Peter Jančič

“Mi si naredimo težave povsod, še posebej tam, kjer jih ni”

Vstop v politično pomlad je bil buren in obarvan z vsesplošnimi demonstracijami, kar lahko nakazuje, da so pred nami politično pestri meseci. K temu bo gotovo prispevala tudi predvolilna kampanja za volitve v evropski parlament, upravičeno pa se lahko še sprašujemo, če in kdaj bo izza ovinka spet prišla še kakšna vladna afera.
Pogled na družbeno-politično in medijsko krajino v letošnji pomladi je z nami delil dolgoletni novinar, urednik, nekdanji programski svetnik RTV Slovenija in spletni bloger Peter Jančič.

- Po letu in pol so se zgodili prvi veliki in resni protesti ljudstva proti vladajoči koaliciji. Kako gledati na proteste, ki smo jim bili priča, in kakšno sporočilo prinašajo? 
Gre za proteste zaradi slabega vladanja. Ti protesti so drugačni od tistih, ki smo jim bili priča v mandatu vlade Janeza Janše in na katerih smo lahko videli predsednike strank takratne opozicije iz KUL-a, in to v času epidemije ter omejitev druženj, ki so bile po celotni Evropi. Tisti protesti so bili precejšnja sramota za takratno opozicijo, ki ni pomagala ščititi starejših, da bi manj zbolevali in umirali. Za tisto ravnanje so bile stranke prejšnje koalicije KUL tudi dramatično kaznovane. Večina teh strank sploh ni prišla v parlament, SD in Levica pa s porazno slabim rezultatom. Danes je položaj močno drugačen in ni razlogov, da bi omejevali zbiranja ljudi in izražanja stališč.

- Vodilno geslo tokratnih demonstracij je bilo »Dovolj!«. Česa ima ljudstvo dovolj? Ali so se ti protesti zgodili celo prepozno? 
Mislim, da je bilo modro, da je največja opozicijska stranka počakala, da nova vlada pokaže, kako dela, in da s protesti niso začeli še pred prevzemom oblasti, kot so s sovražnimi pozivi k smrti in z vpitjem o izdajalcih začeli danes vladajoči v času prejšnje vlade. Slabo smer pa je nova vlada pokazala že, ko je najprej ustanovila pet dodatnih ministrstev in nam s tem sporočila, da imajo veliko denarja zase, za nova funkcionarska mesta, koristi pa doslej nismo videli. Ključna vsebinska prioriteta je bila najprej zdravstvena reforma, za to so tudi namenili veliko denarja. Potem pa je minister Danijel Bešič Loredan moral odstopiti zaradi nesposobnosti, reformo zdravstva so pospravili v predal, zdaj pa je stavka. Druga prioriteta je bila ureditev plačnega sistema v javnem sektorju. Ministrica Sanja Ajanović Hovnik, ki jo je pripravljala, je morala odstopiti, ker so jo ulovili, da je denar na veliko prelivala k nevladnim organizacijam, povezanim z njeno družino in bližnjimi. Od obljub pa so tudi ostale le stavke. Vsi zdaj pričakujejo več denarja, ki ga država nima. So ga pa našli za nakup stavbe za sodnike, s katero so uslužbenci pravosodnega ministrstva menda naplahtali ministrico Dominiko Švarc Pipan, ki je bila tudi predstavljena kot velik up te vlade. Nakup je bil tudi mimo sodstva, ki te stavbe noče. In to v korist zasebnika, za katerega so ministri na vrat na nos s prerazporeditvijo iz državnih rezerv našli milijone – tudi denarja, ki je bil zbran za obnovo po poplavah. Novo ministrstvo za digitalno prihodnost pa je nakupilo še trinajst tisoč prenosnikov po na hitro sprejetem zakonu, v katerem so pozabili določiti, kako to vladno dobroto razdeliti. To so zgolj nekateri primeri, da ne omenjamo energetike, davkov, medijev, ki so prikaz vladanja, ki sproža nezadovoljstvo.
Živimo v času, ko Slovenija in Evropa nista v recesiji, in v tem obdobju bi morali tudi varčevati za hude čase. Vlada pa posluje z velikanskim minusom. Nekaj od tega je mogoče pojasniti s poplavami, vendar na prizadetih območjih ponekod obnove še prav začeli niso. Iz vidika vsega tega so protesti razumljivi. Hkrati je treba biti glede protestov realist. O tem, kdo nam bo vladal, odločamo na volitvah, ne na ulici. Lahko pa ljudje izrazijo mnenje – in to se je zgodilo. O resnih spremembah odločamo na volitvah. Prve bodo čez nekaj mesecev evropske.

- Omenjali ste tudi medije, glede katerih je vlada prav tako podpirala in izvajala zelo vprašljive poteze. Bi lahko rekli, da je stanje v Sloveniji danes tudi posledica tega, kakšne medije imamo?
Pri medijih smo priča podobnemu ravnanju kot sicer pri vladanju te koalicije. Po volitvah je nova koalicija v parlamentu onemogočila nadzor največji opozicijski stranki, torej SDS-u. Vodenje obeh glavnih nadzornih komisij, za nadzor proračuna in za nadzor obveščevalnih služb, so dodelili manjši opozicijski stranki NSi, ki tudi zaradi majhnosti resnega nadzora na obeh področjih ni sposobna izvajati. Onemogočanje večje SDS je bilo v interesu manjše opozicijske stranke in vladajočih. To je velika sramota predvsem za vladajoče, saj gre za zlorabo oblasti.
Podobni zlorabi oblasti smo priča na področju medijev. S hitrimi menjavami vrhov državnih podjetij in spremembami zakonodaje po postopku za vojne razmere so zamenjali vse, kar leze in gre. To se je najprej zgodilo na portalu Siol, pozneje pa še na državni RTV Slovenija. Da na državne medije politika ima vpliv, je sicer normalno. So v lasti države, a doslej je veljalo, da ti mediji, ki jih vsi financiramo, vendarle pošteno obveščajo, zagotavljajo pluralnost in niso sredstvo propagande trenutno vladajočih strank. Ta pravila so zdaj vladajoče stranke odpravile in si omenjene medije podredile. Predčasno so zamenjali nadzornike, direktorje ter tudi odgovorne in nižje urednike. Cele skupine novinarjev, ki menda niso dovolj naklonjeni sedanji vladi, so poslali na čakanje. Čemu podobnemu še nismo bili priča, odkar imamo samostojno državo. Gre tudi za veliko mednarodno sramoto države. Tisti, ki so v preteklosti na tujem lažnivo očitali prejšnji vladi, da je šla predaleč z vplivanjem na medije, ki je bilo neprimerljivo manjše, so nam pokazali, kaj je bil v resnici njihov cilj. Šlo je le za to, da bi ubranili svoj nadzor medijev. Podrejenost medijev. 

- V kolikšni meri so taki mediji potem sploh še lahko verodostojni? 
S tovrstnim ravnanjem so politiki osramotili medije in tam zaposlene novinarje, posledica česar je in bo izguba zaupanja. Medije, ki so veljali za javne, so si podredili, da bi si zagotovili reklamo in prednost v kampanjah. To je goljufanje. Spremljamo lahko celo nove oddaje, v mislih imam, denimo, Marcela Štefančiča, novinarja Mladine, ki je pred volitvami na RTV Slovenija javno pozival h goljufanju v prid kandidata Goloba in so mu sedaj to poplačali z novo oddajo. Pa ni edini, ki je bil poplačan. To ni sramota samo za oblast, sramotno je tudi za novinarje, ki so sodelovali in sodelujejo v teh projektih. Še posebej za tiste, ki so službe povrhu že prej verjetno dobili po političnem ključu, ker za delo niti nimajo zahtevane izobrazbe. Veliko novinarjev javnih medijev pa se je še bolj politično aktiviralo in so na volitvah celo zastavili svoja imena za stranke. Za vse se ni najbolje izteklo, če izpostavim samo primer Mojce Šetinc Pašek, ki so jo medtem že izključili iz Svobode, pa čeprav jim je pred volitvami kot novinarka in urednica močno pomagala, da so prišli na oblast. 
Po komentarju družbeno-politične in medijske scene bi se rad dotaknil tudi prihajajočih volitev v evropski parlament. Kaj pričakujete od njih? 
Evropske volitve bodo prvi veliki volilni test vladajočih, ki bo pokazal moč večjih strank dve leti po volitvah v državni zbor. Pričakovati je, da bo udeležba nižja kot na parlamentarnih volitvah. Na evropskih volitvah izbiramo manjše število poslancev, ki bodo sodelovali v Evropskem parlamentu, in ne določamo oblasti v državi. Bodo pa pomemben pokazatelj, kako bi se lahko razpletel pravi spopad, in možne so resne posledice, če kakšna od strank doživi hud polom. Zato smo že priča veliki nervozi in spopadom med vladnimi strankami, zaradi katerih je padel vrh SD. 

- Smo Slovenci Evropski skupnosti še tako naklonjeni kot pred 20 leti, glede na to, da bomo čez dober mesec praznovali 20-letnico vstopa v EU? 
Vedno sem bil velik zagovornik EU in sodelovanja Slovenije v NATU kot obrambni povezavi svobodnih demokratičnih držav. Pomen Evrope je ostal enak, kot je bil v preteklosti. Ideja je sicer doživela hud udarec z izstopom Velike Britanije in mislim, da je bil to velik uspeh za Rusijo in Vladimirja Putina, ki je tudi zaradi tega z večjim pogumom šel v dodatno agresijo in okupacijo Ukrajine, ki se je začela že prej z okupacijo Krima ter še nekaj mejnih področij. A EU, ki je nastala tudi zato, da bi s sodelovanjem največjih evropskih držav preprečili ponovitev vojn v Evropi, ostaja pomemben in velik projekt za vse. Vidimo lahko tudi interes številnih drugih držav, ki si želijo postati del te skupnosti. Tudi umirajo za to idejo, kot vidimo v Ukrajini. Tok migrantov iz drugih delov sveta v EU ostaja velik, kar je lahko povezano s kakšnimi umazanimi interesi destabilizacije, kaže pa tudi, da Evropa ostaja atraktiven del sveta, skupnost svobode in priložnosti, ki ponuja prihodnost.
Ne morem pa seveda mimo težav Evrope, denimo nizke rodnosti. S tem imamo še posebej težave v Sloveniji. Na žalost se trenutna vlada tudi na tem področju ni izkazala. Šla je celo v povsem nasprotno smer kot prejšnja vlada, ki je z uradom za demografijo vsaj zastavila smer, kako nagovarjati ta problem. Ena prvih potez nove vlade je bila ukinitev urada in sedaj se pozornost bolj namenja kampanjam za probleme, ki jih država sploh nima. Priča smo borbi za pravico do splava, ki v Sloveniji ni niti najmanj ogrožena. Tudi če je del državljanov proti splavu in to izražajo, to ne pomeni, da je pravica kratena. V medijih opazujemo tudi kampanje za pravice istospolnih partnerjev, kjer po mojem prav tako nimamo velikih problemov ali vsaj jaz ne vem, da bi kdo koga oviral ali ogrožal zaradi njegove spolne orientiranosti. Politika se veliko ukvarja s stvarmi, ki niso problem, hkrati pa imamo velike realne probleme, na katere pa se požvižgamo. Ob vseh težavah z rodnostjo bi morali biti veseli, da je manj splavov, in še posebej, če bi bilo več otrok. A za to morajo mladi pari – in ne nevladne organizacije vladajočih politikov – imeti denar, stanovanja, delo, vero v prihodnost. Svobodo za imeti otroke, ne le za splav. Tu bi se morala država izkazati in v to investirati. A tega ne vidimo, ne zaznavamo. 

- Omenjali ste privlačnost Evrope, ki pa se nam v Sloveniji z ogromnim povečanjem števila migrantov kaže tudi v negativni luči. Gre za številne nevšečnosti, kazenska dejanja, izgubo varnosti … V kolikšni meri je nezadovoljstvo nad migracijami tudi razlog, da ljudje izgubljajo zaupanje v Evropo ravno zaradi neodločne politike priseljevanja?
Zdaj je to že bolj dilema zaupanja v domače oblasti. Migracije so pojav, ki se mu ni mogoče povsem izogniti. S problemom migracij se soočajo številne države. Kot rečeno, je privlačnost blaginje, demokratičnosti, pravic in svoboščin Evropske unije velika. S tem problemom bi se Slovenija soočala v vsakem primeru, tudi če sploh ne bi bila članica EU. Je pa trenutna vlada, kot na številnih drugih področjih, tudi pri tem na začetku mandata poslala napačna sporočila, ko je razglasila politiko podiranja ograj in odprtih meja, kar je bil signal trgovcem z ljudmi, da svoje posle še bolj usmerijo proti Sloveniji. Posledica je, da je število migrantov danes veliko večje in imamo prenatrpane zapore, ki so polni tihotapcev ljudi. Če kakšnega migranta poskušajo na policiji s sodnimi odločbami vrniti sosednji Hrvaški, pa se nanj naglo priklene podpredsednica parlamenta Nataša Sukič iz Levice, kjer menijo, da je migrante iz daljnih držav nujno varovati pred Hrvaško, kjer jim menda kratijo pravice. Mi si, skratka, naredimo težave povsod, še posebej tam, kjer jih ni. Zaradi vse večjega števila migrantov, ki prihajajo v Slovenijo, svoje meje vse bolj nadzirata Avstrija in Italija, in jih zaradi tega vse več ostaja pri nas. Azilni centri so prenapolnjeni, v okolici se je povečalo število kaznivih dejanj: kraj, poškodovanja lastnine, nasilja, bilo je tudi kar nekaj posilstev in spolnega nasilja, kar pa policija v dnevnih obvestilih ljudem prikriva zaradi ocene, da je težav za oblast manj, če zanje ne izvemo. Vse to, kajti razve pa se vseeno, povzroča pri ljudeh nejevoljo, strah, zaskrbljenost. Problem bo še večji, če bodo migrantske centre preselili na periferijo, kjer se bodo skupnosti še težje soočile s težavami, ki jih to prinese, kot se denimo lahko bogata in dobro organizirana Ljubljana. 

- Recimo da se proti koncu prestaviva iz tega, kaj vse je narobe, v to, kaj bi bilo treba … Na katerih osnovah vi vseeno gledate v prihodnost z nekim optimizmom? 
Trenutno v številnih državah spremljamo vojne, katastrofalen ekonomski položaj, ki je pogosto posledica slabega vladanja v preteklosti, in še vse mogoče krize … Mi vendarle živimo v velikem blagostanju. Imamo sicer težave z vladanjem, kar je tudi posledica naše preteklosti, desetletij diktature, iz katere smo prišli brez prave politične in podjetniške elite, pa tudi tradicije menjav oblasti in neodvisnega tiska. A položaj nikakor ni katastrofalen. Nekaj stvari je zaskrbljujočih – nizka rodnost, velikanska proračunska poraba –, toda to ne pomeni konca sveta. Še vedno smo država sijajnih ljudi, prodornih podjetnikov, odličnih športnikov, pridnih kmetov, predanih zdravnikov, tudi poštenih sodnikov in celo sposobnih politikov … Pred nami bodo nove priložnosti, tudi volilne, ko bomo ljudje lahko pokazali, v katero smer želimo.
Smo v času pomladi, velikonočnih praznikov, ki je še posebej čas upanja, da bo svobode več, ne manj.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 4 (2024), 38-40.