Peter Kozmus

“V cvetnem prahu se vidi lepota naše države”

Peter Kozmus je čebelar, raziskovalec, predsednik Sveta za čebelarstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, podpredsednik mednarodne čebelarske organizacije Apimondia, predvsem pa mož in oče treh otrok.

Ko sem ob sedmih zvečer prispela na njegov dom na Pilštanju, je ravno prišel iz službe. A na moja vprašanja je odgovarjal s takšnim zanosom, dobro voljo in navdušenjem, kot da za njim sploh ne bi bilo napornega dne. Ker sva sožupljana in že nekaj časa znanca, se odrečeva vikanju. Spregovorila sva o njegovem delu, čebelah in njihovem svetovnem dnevu, obdarovanju papeža in drugih doživetjih, ki bi prav zlahka napolnila knjigo.

Peter, kaj se trenutno dogaja v tvojem čebelnjaku?
Zdaj se bo dogajanje počasi začelo. Do zdaj so čebele večinoma mirovale. Čebelarji imamo nepisano pravilo, da po jožefovem lahko začnemo čebele odpirati. Seveda odvisno od tega, kakšno je vreme. Letos je bil marec zelo topel in smo lahko prvi pregled pri čebelah že opravili, vendar se je aprila precej ohladilo. V tem času je treba podpirati čebelje družine, da se čim lažje razvijajo. Konec aprila je pri nas čebelja paša najbogatejša, in če je takrat družina dovolj močna, lahko nabere viške medu. Matice so zdaj že začele zalegati, in ker so dnevi še zelo hladni, porabljajo več energije, da vzdržujejo dovolj visoko temperaturo (36 °C). Čebelar mora paziti, da ima čebelja družina dovolj hrane, ker je iz okolja pri tako nizkih temperaturah ne more dobiti dovolj.

Kako si pravzaprav postal čebelar?
Kot petošolec sem se vključil v čebelarski krožek. Do takrat o čebelah nisem vedel čisto nič, vedel sem le to, da v bližini šole stoji čebelnjak, ki pa smo se mu otroci večinoma izogibali. (smeh) Konec leta smo se udeležili državnega čebelarskega tekmovanja in dobili srebrno nagrado, kar nam je dalo dodatno motivacijo. V sedmem razredu sem začel očeta nagovarjati k izdelavi čebelnjaka. Ker ni bil prepričan, ali mislim resno ali je to le muha enodnevnica, mi je obljubil čebelnjak, če mu poleti pomagam pri opravilih na kmetiji. Tisto poletje sem še posebej vestno pomagal in oče je držal obljubo.Ponaredkov čebeljih izdelkov je na globalnem trgu veliko, zato je za potrošnika najbolje, da jih kupuje pri najbližjem čebelarju. (levo). V knjigi Brez čebel ne bo življenja je predstavljen širok pomen čebel za okolje in ljudi. Opominja nas, kako zelo je človeštvo odvisno od čebel in narave nasploh.

Okolje, v katerem živiš s svojo družino in čebeljimi družinami, je zavarovano območje – Kozjanski park. Kako pomembna je vloga čebel in drugih opraševalcev za to okolje?
Vloga čebel je zelo široka in smo jo skupaj s 66 avtorji opisali v knjigi Brez čebel ne bo življenja. Brez opraševalcev mnoge rastline ne bi mogle imeti plodov. V Kozjanskem parku imamo na srečo še dovolj drugih opraševalcev, pa tudi nasploh v Sloveniji servis opraševanja ni težava. Naše kmetijstvo je namreč razdrobljeno in to je za opraševalce idealno. Že v Avstriji pa so sadovnjaki ponekod tako veliki, da lastniki prosijo čebelarje, naj jim čebele pripeljejo v bližino, da bi imeli opraševanje zagotovljeno. Za to so pripravljeni tudi plačati. Pri nas pa vse to poteka samoumevno in kmetje se vloge opraševalcev ne zavedajo dovolj. V Ameriki, kjer je monokultur veliko, se nekateri čebelarji sploh ne ukvarjajo s pridobivanjem medu, ampak samo z nudenjem uslug opraševanja. Zaradi mnogih ponaredkov medu na trgu in posledično velike konkurence se jim zgolj servis opraševanja veliko bolj izplača.

Ponaredkov medu je na globalnem trgu veliko. Kako se lahko potrošnik prepriča o kakovosti medu?
Ocenjuje se, da je kar polovica medu na trgu potvorjenega, zato bo potrošnik izredno težko prišel do naravnega domačega medu. Prva težava je, da želimo ljudje pojesti veliko več medu, kot ga je na planetu mogoče proizvesti. Poleg tega je razlika v ceni sladkorja in medu izjemno velika, kar pušča precej manevrskega prostora, in trgovci zaradi želje po zaslužku namesto pri domačih čebelarjih raje kupujejo med iz Kitajske, Vietnama, Ukrajine in Indije, pa čeprav vedo, da gre za ponaredke. Problem je tudi zakonodaja, ki to dopušča. Res pa je, da je dokazovanje pristnosti medu z analizo skorajda nemogoče, čeprav se že na prvi pogled vidi, da gre za ponaredek. Če je le mogoče, naj torej potrošnik med kupuje pri najbližjem čebelarju.

Med drugim bdiš tudi nad vzrejo matic kranjske sivke. Gre za slovensko avtohtono pasmo, torej za čisto našo čebelo. Doživljaš svoje delo zato kot posebno poslanstvo?
Seveda. Že v diplomski nalogi sem okarakteriziral našo kranjsko čebelo. Ukvarjal sem se z njeno genetiko, ki je bila takrat še v povojih. Slovensko čebelo sem genetsko primerjal z avstrijsko, hrvaško in italijansko čebelo, da smo jo lahko genetsko okarakterizirali. Od tedaj sem vključen v nadzor čistosti kranjske čebele. V Sloveniji je namreč po zakonu prepovedano v vzreji uporabljati katerokoli drugo pasmo čebele, medtem ko imajo v drugih državah možnost izbire. Ko so v tujini vnašali v svojo vzrejo druge čebele, so spoznali, da je bila njihova avtohtona najboljša, vendar je bilo takrat že prepozno – s preizkušanjem so jo namreč iztrebili. Moja naloga je, da naše čebelarje prepričujem in jih informiram o prednostih čebelarjenja zgolj z avtohtono čebelo. Papež Frančišek je leta 2019 od slovenskih čebelarjev z veseljem prevzel čebelnjak z dvema čebeljima družinama v zahvalo za podporo pri prizadevanjih za svetovni dan čebel.

Kako je tvoja družina vpeta v čebelarjenje?
Žena Andreja mi veliko in z veseljem pomaga, tudi pri transportiranju čebel na drugo lokacijo. Včasih je namreč to kar podvig, saj jih je treba peljati ponoči, na odročne kraje, po ozkih in slabo vzdrževanih cestah. Seveda Andrejo skrbi za mojo varnost in gre z menoj, če je le mogoče. Poseben izziv je prevoz v gozdove Kočevja, kjer mrgoli medvedov. Z Andrejo takrat pustiva tovornjak prižgan in zelo pohitiva, da naju ne bi presenetil kak kosmatinec. Občutek v kočevskem gozdu sredi noči res ni preveč prijeten. (smeh) Sicer mi pa pomaga tudi tast in seveda vsi trije otroci, predvsem pri točenju medu.

Kateri pa je tvoj najljubši čebelji proizvod?
Cvetni prah. Ko sem hodil po svetu, sem videl veliko različnega cvetnega prahu, ampak tako barvitega, kot je pri nas, ni nikjer drugod. V cvetnem prahu se vidi lepota naše države, kako čudovito in pestro rastlinstvo imamo! Cvetni prah je odličen vir beljakovin, ki ga čebele v panju shranjujejo tako, da ga zalijejo z medom. Te prakse se poslužujemo tudi pri nas, saj ponujamo svež cvetni prah, umešan v med, ki mu je poleg tega dodan še propolis. Tako dobimo izredno zdrav izdelek, ki smo ga poimenovali kar čebelji zaklad.

Lani je bilo slovensko čebelarstvo vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Kaj to pomeni za naše čebelarstvo?
S tem se je slovenskemu čebelarstvu dalo veliko veljavo. Slovenski čebelarji delamo na podlagi slovenske tradicije – imamo svoje panje, svojo čebelo, svojo tehnologijo. Spoštujemo zgodovino in tradicijo ohranjamo za naše zanamce. Mlajši čebelarji bi večkrat kopirali tehnologijo iz kakšne druge države, zato je vpis na seznam nesnovne kulturne dediščine dodatna potrditev, da je naše tradicionalno čebelarjenje dobro, ne le v slovenskem, ampak tudi v svetovnem merilu. Podobna potrditev je svetovni dan čebel, ki smo ga predlagali slovenski čebelarji.

Kako je nastal svetovni dan čebel?
Danes obeležujemo skoraj 140 različnih svetovnih in mednarodnih dni in zdelo se nam je, da čebele opravljajo tako pomembno vlogo v okolju, da si zaslužijo svoj dan. Seveda smo najprej morali v podporo prepričati vso čebelarsko javnost, pri čemer nismo imeli težav. Težje jih je bilo prepričati, da ohranijo naš predlagani datum: 20. maj. To je namreč rojstni dan našega največjega čebelarja Antona Janše. Ampak v vsaki državi imajo svojega največjega čebelarja, podobno kot imajo v vsaki državi svojega največjega pesnika ali pisatelja. Zato smo se morali še posebej potruditi, da so ohranili predlagani datum. Ko nam je to po diplomatski poti tudi uspelo, smo morali dobiti mnenje FAO-ja (Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo), nato pa potrditev krovne Organizacije združenih narodov. Predsedujoči na odboru je po naši predstavitvi predloga dejal, da se redko zgodi, da pridejo države s predlogom, ki ne prinaša koristi samo posamezni državi ali regiji, ampak gre za nekaj, kar je dobro za ves svet. Dodal je tudi, da se ne spominja tolikšne enotnosti in soglasnosti pri kakšnem predlogu.

Del slovenske kulturne dediščine so tudi panjske končnice. Kakšne so na tvojem čebelnjaku?
Pri nas imamo čebelarski turizem, zato mi panjske končnice pomagajo, da gostom povem različne zgodbe. Imam tri vrste panjskih končnic, v eni so fotografije najbolj medovitih vrst rastlin v Sloveniji, v drugi so predstavljeni čebelji pridelki, v tretji pa so najbolj prepoznavne značilnosti slovenskega čebelarstva. Sicer pa so panjske končnice začeli risati gorenjski čebelarji; z njimi so po eni strani želeli pomagati čebelam, da lažje najdejo panj, po drugi pa so želeli na eno mesto zapisati, pravzaprav narisati zgodbe iz takratnega življenja.

Kaj pa pomenijo čebelnjaki za naše kulturno okolje?
Čebelnjaki se ne pojavljajo skoraj nikjer drugje razen v Sloveniji. Nekaj jih je sicer v okoliških državah in v Švici, vendar nikjer toliko kot pri nas. Večkrat sem se spraševal, zakaj je tako. Slovenci smo že v preteklosti izredno cenili zemljo in obdelujemo vsak najmanjši košček. Zaradi pomanjkanja prostora so bili čebelarji primorani panje postavljati v več vrst, in ker so želeli čebele tudi zaščititi pred zunanjimi vplivi, je nastal čebelnjak. Imamo tri različne tipe čebelnjakov, ki so se ohranili vse do danes. Arhitektura je izjemna, čebelnjak je namreč narejen v zlatem rezu in je tudi zato pomemben element naše kulturne dediščine. Člani družine Kozmus pridno kot čebele sodelujejo pri skrbi za čebelje družine, točenju medu in promociji izdelkov.

Leta 2019 si papežu Frančišku v imenu slovenskih čebelarjev skupaj z drugimi predstavniki osebno podaril čebelnjak za dve čebelji družini. Kako si doživljal ta dogodek?
Bilo je izjemno. Ker je papež podpiral naša prizadevanja za svetovni dan čebel, smo se mu želeli zahvaliti. Odločili smo se, da mu bomo podarili slovenski čebelnjak. Po nekajmesečnih prizadevanjih se nam je le uspelo dogovoriti za srečanje. Skupaj s predsednikom čebelarske zveze, takratno ministrico za kmetijstvo, predstavnikom za stike z javnostjo, vodjo oddelka za mednarodne odnose in obema našima veleposlanikoma smo čakali na svetega očeta. Ko je prišel, je večina otrpnila. Prišel je vesel, nasmejan, želel se je pogovarjati. Jaz pa se ga nisem prav nič bal, zato je hitro stopil do mene in vprašal, kako smo, kaj smo prinesli … Ko sem mu povedal, da smo mu prinesli tudi penečo medico, se je pošalil, da je to sveta voda. Ker še kar ni odšel, sem ga vprašal, ali je opazil, da imamo na oblekah priponke z napisom No bees, no life (Brez čebel ni življenja), in ali mu lahko svojo podarim. Dovolil mi je, da sem mu priponko pripel na svilnato obleko, napravili smo še nekaj fotografij, nato pa je odšel.

Kam pa greš zdaj ti po napornem dnevu? Na čaj z medom?
Tega sem si pripravil že v službi. Med vikendi v miru pojem tradicionalni slovenski zajtrk – med in maslo na kruhu. Po težkem dnevu pa cvetni prah, ki mi pomaga vzdrževati imunski sistem. In zdržati težo delovnega dne, kot je bil današnji.
 
P. Šergon, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2023), 46-49.