Valentina Plaskan

“Televizija je za mlade mrtev medij!”

Biti informiran in imeti dostop do informacij je pomemben vidik družbe, saj smo s tem obveščeni, podučeni, opozorjeni in seznanjeni, kaj se dogaja okoli nas. Načinov, kako dostopamo do informacij in novic, je danes ogromno, še vedno pa ima pomembno vlogo televizija. In ravno o posredovanju informacij, načinu informiranja in pripravah dnevnoinformativnih oddaj na nacionalni televiziji smo se pogovarjali z voditeljico, novinarko, trenerko glasu in javnega nastopanja ter pesnico Valentino Plaskan.

Začniva kar z vprašanjem običajnega delovnega dne, ko so v teku priprave za televizijski dnevnik. Lahko predstavite, kaj se dogaja v urah pred predvajanjem, koliko ste v različnih vlogah vpleteni v pripravo …?
Glede na naravo dela je vsak novinar, urednik in voditelj na drugačen način vpet v pripravo dnevnoinformativne oddaje. Kot voditelj si vpet v celotno shemo in tudi sama si pred predvajanjem preberem vse prispevke; moram vedeti, kaj so vsebine, in poskušam razumeti, kaj sporočajo. Že vnaprej pripravljene napovedi za posamezne prispevke so lahko preveč specifične in jih je treba preoblikovati, da jih na razumljiv način približaš gledalcu. Seveda moraš skozi ves dan komunicirati z urednikom, se dogovarjati, spraševati, usklajevati glede na aktualno dogajanje ... Kot voditeljica se največ ukvarjam s tem, kako predati pripravljene prispevke, da jih bodo gledalci lahko čim bolje sprejeli. Napoved vsakega prispevka mora biti dovolj zanimiva in opremljena s ključnimi informacijami, da s tem uvodom v prispevek gledalci dobijo dodatno zanimanje in si ga tudi ogledajo ter ne preklopijo kanala. V ospredju je torej vsebina v vseh prispevkih, za katero želiš, da pride do čim širšega kroga gledalcev. Kot voditelj na oddajo torej po eni strani gledaš iz ptičje perspektive, po drugi pa si daš veliko opraviti z detajli, ki lahko naredijo spremembo.
Kot novinar pokrivaš nek bolj fokusiran sklop dnevnega dogajanja; ali je to politično dogajanje, gospodarstvo ali katero drugo področje. Kot urednik pa moraš imeti čim širši pregled nad dnevnim dogajanjem, bdiš nad informacijami, skrbiš za to, da bodo predstavljene novice res aktualne, točne (ves čas spremljam domače in tuje medije), si pa kot urednik seveda krovno odgovoren za vsebino posamezne dnevnoinformativne oddaje, njen potek in glavno nit te oddaje.

Lahko kaj poveste o kriterijih, po katerih se določa vrstni red predvajanih prispevkov?
Najprej bi poudarila, da pri tem velja uredniška avtonomija. Ko sama urejam oddajo in se odločam, kaj umestiti v precej kratek format, kot je Dnevnik, vedno pogledam na oddajo kot celoto, kako torej oddati kompleksen izdelek, ki zaobjame dnevno dogajanje in hkrati prinaša tudi avtorske zgodbe. Vprašam se, kaj me kot gledalko zanima. Gotovo imajo domače novice večkrat prednost, če je v ospredju kakšna parlamentarna, vladna ali nasploh politična vsebina, ki določa neke zakonodajne postopke, ki vplivajo na naše življenje; to seveda sodi v ospredje.
Drugo je, ko se odvijajo dogodki, ki imajo tragične humanitarne posledice, kjer je res v ospredju reševanje življenj, domov, kot to lahko spremljamo ob zadnjih neurjih. Takrat ni vprašanje, kaj se bo postavilo na prvo mesto.
Vsaka od redakcij ima s svojimi novinarji tudi avtonomijo odločati, katere domače in tuje novice bodo pripravljene za dnevnoinformativne oddaje, ter jih predlaga uredniku. Lahko pa se kot urednik oddaje obrnem na katero od redakcij in zaprosim za določeno temo, ki bi si jo želela imeti. Vendar avtonomija velja in seveda ne morem in ne želim kot urednica oddaje nekega novinarja prisiliti, da se bo lotil priprave prispevka, če tega ne želi.

Če pogledava malce širše na področje podajanja novic – lahko predstavite svoj pogled na informativni del medijskega sveta?
Medijski svet se v zadnjih letih spreminja s svetlobno hitrostjo. Že na ravni novinarjev, ki danes skorajda ne opravljamo takega novinarskega dela, kot so ga nekoč. Vse je dosegljivo na spletu. Malo prostora in luksuza, če hočete, je, da bi si novinar za neko tematiko, nek prispevek vzel tri do pet dni časa, raziskoval … Kaj šele, da bi oddajo pripravljal cel mesec in nabral res raznolike vidike, mnenja sogovornikov ... Tega v dnevnem podajanju novic skorajda ni več.
Medijski svet se spreminja, se razvija. Vendar je kljub tehničnemu napredku in digitalizaciji očitno, da smo tudi danes bralci, gledalci, poslušalci lačni dobrih zgodb, si jih želimo.
Je pa dejstvo, da se bomo morali naučiti sobivati z vsemi sposobnostmi, ki nam jih tehnologija daje. Umetna inteligenca bo ostala, še več, postajala bo vse pomembnejša … Vprašanje je predvsem, kako lahko te nove tehnologije uporabimo za doseganje dodane vrednosti. Ne smemo pa v novih tehnologijah iskati sovražnika.

V zvezi z novimi tehnologijami in sobivanjem z njimi ne morem mimo vprašanja, kako bo uporaba teh tehnologij vplivala na verodostojnost podanih informacij in na zaupanje v ljudi v to, kar bodo slišali, videli.
Človek bo moral še vedno, tako kot tudi danes, biti čuječ spremljevalec medijev; živimo v poplavi informacij in se moramo priučiti, da smo najprej sami sebi dober filter. Opozorila bi na odgovornost vsakega posameznika, ki se mora zavedati, da je v poplavi informacij in novic kopica tudi lažnih. Tako v besedi, zvoku in dandanes predvsem tudi v slikovnem in grafičnem prikazu.

Imamo ljudje sploh še energijo, voljo, da zmoremo v kopici vseh ostalih opravil in obveznosti še filtrirati informacije, ki prihajajo do nas?
Predstavljam si, da se marsikdo po liniji najmanjšega odpora obnaša kot spužva, ki posrka vse, kar pride do njega. A prepričana sem, da se zelo veliko ljudi trudi prepoznati verodostojno informacijo, nenazadnje z lastnim trudom gredo in preverjajo kakšne informacije, če je sporočilo res takšno, kot je bilo predstavljeno recimo v nekem mediju. Pogledajo v drugem mediju, na spletu, in si to prvo informacijo dopolnijo, razširijo, navsezadnje slišano in videno potrdijo ali ovržejo svoj dvom.

Kako pa televizijski medij dojemajo mladi? Kolikšno vlogo sploh še ima v njihovem življenju?
Moja generacija, vzgojena v samostojni državi, ne gleda, ne spremlja televizije na tak način kot naši starši. Televizija je za generacije, ki so stare 30 ali manj, večinoma mrtev, neobstoječ medij, in iz tega razloga bi s svojim programom morala narediti konkreten premislek in zasuk v ponujanju vsebin, če bo želela pred ekrane pritegniti mlajše generacije. Dostopnost do informacij kadarkoli, vseprisotnost ekranov v našem življenju in razvoj ponujanja vsebin na zahtevo sta mlade oddaljila od tradicionalne televizije, ki zate kurira vsebine. Ko nekaj želimo videti, to zahtevamo takoj.
Temu nek tradicionalni dnevnoinformativni program težko sledi. Kot pripadnica mlajše generacije bi si želela, da bi ob 19. uri lahko gledalcem ponudili že bolj razširjene novice, saj sicer podamo bolj kot ne povzetek vsebin, ki jih lahko čez cel dan spremljajo na spletu. Dodano vrednost glede na razvoj segmenta vidim v tem, da bi se že v to večerno podajanje novic vpletlo diskusije, razmišljanje iz nekega širšega gledišča o vseh vidikih situacije, umeščanje v naš slovenski prostor, kaj to pomeni, kako bo vplivalo ... Novico brez dodane vrednosti, ki je že pol dneva prisotna na spletu, zahtevnejši gledalci preslišijo in se jih ne dotakne.

Je za mlajšo generacijo televizija zanimiva vsaj še v razvedrilno-zabavnem segmentu?
Všeč so mi oddaje, prepletene s satiro – tipa Kaj dogaja ali na radiu Radio Ga Ga. V tem vidim dodano vrednost, saj informacije in dogodke dvignemo na nek drug nivo, kjer se zgodi kolizija fikcije in realnosti. Ta infotainment mi je blizu.
Iskanje nekega praznega kratkočasenja na televiziji pa mi ni blizu. Verjamem, da imajo mnoge oddaje dobro gledanost, da so mnogim neke klasične zabavne oddaje na televiziji všeč.
Kaj to pomeni za prihodnost? Da bo televizija preživela le na drugačen način – v veliki meri selitvijo vsebin na splet. Še enkrat poudarim, kako zelo je pogled na medijske vsebine spremenila možnost gledanja na zahtevo in gledanja z zamikom.

Sami ste izkusili delo tako na nacionalni kot komercialni televiziji. Bi lahko izpostavili kakšno primerjavo med obema medijema?
Na nacionalni televiziji lahko določene prispevke pripraviš bolj poglobljeno, tehtneje. Na komercialni televiziji si omejen s kriterijem komercialne zanimivosti, jasnejše krovne uredniške politike, zato se določene vsebine tja ne uvrstijo. Na nacionalni televiziji je celo zaželeno, da se lotimo tudi takšnih tem, ki niso zgolj clickbaiti. Gre za poglede, kjer se na raziskovalni in dokumentarni način lahko približa gledalcu neke situacije, razmere, ki lahko prispevajo k boljšemu razumevanju današnjega sveta, in terjajo večjo pozornost gledalca.
Priznam, da me je glede na moje začetke na nacionalnem mediju komercialno okolje kdaj omejevalo, saj je tam v ospredju nekaj senzacionalizma, treba je delati bombastične naslove … Na nacionalnem mediju pa ni v ospredju samo želja po večji gledanosti, ampak se lahko lotiš tudi teme, ki ni senzacionalna in je mogoče celo malce zapostavljena, pa je prav, da se o njej spregovori na poglobljen način. Zelo mi je pomembno, da se v informativnem programu lahko to počne na tak način na nacionalni televiziji.

V svojem času na televiziji ste uspeli prodreti tudi z avtorsko oddajo – lahko morda pričakujemo, da boste tudi na Televiziji Slovenija uspeli s kakšno tako oddajo?
Drži, da sem imela avtorsko pogovorno oddajo. Kar se tiče avtorske oddaje v prihodnje, bi si jo poleg svojega rednega dela gotovo želela. Predvsem bi rada delala na zgodbah, ki jih nosijo posamezniki, ki pomembno vplivajo na naše življenje. Gre za format oddaje, ki mi je blizu, saj dopušča nekaj raziskovanja, načrtovanja, da se lahko izvede poglobljen pogovor. Če kje, potem vidim svoje poslanstvo v pripovedovanju zgodb, ki sem jih vedno rada pripovedovala … Navsezadnje sem bila tudi del pripovedovalskega kolektiva Za 2 groša. Ljudje živimo za zgodbe. Sveta ne moremo razumeti samo iz golih podatkov, številk, dejstev – zgodbe dajo dodano vrednost, dodatno plast … Nismo samo roboti, ki procesiramo podatke, smo predvsem tudi čustvena, duhovna bitja, in to je vredno raziskovati.

Omenjate pripovedništvo, literaturo, ob čemer ne morem mimo vašega ustvarjanja na literarnem področju. Pred meseci je izšla vaša prva pesniška zbirka z naslovom Stena srca. Kakšni so bili vzgibi zanjo in kaj lahko bralec v njej pričakuje?
Ustvarjam, odkar pomnim. Čisto realno sem svojo prvo pesniško zbirko izdala že pri 14 letih – takrat mi jo je izdala osnovna šola. Imela je naslov Oblak v srcu. Ko danes gledam svoje pesmi izpred skoraj 20 let, se mi zdi, da sem že takrat imela zelo odraslo razmišljanje; v bistvu me na to opomnijo predvsem drugi.
Aktualno pesniško zbirko Stena srca sem pripravljala že kar nekaj časa, vendar je glavnina nastala v času koronavirusa. Ta del je zelo pomemben, saj odslikava tisti čas, odraža kritiko do tistega obdobja, ko smo se vsi spraševali, kaj je prav in kaj ne, kako se komunicira z ljudmi in podobno. Kritika je v tem delu zelo izrazita. Po končanju pisanja sem se lotila še priprave interpretacije vsake pesmi, tako da je v knjigi ob vsaki pesmi QR-koda, ki popelje bralca tudi k avdioposnetku pesmi.
S poezijo si lahko kritičen na subtilen način, nekdo si lahko pesem interpretira povsem drugače, vidi osebno zgodbo, kdo drug politično. In to mi je všeč. Možnost interpretacije. Sploh čas pandemije je bil obdobje, ki sem ga iz dnevnopolitičnega dogajanja poznala, spremljala, bila blizu in videla ter vedela, kaj se dogaja. Skozi tovrstno ustvarjanje se mi je zdelo, da sem lahko v svoji kritiki tistega časa bolj slišana in glasneje povem, kot bi lahko skozi kak drug medij. Marsikatere pomembne novice, pomembna odkritja preslišimo, že naslednji dan pozabimo, kakšna ironična in intelektualna preobrazba pa lahko dolgo odmeva. Zelo ločujem realnost od fikcije, a sta ironija in satira večkrat bolj realni in glasneje odmevata kot gola dejstva. In mogoče ravno preko tega ljudje bolj organsko razumejo današnji čas.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 8 (2023), 41-43.