SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Anka Lipušček Miklavič
“Prepoznana je naša kakovost, lokalnost, avtohtonost”
Direktorica Mlekarne Planika Anka Lipušček Miklavič me je v Kobaridu sprejela že ob osmih zjutraj. Nasmejana, delovno razpoložena, s precejšnjim spiskom nalog in obveznosti za tisti dan. Optimistična in hkrati ponosna, da mi je lahko predstavila dva nova izdelka, ki sta plod domačega znanja in idej. Spregovorila sva o dosedanji poti mlekarne, opravljenem delu, avtohtonosti in poštenem odnosu med kmeti in mlekarno. Ga. Anka je od leta 2006 direktorica Mlekarne Planika, ki se je razvila v blagovno znamko izdelkov izvrstne kakovosti.
- Pogovarjava se v prostorih Mlekarne Planika. Najprej me zanima, kdaj ste se prvič srečali z mlekarsko proizvodnjo v teh koncih?
Gotovo že veliko prej, kot sem začela z delom v Mlekarni Planika. Doma sem s kmetije in se že iz otroških let spomnim, da smo mleko v Zatolminu oddajali v skupno zbiralnico, od koder so ga odpeljali v Kobarid.
Najbolj pa se me je zgodba naše mlekarne dotaknila v prelomnih letih 1994 in 1995, ko jo je v stečaj postavilo podjetje Kraš; takrat je bilo treba hitro odreagirati, in kmetje so ustanovili Kmetijsko zadrugo Tolmin, ki je ustanovila zdajšnjo Mlekarno Planika. Vse to z namenom, da se odkupi vse mleko, ki ga pridelamo v naši dolini. Soočeni smo bili namreč s situacijo, da nobena od drugih, večjih mlekarn ni bila pripravljena odkupiti tega mleka. Ni nam torej preostalo drugega kot začeti proizvodnjo v Kobaridu.
- Kakšen pa je spomin na leto 1994 oz. 1995? Kakšne prelomnice in izzivi so vas čakali takrat?
To je bilo zelo težko obdobje. Mlekarni Planika sem se priključila leta 1995 kot vodja komerciale. S proizvodnjo sira smo najprej začeli v Cerknem, kjer smo vzeli v najem prostore. Seveda smo se dnevno srečevali z milijon in eno težavo, a k sreči smo te čase prebrodili. Takrat je bil zelo prisoten dvom, ali bomo uspeli. V tistem obdobju je bilo ogromno izzivov, ovir. Verjetno nas je reševala določena mladostna zagnanost in zavedanje, da nam bo uspelo, če bomo držali skupaj.
Velik izziv je bila organizacija proizvodnje v mlekarni, saj v prejšnjih časih, pod drugim lastnikom, mlekarna ni proizvajala klasičnih mlečnih izdelkov, ampak je to bila bolj sušilnica mleka za proizvodnjo mleka v prahu. V času sprememb je bilo v skladišču več kot 200 ton mleka v prahu; še danes smo hvaležni Gorenjki, ki se je takrat odločila za odkup le-tega.
Kot sem omenila, smo najprej začeli s proizvodnjo sirov, najprej v Cerknem, nato nam je že v Kobaridu uspelo urediti sirarno. Hkrati smo začeli z izdelavo jogurtov. Ob tem naj povem, da je v Kobaridu že bila mlekarna, ki je izdelovala sire in jogurte, in sicer že od leta 1957 – dokler ni prišel nov lastnik ter se, kot sem že rekla, usmeril v industrijo mleka v prahu. S tem želim povedati, da je v naši dolini bilo znanje sirarjenja, izdelovanja mlečnih izdelkov – in na to znanje, to tradicijo smo se lahko naslonili.
- Organiziranje v kmetijsko zadrugo z lastništvom vseh kmetov se je torej zdelo dobra ideja, saj je bilo znanja veliko. Kako pa ste se lotili področja prodaje? V tistem času je že bila na trgu konkurenca, področje trgovinske dejavnosti se je na široko odpiralo tujim trgom …
Se strinjam. Zavedali smo se, da se razen tu v Zgornji Soški dolini za nas ni kaj dosti vedelo. Pred nami je bila dolga doba pogajanj, ponujanja izdelkov; lahko bi celo rekla, da so bile to prave bitke. Na koncu nam je uspelo prepričati največjega prodajalca, da je na svojih policah začel ponujati naš sir, potem pa je to sodelovanje napredovalo in danes velja, da smo prisotni v vseh slovenskih trgovskih verigah, da delamo z različnimi zadrugami po Sloveniji, vključeni smo v programe Heureka, sodelujemo z gostinci, hotelirji …
- Mlekarno Planika vidim kot reko Sočo. Ta reka ima svojo moč, vendar pa je njena moč tudi v novih pritokih, ki predstavljajo nove ideje, nove moči in smernice. To daje moč za naprej.
Naša največja težava je bila neprepoznavnost, zamenjevali so nas s proizvajalcem obutve, zato smo si dejansko morali utirati pot do kupcev in trgovcev. Vedeli pa smo, da bomo lahko konkurenčni, če bomo pristni, če bomo proizvajali in kupcem ponujali stvari, ki so avtohtone, ki so jih že poznali in v teh krajih že prej izdelovali. To, da smo se naslonili na obstoječe znanje in na tradicijo, je bila ena najboljših odločitev. In k temu stremimo še danes.
- Kateri del mlekarske industije (pridelava surovine, obdelava in predelava surovine v izdelke in nato prodaja) je danes najtežavnejši in pobere največ energije?
Najzahtevnejši segment v tej verigi je prodaja. Pridelava in odkup mleka sta utečena procesa. Ker so kmetje tudi lastniki Mlekarne, imajo še toliko večji interes, da oddajajo kvalitetno mleko. To je del njih.
Proizvodni procesi so utečeni, dobro vpeljani, zato to področje ne predstavlja večjih težav. Prodaja pa je tisti segment, ki v poslovanje prinaša vsakodnevne spremembe, saj se je treba dnevno odzivati na naročila s trga.
- Kako se je trend prodaje mlečnih izdelkov v zadnjih 30 letih spreminjal? Kakšne so želje kupcev oz. kakšni smo kupci danes?
Pred 27 leti, ko smo začeli z zgodbo Mlekarne Planika, ni na strani kupcev nikogar zanimalo, od kod je mleko, kako je pridelano in predelano, kakšno pot je izdelek prepotoval do trgovske police ... Zato tudi naše prve prodajne strategije sploh niso naletele tako na plodna tla, ko smo želeli zelo poudarjati, da vse izhaja z domačega, soškega področja, iz domačega mleka, da ni homogenizirano itd. To takrat ni bilo pomembno.
Smer je bila prava, a je moralo preteči kar nekaj let, da je to rodilo sadove. Danes čedalje več ljudi bere deklaracijo na izdelku, zanima jih, od kod je izdelek, kaj je v njem, kupci danes želijo vedeti celotno zgodbo izdelka od samega začetka.
Veseli me, da smo tudi del certifikata Izbrana kakovost, kjer gre za izdelke, ki so pridelani in predelani izključno v Sloveniji; za mlečne proizvode pa je še kar nekaj drugih kriterijev, ki jim je treba zadostiti. Poudariti želim, da je na vseh korakih treba slediti zelo visokim standardom, kar pa se potem zagotovo izrazi v kvaliteti izdelka, ki ga ponudimo kupcu. Brez dobre surovine ne moreš izdelovati res vrhunskih izdelkov. Mislim, da kupci čedalje bolj prepoznavajo našo kakovost, lokalnost, avtohtonost.
Na sploh se mi zdi prav, da so ljudje pozorni na kvaliteto, ne samo na ceno. Seveda se srečujemo tudi s primerjavami in ocenami, da so naši izdelki dražji – gotovo, vendar pa sem prepričana, da so kvalitetnejši; zato tudi kdaj pravim, da raje kupiti en jogurt in tistega dobrega, kupiti dober domač kos mesa, četudi bolj poredko. Samo poglejmo, kolikokrat srečamo primere, da se nakupi ogromne zaloge hrane z občutkom, da je bilo poceni, potem pa se veliko hrane zavrže. Je bilo to res ceneje?
Kupci seveda želijo tudi razvoj novih izdelkov, želijo si videti naš napredek, da jim vedno ponudimo še kaj novega. Tukaj gre pohvala našim mladim zaposlenim na področju tehnologije in novih produktov, ki razvijajo nove ideje, poskušajo in preizkušajo nove produkte, se trudijo ter se na koncu tudi veselijo, če jim uspe pripraviti dober izdelek. Zavedati se je treba, da mi ne bomo proizvajali jogurta z okusom ananasa ali marakuje, ker to ni naše, avtohtono. Smo pa kot naš najnovejši produkt ravno sedaj predstavili jogurt z dodatkom sirupa iz smrekovih vršičkov. Kot sem rekla, želimo naše izdelke navezati na okolje, iz katerega izhajamo, in se Bogu zahvaliti za ta naš košček raja, da je tako lepo potresel značilnosti naših krajev ter nam dal osnovo, iz katere lahko gradimo našo zgodbo.
- V teh desetletjih ste doživeli tudi, kako se je v Sloveniji spreminjal odnos do kmetijskega dela, do samooskrbe. Kako ste to doživljali?
Krilatica, da se nič več ne izplača pridelovati, je stara že vsaj 50 let. Spomnim se, da se je to govorilo že v času mojega otroštva, ko so se začele prazniti vasi in so se ljudje premikali proti mestom, v industrijo. Potem so mnoge naše otroke vabili v dijaške domove, proč od kmetij, češ da naj se učijo, študirajo, da jim ne bo treba delati. Kako lahko sprejemamo vzgojo, ki bi spodbujala k temu, da ni treba delati?
Če želiš otroka naučiti delovnih navad in veščin, ga moraš od malega vključevati v svoje delo. Od mladih nog mora biti vključen v realnost življenja: da je treba krompir posaditi, da ga boš na jesen lahko pobiral; da je živina tudi lačna, žejna … Največja dota, ki jo starš lahko da otroku, je to, da ga naučiš delati. Da se zaveda, da je v življenju treba delati. Tistemu, ki zna delati, ni težko delati in se tudi ne sprašuje vedno samo skozi vprašanje, ali se izplača. Če je pred tabo delo, ki ti je v izziv, kjer se moraš potruditi, te to tudi izpolnjuje in daje določeno zadovoljstvo. Ne moremo pristati na to, da je lahko v zadovoljstvo samo posedanje, slikarjenje s telefonom, medtem ko bi samo nekje pohajali.
Če pogledam na Mlekarno Planika, je zato tako drugačna, ker je vpleteni ne vidimo samo kot službo, kjer oddelaš osemurni delovnik, ampak kot osebno vpletenost. Delo kmetov ni vezano samo na štetje ur, in tudi Mlekarna dobi na vhodna vrata mleko, pa če ga potrebuje ali ne. Ne glede na načrt prodaje … Zato moraš dnevno vedeti, kam boš mleko razporedil, v katere produkte, in kako ga boš predelal, prodal. Gre za proizvodnjo izdelkov kratkega roka uporabe, zato so potrebne hitre odločitve.
Hkrati je naše poslanstvo drugačno, saj je podjetje vpeto v okolico tudi na drugačen način. Na koncu pa imamo še zavezo in odgovornost do kupca, saj moramo proizvajati res kvalitetne izdelke, da lahko za njimi stojimo, jih s ponosom predstavimo in ponudimo.
- Iz tega vašega razmišljanja o odnosu do dela lahko izpeljem tudi vprašanje, ki se dotika mladih in odločitev za šolanje v dijaških in študentskih programih. Kako bi z vašimi izkušnjami in pogledom na svet danes svetovali mladim, ki se odločajo o svojem poklicu, svojem študiju?
V našem okolju so določene odločitve za smeri izobraževanja nekoliko lažje, če so vezane na panoge, s katerimi se mladi srečujejo v domačem, lokalnem okolju.
Sicer pa menim, da bolj kot so otroci in mladi vključeni v delo doma, bolj ko spoznavajo in razvijajo svoje veščine, lažje se bodo odločali. Če pa so zaviti v vato, če jim je vse prineseno na pladnju brez njihovega truda, jim bo težko – in to ne glede na smer, ki si jo bodo izbrali.
Sicer pa bi poudarila pomen poklicnega izobraževanja, pa to ne pomeni, da sem proti gimnazijam ali fakultetam. Ne zavedamo se, da se bomo srečevali s pomanjkanjem delavcev v osnovnih poklicih – ne bo dimnikarjev, ne bo mojstrov za polaganje keramike, ne mojstrov, ki bi se spoznali na oljne gorilce, vodovod itd. In to niso slabo plačani poklici. Vsekakor mislim, da računalniki in roboti ne bodo mogli postoriti čisto vsega.
- Med dogovarjanjem za najino srečanje ste dejali, da se po petnajstih letih vašega vodenja Mlekarne Planika bliža čas, ko boste vajeti predali novemu vodstvu. Kako gledate na opravljeno delo in na prihodnost Mlekarne Planika?
Ko sem začela voditi naše podjetje, je bila moja velika želja, da bi Mlekarna Planika postala prepoznavna blagovna znamka. Mislim, da nam je to kar dobro uspelo. Druga želja je bila, da bi lahko še vedno odkupovali vse mleko, ki ga pridelajo naši kmetje, in da bi jim ga plačali po primerni ceni – tudi tukaj mislim, da smo uspešni in smo zadani cilj uresničili.
To dvoje si želim tudi za naprej. Rada pa bi poudarila, da zgodba Mlekarne Planika ni samo zgodba Anke, pač pa so za njen uspeh zaslužni vsi zaposleni, ki se vsak na svoj način, vsak po svoje trudijo za to skupno zgodbo, v kateri nas podpirajo naši lastniki.
Za naprej si želim, da bi vodilni to pot uspešno nadaljevali z novimi idejami, novimi izdelki, ki bi krepili blagovno znamko in pri ljudeh vzbujali zaupanje vanjo.
Postavljeni so trdni temelji, in če se bo proizvodnja znala tudi v prihodnje dobro povezovati s turizmom, ki je v našem okolju dobro zastopan, ter prihajati naproti kupcem, ki jih zanima naša zgodba, potem se za prihodnost Mlekarne Planika ni bati.
ERJAVEC, Matej. Anka Lipušček Miklavič. “Prepoznana je naša kakovost, lokalnost, avtohtonost” (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 41-43.
