Nejc Krevs: “Rešitev vidim v empatiji do obeh narodov”

... o izraelsko-palestinskem sporu in poročanju o njem

Nekajmesečni spor med Izraelci in Palestinci v Gazi, nevarnost, da se ta razširi na širše območje, medijsko poročanje o njem, vloga Izraela na Bližnjem vzhodu ter vere v judovski državi – vse to in še osebna izkušnja Svete dežele je bila tema pogovora s televizijskim novinarjem, urednikom in piscem Nejcem Krevsom. Njegovo zanimanje za Izrael se je začelo že na Teološki fakulteti, kjer je tudi diplomiral na temo judovske države.  

- Se je tvoje zanimanje za Izrael in Bližnji vzhod začelo na teološki fakulteti?
Mislim, da se je prvo resno zanimanje porodilo prav na predavanjih sedanjega celjskega škofa, tedaj profesorja dr. Maksimilijana Matjaža. Imeli smo podrobno eksegezo (razlago) Stare zaveze, preden smo prešli na Novo. Skupaj z mentorjem mojega diplomskega dela profesorjem dr. Samom Skralovnikom smo »prodirali« v osnove stare hebrejščine in v sintezo med staro in novo zavezo.
Name je naredilo izreden vtis tudi prvo romanje v Sveto deželo. Bil sem tako rekoč še najstnik, ko sem prvič obiskal svete kraje. Takrat sem spoznal, kako se besede, zapisane v Knjigi vseh knjig, »utelešajo« v tistem okolju, če samo pomislite na Jeruzalem, Nazaret, Betlehem ...Krevs Nejc2

- Na to temo si torej delal diplomo in za TV Slovenija posnel oddajo o nastanku sodobnega Izraela?  
Drži. Diplomsko delo je imelo naslov Izrael med teokracijo in demokracijo: judovski narod v judovski državi. Gre za pravo razpetost. Čutiti je »Gospodov duh«, a je obenem sodobna judovska država tudi zgled močne demokratične in liberalne misli, kjer cveti gospodarstvo in sodobna tehnologija. Vera v Izraelu ni potisnjena na stran, ampak ima ključno vlogo ne samo pri večini judovskega prebivalstva, ampak tudi pri drugih verskih in etničnih manjšinah. Če samo pogledamo izraelsko mesto Nazaret, kjer je po evangeljskih poročilih odraščal Jezus, ima močno lokalno samoupravno skupnost kristjanov. Tako je tudi v drugih mestih, kot denimo Hajfa in Jeruzalem. Izrael je edina država na Bližnjem vzhodu, kjer se število kristjanov povečuje. Trenutno kristjani predstavljajo okoli dva odstotka izraelske družbe. 

- Večina kristjanov v Izraelu je Palestincev?
Res je, in če nadaljujem v številkah: v desetmilijonskem Izraelu živi dva milijona (20 %) Arabcev, navadno Palestincev z izraelskim potnim listom. Večina je muslimanov, vendar je še kako živa tudi 185-tisočglava krščanska skupnost. Izmed njih pa je, kot si prav omenil, skoraj 80 odstotkov kristjanov arabskega rodu. Življenje Palestincev v Izraelu je še en dokaz o demokratičnosti judovske države, se pa vsekakor moramo zavedati, da so mnogokrat manjšine po vsem svetu potisnjene na rob družbe. Tudi Izrael ni imun na to, zato bi lahko storil še več za sožitje med Izraelci in Palestinci v judovski državi, pa tudi širše na avtonomnih palestinskih ozemljih (Gaza in Zahodni breg).

- Si izsledke iz diplome uporabil tudi za dokumentarni film?
Da, izsledke sem »pretopil« tudi v omenjeni film Med, mleko in nemir. 75-letnica izraelske države je bila dobra priložnost, da znova odidem na Bližnji vzhod, se pogovarjam z ljudmi: od politikov, diplomatov do verskih voditeljev in predstavnikov civilne družbe. Zanimal me je tudi odnos med Slovenijo in Izraelom. Judovska država je med našo osamosvojitveno vojno bila ena redkih držav, ki je z vojaško pomočjo prispevala k samostojnosti Slovenije. Izraelci so razumeli naše aspiracije, po katerih so tudi sami nekoč hrepeneli.

- Glede na to, da si se poglabljal predvsem v izraelsko zgodovino, ti bi lahko kdo očital, da je tvoje sedanje poročanje pristransko. Kako se izogniti nevarnosti, da se ne bi postavili na eno ali drugo stran, saj tudi stvarnost ni črno-bela? 
Rešitev vidim v humanosti in empatiji do obeh narodov. Vendar na ta konflikt ne smemo gledati z emocionalnimi očmi, ampak skozi prizmo racionalnosti in objektivnosti. Priče smo konfliktu med dvema semitskima narodoma. Obžalujem, da med njima ni trajnega miru in da to agonijo dedujejo nove generacije Izraelcev in Palestincev. Moram poudariti dejstvo, da če podpiraš pravico izraelske države do obstoja, hkrati ne pomeni, da nasprotuješ samostojni palestinski državi. Nesprejemljivo je odrekati državo enemu ali drugemu narodu. Še vedno verjamem v rešitev dveh držav. Palestinci bi morali že davno priti do lastne države. Žal je geopolitični interes velikih sil in pragmatizem malih igralcev marsikdaj ustvaril pogoje, v katerih se obe strani nista mogli zbližati. Če se samo spomnimo devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je zdelo, da s(m)o na pragu končnega miru, pa so se v resnici Palestinci spogajali za okoli 22 odstotkov ozemlja. To je bilo dovolj za Nobelovo nagrado Arafatu, Rabinu in Peresu, vendar premalo, da bi Palestina zaživela kot samostojna država. Menim, da je bilo uresničenje dveh držav najbližje, ko je bila sprejeta resolucija OZN 181 (29. novembra 1947). Judje so izglasovano resolucijo podprli, Arabci pa zavrnili. Gre za desetletja dolg in občutljiv konflikt, kjer se je potrebno postaviti na stran nedolžnih žrtev. V Gazi se ob zadnji vojni število umrlih približuje številki trideset tisoč. In to na območju, kjer živi dobra dva milijona ljudi. Polovica od teh je mlajših od osemnajst let. Teh otrok ne moremo enačiti s terorizmom! Vsekakor se postavlja vprašanje prekomerne uporabe vojaških zmogljivosti izraelske vojske, a ne smemo pozabiti tudi, kaj se je zgodilo oktobra lani, ko so teroristične milice Hamasa in Islamskega džihada vstopile na območje Izraela. Surovi pokoli, posilstva in ugrabitve so prizadele ves zahodni svet. To je bil najbolj smrtonosen dan za Jude po holokavstu. 7. oktobra je življenje izgubilo tisoč dvesto ljudi. Terorizem ne pozna političnega prepričanja, barve kože in veroizpovedi, zato je bil izraelski odziv pričakovan.

- Kaj meniš o teoriji, da naj bi Izrael dopustil ta napad, da bi lahko »počistil« s Hamasom?
Menim, da je ta teorija preveč fantazijska. Izrael sicer takšne ranljivosti ni pokazal že zadnjih petdeset let, vendar gre za politično, vojaško in obveščevalno odgovornost, ki se bo v Izraelu presojala po vojni, ljudje pa bodo morali odgovarjati. Že leta 2005 se je judovska država odločila, da zapusti Gazo. Izraelska intimna želja ni nikoli bila, da bi osvojili to ozemlje, vendar ne smemo pozabiti na vzpon skrajne desnice v Izraelu. Ti politični skrajneži bi »počistili« Gazo. Izrael bi to lahko storil v enem dnevu, če bi hotel. Vendar verjamem, da bo glas demokratičnega razuma prevladal. Izrael verjame v svetost življenja, medtem ko ideologi Hamasa verjamejo v smrt. Tu vidim bistveno razliko, Hamas bi namreč oktobrske dogodke ponovil, če bi jih lahko.

- Zakaj je Hamas tako močen med Palestinci?
Predvsem zato, ker vlada s politiko ustrahovanja ljudi. V Gazi vse od leta 2007, ko je divjala državljanska vojna med Palestinci, vlada Hamas, ki je premagal Fatah, ta pa še vedno vztraja na zasedenem Zahodnem bregu. Hamas še ni slišal za demokracijo. Na volitve se požvižgajo, za istospolne razpisujejo smrtne kazni in na račun revščine in bede palestinskega naroda živijo v izobilju. Visoki predstavniki Hamasa so milijonarji, ki živijo v Katarju. Vendar delno odgovornost za vzpon Hamasa nosi tudi izraelska politika, ki ji je bilo v interesu, da so Palestinci razdeljeni, saj na ta način niso mogli pokazati enotnosti.

- Ali je dejstvo, da so med Palestinci tako močna skrajna gibanja, ovira, da bi prišlo do dogovora o dveh državah?
Težava je, ker ne ena ne druga stran nimata dovolj politične volje za kompromis. Problem je, ker iz leta v leto Izraelci na Zahodnem bregu gradijo – po mednarodnem pravu – nezakonite naselbine. Ta del postaja vse bolj podoben švicarskemu siru in to otežuje trajni mir. Na drugi strani pa imamo palestinsko enklavo Gazo, veliko kot Ljubljanska kotlina, izredno gosto naseljeno, kjer Izraelci nadzorujejo vse, kar vstopa ali izstopa iz nje. Tej izraelski blokadi se pridružuje tudi egiptovska stran. Arabske države dejansko nikoli niso (bile) zainteresirane, da bi rešile palestinsko vprašanje. Če je bilo treba, so Palestince žrtvovali za »višje interese«.
Si novinar in spremljaš poročanje medijev o vojni v Gazi. Kako gledaš na poročanje slovenskih medijev? Nekateri jim očitajo, da se postavljajo preveč na stran Palestincev.
Treba je biti solidaren s Palestinci in si prizadevati, da nekoč zaživijo v lastni državi. Hkrati pa ne moremo upravičevati dejanj Hamasa. Tudi Evropsko unijo zavezujejo deklaracije, po katerih je Hamas teroristična organizacija.
Pri nas so ponekod še vedno navzoče te stare, jugoslovanske geopolitične aspiracije. Jugoslavija je bila del gibanja neuvrščenih držav in prijateljica arabskega sveta. Navzven je kazala sovražnost do Izraela, pod mizo je sicer z njim sklepala posle. Najbrž smo določeno mero tega še podedovali. Želel bi si, da bi bili pri poročanju o vojni med Izraelom in Hamasom bolj celoviti. Pri nekaterih medijih zaznam določeno agendo, da namerno spregledajo določena dejstva. Prav tako ne smemo pozabiti, da mednarodna skupnost in Zahod, h kateremu pripadamo, pozorno spremlja vsak naš politični, družbeni in nenazadnje novinarski korak. Diplomati tujih držav spremljajo poročanje slovenskih medijev in o njem obveščajo svoje države.

- Delaš na Televiziji Slovenija. Kako si se uvajal v to specifično delo?Krevs Nejc1
Na RTV-ju proces dela spoznaš tako, da začneš na najnižji stopnički in se počasi vzpenjaš. Prva stopnička je bila, da sem bil mlajši dežurni novinar, kar pomeni, da sem bil deklica za vse. Od tega, da prineseš kavo voditelju, da napišeš kakšno vestičko, zmontiraš prispevek ... Tako spoznaš proces dela, kar ti omogoča, da pozneje svoje novinarsko delo opravljaš še bolj kakovostno in profesionalno. Pomembna stopnička je bila tudi delo pri otroški oddaji Infodrom. Tam sem se veliko naučil. »Če nečesa ne uspeš razložiti šestletnemu otroku, potem tega tudi sam ne razumeš,« je nekoč dejal Albert Einstein. Ta misel me je spremljala na televizijski »poti«. Bil sem torej voditelj Infodroma, počasi sem napredoval v redakcijo informativnega programa TV Slovenija, pred tremi leti sem dobil povabilo, da vodim jutranja poročila, nato poročila ob 13. in nato še 17. uri. Pozneje sem začel voditi tudi osrednji Dnevnik ob 19. uri in oddajo Slovenska kronika.

- Sedaj TV Dnevnika ne vodiš več. Nekateri pravijo, da si del »čistke« na televiziji?
Mislim, da bo priložnosti zame še dovolj in da se iz vsake preizkušnje lahko nekaj naučimo. Menim, da sem profesionalno in kakovostno vodil TV Dnevnik. Nenazadnje so mi to potrditev dali tudi gledalci. Ti so me bodrili in mi pisali številna pisma, da me pogrešajo pri večernih poročilih. Verjamem, da bom kmalu nazaj in da je to zame le prehodno obdobje, v katerem se lahko kaj novega naučim in tudi uredniško kalim, saj namreč urejam jutranja poročila. Na svojo prihodnost v javnem zavodu gledam z optimističnimi očmi.

- Nenavadno je, da televizijski človek piše tudi kolumne za časopise. Te si zbral tudi v knjigi. Obvladaš torej govorico obeh medijev?
V luči zdravniške stavke bom rekel, da tudi v novinarskih vrstah marsikdo ne mara dvoživk ali troživk (smeh). Sprva sem se kalil tudi na Radiu Slovenija v okviru verskega uredništva. Pomembno je, da sem opravil retorično in fonetično šolo, ki te izobrazi za nastop pred kamero in pred mikrofonom. Radio je bil odlično izhodišče za delo na televiziji. Obenem bi rad poudaril vlogo teološke fakultete, ki mi je s svojim širokim spektrom znanj pomagala pri novinarskem delu. Znanja so mi prišla prav tudi pri pisanju. Pisal sem Besedno artilerijo, ki je bila sprva radijska kolumna v okviru oddaje Radio ga ga. Ta je kmalu postala tudi knjiga. Istočasno sem dobil povabilo, da pišem kolumne za revijo Stop. V njih se dotikam lastnega vsakdana, potovanj, delovnih navad in poglobljenih razmišljanj. Vsak teden moram napisati kolumno, kar me prisili, da krepim svojo ustvarjalnost. Tako verjamem, da se brusim v lucidnega misleca, ki lahko svet spreminja na bolje.

- V zadnjem času pa te slišimo tudi na Radiu Ognjišče.
V času bližnjevzhodne krize se name obračajo različne javne in izobraževalne ustanove, mediji in kulturna društva, ki želijo, da ljudem s svojim mnenjem približam zapleten gordijski vozel bolečega konflikta. Občasno me pokličejo tudi kolegi z Radia Ognjišče, kjer jim z veseljem ponudim svoje opažanje razmer v Izraelu in na avtonomnih palestinskih ozemljih. Najbolj živo se spomnim prav klica cenjenega urednika Alena Salihovića, ko se je zgodil »sedmi oktober«. Od takrat naprej sem z njim, pa tudi s številnimi drugimi radijskimi kolegi stkal zares lepe in iskrene prijateljske vezi. Letos bo 30 let Radia Ognjišče, zato ob tej priložnosti želim, da bi ta osrednji katoliški medij še naprej ostal tako kakovosten glasnik radovednosti in resnice.

B. Rustja, Moj pogled, v: Ognjišče 3 (2024), 38-40.

Zajemi vsak dan

Nedelja mora dati tisto, kar išče srce in česar delovni dnevi ne dajejo: podarjanje. Čas zase, za družino, za prijatelje, za bolne, za uboge, za pokojne, za Gospoda.

(Tonino Lasconi)
Nedelja, 26. Maj 2024
Na vrh