Zavedamo se, da gre za poslanstvo! - 30 let Radia Ognjišče

Tadej Sadar, odgovorni urednik Radia Ognjišče

Smo v času, ko smo vsi, ki smo vključeni v delo pod okriljem Ognjišča, zelo praznično in jubilejno razpoloženi. Revija Ognjišče se bliža svojemu 60. letu izhajanja, Radio Ognjišče praznuje 30-letnico. O delu in razvoju radia, programu in digitalnih izzivih smo se pogovarjali s Tadejem Sadarjem, ki je na radiu prisoten vse od njegovih začetkov, od leta 2016 v vlogi odgovornega urednika.

- Radio Ognjišče sooblikuješ vse od njegovega začetka, zadnjih osem let tudi s položaja odgovornega urednika. Kako gledaš na razvoj radia v tem času in katere korake je bilo treba narediti, da ste ostali blizu poslušalcem?
Sam nisem pristaš velikih, revolucionarnih sprememb. Najbolje je, da se stvari odvijajo postopoma, tudi v duhu demokracije. Tako kot smo se vsi od leta 1994 naprej sproti učili, kaj pomeni oblikovati radijski program, tako sem se tudi sam učil urednikovanja – postopoma, z majhnimi koraki in s pomočjo sodelavcev.
Konkretno lahko rečem, da sem kmalu po nastopu funkcije uvedel redne sestanke voditeljev in urednikov, tako da želim skupaj z drugimi kolegi oblikovati smer radijskega programa. To se je izkazalo za zelo pozitivno, saj načrtujemo delo ne več samo tedensko, ampak za daljše časovno obdobje, čeprav smo radijci bili navajeni delati od ene oddaje do druge.
V tem času je bilo veliko sprememb, za katere lahko rečem, da so se vse zgodile zelo naravno in so bile vpeljane z majhnimi koraki. Ena takih sprememb je bila tudi uvedba prenosa dnevne svete maše. Nismo kar takoj šli na celoletno prenašanje svetih maš, ampak smo začeli po delih, najprej z adventnim časom. Tak postopni način je dovoljeval, da smo spremljali odziv, lahko bolj premišljeno načrtovali, kakšno stvar tudi še dopolnili. In poslušanost svete maše je res velika, kar nas zelo veseli.

- Z omembo začetka prenosa maš že prehajaš od organizacijskih sprememb na programske spremembe. Je bilo slednjih več kot organizacijskih sprememb v ozadju?
Obojega je bilo približno enako, navsezadnje spremembe pri organizaciji ali razporejanju dela prinesejo spremembe tudi v samem etru. Gotovo imamo na sporedu oddaje, ki jih lahko desetletje ali več vodi ena oseba in se pri poslušalcih to zelo prime; so pa seveda oddaje, kjer smo voditelje tudi že menjavali.
Pri spremembah mi vedno odzvanja primer nekega časopisa, ki je propadel zaradi spremembe formata časopisa. To me je zelo spremljalo skozi ta čas. Želim upoštevati vso zgodovino medija in hkrati poslušalstva, zato res nisem želel nekih prehitrih in revolucionarnih sprememb. V ospredju mora biti spoštovanje do vsega, kar je že bilo narejeno, kar ti sporočajo sodelavci, kar poslušalci, in potem se določene spremembe zgodijo zelo organsko.

- Ko ravno omenjaš odziv poslušalcev, me zanima, kako krmariti oblikovanje programa med željami uredništva in voditeljev na eni strani in željami poslušalcev na drugi strani.
Gre za težko in večplastno vprašanje. Radio je medij, ki se ga precej posluša v živo, in poslušalci lahko imajo zelo binarni odnos do njega – če jim je program všeč, ga poslušajo, če ne, ga ugasnejo. Pri tiskanem mediju je lahko bralcu kakšna vsebina manj zanimiva, pa obrne stran in nadaljuje z branjem – pri radiu to ni mogoče, ker se poslušalec od radia enostavno odklopi.
Drugi vidik konkretno našega radia je, da imamo status nepridobitnega radijskega programa posebnega pomena, in kot taki moramo upoštevati določene smernice pri oblikovanju programa. To pomeni, da moramo imeti sedem različnih žanrskih oddaj v dnevu. Že zato, da zadostimo temu, je treba pripravljati zelo različne oddaje, in to v času, ko se že specializirane radijske postaje še bolj specializirajo, mi pa moramo biti žanrsko zelo široki. Je pa rezultat našega širokega pristopa k vsebini tudi to, da kolikor se le da uspemo zadostiti zelo širokemu spektru poslušalcev. Da po eni strani poslušalcem damo vse to, kar moramo dati, in še vse ostalo, kar si tudi želimo dati, posredovati.
Izpostavim lahko, da se občasno pojavljajo spodbude, da bi v radijskem programu bilo še več molitve … Pogosto odgovarjam na način, da tudi v župnijah, kjer je usmerjenost v dosti večji meri na področje duhovnega, ni samo molitvenih vsebin. Poskušam odgovarjati tudi z mislijo sv. Benedikta, ki je govoril: Moli in delaj!
Potem si en del poslušalcev želi več politike, drugi manj. Kot urednik želim gojiti zdrav dialog in spoštovanje. Ne gre za princip, da bi kaj zamolčali, ampak se precej ukvarjamo s tem, na kakšen način nekaj povemo. Enako velja za vsebine, ki so vezane na našo polpreteklo zgodovino. Tukaj dr. Jože Možina, dr. Mitja Ferenc in dr. Jože Dežman vsi trije prinašajo ravno to, o čemer govorim: da o teh temah govorijo z velikim spoštovanjem, čeprav govorijo o groznem delu naše zgodovine, ki je naredil kup krivic. Treba je torej najti tak način poslušanja in sporočanja, da bomo lahko prišli skupaj. Sicer se pa gotovo ne izogibamo kakšnih tematik, da ne bi koga prizadeli, po drugi strani pa ne bi radi z določeno retoriko radi metali kamnov ... Gre za ravnovesje in nivo kulture dialoga. Želim si, da bi nekatere tematike odpirali tudi drugi mediji, pa ne zaradi neke puhlice o uravnovešenosti poročanja, ampak iz pravice do sobivanja in različnih mnenj. In tukaj se mi zavedamo, da je kakšne vsebine treba odpirati, jih podpreti.

- Zaradi razvoja tehnologije in splošne digitalizacije je tudi radijski program doživel marsikatero spremembo. Katere spremembe v radijski industriji so te najbolj navdušile?
Ob 30-letnici smo seveda veliko gledali na naše začetke in na tehnične korake, ki smo jih naredili v vsem tem času. Treba se je zavedati, da smo z našim radiem začeli v času, ko ni bilo interneta, brskalnika Google, po faksu smo dobivali podatke o temperaturi, glasbo smo vrteli z zgoščenk, nekaj pa tudi s plošč.
Bliskovit razvoj računalništva je potem seveda omogočil, da smo tudi na našem radiu posodabljali opremo in šli v korak s tehnologijo. Povsem tehnično gledano: če ne bi doživeli takšnih tehničnih možnosti, kot jih poznamo in imamo sedaj, recimo ne bi mogli prenašati dnevnih svetih maš na način, kot to lahko delamo danes. Naš tehnik se lahko danes iz radijskih prostorov poveže z mešalno mizo v župniji, iz katere je prenos svete maše, ter upravlja prenos na daljavo.
Ves tehnični napredek prinaša tudi nove izzive. Ker tehnika omogoča, da ljudje mnoge servisne podatke dobivajo neposredno na svoje telefone, se izgublja interes za tovrstne informacije in podatke na radiu. Na tak način tehnika vpliva na nekatere dele naše vsebine in programa.

- Kako se kot Radio Ognjišče spopadate s konkurenco v digitalnem prostoru govornih in video vsebin? Čedalje več posameznikov ustvarja v okviru podkastov, veliko je objavljanja na družbenih omrežjih – to sploh jemljete kot konkurenco?
Ljudje smo čedalje bolj navajeni, da medijske vsebine spremljamo na zahtevo, ne več v živo, ko so na programu. To velja tako za televizijo kot tudi za radio. Mnogi recimo ne poslušajo več oddaje Za življenje v soboto ob 11. uri dopoldne, saj si takrat vzamejo čas za opravila, izlet, sprehod – si pa potem preko podkasta predvajajo to oddajo zvečer ali kakšen dan kasneje.
Pred kratkim smo imeli zanimiv posvet o položaju in razvoju radijskih postaj, kjer se je dalo razbrati, da povsem konkretnega odgovora o tem, kam bo šel razvoj radia, ni. Če sam ugibam in napovedujem, se bo srednjeročno položaj medijev slabšal. Tudi zaradi prihoda umetne inteligence in različnih pametnih naprav, ki bodo nekako prevzele nadzor nad vsem, kaj bo skozi dan napolnjevalo – če gledam s strani radia – naš zvočni prostor. Po svetu se v hiše in stanovanja že vpeljujejo različni pametni zvočniki, ki bodo delovali kot osrednji hišni sogovornik in bodo postali del družine. S pomočjo umetne inteligence, ki že danes pozna naše navade, našo uporabo digitalnega prostora, bo tak zvočnik s prijetnim, toplim človeškim glasom upravljal komunikacijo z nami in nam bo tudi predvajal vsebine, za katere bo mislil, da so nam po vzorcu naše uporabe všeč. Nekaterim uporabnikom bo to zelo blizu, saj bo taka naprava preganjala osamljenost, a hkrati se moramo vseeno zavedati, da bo šlo za robota.
Gledano z vidika Slovenije in konkurence je pa tako, da je svet globalen, da se lahko posluša na tisoče podkastov iz celega sveta, vsebin je ogromno, prevodi iz tujih jezikov se odvijajo skoraj neposredno, tako da je bazen, iz katerega lahko zajemajo poslušalci, res ogromen. Našo prednost vidim v dosedanjem zelo pomembnem delu, ko ohranjamo in iščemo stik s poslušalci. Če bo tehnično gledano vse, kar prihaja, pod upravljanjem umetne inteligence, bomo po nekem času spoznali, da je vse to generično, umetno, lahko tudi odtujeno in nerealno; zato bomo tudi toliko bolj iskali in cenili pristne vsebine, ki nam bodo bolj človeške, domače.

- Pred osmimi leti je bilo med vašimi izzivi zaznati željo po pomlajevanju celotne ekipe. V radijskem etru, na romanjih in počitnicah, tudi na zadnjem gala koncertu pred tednom dni se je videlo, koliko mladih obrazov je v tem času dobilo priložnost in dejansko pomladilo uredništvo. Kako zahteven je bil ta proces in kako danes gledaš na kondicijo sodelavcev na radiu?
Drži, poslušalci so gotovo v zadnjih letih in mesecih slišali kar nekaj novih, mladih glasov in veseli smo teh nadobudnih sodelavcev, ki so se nam pridružili. Spet poudarjam, da so se prihodi mladih kadrov zgodili spontano, pa hkrati tudi ne. Vedno ob tem rečem, da se je Sveti Duh pripeljal mimo ravno pravi čas. Razumem in dojemam namreč, da so nam pravi ljudje bili poslani ob pravem času. Pri nas so naredili prve radijske korake, se vpeljali, z nami rasli in postali res pravi člen naše ekipe. Veseli smo teh mladih sodelavcev, saj so s srcem in dušo zraven, in tako tudi z večjim zaupanjem postopoma prepuščamo stvari mladim.
Tudi mi na začetku svojih radijskih korakov nismo prišli z vsem znanjem – kot tudi nismo prišli zraven samo zato, ker smo iskali službo, ampak se je vedelo, da gre za poslanstvo, saj smo se zavedali, da delamo nekaj za Kristusa, za Cerkev, za Slovenijo ...

- »Le kaj bi bilo, če ne bi imeli Radia Ognjišče …« je ena od mnogokrat izrečenih misli med poslušalci, tudi na zadnjem gala koncertu se je to večkrat slišalo med obiskovalci.
Najboljši in edini pravilen odgovor na to je pravzaprav nazaj postavljeno vprašanje – kaj bi bilo, če ne bi bilo očeta Franca Boleta, ki je pred 60 leti začel z revijo Ognjišče in imel pogum, modrost in uvid, da je pred 30 leti začel tudi z Radiem Ognjišče. Njegovo delo na področju medijev je v Sloveniji gotovo oralo ledino, dalo obilne sadove in marsikaj dobrega je iz tega zraslo. Zahvala gre njemu in na nas je, da to delo zelo odgovorno peljemo naprej.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2024), 38-40.