pogovor, ki je potekal po papeževi maši, je prevajal dr. Štefan Falež. Naj dodam spomin, ki pove, kako je papež razumel to srečanje. Ob prvem obisku v Sloveniji mi slovenska vlada ni omogočila, da bi se osebno srečal s papežem. Sveti sedež je iznašel način, da je do tega prišlo. Papež je želel, da bi se na sprejemu na Brdu srečal tudi s tistimi, ki so dobili papeško odlikovanje vitezov Pija IX. Ko je prišel do mene, se je nasmejal in mi dejal: »Ali se spomniš, kako si prišel k meni v Castel Gandolfo? Takrat se je vse začelo!« Zame je bilo presenetljivo, da se je tistega srečanja tako dobro spomnil. Dogodek kaže, kako je bil pozoren. Zadnjič sem se srečal z njim leta 2000 na svetoletnem srečanju politikov. Po maši je sprejel določen krog politikov. Protokolist je bral imena. ampak še preden je prebral moje ime, me je papež pogledal in po naše dejal: »Slovenski krščanski demokrati«. To je bila tudi priložnost, da sem se mu še enkrat zahvalil za vse, kar je naredil za nas.

- Kje vidite razloge za tako držo papeža Janeza Pavla II.? Je to izkušnja komunizma, Poljske, ki se je v zgodovini večkrat morala bojevati za neodvisnost?
Prepričan sem, da je pri tem bistvena njegova osebna izkušnja z dvema totalitarizmoma, seveda pa tudi tragična zgodovina Poljske. Slovenci smo izkusili tri totalitarizme. Papež je dobro razumel, kaj smo prestali in kaj si želimo. To je bilo v skladu z naukom Cerkve oz. njegovim prepričanjem. Tako mu ni bilo treba razlagati, česa se moramo rešiti. Njegov “Ne bojte se”, ki ga je izrekel ob nastopu službe, je odmeval po vsej “komunistični Evropi”, ne samo na Poljskem. Dodajmo še njegov pogled na pomen in vlogo naroda, ki je temeljil na njegovem pogledu na človeka in svet.

- Neki fant mi je dejal, pa kaj toliko govorite, da je Vatikan priznal Slovenijo! Kaj pa pomeni priznanje majhne države?
Vedeti moramo, da ima ta mala država svoje diplomatske predstavnike v več kot 110 državah, navzoča je tudi v mednarodnih organizacijah. Znana je po zavzemanju za človekove pravice, za spoštovanje življenja, za mir in za čisto okolje, seveda tudi za pravico do samoodločbe itd. Vatikan je veliko več kot majhen košček ozemlja sredi Rima.

- Omenili ste vlogo ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja. Prizadeval si je ne samo za priznanje s strani Svetega sedeža, ampak je s svojimi povezavami in poznanstvi prispeval tudi, da so nas priznale druge države.
Nadškof Šuštar je bil tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc, kasneje pa podpredsednik. S svojimi zvezami in s svojim ugledom je močno prispeval k pravim informacijam o Sloveniji in za njeno mednarodno priznanje Slovenije. Ne da bi kakorkoli prestopil poslanstvo Cerkve, je predano in zavzeto delal za Slovenijo.
Naj dodam, da nadškof ni bil znan samo v cerkvenih krogih. Na Zahodu so vladali drugačni odnosi med Cerkvijo in oblastjo kot so bili pri nas v času komunizma. Marsikateri politik se je oglasil pri njem, ker ga je zanimal njegov pogled na dogajanje v družbi.

- Nemški kancler Helmut Kohl je obiskal nadškofa Šuštarja sredi osemdesetih let, še v času Jugoslavije in ta obisk je zelo odmeval. Bil je tudi prijatelj bivšega švicarskega predsednika.
Dr. Kurt Furgler je bil ugledna oseba ne samo v Švici, ampak je imel tudi tesno povezavo s predsednikom Kohlom in drugimi vplivnimi ljudmi v Evropi. Po Šuštarjevi zaslugi sem se spoznal in spoprijateljil z njim tudi jaz. Pomagal je tudi pri vzpostavitvi škofijske gimnazije v Šentvidu. Nadškofu Šuštarju kot tudi Sloveniji je bil v veliko oporo. Ni toliko javno deloval, je pa svoje zveze uporabil, da je nagovarjal vplive ljudi k pravim odločitvam.

- Gotovo je pri mednarodnem priznanju Slovenije važna vloga Svetega sedeža in nadškofa Šuštarja. Pri mednarodnem priznanju Slovenije ima veliko zaslugo tudi krščansko demokratska opcija, ki ji vi pripadate. Ta je imela več razumevanja za samostojno Slovenijo kot druge politične opcije.
Vesel sem tega vprašanja. Slovenski krščanski demokrati smo bili prva in nekaj časa edina slovenska stranka, ki je bila sprejeta v kakšno politično internacionalo. Najprej je SKD postala članica Evropske zveze krščanskih demokratov, nato še Evropske demokratične zveze. Kot predsednik vlade še nepriznane države nisem mogel računati na uradne obiske pri predsednikih vlad po Evropi in po svetu. Ko pa sem se udeleževal političnih kongresov in konferenc internacionale, sem imel stike s predsedniki vlad (Andreotti, Kohl, Martens, Lubbers, Santer …). V tem krogu smo se predsedniki vlad, ki smo bili tudi predsedniki strank, pogovarjali na isti ravni. Takrat je šlo tudi za vprašanje verodostojnosti. Številni komunisti so se ‘preoblekli’ in ‘razporedili’ v nove stranke. Na Zahodu me je marsikdo vprašal, kdo in kaj je kakšen človek v resnici. Krščanski demokrati smo bili takrat najboljša politična legitimacija za Slovenijo. Samo enega se spomnim, ki je bil pri nas, pa je bil prej komunist. Mogoče so nam ‘službe’ koga podtaknile. 1. julija 1990, torej mesec in pol po nastopu vlade, sem se v Budimpešti udeležil kongresa demokrščanske internacionale. Helmut Kohl me je prosil za osebno srečanje. Od tistega srečanja sem prišel opogumljen, ker je dejal, da razumejo naše politične cilje: če smo mi uporabili pravico do samoodločbe in smo se združili, ne moremo tega odrekati vam. Skrbi pa me, kako se izogniti eksploziji soda smodnika na Balkanu. Odgovoril sem mu, da naša svoboda in naša demokracija ne more biti grožnja za nikogar. Potem sem mu razlagal razmere in ugotovil, da ima smisel za zgodovino. V finalu mednarodnega priznavanja je kasneje odigral ključno vlogo.
Torej zaradi članstva v obeh internacionalah sem lahko govoril s Kohlom, tesno sodeloval z dr. Aloisom Mockom, nastopil v Riminiju z Andreottijem, prišel v stik s Chiracom, z evropskimi poslanci in drugimi. Ko je politična skupina Evropske ljudske stranke zasedala v Rimu, sem prosil dr. Franca Rodeta, sedanjega kardinala, da je tam nastopil s svojo odlično francoščino. Treba je bilo namreč sodelovati tudi z evropskimi poslanci, ki so imeli kasneje pomembno vlogo pri vstopanju Slovenije v Evropsko zvezo. Imel sem edinstveno priliko, da sem lahko bil v stiku s ključnimi osebnostmi evropske politike in jim predstavljal interese Slovenije.

- Velikokrat premišljujem, da je Gospod, ki bedi nad zgodovino, bedel tudi nad slovenskim osamosvajanjem …
Eni govorijo, da smo pač imeli srečo, jaz pa rad povem, da smo doživeli nasmeh zgodovine, ki pa ne bi zadostoval, če mi ne bi bili pripravljeni in odločni. Vendar je res, da nas je Bog v tistem trenutku “pogledal skozi ta veliko okno”. Večina ljudi ne ve stvari, ki pa so bile zelo pomembne: kdaj smo dobili kakšno orožje, kdaj smo se s kom srečali, kdaj smo koga prepričali. Ob osamosvojitvi smo na Trgu republike stali sami. Tudi v vojni smo bili sami. S srčnostjo smo šli do konca, toda če pomislim, kaj smo tvegali in kdo nas je napadel, da velesile niso bile za samostojno Slovenijo, ne morem mimo tega, da smo doživeli veliko milost. In ta milost je bila očitna. Eden od ministrov prve vlade, ki ni veren, mi je dejal: »Lojze, to je bil čudež. Ne morem reči drugače.« Takrat so nam namreč vsi govorili, da naj bomo realisti in da je samostojnost nemogoča, da nas ne bo nihče podprl. Dobro se spominjam obiskovalcev (veleposlanikov, svetovalcev), ki so to poudarjali. Po vsem tem lahko hvaležno rečem, da je bila osamosvojitev velika milost.

RUSTJA, Božo. Lojze Peterle. “Bog nas je ob osamosvajanju pogledal skozi ta veliko okno”.... (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 41-43.