Valter Birsa

“Junija se bomo veselili dobrih rezultatov reprezentance”

Valter Birsa gotovo spada med najboljše slovenske nogometaše. Igral je v različnih evropskih ligah in bil zelo pomemben člen reprezentance, ki je pred 14 leti igrala na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki. Kariero je zaključil leta 2021, od takrat pa ga lahko spremljamo tudi na televizijskih ekranih v vlogi strokovnega komentatorja nogometnih tekem.
In prav zaradi zelo nogometno obarvanega junija, ko bomo na začetku meseca najprej dobili zmagovalca v Ligi prvakov, nato pa že čez dobra dva tedna spremljali prvo tekmo Slovenije na evropskem nogometnem prvenstvu, smo ga povabili na pogovor.

- Velika zmaga in uvrstitev na evropsko nogometno prvenstvo se je zgodila na tisti novembrski ponedeljek. Ne morem mimo vprašanja: kako ste vi doživeli ta dan in predvsem, kje ste spremljali tekmo?
Bil sem na tej odločilni tekmi, kamor sem peljal tudi svoje otroke. Vedel sem, da gre za pomemben trenutek, ne samo z nogometnega vidika. Nogomet je vseeno še vedno najbolj priljubljena igra, zato so uspehi na ravni nogometa toliko vredni in jih je treba ceniti. To so tudi trenutki, ko se lahko uči otroke, kaj pomeni biti pripaden, kaj pomeni navijati in se veseliti ob uspehih naše male države.
Za dosego vrhunskega nivoja je ob dobri uigranosti treba imeti predvsem stalnost. Ravno stalnost je na reprezentančnem nivoju težje doseči kot v klubih, saj nogometaši preživijo v reprezentanci bistveno manj časa in je manj časa za uigravanje. Že v prejšnjem ciklu kvalifikacij smo imeli kar nekaj dobrih tekem, kjer se je pokazalo, da lahko igramo z vsemi reprezentancami. Vendar je bilo zelo veliko nihanj – dobri, navdihujoči tekmi je sledila podpovprečna ali precej slaba. V tem ciklusu pa so to odpravili in vse tekme odigrali z zelo dobrim pristopom in kakovostjo, zato tudi rezultati niso izostali.

- Slovenska nogometna reprezentanca je zdaj pred tem, da začne priprave na prve tekme v Nemčiji. Pred 14 leti ste tudi vi bili v podobnem položaju, ko ste se v tem obdobju začeli pripravljati na nastop na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Kako ste doživljali to dogajanje?
Glede na to, da je igranje na evropskem ali svetovnem prvenstvu res redka priložnost, je v igralcih kljub dolgi klubski sezoni nekakšna pozitivna vznemirjenost in komaj čakaš, da se začne dogajati.
Od prvega trenutka priprav je bilo čutiti zelo veliko pozitivne energije. Nasmejani igralci, veliko pripravljenosti za delo, za to reprezentančno akcijo, vse je bilo napolnjeno z nekim optimizmom. Vsak trening, vsako druženje, še vsaka kava – vse je bilo nabito s to pozitivno energijo, voljo, pripravljenostjo.
Če primerjam našo takratno reprezentanco z današnjo, je kar nekaj vzporednic – tudi mi smo imeli pred uvrstitvijo na svetovno prvenstvo v Južno Afriko kar nekaj nihanj, ampak smo potem res čutili, kako smo napredovali in igrali zelo dober nogomet, kar nam je dalo vso tisto samozavest.

- Kako bi opisali ta čas priprav? Na čem se dela, kaj se trenira, uigrava? Kako pomembno je za nogometaše to pripravljalno obdobje?
V tisti fazi trenažni del ni več toliko namenjen osnovam, ampak bolj taktičnim pripravam na nasprotnike, proti katerim na prvenstvu igraš v skupinskem delu.
Mi smo na zbor pred svetovnim prvenstvom prišli po dolgi sezoni; pri igralcih je kljub vsej energiji prisotna utrujenost, zato je treba pametno razporediti čas, ki bo namenjen počitku in regeneraciji, ter hkrati držati pripravljenost v dobrem ritmu.
V tem času je najpomembnejše, da se med vsemi igralci išče podrobnosti, ki prispevajo k temu, da bo v okviru svoje vloge vsak dal največ. Ob vsej energiji in pozitivnem naboju je treba tudi poskrbeti, da se vsak zaveda svoje vloge, da je prisotna tudi resnost in odgovornost do trenutka, ki mu bomo priča. Vedeti je treba, kakšna je hierarhija, kakšne vloge je kdo odigral v kvalifikacijskem ciklu, v kakšni formi je kdo, da se potem ob prihodu na prizorišče osredotočiš res samo na nogometno igro in taktiko.

- Selektor Kek je zelo zanimiv sogovornik, ki zna odlično artikulirati in povedati stvari. Že prej sem omenil tudi kemijo v reprezentanci; v kolikšni meri jo dobesedno mora soustvariti tudi selektor in kaj igralci želite in pričakujete od njega?
Na področju odnosa med selektorjem in igralcem se veliko naredi že ob prvem vpoklicu v reprezentanco. Skozi treninge in pogovore dobi igralec informacije, kaj si selektor želi, kaj pričakuje, kakšne zamisli ima. Na prvih treningih se potem hitro pokaže, kaj od določenega igralca lahko dobi in česa ne. To obdobje lahko traja tudi pol leta; takrat se že jasno vidi, kaj in koliko igralec prispeva, kako se vklopi v selektorjevo zamisel na igrišču in kako v samo ekipo tudi izven igrišča.
Ko smo se mi odpravljali na svetovno prvenstvo, je bil Matjaž Kek z nami že nekaj let in je bil koncept vsem igralcem zelo jasen, tako da neznank ni bilo. Selektor je tudi vedel, kdaj potrebujemo kakšen trening več, kakšno sprostitev več.
Dobra plat manjših reprezentanc je, da ko si kar nekaj časa skupaj, ko dosežeš uvrstitev na najvišja prvenstva, se bistveno manj ukvarjaš s kadrom, ampak res iščeš odločilne malenkosti in hkrati optimiziraš tisto, kar se je tako ali tako že skozi čas pokazalo, da dobro deluje.
Zato bi lahko rekel, da so te priprave pred prvenstvom ene najbolj enostavnih stvari, ker vsi že vse vedo – igralci, strokovni štab, fizioterapevti … Ve se, kako se je treba obnašati, kako sodelovati, in se res lahko osredotočiš na to dobro voljo in na svojo vlogo, da jo odigraš po najboljših močeh.

- V svoji poklicni nogometni karieri ste sodelovali z različnimi trenerji. Kako bi opisali selektorja Matjaža Keka v primerjavi z drugimi trenerji?
Večina trenerjev – tudi ti, s katerimi sem imel priložnost sodelovati – je zgovornih. Mislim, da je selektor Matjaž Kek, ki je prej delal tudi na področju komuniciranja, to znanje dobro izkoristil za trenersko delo. Njegova dobra točka je, da zna stvari povedati in razložiti, kaj pričakuje, kakšna je strategija. Res je, da je trenerjev način govora zelo pomemben. Hkrati pa je res tudi, da ko prideš na ta nivo nogometa, ko si dnevno vključen v delo s trenerji najmočnejših lig na svetu, ti je zelo veliko stvari že jasnih. Dejal bi celo, da trenerji, ki imajo slab in neučinkovit način izražanja in dialoga z igralci, verjetno zelo težko uspejo v trenerskem poslu.
Ob tem ne gre pozabiti tudi vseh Matjaževih sodelavcev – že takrat, leta 2010, in tudi sedaj ima izjemen strokovni štab, ki tudi zelo dobro vstopa v odnos z igralci, kar je velikega pomena.

- V drugi polovici junija bo šlo zares. Kaj lahko po vaši oceni Slovenija realno doseže v skupinskem delu, ko se bo srečala z Dansko, Srbijo in Anglijo?
Bolj kot sem se pomikal proti koncu svoje aktivne igralske kariere, bolj sem videl, kako so vsa ta pričakovanja pretirana in so namenjena predvsem medijem, ki lahko špekulirajo in držijo navijače v pričakovanju. Hkrati sem se naučil umikati pričakovanjem. Govoriti o pričakovanjih navsezadnje ne služi ničemur.
Po tem, kar smo videli na zadnjih tekmah, pa se mi zdi, da bomo priča organizirani igri Slovenije, ki bo vedela, kaj na igrišču dela; verjamem, da lahko z vsemi tremi reprezentancami dobro igrajo in se enakovredno kosajo. Pomembna bo dnevna forma vseh igralcev pa tudi nepoškodovanost glavnih igralcev. Igralcem bo glede same igre vse poznano, zato bo treba odigrati čim bolj sproščeno; reprezentantom želim, da bi uživali v tem, kar so dosegli že do udaj.
Če bodo to udejanjili in igrali brez strahu, se bomo gotovo skupaj z njimi veselili dobrih rezultatov.

- V poklicnem nogometu ste preživeli 16 let, če prištejemo mladinska in kadetska leta, pa še veliko več. Že večkrat ste se izkazali tudi kot analitični strokovni komentator – kako vam ustreza ta vloga?
Pri profesinalnem nivoju igranja nogometa se med kariero srečaš z različnimi načini preučevanja tekem, razlagajo ti različne taktične ideje, naučiš se spremljati igro na drugačen način. Vse to se seveda nekje pozna.
Hkrati pri sebi opažam, da sem z leti postal pozornejši na detajle, in če bi v mladih letih odreagiral precej impulzivno, na hitro, zdaj več časa namenim preučevanju, kako in zakaj je prišlo do neke situacije; je pa tudi res, da se z razdalje, ko si ob igrišču, vidi več stvari kot takrat, ko si vključen v igro.
Glede nastopanja na televiziji pa: saj se celotno kariero ukvarjaš tudi z nastopanjem. Če se kot posameznik dobro znajdeš pred kamero, steče veliko lažje. Tudi treme ob komentiranju in analiziranju je potem veliko manj.

- Med prenosi tekem Lige prvakov ste večkrat predstavili analitične vpoglede. Z vidika analitične ocene razvoja nogometa – v kolikšni meri se je spremenil v zadnjih desetletjih?
V tem času je nogomet ogromno napredoval. Postal je veliko hitrejši, skoraj prehiter. V mislih imam to, kako hitro žoga potuje med igralci in menjava položaj na igrišču, kako hitro igralci razmišljajo, vidijo situacije – gre za izjemne sposobnosti.
Drugi velik napredek je v analizi nasprotnih ekip. Za vsako ekipo je opravljenih nešteto ur analiz in med ekipami ni več neznank.
Vrhunski igralci morajo biti izjemni talenti na več področjih. Če si bil pred desetletji izjemen v eni prvini in si veljal za vrhunskega, je danes treba biti vsestransko izjemen in se to razume kot standard. Do tega pripelje tudi dejstvo, da otroci namenijo treningom veliko več časa kot pred dvema desetletjema. To opažam tudi pri mojih fantih tukaj v Ajdovščini, kar vidim kot pozitivno: da svoj prosti čas preživljajo zunaj, v gibanju, in ne samo pred zasloni.
Velik korak naprej se je zgodil v razumevanju pomena prehrane in regeneracije – tudi o teh stvareh na začetku kariere nisem veliko vedel in se ni veliko govorilo, danes pa so redni del trenažnega procesa.

- Med novicami se je dalo zaslediti, da ste se udeležili tudi že usposabljanja trenerjev za pridobitev B-licence trenerja UEFE. Se v prihodnosti vidite v trenerskem poklicu?
Delo trenerja sem najprej vzel kot poskus in izziv, če je to tudi zame. Želel sem videti, kako se dela v mladinskem nogometu in če sem lahko v pomoč. Pri mladih igralcih je tako, da kdor nima toliko fizičnih sposobnosti, mora to nadoknaditi z nogometno inteligenco. Na tem področju lahko mlademu nogometašu damo zelo veliko znanja in dobre popotnice.
Da bi se lahko resneje vključil v to delo, sem seveda vstopil v procese pridobivanja posameznih trenerskih licenc. Se pa v tem delu prav zares še ne vidim, ker si trenutno želim biti na voljo družini in se še nisem pripravljen povsem posvetiti trenerskemu delu. Bom pa sodeloval vsaj s kakšno stransko vlogo v regijskem nogometu.

Kaj vam pomeni kariera?
Kariera je iskanje svojega interesa in napredovanje v tem interesu. Ni vsak za podjetništvo, ni vsak za šport, ni vsak za učitelja ali kaj drugega. Vendar je pomembno, da vsak doseže zadovoljstvo v tem, za kar si je prizadeval in za kar se je trudil. Nekaterim uspe boljše, drugim malce slabše. Vendar ni pomemben samo uspeh, ampak res to zadovoljstvo, da si se lahko razvijal v neki smeri, se izpopolnjeval, napredoval.
V življenju so obdobja, ko je na prvem mestu kariera, in tista, ko mora biti na prvem mestu kaj drugega. V času, v katerem živimo, pa na žalost prevečkrat šteje samo kariera.

Kaj vam pomeni družina?
Družina je smisel življenja. Kot otrok je seveda še ne doživljaš na tak način, kasneje pa se to spremeni. V vlogi starša se zdaj trudim, da kot družina rastemo, in mi je lepo spremljati otroke v njihovem napredovanju. Družina je res velik smisel. Če imaš trdno in dobro družino, če imaš vrednote, potem imaš dobre temelje. Za družino si je treba vsak dan vzeti čas in mora biti na prvem mestu, sploh ko so otroci še manjši. Težko si predstavljam življenje brez otrok, brez naših skupnih obrokov za domačo mizo, brez pogovorov z ženo … To so osnove, za katere se je vredno truditi in jih dati na prvo mesto. Hvaležen sem svoji ženi, da je tudi skoraj od vsega začetka šla z mano v tujino.

Kaj vam pomeni vera?
Vero dojemam kot nekaj, kar je v mojem zaledju. Vera je moč in ravno zaradi vere si boljša oseba. Iz svojega odraščanja sem seveda vero doživljal tudi kot verouk in prejemanje zakramentov v krščanstvu. Bi pa v povezavi s tem omenil knjigo Koliba, kjer je dobro prikazano, kako kristjani prevečkrat mislimo, da je vera samo hoditi k maši in se opravičiti za grehe. Vera je tudi zato, da si prizadevaš za nekaj boljšega, da tako tudi ravnaš. Da delaš dobra dela, da si pošten, da ta nauk živiš. In za to se tudi sam trudim.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2024), 38-40.