s. Mojca Šinkovec

Sinkovec Mojca1 "Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku"

Petega avgusta 2022 sestre Hčere Marije Pomočnice (FMA) praznujejo 150. obletnico ustanovitve reda (1872). Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s s. Mojco Šimenc, ki je višja predstojnica Slovensko-hrvaške inšpektorije Marije Pomagaj. Osvetlila sva pomen tega jubileja ter predvsem izzive, ki jih kot redovnice prepoznavajo v današnjem času.

- Vaša redovna družba FMA je bila ustanovljena leta 1872. Kaj bi lahko povedali o začetkih skupnosti in takratnem času?
Odkrivanje zgodovine skupnosti prinaša nova spoznanja. Ti začetki so zanimivi; dobro poznamo delovanje don Boska s fanti; listine pa povedo, da je don Bosko resno razmišljal, kako bi poskrbel tudi za dekleta. Imel je videnje, v katerem mu je Marija pokazala skupino deklet ter naročila, naj poskrbi zanje. Don Bosko je iskal osebo, ki bi ji to lahko zaupal. Poskušal je večkrat – z redovnicami, pa z ženami, ki so vodile sirotišnice in podobno, vendar nič od tega ni zaživelo. Vse dokler se ni odpravil v majhno vasico Mornese, kjer je župnik tudi bil salezijanec, in tam je našel skupino deklet, ki so pod vodstvom Marije Dominike Mazzarello izvajale delo z dekleti na enak način, se pravi s preventivnim vzgojnim sistemom, kot don Bosko. To je bil trenutek, ki ga je don Bosko prepoznal kot priložnost, da ustanovi redovno družbo. In tako je 5. avgusta leta 1872 prva skupina sester izpovedala zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine v Družbi FMA.
Sicer je pa marsikaj, kar se je takrat dogajalo, težko razložiti in razumeti, tudi z vidika širjenja družbe – po smrti ustanoviteljice pri njenih 44 letih, 9 let po ustanovitvi, je bilo že 166 sester v 26 skupnostih, in to ne samo v Italiji, ampak tudi v Franciji, Urugvaju in Argentini.

- Tako se je začelo. Glede na vaše besede, da je zanimivo odkrivanje teh začetkov – do kakšnih spoznanj pa ste recimo na nivoju celotne družbe v zadnjem času še prišli?
Lepo je raziskovati in ugotavljati, kako močno je bila v začetke naše redovne skupnosti vključena Marija Pomočnica. Poleg don Boskovih videnj je tudi Marija Dominika imela videnje. Slišala je besede: »Tebi jih zaupam!« in videla skupino deklet ter tudi že stavbo, v kateri naj bi živele. To se je nadaljevalo tudi kasneje. Don Bosko je nekoč prišel v glavno redovno hišo FMA na obisk in tam doživel, da Marija stopa po hiši, videl jo je; poskušal je razložiti sestram, da je Marija prisotna v njihovem delovanju in da s svojim plaščem pokriva njihovo hišo.

s. MOJCA ŠINKOVEC SE PREDSTAVI:

Iz tega dogodka je izbira gesla ob letošnjem praznovanju 150-letnice, saj smo izpostavile ravno to misel: »Marija stopa po tej hiši!« In ob besedi, da Marija že 150 let stopa po tej hiši, je mogoče razmišljati marsikaj.

- Kako pa se je ta skupnost širila bolj na vzhod, v Slovenijo, tudi druge države na Balkanu?
Če malce pogledava po drugih državah, prav letos nekatere skupnosti, recimo v Nemčiji, na Poljskem, v Indiji itd., praznujejo 100-letnico. Me smo uradno gledano mlajše: v Sloveniji smo od leta 1936. Vendar ta številka potrebuje stavek ali dva razlage. Če so namreč v druge države iz Italije odhajale predvsem Italijanke, ki so šle kot misijonarke z namenom ustanovitve redovne skupnosti, pogosto tudi kot pomoč izseljencem, in so šle nekako v svojo govorno skupnost, so v Slovenijo naše redovniško življenje prinesle slovenske sestre, ki so se pridružile redu v Italiji. Prva Slovenka je zaobljube izrekla že l. 1910 – to je bila Marija Šuligoj. Do leta 1936 je bilo slovenskih sester kar 44. Nekatere so šle v misijone, nekatere so delale v Italiji. Slovenke so bile v Italiji zelo cenjene, bile po italijanskih skupnostih tudi predstojnice itd. Prva skupina štirih sester je bila poslana v Slovenijo na prošnjo salezijancev, v kasnejših letih so prišle še druge. Prvo skupino je vodila s. Alojzija Domanjko, ki je bila nato še dolgo časa predstojnica skupnosti v Sloveniji.

- Sestre FMA ste prisotne po celi Sloveniji – lahko opišete, kako se je nato skupnost širila po Sloveniji?
V Sloveniji se je prva skupnost vzpostavila v Ljubljani, na Karlovški 22; začele so z oratorijem, otroškim vrtcem in internatom. Nato so po letu 1948 sestre bile razgnane. Nekatere so šle v službe, druge so gospodinjile po župniščih; so bile pa ves čas osebno spremljane od s. Alojzije, ki je vložila veliko truda v to, da je skrbno ohranjala stik z njimi in spodbujala redovni duh. In spet zanimivo: v tistem času ni nobena izmed sester zapustila redovnega življenja in so se vse vrnile v skupnost, ko je bila ta možnost.
Skupnosti po Sloveniji so se oblikovale počasi, tiho in znotraj zgodovinskih danosti. V Sloveniji se za prvo skupnost šteje Rakovnik (l. 1948 gospodinjstvo pri salezijancih), takoj nato na Gornjem trgu leta 1949, v prvih letih zgolj kot bivanje v neki shrambi, danes pa imamo tam lep študentski dom.
Bolj redna skupnost je bila vzpostavljena na Reki leta 1959. V bližini salezijanske župnijske cerkve Marije Pomočnice je bila naprodaj hiša, ki je imela enak naslov, Karlovška 22, kot prva hiša tukaj v Ljubljani. Ob tem človeka še danes spreleti in v tem so sestre videle znamenje, da hišo kupijo. V njej so živele kandidatke. Sinkovec Mojca4

Nato smo na Bledu l. 1968 dobile od zakoncev Zupan v dar gospodarsko poslopje, ki smo ga s pomočjo dobrotnikov uredile v hišo, in od takrat naprej je bil tam noviciat, ki se je na Bled preselil iz Lovrana. Danes pa je tam dom duhovnosti. Od leta 1984 smo na Rakovniku v svoji hiši. Štiri leta kasneje smo odprle skupnost v Radljah ob Dravi, leta 1991 v Murski Soboti, kjer so sestre začele z varstvom otrok v hiši, to je preraslo v vrtec, danes Župnijski vrtec Lavra. Z odprtjem novih škofij se je naše poslanstvo še razširilo, saj smo začele delati tudi v pisarni škofije Murska Sobota in odprle smo skupnost v škofiji Novo mesto.
Kot prelomnice našega delovanja bi omenila tudi vsakokratni vrhovni zbor, ki ga imamo vsakih 6 let; ta je priložnost, da pregledamo naše delo, našo temeljno usmeritev in vsakič znova posodobimo besedišče glede na čas, s tem pa damo novo usmeritev za delo.

- Kako se je vaše delo, vaše poslanstvo spreminjalo in dopolnjevalo v zadnjih desetletjih? Kako je bilo s spreminjanjem tega besedišča, je šlo bolj za korake evolucije, ali je bilo treba narediti tudi kakšne korenitejše spremembe?
Sama sem k sestram prišla leta 1984 in zaobljube izrekla leta 1990. Imam spomin na čas v Jugoslaviji in na čas kasneje. V pogledu na 150-letnico in tudi obdobje zadnjih 30 let bi (kot osebno mnenje, ne kot zgodovinsko dejstvo) izpostavila predvsem, da je ta čas daljši, kot so leta. 150-letnica se v luči zgodovine Cerkve sliši zelo kratko obdobje, a naša se je zgodila v času velikih sprememb.
Naša skupnost je nastala v času, ko so se stvari nekako še vrtele v tradicionalnem kolesju, vendar so se že pojavljali klici po spremembah, po novem … Veliko spremembo za redovno življenje je prinesel II. vatikanski koncil, saj je redovne skupnosti povabil, naj se vrnejo k prvotnemu duhu ustanovitelja, a se prilagodijo času (tudi redovno obleko). Pred tem so vse redovne skupnosti delovale podobno, karizma ustanovitelja ni bila v ospredju, tudi v konstitucijah ni bila tako poudarjena kot danes.
Po obdobju stotih let so se poslovile generacije prvih sester in tistih, ki so poznale prvo skupino. Naša skupnost pa se je vrnila k začetkom in študirala, kaj so bila izhodišča našega delovanja, kaj je naše poslanstvo in v čem je danes smisel, da obstajamo. To delo je potekalo takoj po koncilu, ko so bila na novo spisana naša pravila oz. konstitucije – poizkusne l. 1969, prenovljene l. 1981. Te konstitucije vsebujejo veliko koncilske teologije in postajajo vse bolj aktualne. Cerkev namreč šele zdaj s papežem Frančiškom odkriva, kaj je bil duh II. vatikanskega koncila za Cerkev.
Odkrivamo, kaj pomeni, da smo vsi poklicani k svetosti, ne glede na to, katero vlogo v Cerkvi imamo. To je tudi eden od poudarkov naše 150-letnice, sledimo pa tudi vzpodbudam, ki jih Cerkev v tem času daje. Odkrivati in negovati vsakodnevni obraz svetosti pri vsakem posamezniku se mi zdi ena najpomembnejših nalog Cerkve v današnjem času. S tem se vzpostavi tudi nekakšna urejenost, ki ni vsiljena od zgoraj, ampak prihaja od znotraj, iz poklicanosti vsakega posameznika. Čeprav bomo kot Cerkev v prihodnosti številčno manjši, bomo – tako upam – bolj pristno živeli, v osebni svetosti.

- Kako po eni strani nagovarjati to osebno svetost pri vsakem posamezniku, kako odgovarjati na to duhovno žejo, tudi pri ljudeh, ki so se oddaljili od Cerkve, hkrati pa ne siromašiti Božje besede v želji, da bi se približali sodobnemu človeku?
Odkrivati moramo temeljne drže in jih negovati. Bilo bi nevarno, če bi se ljudje, ker bi nas bilo strah ali bi se počutili negotove, zatekali v neke strukture, samo da bi se počutili varne. To ne bi bilo dobro. Smo pa v času, ko je veliko strahu, tudi med mladimi, in posledično je veliko zatekanja v trdo organizirane skupine in skupnosti.

Kako boste 150-letnico družbe praznovali v Sloveniji?

So vabljeni tudi bralci?

Tudi z vidika duhovnih poklicev Bog še vedno kliče. Mladi o tem premišljujejo in bodo sposobni o tem razmišljati, ko jim bomo pomagali odstraniti vso drugo sodobno navlako, ki prekriva notranjo željo. Pomislimo samo na vso tehnologijo, digitalizacijo, vse podobe, zvoke, impulze in ustvarjanje potreb vseh vrst, ki jih ta svet vsiljuje in nalaga na srca mladih; to gotovo ne prispeva k razmišljanju o bivanjskih vprašanjih ali poklicanosti. Torej je to izziv: kako to nagovarjati, kako to odstirati, kako priti zraven – pri delu z mladimi danes so to aktualna vprašanja.

- Če se še dotaknem usmerjenosti dela – je danes pomembneje poskrbeti za mlade, ali da se Cerkev usmeri v zakonce in posledično utrjuje tudi močno domačo, hišno Cerkev, ali pa da se usmeri v res dobro katehezo otrok …?
Današnja situacija je kompleksna. Recepta, gumba za rešitev ni. Cerkev naj dela z ljudmi, povsod. Posamezni redovi in karizme pa naj se posvečajo svojim prednostnim skupinam in odkrivajo še druge potrebe. Sinkovec Mojca3

Če izhajam iz začetkov našega reda, so se sestre najprej usmerile v šole. V Sloveniji naša skupnost ni ustanovila takšne izobraževalne ustanove. Delamo pastoralno, med družinami, a na osnovi temeljnega poslanstva, ki je spremljanje najstnic oz. deklet v vseh razvojnih obdobjih. Zaradi njih naslavljamo tudi starše – kot je rekel že Slomšek, da morajo sodelovati starši, Cerkev in država, sicer ni vzgoje. Poskušamo nagovarjati tudi dedke in babice. Vse bolj pa odkrivamo, da je pomembno in zelo aktualno skrbeti za celostno vzgojo deklet in žena. Danes se kar veliko govori o vlogi žensk v Cerkvi, storjenega pa je še vedno malo.
Na osnovi izkustva spremljanja skupin in posameznic vemo, kako neprecenljivo je, da se dekle postavi na svoje noge, da najde osebno identiteto in občutek svobode, da se lahko razvija in poišče svojo življenjsko pot.

M. Erjavec, s. Mojca Šinkovec: "Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku": Moj pogled, v: Ognjišče 8 (2022), 77-79.

s. Mojca Šinkovec

Zajemi vsak dan