Neža Cerkovnik

Mlada poročna fotografinja v vrtincu poročne industrije

Neža je uspešna mlada podjetnica, ki smo jo na straneh Ognjišča pred leti lahko brali v mladinski kolumni. Uresničila je svojo poslovno idejo, oblikovala svoj stil in postala prepoznavna in zaželena fotografinja porok doma, počasi pa tudi že v tujini.

- Kdaj se je začela tvoja poslovna pot?
Že od nekdaj sem imela v sebi željo iti po takšni poti. Postati kreativna podjetnica je bilo zame nekaj najbolj naravnega. Prve sanje o tem so se začele v srednji šoli, ko sem o vseh možnostih le sanjarila. Proti koncu študija pa sem začela resno razmišljati o kreativni karieri iz fotografije, videa, ilustracije in dizajna. Zame je bil največji preskok ta, da sem začela svoje delo jemati resno. Da sem prešla iz mentalitete: »Jaz tole res rada delam, mogoče mi bo pa kdo kdaj kaj plačal za to. Hah, prosim?« v: »Vem, kakšno vrednost ima moje delo, in ni me strah postaviti cene, ki to odraža. To je lahko moj poklic, moja kariera.« Proti koncu študija in v absolventu se je mnogo mojih hobijev prelevilo v posel, lani pa sem diplomirala.

- Si se osnov podjetništva naučila na fakulteti?
Bom čisto iskrena. Moja fakulteta sicer ima izbirni predmet podjetništvo, ampak se tam nisem naučila skoraj nič. Skoraj vse, kar danes vem o podjetništvu, sem se naučila z interneta, YouTuba, zastonj in plačljivih tečajev. Pa nočem blatiti svojega faksa, ampak je bil iskreno to zame čas zastonj kosila in zavarovanja. Torej v bistvu čas, ko sem lahko poskušala, ustvarjala, gradila in počela stvari, ki jih ljudje, ki že imajo službe, mogoče ne morejo. 

- Posel se je hitro razcvetel, fotografiraš po Evropi, pravkar si se vrnila iz Mehike … 
Vse to drži, se mi pa še vedno zdi, da je še mnogo prostora za rast in napredovanje. Vsaka podjetniška zgodba se začne precej preden odpreš podjetje. Začne se z željo, iskro. Potem pa sledi nešteto poskusov. Ne moreš kar začeti iz nič. V času srednje šole in študija sem se učila, izobraževala, kako deluje podjetništvo. Ob tem pa sem razvijala svojo kreativno pot na področju fotografije, videa, dizajna, pisanja. Skratka, zanimalo me je vse, karkoli je ustvarjalnega. Poskušala sem, se igrala, se učila – in ob vsem tem sem razmišljala, kako bi lahko znanje vključila v svoje delo in mu s tem dodala vrednost. Zdi se mi, da mi je ta pristop precej pomagal pri rasti. Pokusiš; če ne gre, poskusiš še enkrat in še šestkrat. Mogoče pa v sedmo rata! Ne se prestrašiti, če v prvo ne uspe. Moja pot je rezultat neštetih neuspelih in uspelih poskusov. Ogromno je bilo stvari, ki niso delovale. Takrat se prilagodiš, preoblikuješ, začneš znova. Tako imam danes delo, ki me navdihuje in izpolnjuje, ki ustreza mojemu načinu življenja in me res veseli. 

- Kdaj pa si začela s fotografijo?
S fotografijo sem začela že zelo dolgo nazaj. Moj oče je prav tako poročni fotograf. Že od malega sem bila obdana ne samo s profesionalno fotografijo, ampak tudi z res kvalitetnim pristopom do strank, sploh v poročni industriji. Zavedam se, kako velika prednost in res velik blagoslov je, da sem lahko izhajala iz teh izkušenj. Nisem začela iz nič, ampak sem imela vedno mentorja in zgled. Upam si reči, da manj zgled, kar se fotografije tiče, temveč bolj kot kreativni um: kako iz vsake stvari, obraza, vsakega sprehoda lahko narediš nekaj lepega, kako ravnati s strankami in ustvariti zares vrhunsko izkušnjo. 

- Zanimivo je, da si želela nadaljevati družinski posel, družinsko dediščino. Vseeno fotografiraš zelo drugače, samosvoje …
Ja, pozna se, da je vmes bilo dvajset let. :) Trendi so se spremenili, želje in pričakovanja strank tudi. To nikakor ne pomeni, da stvari, ki so bile narejene 20, 30 let nazaj, niso dobre. Sploh pri porokah se mi to zdi res pomembno, saj so na fotografijah tvoji ljudje. In ni pomembno, ali je fotograf uporabil sepia filter, selective color, črno-belo ali moderen stil. Mislim, da bo tako ali tako vse, kar danes delamo, čez 10, 15 let cringe, in to je povsem normalno! Poročne fotografije imajo drugačno, večjo vrednost. So vizualna dediščina vajine družine, h kateri se bosta leto za letom vračala vidva in vajini potomci. Z vsakim letom, ki mine od poroke, te fotografije pomenijo več, ker se spremenijo okoliščine, ljudje, ker se žal od marsikoga poslovimo. Fotografije so edino, kar poleg občutkov in spominov ostane. Morda bosta kdaj pomislila: »Joj, najine poročne fotografije izpred 10 let so res čudne!« Mogoče res niso v skladu s trenutnimi fotografskimi trendi, ampak je pa med njimi tvoja zadnja fotografija z babico, prijateljem, očetom ... Tu trendi povsem izgubijo pomen in začuti se resnična vrednost fotografij. 
Dejstvo je, da sem šla v svojo smer in sem sledila svoji kreativi. Moj posel je ločen od tega, kar je počel in počne moj oče. Ostaja pa osnova, čut za ljudi, in na to gledam s spoštovanjem. 

- Kakšni bi bili tvoji nasveti za izbiro fotografa, ki slika poročni obred v cerkvi?
Ne izbirajta fotografa, izbirajta človeka, ki mu zaupata nalogo, da na zelo pomemben dan (morda najpomembnejši dan v vajinem življenju) cel dan stoji ob vaju. Fotograf je tretji par vajinih oči: to pomeni, da bo videl in lovil trenutke, ki jih vidva morda sploh ne bosta opazila. Fotograf mora pasati v vajin dan. Seveda je pomembno, da vaju fotografovo delo nagovori vizualno, estetsko (kako lovi kadre, kako obdeluje barve …), da vama je všeč končni rezultat. A še bolj kot to je pomembno, da se s fotografom ujameta osebnostno. Pomislita: ta oseba bo z vama preživela cel poročni dan!
Meni se zdi pomembno, da ko nekoga povabiš na svojo poroko, pa naj bo to fotograf, makeup artistka, DJ, cvetličarka, mora biti ta oseba del vajinega dneva, pasati mora v vajine vrednote, v vajino vizijo. Če tega ni ali če se osebnostno ne ujamete, je lahko to najboljši in najbolj profesionalen fotograf na svetu, pa bodo imele vse fotografije grenak priokus, ker bosta vedela, kako sta se v tistem trenutku počutila. Ob pogledu na popolno fotografijo se bosta morda vrnila v neprijeten spomin: »Oh, tu je bilo pa res neprijetno, tole nama ni bilo kul.« Čeprav bodo to vrhunske slike, ki bi lahko bile na naslovnici Voguea.
Zdi se mi pomembno, da je fotograf v skladu z vajinimi vrednotami in vizijo za vajin poročni dan. Če se želita poročiti cerkveno, na vrhu gore ali na drugi strani sveta – poiščita nekoga, ki mu to odgovarja. Izbire je dovolj ;)
Cerkvena poroka, katoliški obred, ima zelo veliko vrednost. Zato izberita nekoga, ki to ceni, razume in pozna. Kot profesionalec v tej industriji po mojem mnenju ni tako pomembno, katere vere si, lahko fotografiraš poroko katerekoli religije … Profesionalni pristop in osnovni bonton je tisto kar je pomembno. Naloga vsakega profesionalca je, da če nečesa ne pozna, vpraša, se nauči, ugotovi, kako obred poteka, kje lahko stoji, se pogovori z duhovnikom, kaj se sme, česa ne … Če te osnove ni, se zgodi, da fotografi pridejo v kratkih hlačah, kratkih polo majčkah in skačejo okrog oltarja. To lahko prizadene par in celo skupnost, ki je tam. Fotograf mora biti spoštljiv človek in se mora zavedati, da vstopa v svet prostor (ne glede na to, za katero religijo gre).

- Tudi ti si poročena. Kako sta izbrala svojega poročnega fotografa?
To je prvo vprašanje, ki mi ga ljudje zastavijo, ko povem, da sem poročna fotografinja, in vidijo moj prstan. Po navadi presenetim z odgovorom, da je to vlogo prevzela zelo dobra prijateljica, čudovita ženska in fotografinja Tina Zevnik. Najpomembnejše nama je bilo, da je najina prijateljica in da je razumela, kaj želiva, ter da je pasala med najine ljudi. Z največjim veseljem sva jo povabila na poroko, imela je zelo profesionalen pristop. Ni bila samo nekdo, ki pride slikat, ampak je aktivno soustvarjala spomine.
Snemala naju je pa Alena Milkovič, Fragments Collection. Moj vzor je, odkar pomnim. Njeno delo me res globoko nagovarja, ker poudarja čustva in zgodbo. Zares je mojstrica!

- Vrata v tujino si si odprla sama. Pula, Lyon, Toskana, Marakeš, Cancun … To so lokacije, kjer si fotografirala v zadnjem letu. Kako ti je uspelo?
Pomembno se mi zdi poudariti, da je uspeh zelo relativna in subjektivna stvar. Ko nekaj vidimo na Instagramu, smo navdušeni in si v glavi ustvarimo zgodbo. Realnost pa je velikokrat drugačna. Ne vidimo težke strani, truda in garanja, vloženega v ozadju. Zase bi rekla, da se še nisem zares prebila na tuji trg, ampak sem trenutno še na začetku te poti, v povojih, in stopam v čevlje velikih ljudi, ki so po tej poti hodili pred mano. 
Velikanski privilegij je življenje v Evropi: usedeš se v avto in si v nekaj urah v Franciji, Italiji, Španiji. Zdi se mi, da je začeti veliko lažje, kot je videti. Obenem pa je pomembno omeniti, da so poroke v tujini veliko napornejše, pričakovanja parov so veliko višja, kultura in mentaliteta sta drugačni. Meni je v res veliko veselje fotografirati poroke, ki so drugačne. V bistvu je to povsod eno veliko in iskreno praznovanje ljubezni.
Na katerem koli koncu sveta sem, lovim čustva. V domači župniji ali pa v Marakešu. Moj pristop je vedno enak – osredotočena sem na ljudi, njihove iskrene zgodbe in čustva. Imam privilegij, da lahko pripovedujem njihove zgodbe. 

- Kako pa so te pari iz tujine našli? 
Instagram je zelo pripomogel, da sem začela to pot.

- Kako se z možem usklajujeta, ali veliko potujeta tudi skupaj?
Včasih kakšen projekt združiva z osebnim potovanjem in greva skupaj, sicer pa grem večinoma na pot sama.

- Uživaš v vsem, kar širi tvojo ustvarjalnost. Poroke so tako pravljične, ti pa si za temo svoje prve slikanice, izbrala minljivost, umiranje … Zakaj?
Ugotovila sem, da je v slovenski literaturi premalo takšnih del. Prihajamo generacije, ki si želimo odpirati težke teme, ker ne želimo, da stvari ostanejo tabu. Zdi se mi res pomembno, da govorimo o smrti. Ob eni od izgub v svojem življenju sem pomislila, kako otroci čustvujejo ob smrti, kako se soočajo z izgubo, kako žalujejo.
Zato sem si zadala izziv, da napišem, ilustriram in izdam svojo slikanico z naslovom Kje je dedek?. To je bil zelo zahteven, dolgotrajen proces, saj sem se vse naučila in naredila sama. Ampak obenem tudi res nagrajujoč in lep proces. In v res velikansko veselje mi je videti svoje delo na knjižnih policah in v dnevnih sobah mnogih družin.

- Ustvarjalnost v vseh oblikah ti predstavlja izziv. Kateri konkretno pa bo naslednji?
Ustvarjalnost je eno veliko darilo, ki ga uporabljam kot mišico. Treniram in oblikujem raznovrstne načine izražanja. Zdi se mi res lepo, da lahko z nečim, kar naredim, čisto malo spremenim svet, koga nagovorim … S fotografijo, videom in ilustracijo se trudim v prostem času ukvarjati na drugačen način. Bolj po svoje in zase. Zadnje čase me zelo navdihuje video, zato se spogledujem z YouTubom in krajšimi kreativnimi filmi.

M. Pezdir Kofol, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2024), 38-40.