Nuša Pohlin Schwartzbartl

“Napor je bistvena sestavina osnovne šole”

Pred začetkom novega šolskega leta smo nekaj pogledov na šolske procese in dogajanje osvetlili z ravnateljico Osnovne šole Alojzija Šuštarja Nušo Pohlin Schwartzbartl, ki ji je področje znano iz lastnih izkušenj ravnateljevanja tako v javnih kot tudi v zasebni osnovni šoli.

- Kakšni so vaši spomini na osnovnošolska leta in kako bi svojo izkušnjo primerjali z zasnovo današnje osnovne šole?
Imam zelo lepe spomine na svoja osnovnošolska leta. Obiskovala sem podružnično šolo na Duplici pri Kamniku, ki je danes že matična šola, nato osnovno šolo v Kamniku. To je bila izkušnja zelo velike šole, izmenskega pouka, ampak vse to je povezano v lepe spomine.
Zmeraj mi je bila všeč pot v šolo, ko smo hodili peš ali s kolesi. Veliko mi je pomenilo druženje, odnosi med nami učenci, prijatelji.
Če potegnem kakšno vzporednico, lahko rečem, da je stalnica osnovne šole prav ta vzgojni vidik, odnosi, pogovori. Zelo dobro se spomnim učiteljev, ki so imeli zanimiv način dela, ki so se trudili zavzeto podajati znanje in so znali motivirati.

- Omenili ste znanje. Kaj danes znanje predstavlja otrokom oz. ali je danes bistveno težje navduševati otroke za učenje, za proces pridobivanja znanja?
Nekaj težje je gotovo, imamo pa šole več avtonomije kot pred 30 leti. Danes imamo ogromno znanja, povezovanj, mreženja znanj, prijemov, izkušenj. Hkrati bi poudarila, da je temelj še vedno odnos. Veliko dam na dobre odnose, na vidike, kako nekdo pristopa k reševanju problemov, kako se loteva reševati izzive, kaj se je ob tem naučil, kaj je izkusil.

- Ob omembi znanja se pojavlja tudi vprašanje razmerja med znanjem in ocenami. Se otroci zavedajo, da se učijo za znanje, ali prevladuje mnenje, da se učijo samo za ocene? In kako gledati na to, da je čedalje več učencev, ki imajo samo še štirice in petice, druge ocene pa, kot da ne obstajajo?
Učitelji večkrat povedo, da je pri učencih zelo veliko želje po dobrih ocenah, tudi stisk, če teh dobrih ocen ni. Verjamem, da je včasih težko doseči oboje. Najprej bi izpostavila, da je na ocenah prevelik poudarek, da je njihov pomen pretiran in je zelo narobe, da ocene že pri tako nizki starosti pogojujejo otrokovo prihodnost.
Ob tem izpostavljam vprašanje, ali šola podleže tem pritiskom prevelikega poudarjanja ocen ali ne. Na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja si želimo, da bi bili zahtevna šola, kjer imajo učenci veliko znanja; in si seveda tudi želimo, da bi učenci imeli dobre ocene. Starši nam celo kdaj očitajo, da zahtevamo preveč. Hudo nam je, da se zaradi želje po več znanja znajdemo tudi v takšnih in drugačnih debatah in kritikah. Zavedamo se, da lahko po drugih šolah učenci dobivajo boljše ocene za manj znanja. Vendar če je neko merilo ocenjevanje na NPZ-ju, potem lahko rečem, da so naše ocene realne in večjih odstopanj ni.
Hkrati pa nam je v šoli pomembno, da ne gledamo samo na ocene danes, ampak se veliko ukvarjamo tudi z razmišljanjem, kakšno popotnico dajemo učencem za prihodnost.

- Kako torej osnovnošolcem približati znanje kot vrednoto?
Določen delež učencev je naklonjen temu, spet drugi del nekoliko manj, imajo tudi druge spretnosti, so mogoče bolj umetniško, glasbeno, športno nadarjeni … Ne smemo vsega gledati skozi spekter teh šolskih predmetov, so tudi širše veščine, ki jih nekateri obvladajo.
Hkrati je velika odgovornost na učitelju, kako bo znal interpretirati snov, kako jo bo znal podati. Nekaj snovi je tudi take, da je mogoče pomemben most za razumevanje naprej, četudi ni nujno ocenjevana. Učiteljem je treba dati avtonomijo in spodbudo, da speljejo ta proces. Ne smemo se predati malodušju, da se ni vredno truditi, da je vse zaman. Pogum učiteljev za tovrstne korake se potem vedno obrestuje. Je pa jasno, da so določene ure, določena snov zahtevne, težke in tudi to je treba dati čez.

- Glede zahtevnosti in težavnosti se v zadnjih letih pojavlja kar nekaj mešanih signalov, saj lahko velikokrat beremo, kako naj bo prehod v novo šolsko leto čim manj stresen, kako naj poskrbimo, da bo otrok v šoli užival ... Zdi se, da je zadnje čase merilo vsega samo še prijetnost in užitek.
Šola je v prvi vrsti napor. Gre za proces, kjer moramo najprej starši in šola imeti zelo razčiščene pojme, kaj šola predstavlja. Če želimo priti do nekega cilja, je za to treba vložiti nekaj truda, napora. In z učenjem je enako. Če ne bo napora, ne bo rezultatov. Morava pa napor razumeti tako na strani učencev kot na strani učiteljev.
Napor je bistvena sestavina osnovne šole. Z delom, naporom in posledično uspehi se krepi samopodoba učenca. In hkrati, ko se učenec sooči s stisko, jo moramo prepoznati in mu pomagati, da jo uspešno premaga.

- Poleg izobraževalnega vidika je šola tudi vzgojna ustanova. Kako je sedaj v osnovnih šolah na področju vzgojnih načrtov?
Vse naše delovanje izhaja iz vzgojnega načrta. Za nas je to zelo pomemben delovni dokument, in ko sestavljam letni delovni načrt, izhajam iz tega vzgojnega načrta. S tem sledimo želji, da pokrijemo res vse vsebine in dejavnosti, ki so opredeljene in se odražajo skozi dejavnosti šole. Gre za preplet. Učni načrt nam določa cilje na področju znanja, ki pa jih potem prepletamo z vzgojnimi vsebinami. To je velika dodana vrednost. Ne morem dovolj poudariti, da je vzgojni načrt nujen temelj delovanja vsake šole. Dejstvo je, da če na vzgojnem področju stvari niso pravilno postavljene in zastavljene, se to potem kaže na rezultatih učenja. Če ni vzgoja na osrednjem mestu delovanja šole, šola nima kaj sanjati o dobrih rezultatih učenja.

- Koliko bolj v zadnjem času otroci potrebujejo to podporno okolje s strani strokovnih pedagoških delavcev, svetovalnih služb, psihologov v primerjavi z desetletjem ali dvema nazaj?
Teh potreb je danes gotovo več. Sama se teh situacij iz svojega obiskovanja OŠ ne spomnim in sem že večkrat razmišljala, če smo kakšne težave in zagate reševali kar sami, med vrstniki … Sicer pa, če samo pogledam, koliko je naša svetovalna delavka vpeta v razne pogovore z učenci, je tega res veliko.
Ob tem se treba zavedati, da raste interes na tistih vsebinah, na katere tudi sam daješ veliko pozornosti. Mi namreč dajemo veliko fokusa na spremljanje, na pogovore, in se mi zdi pomembno, da sproti rešujemo stiske, da se lahko otroci z vprašanji na nekoga obrnejo. So pa situacije, ko morajo otroci težavo najprej prepoznati, se z njo ukvarjati, jo mogoče morajo celo poskusiti rešiti sami – tudi za te stvari je potreben določen čas in moramo biti pozorni, kaj se dogaja, da damo tudi prostor otroku in ga ne prehitro zadušimo s svojimi dobrimi nameni.

- Pomemben del v šolskem procesu je sodelovanje staršev s šolo. Večina tega sodelovanja poteka preko govorilnih ur, kjer pa se zdi, da ko prihajaš v komunikacijo z učitelji, so le-ti precej v obrambni drži. Smo starši res tako grozni, da se komunikacija običajno začne v stilu dveh oseb na dveh bregovih?
Govorilne ure so svojevrsten izziv za vsakega učitelja. Sama čutim, da dnevi okrog govorilnih ur niso najbolj sladek čas v mesecu. Najprej poudarim, da je vedno dobro, da do srečevanj med učitelji in starši prihaja. Največ težav se vedno nabere tam, kjer do teh srečanj ne pride, kjer ni komunikacije in je prisotna napetost. Včasih je res treba slišati težavo, sprejeti neko mnenje. Na obeh straneh. Tudi staršem je treba kdaj povedati in morajo sprejeti, da se njihov otrok lahko v šoli obnaša drugače kot doma, da ima realno učno težavo, da določene stvari sprejema drugače kot večina.
So pa med nami seveda različni načini, kako vstopamo v komunikacijo. Tanka je lahko meja med tem, da izrazimo svoj pogled ali da že obtožujemo in napadamo. Sploh ko gre za pogovore o ocenah, kjer se hitro prestopi v izsiljevanje, moledovanje in nazadnje obtoževanje. Občasno manjka pripravljenost, da bi tudi starši aktivno pristopili k temu, kako skupaj z učiteljem otroku pomagati, da bo prišel do boljše ocene. Učitelji tudi povedo, da so tam, kjer se je vzpostavila dobra komunikacija, kjer so tudi starši videli, da je lahko z nekaj več spremljanja in spodbude doma z njihove strani hitro boljše, res vidni dobri rezultati. Včasih pa na žalost do tega ne pride, saj nekdo vztraja, da je slaba ocena njegovega otroka samo in izključno krivda prestrogega učitelja, ki ocenjuje. Žal mi je, da je tako. Vendar še vedno spodbujam učitelje, naj vabijo starše na govorilne ure in naj bodo z njimi v stiku. Zelo se obese govorilna ura staršev, otroka in učiteljev. Odprt pogovor, skupne rešitve in delitev bremen, brez vrzeli v prenosu informacij – deluje čudežno.

- V zadnjem času zasledimo, da prihaja do pomanjkanja učiteljev. Kje vidite razloge za to in kako pristopiti k reševanju tega problema?
Menim, da se je vsa ta leta premalo sistematično vlagalo v učiteljski poklic na ravni spoštovanja tega poklica, skrbnega in odgovornega ravnanja z ljudmi v tem poklicu ter sprejemanja, da je to zelo zahteven in hkrati pedagoško strokoven poklic. Danes se zdi, da vsak, ki je končal osnovno šolo, že ve, kaj in kako bi se moralo delati v osnovni šoli, kako se bi moralo poučevati, kako podajati snov ... Hkrati pa se soočamo z realnostjo, da je čedalje več vzgojnih težav tudi v domačem, družinskem okolju. Imamo torej zelo jasna mnenja, kako se mora delati v šoli, hkrati pa mnogim že v domačem okolju zmanjka opravljanje svoje vzgojne starševske vloge.
Kot drugo iz tega izhaja, da poklic učitelja ni kak priznan poklic; ni viden kot poklic, kjer je res treba imeti veliko pedagoške in strokovne podlage, ampak kot nekaj, kar bi tako ali tako vsi znali delati.
Naslednja težava je v premajhnem vlaganju v šolske prostore, v delovna okolja učiteljev. Zelo malo denarja se je v lokalnih skupnostih namenjalo prenovi šol. Če samo pomislimo, kako zelo se je spremenil način komunikacije, vizualizacije, kako drugače danes sprejemamo informacije in kako zelo so šole že v svojih osnovnih sredstvih, izgledih učilnic, gradivih, pripomočkih ostale v 80. ali 90. letih. Lahko rečemo, da je velikokrat dovolj že učitelj, tabla in kreda – ampak ni čisto tako. Veliko se vlaga v razvoj na področju gospodarstva, na mnogih področjih, zato mislim, da bi posodobitvam morali slediti tudi na področju organizacije šolskega okolja. Ni vseeno, kakšna je šola in njena okolica, kaj ponuja, kakšna je učilnica, kako vabljiva je, kakšne pripomočke ima na voljo učitelj ... Enostavno zmanjka zavest, da so danes potrebe na področju podajanja znanja precej drugačne kot pred 30 leti.
Potem je v tem poklicu težko v polnem razredu imeti pred sabo vse tiste učence, ki imajo individualne potrebe, z odločbami ali brez, kjer se je treba ukvarjati s posameznimi potrebami, tudi priseljenih otrok, hkrati pa zadostiti vsem birokratskim zahtevam, na koncu pa biti slabo plačan in necenjen, kriv za vse. Še zlasti, če je to breme nespoštovanja naloženo učitelju doma, v družinah učencev, če to otrok posluša iz ust svojih staršev, njemu pomembnih odraslih. Zato razumem učitelje, ki si zaradi pravilnega vrednotenja sebe, ker so izobraženi, imajo razvite določene veščine, organizacijske sposobnosti, najdejo službe v gospodarstvu ali na drugih področjih. In verjamem, da je zato veliko učiteljev zapustilo pedagoško delo v šolah.

- Velika neznanka za starše je sprememba glede vsebin, ki jih bodo šole morale upoštevati tudi s spremembo Družinskega zakonika. Kako je z uvajanjem teh novih vsebin in strahom, da bodo sedaj vrata na stežaj odprta organizacijam, ki bodo popularizirale LGBTQIA+?
Kot zasebna katoliška šola se počutimo suverene na področju zagovarjanja vrednot, ki so v skladu z našo vrednotno usmeritvijo. To od nas nenazadnje pričakujejo starši, ki k nam vpisujejo otroke. Področja ideologije spola nikakor ne želimo tabuizirati, si pa dovolimo jasno izraziti svoje mnenje. Drugačnosti ne zanikamo in ne obsojamo, verjamemo v dialog in strpnost, vendar pa je stališče nas kot institucije jasno. V naše učne načrte vsiljenih vsebin gotovo ne bomo vnašali površno ali brez jasne razlage, kaj je v ozadju. Na te vsebine smo pozorni že v knjižnih in drugih gradivih, ki so na razpolago. Poleg tega se z vsebinami odnosa do sebe in drugih, spolnosti, zdravega odraščanja, spolnih in drugih zlorab, nevarnosti na internetu in medijskih manipulacij načrtno ukvarjamo v okviru projektnih dni, imenovanih Vzgoja za odnose, ki jih izvajamo za učence od 5. do 9 razreda. Nekatere vsebine izvajamo sami, pri drugih pa sodelujemo s preverjenimi organizacijami in izvajalci (Integrum, Lunina vila, zakonca Sokol ...) ter ob prisotnosti naših pedagoških delavcev poskrbimo tudi, da so z vsebino delavnic seznanjeni starši.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2023), 36-38.