Milan Knep: “V tistih srečnih letih smo bili priče novih binkošti”

Nedelja, 7. marec 1965, je bila za Cerkev na Slovenskem velik dan. Na to nedeljo se je po cerkvah v Sloveniji začelo maševati v slovenskem jeziku. Bogoslužna konstitucija Drugega vatikanskega koncila o svetem bogoslužju, ki je bila objavljena 4. decembra 1964 kot prvi dokument drugega vatikanskega koncila, je poleg splošne prenove bogoslužja prinesla tudi novost, da se je za mašno daritev začel uporabljati domači, v našem primeru slovenski jezik.
Po 60 letih, odkar živimo z omenjeno spremembo, se nam zdi to danes povsem samoumevno. Kako pa je bilo takrat in kako danes gledati na mašo v domačem jeziku, smo se pogovarjali z Milanom Knepom, tajnikom Škofijskega katehetskega urada, ki je kot ministrant imel priložnost tudi od blizu spremljati mašo v latinskem jeziku.

- Kakšni so vaši spomini na čas, ko so se maše obhajale v latinskem jeziku?
Po zaslugi zavzete in izobražene stare mame sem bil skoraj gotovo edini ministrant v župniji, ki je na pamet znal vse latinske mašne odgovore. Seveda jih nisem niti malo razumel. Tudi verniki ne, zato so najbolj pobožni med mašo molili rožni venec, drugi pa so opazovali kipe in slike, kašljali, otroci pa so se predvsem dolgočasili in čakali, da jo čim prej popihajo na prosto. Naučeni smo bili, naj se duhovno zresnimo zlasti pri spremenjenju in povzdigovanju ter tu in tam med sv. mašo naredimo še kak pobožen vzdih, seveda v veri, da nam bo Bog pomagal prenašati tegobe življenja. Dekleta pa so verjetno prosila Marijo ali kakega svetnika, naj jim pomaga najti pravega ženina.

- Glede na povedano so ljudje pomanjkljivo poznali vsebino liturgije. So jo dojemali kot nekaj, kar se izvrši po duhovniku, mimo njih?
Ljudje so imeli preprosto vero, predvsem naravno religioznost, kot je strah božji – v tesnobni zaskrbljenosti, da jih lahko Bog za njihove grehe kaznuje. Kajti – kot so nas takrat učili – Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. Če grešiš, te Bog prej ali slej dohiti s kaznijo. Zato še danes govorimo o odpustkih pod vidikom odpuščanja časnih in večnih kazni, kar je seveda teološka zmota, kajti kazen je sekularni pojem, ne odrešenjski.
Naravna religioznost je še zmeraj globoko zasidrana v zavesti vernih in nevernih. V oznanjevanju se premalo zavedamo, da imajo tudi neverujoči naravno religioznost. Bojijo se, da bi se jim neka nedoločena naravna sila, nek bog, kakršen koli že, lahko maščeval za zlo, ki ga naredijo. Krščanstvo pa ni naravna religioznost, ne temelji na strahu pred vsemogočnim Bogom, marveč v zaupanju, da nas Bog ljubi in nam pomaga. Tega pa ne vemo po naravi, po naravnih občutkih in umskem dojemanju, marveč po razodetju. Šele razodetje v Kristusu nam je pokazalo, da Bog ni del kozmosa, del narave, ampak je stvarnik vesolja, onstran vsega bivajočega, od koder sestopa k nam kot Odrešenik, kot tisti, ki ne prihaja, da nas sodi, ampak ljubi. A do take odrešenjske vere je težko priti. V tej nevednosti se kristjani danes ne razlikujemo od vernikov pred koncilom. Uvajanje v vero, da v nas deluje Božja milost, je osrednje poslanstvo Cerkve danes. Drugi vatikanski koncil je pravni pogled na Cerkev, razumevanje Cerkve kot popolne pravne družbe, spremenil s ponovnim odkritjem, da smo Kristusovo skrivnostno telo.

- Kaj bi lahko povedali o pripravah duhovnikov na maševanje v latinskem jeziku?
Ker imam živo izkustvo predkoncilske Cerkve, mi niti v sanjah ne pride na misel, da bi se vrnil k latinščini. Ljudje ne razumejo, da latinščina nima absolutno nobene notranje zveze z oznanjevanjem evangelija. Latinščina je bila po letu 800, ko je Karel Veliki po zmagi nad Langobardi (leta 774), Avari (leta 796) in drugimi ljudstvi, ki niso sprejela krščanstva, s pomočjo britanskega meniha in učenjaka Alkuina in s podporo papežev zasnoval združeno Evropo na temelju enotnega kulturnega modela, zgolj lingua franca, vseevropski povezovalni jezik, ki ni bil v službi Cerkve, ampak v vlogi obvladovanja srednjeveških političnih tvorb: kraljevin, kneževin, grofij ... In ker je bila Cerkev po Konstantinu, torej po letu 313, pa vse do poraza Habsburžanov leta 1918 podrejena svetnim vladarjem, nekaj časa tudi obratno, je latinščino enostavno morala prevzeti. Latinščina je bila tisoč let instrumentalizirana za politične cilje in zato neposredna ovira za oznanjevanje evangelija.

- Ali so bile želje, težnje po večji veljavi slovenskega jezika prisotne tudi že pred obdobjem drugega vatikanskega koncila?
Vsi se zavedamo, da nas bistveno določa materni jezik, ki za evropske narode nikoli ni bila latinščina, zato imamo vsa ta dolga stoletja znotraj Cerkve poskuse oznanjevanja v narodnem jeziku. Taki napori so bili pogosto ovirani ali celo preganjani. Pomislimo samo, kaj so po smrti sv. Cirila naredili z njegovim bratom Metodom, panonskim škofom s sedežem v antičnem Sirmiumu. Po komaj razumljivem čudežu se je v Dalmaciji in Istri ohranila glagolica, povezana z narodnim jezikom Dalmacije in dela Istre.

- Kakšno je bilo vzdušje v Cerkvi, ko je leta 1965 prišla novost, da bo maša potekala v slovenščini?
Zajelo nas je splošno navdušenje; še bolj kot mojo generacijo, sem letnik 1953, starejše duhovnike in vernike. Obhajala nas je vzhičenost. Najprej škofe. Ko je nadškof Pogačnik prišel s koncila, je spodbudil ustanovitev katehetskega in pastoralnega sveta, odbora za mlade, prišlo je do eksplozije verskega tiska … Prenova je segla tudi v naša čustva. Odpravili smo Dies irae (Strašen dan bo dan plačila) za sedmi dan po pogrebu, ko je cerkovnik po sv. maši pred obhajilno mizo pogrnil črno preprogo z belo obrobo, nanjo pa postavil štirinožno stojalo v obliki krste in ob njem s srebrno bronzo pobarvane svečnike. Strašljivo za otroško dušo. Končno smo bili rešeni črnine, namesto črnih mašnih plaščev smo oblekli svetle. Črnina je lahko zanimiva z estetskega vidika, nikakor pa ne z oznanjevalnega. V tistih srečnih letih smo bili priče novih binkošti. Na Slovensko so brez zamika prišla velika duhovna gibanja, kot denimo Marijino delo, kmalu zatem neokatehumenat in številna druga.
Slovenski pokoncilski čas je bil nekaj posebnega tudi zato, ker je sovpadal s padcem jugoslovanskega notranjega ministra Aleksandra Rankovića 1. julija 1966. Takoj potem je namreč nastopilo šestletno obdobje liberalnega socializma. Tito je državljanom za nekaj let ponudil korenček, sprostil kulturo in politiko, to izkoristil za čistko svojih tekmecev, že septembra 1972 pa je s svojim znamenitim pismom uvedel tako imenovana svinčena leta. Cerkev na Slovenskem se je na nenadno sprostitev odzvala z razvejano pastoralno dejavnostjo. Množično so nastajale župnijske mladinske skupine, občestva zakoncev, župnijski pastoralni sveti, znameniti Teološki tečaj za študente in izobražence, Katehetski tečaj na Mirenskem Gradu …

- Ste vi spremembo doživljali kot nekaj pozitivnega ali je bilo prisotnega tudi kaj nelagodja in negotovosti?
Nelagodja absolutno ni bilo. Vse je bilo v razcvetu. Ko berem koncilske odloke, sem še danes ganjen in se čudim, kako neverjetno duhovno globoko in teološko utemeljeno so koncilski očetje nagovorili tedanji svet. S tem, kar je prihajalo do nas, smo se notranje poistovetili. Utemeljeno, stvarno in brez dobrikanja so podajali temeljne resnice vere. Po Božji milosti je takrat Cerkev imela izvenserijske teologe, ki so poznali in razumeli kulturo, umetnost, filozofijo, sociološke danosti in imeli spoštljiv odnos do tehnološkega napredka. V njihovih izvajanjih ni bilo nobenega nekritičnega prilagajanja.
Tisto, česar sedanja generacija vernikov o pokoncilskem času ne razume dobro, je sovpadanje koncila z mehko kulturno revolucijo, ki je bila predvsem spolna revolucija. Cerkev nikakor ni zavozila, kot mnogi mislijo, pač pa se je znašla v popolnoma novi kulturi. Sredi 60-ih let se je delavski razred, ki je od leta 1850 poganjal revolucije in bil žrtev treh totalitarizmov, spremenil v srednji razred. Klasičnega delavstva, proletariata, zaradi velikanskega porasta materialnih dobrin ni bilo več. Nastala je nova potrošniška civilizacija, posledica česar so bile radikalne spremembe v zabavni glasbi, filmski industriji ter razumevanju spolnosti, zakona in družine. Če je vsa politika preteklih 130 let gradila na ideologiji dela in na marksizmu, je morala politika po letu 1968 spremeniti paradigmo. V zameno za prej omenjeni globalni ideologiji je morala politika iznajti nov način nagovarjanja množic, volilno bazo je bilo treba ustvariti na popolnoma novih temeljih. Ta temelj je bila brezmejna ponudba dobrin na eni strani in ustvarjanje novih kategorij ljudi. Ideologi so si začeli izmišljati najrazličnejše družbene podskupine (spolne, migrantske, narodne, jezikovne, kulturne …) in si zanje izmišljati nove pravice po ključu ideologije vključevanja. Namesto ene skupine, proletariata, smo dobili velikansko število novih skupin, pripeljanih pod isto streho multikulturnosti, tolerance, progresizma in globalizma. Tega novega kulturnega modela nismo potrebovali ljudje, marveč ekonomski centri moči. Z novim, potrošniškim kulturnim modelom so ustvarjali nov tip volivca.
Različne deviantnosti, ki so se po koncilu pojavile v Cerkvi, niso izhajale iz koncila, kot nekateri zmotno mislijo, marveč iz nove kulture, katere nastop je sovpadal s pokoncilskim časom.

- Kako in v kolikšni meri je bilo treba prilagoditi besedišče, da se je sveto mašo lahko obhajalo v slovenskem jeziku? Je bilo na tem področju veliko prevajalsko-slovničnega dela?
S prilagajanjem besedišča nismo imeli posebnih težav. Naslonili smo se na 500-letni razvoj prevajanja Svetega pisma v slovenščino. Imeli smo duhovnike in laike, ki so obvladali jezik, teologijo in filozofijo. Mnogi so študirali v tujini, na številnih uglednih univerzah po Evropi. Intelektualni potencial Cerkve na Slovenskem je bil izjemno visok.
Pred kratkim sem se pogovarjal s svojim prijateljem, prof. dr. Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta Frana Ramovša za slovenski jezik. Ugotavlja sva, da je jezik na eni strani nenehno v gibanju in spreminjanju, na drugi strani pa ohranja uveljavljene oblike, čeprav so včasih vsebinsko pomanjkljive ali celo netočne. Če je večinsko prebivalstvo na nekaj navajeno in tisto tudi lepo zveni ter nosi v sebi kak poseben poudarek, je spremembe težko uveljaviti, večkrat je to tudi nepotrebno.

- Bi lahko rekli, da je ta sprememba dejansko doprinesla, da so ljudje lahko z boljšim razumevanjem poglobili osebno vero?
Stanja vere v dušah ljudi ne moremo meriti in ga preverjati s statistiko. Pri vrednotenju koncila moramo izhajati iz temeljne pravice vsakega vernika, da se mu veselo oznanilo posreduje v maternem jeziku, da obhaja sveto bogoslužje v jeziku, ki mu omogoča polno udeležbo. Nova generacija, naj še enkrat poudarim, ne razume, da statistično nazadovanje vere, manjše število nedeljnikov, cerkvenih porok in drugih podeljenih zakramentov ne izhaja iz napak koncila, marveč iz porajanja nove potrošniške civilizacije, ki je ni ustvarila Cerkev, temveč kapital, da je prek novega kulturnega modela ustvaril nov način modeliranja volilne baze. Civilizacijo dela, ki je sredi šestdesetih letih z baby boom generacijo odšla na smetišče zgodovine, je zamenjala civilizacija ugodja. Od tod permisivna vzgoja, pravica do splava, razmah kontracepcije, kar je bilo vse v službi užitka. Če kdo hoče razumeti, kako zelo se je tedaj svet spremenil in zakaj, seveda mimo Cerkve, naj vzame v roke knjigo Leta; avtorica je Annie Ernaux, Nobelova nagrajenka za literaturo leta 2022.

- Kolikšen pa je pri tej spremembi pomen preusmeritve od odgovornosti duhovnika na odgovornost vernika? Slednji je zdaj, ko bolje razume, za kaj pri bogoslužju gre, soodgovoren, da pri maši tudi sodeluje.
1.700 let je življenje Cerkve slonelo na duhovnikih in redovnikih. To ni bila svetopisemska usmeritev in naravna odločitev Cerkve, temveč posledica aristokratske hierarhične družbe, ki je bila piramidalna. V teh dolgih stoletjih je bila družba stanovska. Obstajali so trije stanovi: aristokracija, Cerkev in meščanstvo. Tako je bilo formalno. Dejansko pa je bilo vse v rokah plemstva, od kraljev navzdol. Razumljivo, moč je izhajala iz zemljiške posesti. Aristokracija je bila tista, ki je Cerkvi dodeljevala tudi posestva in ekonomsko moč, vendar vedno v smislu koncesije. Ko kapital Cerkve ni več potreboval, ji je koncesijo vzel, jo izrinil iz šolstva, zdravstva, dobrodelnosti in kulture.
Koncil je ob pomoči razpada srednjeveške stanovske družbe končno lahko uveljavil krstno duhovništvo, poklicanost vseh, da lahko vsak kristjan v moči svoje karizme izgrajuje občestvo Cerkve in prenaša vrednote evangelija v sekularni svet.

- Glede na vse dogodke in rezultate, ki jih je prinesla ta sprememba – kako gledate nanjo zdaj, ko bo ravno v mesecu marcu 60 let od nje?
Koncil je še vedno aktualen in v marsičem neuresničen. Vsi pokoncilski papeži so izdali na desetine okrožnic, apostolskih spodbud, enciklik ... Nobeden od teh dokumentov ni v nasprotju s koncilom, ampak ga dograjujejo, nekatere vidike koncila pa puščajo ob strani, saj so se v teh desetletjih pojavila nova vprašanja v svetu in v življenju Cerkve. Ugotavljam, da tisti, ki zavračajo koncil, ne berejo dokumentov Cerkve, zato ne razumejo, kako šele oboje skupaj tvori komplementarno celoto.

- Kako potem gledati na današnje želje nekaterih, ki si želijo vrnitev latinščine kot bogoslužnega jezika?
Latinščina bo še dolgo ohranjala svoj nepogrešljivi pomen v znanosti. Nikoli ne bomo nehali občudovati literarnih biserov, napisanih v latinščini. Problematično pa je neplodno vračanje v pretekle oblike, namesto da bi ustvarjali nove, kajti nova vprašanja Cerkve, družbe in kulture je treba artikulirati na nov način, saj se s tehnološkimi in drugimi spremembami ista vprašanja pojavljajo na drugačen način. Če nam manjka ustvarjalnosti, če nimamo poguma za soočenje z novimi razmerami, bomo iskali lažjo pot, se zatekali v navidezno varnost preizkušenih oblik. To je predaja, zapravljanje časa. Pavel se je iztegoval proti tistemu, kar je bilo pred njim, in je za stik s tem porabil svoje znanje in milost, ki mu jo je Kristus naklonil.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 3 (2025), 38-40.