dr. Borut Holcman: "Obnašajo se, kot da so Bog"

O NEVARNI NADUTOSTI IN IZGUBI ČLOVEČNOSTI V SODOBNI DRUŽBI

Razprava o Zakonu o prostovoljnem končanju življenja je ena najbolj občutljivih in hkrati polarizirajočih tem sodobne družbe. Z začetkom zbiranja podpisov za razpis referenduma 1. septembra se je ponovno odprl dialog, ki sega onkraj pravnih in zdravstvenih vprašanj
Svoj pogled na to temo je z nami delil dr. Borut Holcman, profesor na Pravni fakulteti v Mariboru, kjer predava zgodovino prava. Odprla sva vprašanja splošnega etičnega in moralnega pogleda na zakon, se ustavila ob zgodovinskih dimenzijah te tematike in osvetlila predvsem področje vrednot, za katere se zdi, da so samo še prazna lupina brez vsebine.

- Sprejem Zakona o prostovoljnem končanju življenja je gotovo zamajal določen pogled na človeka. Kako vi spremljate razpravo ob tem zakonu in katere vidike moramo upoštevati, da bi razumeli, kaj se nam sploh dogaja?
Ko predavam o človekovih pravicah, gradim na Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Ob tem vsi rečejo: »Kje so pa dolžnosti?« Vedno dodam, da niso tako pomembne dolžnosti kot odgovornost.
Da ponazorim – pred leti sem prevajal za policijo in marsikateri kriminalist je dejal, da nas bodo človekove pravice dobesedno povozile. V mislih je imel situacije, ko ujamejo skupine migrantov, ki se kar naprej sklicujejo na človekove pravice. Zamislil sem se, če ti ljudje sploh razumejo vrednoto, ki je skrita za pravico. Vrednota mi namreč nalaga odgovornost, ne pravica. Pravica je tako rekoč varovalka vrednote.
In prva vrednota je življenje. Potem se na to gradi vrednota narodnosti, spola, rase, veroizpovedi, nato kulture in tako naprej. Vse to pa varuje pravica. Enako je z družino, z enakostjo pred pravom, z delom, z izobraževanjem.
Problem nastane, ko pogledamo, kaj smo iz človeškega življenja v sodobnem svetu naredili. Človeka smo instrumentalizirali. Mi smo sposobni v laboratoriju obdelati in sestaviti človeka od spočetja do smrti, ga pa v njegovi vredno(s)ti še vedno ne razumemo, ker se obnašamo, kot da imamo pred sabo človečnjaka, ne človeka. Anton Trstenjak o tem pravi, da mravlja razmišlja o mravljišču, in to na način mravlje; ona razmišlja, pa je še vedno samo mravlja; enako druge živali. Človek pa razmišlja skozi zgodovinsko izkušnjo, skozi zgodovinski spomin – ta ga določa, ko razmišlja o vrednotah in pojmovanju človeka. In to smo pozabili, te širine in odprtosti nimamo več.

- Zdi se, da smo z Zakonom o prostovoljnem končanju življenja izgubili kompas in pozabili, da se je skozi celotno zgodovino pokazalo, da je življenje vrednota, da je življenje sveto. Kdaj in kje smo to izgubili?
Povsem aktualno bi dejal, da znanost pravzaprav počasi izgublja svoj naboj, in to od obdobja covida-19 naprej. Znanosti ne zaupamo več na način, kot se ji je zaupalo pred tem.
Sicer pa bi dejal, da smo občutek za vrednoto življenja izgubili nekje na prehodu tisočletja. To je bil drastičen čas, ko se je še razmišljalo, kako bo znanost vse rešila in uredila. Začelo pa se je verjetno celo še prej, vsaj po razlagi pokojnega akademika in biologa iz Švice Gottfrieda Schatza, ki je opozoril na nezmožnost gradnje mostov med humanistiko in naravoslovjem od časov Kanta naprej. Od takrat naprej, četudi se pogovarjamo o istih vrednotah, nimamo vsi iste predstave, kaj te vrednote pomenijo. Tudi danes se vprašajmo: ali kot posamezniki in kot družba še imamo vrednote? Ali te vrednote tudi upoštevamo in imamo zanje enako razlago?
Zelo pomembno je, da se zavedamo sistema vrednot, da o tem sistemu govorimo in najpomembneje, skladno z njim živimo.
Drugi vidik je nakazal zgodovinar Izraelskega rodu Harari, avtor knjige Homo Deus (Človek Bog). Pravi, da se človek lahko nekega jutra zbudi in reče, da je kakor Bog. S pomočjo znanosti ima namreč občutek, da ima moč in lastnosti, ki so sicer pripadale Bogu. Lahko konča vojne, lahko koga ozdravi, spočne, nahrani ... Znanost je torej doprinesla k temu občutku, da smo in smemo ravnati kakor Bog. Vidimo pa, da je znanost (predvsem naravoslovna) počasi prišla do svojega plafona, saj se vedno bolj dogaja, da se človek vrača nazaj in si vedno bolj spet želi odgovore na vprašanje, zakaj.
Zakona o prostovoljni pomoči pri končanju življenja so se torej predlagatelji lotili preveč tehnično in brez sistema vrednot, kjer sta v prednosti pravičnost in odgovornost.

- Od kod je prišla potreba, da se zakonsko ureja željo po prostovoljnem končanju življenja?
Postaviva najprej prvi temelj: Evropa je, hočeva ali nočeva, še vedno krščanska Evropa. Evropa krščanskih vrednot. Četudi se je zdelo, da je kdaj že povsem padla, je vedno prišel nekdo s karizmo in zadevo rešil; še vedno imamo torej nek krščanski čut. Moj novomašni pridigar, že pokojni Franc Časl, je o tem rekel: »Tudi če imate prazno stekleničko parfuma, ta še vedno diši.« Tako je tudi z Evropo.
Še vedno smo priča krščanskemu sistemu vrednot, ki pa si ga, kot sem že omenil, vsak razlaga po svoje. Mnogi se celo sklicujejo na vrednote, vendar si jih posameznik razlaga po svoje ali trdi, da določene ne držijo ali da niso take, kot je zapisano v Svetem pismu, v zgodovini, v knjigah in dokumentih. Koga imamo torej pred seboj in kdo je tukaj danes v stiski? Človek, ki trpi. Ključno vprašanje je, kako razumemo in naslavljamo to trpljenje. Človek, ki trpi, v svojem jedru ne potrebuje tistega zdravila, da bi prostovoljno končal življenje; on najprej potrebuje sočloveka. Zgled za to je moj tast, ki je pri 93-ih popolnoma oslepel, imel na koncu raka na pljučih. Ni si želel umreti, bil pa je hvaležen za človeško bližino – in iskreno je molil, umrl z molitvijo na ustnicah.
Vse, kar se dogaja okoli tega zakona, je namišljena solidarnost, namišljeno človekoljubje. To samo dokazuje, kako ne razumemo več vrednot, če navsezadnje nismo sposobni videti človeka, sočloveka, najbližjega nam. Če imamo sistem vrednot, če mi te vrednote živimo, potem tega ne moremo podpirati. To lahko še posebej razume vsakdo, ki je čutil, kaj v življenju zmore krščanstvo.
Prepričan sem, da se je zgodilo naslednje: v trenutku, ko je Evropa (vsebinsko gledano) izgubila krščanski pogled na vrednote, na to, da je človek vrednota, smo začeli korakati proti propadu.
Vsi, ki zdaj podpisujemo peticijo proti temu, se moramo tega zavedati. Človek je vrednota. In to je tisto, kar je pomembno. To je tudi razlog, zakaj sem jaz striktno, striktno proti temu zakonu.

- Kako pa v to razumevanje vpeljati etiko? Navsezadnje ne gre za versko vprašanje, ampak za obče etično in moralno vprašanje.
Kaj je etično? Etično je zgodovinska izkušnja človeka. Skozi zgodovino je človek izkusil, kaj je vrednota, in to zapisal. V splošno deklaracijo človekovih pravic je recimo zapisanih cca 30 vrednot, ki so merodajne za človeško življenje. To je ta zgodovinska izkušnja. Razvile so se tiste vrednote, ki človeku in človeštvu koristijo, ki posameznika vsebinsko opredelijo. S tega izhodišča je mogoče razumeti zgodovinsko izkušnjo, ki je pripeljala do tega.

- Kaže torej, da imamo danes tako na slovenskem kot na evropskem političnem prostoru osebe, ki očitno nimajo zgodovinskega pogleda in so sebe postavile za merilo vsega. Ob tem izkoriščajo svoj glasovalni stroj, ki lahko izglasuje vse, karkoli si zaželijo.
Imate prav, bi pa opozoril na rek starih Latincev »de natura condere iura« (pravo je treba oblikovati po naravi); temu sledi »natura superat doctrinam« (narava vedno prevlada nad tistim, kar je bilo zamišljeno, kadar ji to nasprotuje).
Zgodovinsko gledano je pogovor o tem zakonu muha enodnevnica. Iz zgodovine lahko naštejem veliko zakonov ali pravil, ki so jih sprejeli mnogi vase zagledani samodržci, pa o njih in njihovih zakonih danes ne vemo nič več.
To pa ne pomeni, da nismo zgroženi, ko smo danes priča legalizmu brez enega samega argumenta. Priča smo argumentu moči, ki pa bo tudi propadel. Noben argument, ki ni vezan na zgodovino vrednostnega življenja (v krščanstvu bi rekli: na zgodovino odrešenja), ne zdrži.

- Ne morem mimo vprašanja argumenta stroke, v tem primeru je namreč bolj kot kadarkoli prej celotna stroka proti takšnemu zakonu. Naši politiki so zakon vseeno sprejeli, kljub temu da je vlada imela polna usta obljub, da bo upoštevala samo še stroko. Kako to razložiti?
Sem Bog. Jaz sem Bog. Nič kaj drugega ne bi bilo treba dodati. Če že, da gre za nadutost človeka, ker nekaj lahko naredi. Vodi ga oziroma jih slepi zanos, da lahko, in bodo občudovali samo to, kar bodo naredili sami. Nihče drug. Imam zelo konkretno izkušnjo, ko sem tri leta strokovno intenzivno sodeloval pri regionalizaciji Slovenije, pripravljal dokument, ki je utemeljeval temelje slovenske regionalne razdelitve, in zanj celo prejel nagrado – ko je prišla ta vladna garnitura, je z enim zamahom dejala, da ni dovolj strokovno pripravljen.
Sem kakor Bog. Nadutost človeka, ki si lahko privošči čisto vse. To je hujše kot greh, kajti če si grešnik, imaš še vedno možnost, da v nekem trenutku prepoznaš svoj greh in spremeniš smer. Če si nadut, je to pokvarjenost, saj kljub spoznanju napake ne popraviš in v njej vztrajaš – sploh, kadar s tem vsem škoduješ.
Dr. Borut Holcman o sebi pravi, da je še vedno duhovnik - seveda pasivni. Sicer pa je najprej učitelj, ki si prizadeva biti zgled. Je član Nacionalne komisije za etiko in integriteto v znanosti, predstojnik Inštituta za filozofijo, zgodovino in ikonografijo prava in član sveta razreda za pravno zgodovino Avstrijske akademije znanosti, hkrati odgovoren za študente prvega letnika Pravne fakultete Univerze v Mariboru. Po izobrazbi je diplomirani teolog, magister kanonskega prava (pravnik) in doktor zgodovinskih znanosti. »Upam, da sem dovolj izobražen, da zmorem na izhodiščih svojega obraza oblikovati obraze pravnikov jutrišnjega dne na izkušnji pravne zgodovine, kar je predmet, ki mi je zaupan.« Je poročen, že 31 let.
To je hibris; grška beseda hibris govori o totalni, elementarni pokvarjenosti. In če ostanem pri Grkih in dveh njihovih izrazih: prvi je patriot, ki ima danes na žalost negativen prizvok, pomeni pa, da se dotični zavzema za narod, človeka, ki ima svojo zgodovino, svojo kulturo, vero, vrednote in prednike; drugi izraz je idiot, s katerim so Grki poimenovali človeka brez vrednot. To je tisti, ki bega in se nima česa oprijeti, saj mu je vse staro, tradicionalno, zgodovinsko odveč. Nima in ne priznava ne zgodovinskega spomina ne sistema vrednot.
Če imamo voditelje, ki so izgubili kompas, ki so brez zgodovinskega spomina in se ne zavedajo, kaj smo in iz česa smo zrasli, potem se taki idioti v slepoti zanosa spravijo urejati vse od začetka življenja do njegovega konca in še vmes. Iz reda tako naredijo kaos.

- V ta kaos so pri Zakonu o prostovoljnem končanju življenja povlekli tudi zdravnike. Zakaj se niso recimo odločili, da bi postopek izvedbe pomoči pri končanju življenja standardizirali in bi ga lahko izvedel katerikoli državljan z ustreznim dovoljenjem ali koncesijo (mehanik, frizer, avtoprevoznik, prodajalec), ampak vztrajajo, da mora to opraviti zdravnik?
Ker nočejo prevzeti odgovornosti za kaj takega. Zdravniki so v tej zadevi dovolj kvalificirani, da se jim ta odgovornost lahko naloži. Gre za agendo, ki jo je težko razumeti. Hkrati zdravnik velja za človeka, ki najbolj pozna človeško telo.
Navsezadnje zdravniki tudi zato, ker so varuhi sistema vrednot. K zdravniku greste, ko res potrebujete pomoč, in v njem tudi najdete človeka, ki je vreden zaupanja. Kljub vsemu izkrivljenemu sta zdravnik in tudi duhovnik še dva človeka, ki jima lahko zaupate intimnost – tisto, kar je v vas najgloblje, najbolj človeško. Spet trčiva ob zgodovinsko izkustvo, saj to ni nastalo včeraj. Zato tudi spremljamo takšne napore, kako razvrednotiti, uničiti pogled na ta dva človeka.
Zdrava kmečka pamet tu odpove, saj ne moreš vsega uničiti, zavreči, pozabiti in reči, da boš vse začel graditi na novo. Mladi kmet prevzemnik na kmetiji tudi ne proda vse živine, zemlje, strojev, ker bi rad začel vse na novo – ker tako ne gre. Tako postaneš idiot, ker se nimaš na kaj opreti.

Kaj je največji problem, ne samo v okviru razprave o prostovoljnem končanju življenja? To je ravno vprašanje izobraženosti. Ljudje ne študirajo več, ne berejo. Vse večjo težavo predstavljajo digitalna družbena okolja, ker je vse površno in površinsko. Na eni strani se ruši vse, kar je znanstvenega, vse, kar je podprto z metodo, z argumenti. Na drugi strani pa vsa ta orodja delajo ljudi agresivne. Koliko je polarizacije, delitev – in na teh omrežjih so ljudje tudi krasna materija za manipulacijo.

- Kaj bi se zgodilo, če bi se vsi zdravniki uprli izvajanju te pomoči? Bi jim država naložila kazni?
Sliši se absurdno, kajne?

- Seveda, saj so vsi šli študirat medicino z mislijo, da bodo pomagali ljudem pri zdravju, da jih bodo ohranjali pri življenju in jim lajšali bolečine, ne pa zato, da bodo pod prisilo in mogoče celo ukrepom kazni morali ljudi ubijati.
Tega jim sicer ne morejo uradno storiti, ker bi bilo proti vsebini Splošne deklaracije človekovih pravic, saj ima vsak pravico do svobode misli in govora. Samo primer: sem farmacevt, moram dati tableto za abortiranje, sem zdravnik, moram vbrizgati učinkovino za uboj človeka … Tako ne gre, saj te enostavno nihče ne more v nekaj prisiliti.
To je potem situacija, kjer se lomi vsa etičnost, uporabna etičnost. Smo na točki, ko je treba varovati sistem vrednot, kakršnega poznamo.

- Smo v času zbiranja podpisov, mogoče bo prišlo do referenduma. Kako se bo po vašem mnenju stvar razvijala?
Sam upam, da bo referendum uspel. Prepričan ne morem biti, lahko pa upam. Prej so bili ljudje za in proti, tudi danes je tako.
Zmoti me predvsem, da se poskuša ustvarjati protikrščansko agendo z utemeljitvijo, da so proti tako ali tako samo nazadnjaški krščanarji. Ob tem, da moram poudariti, da ljudje, ki hodijo v cerkev, ki molijo in verjamejo v Boga, ne morejo biti za. To enostavno ne sodi v krščansko razumevanje življenja. Veliko takih, ki hodijo v cerkev, molijo, berejo berila in so vidni člani Cerkve, sem slišal zagovarjati evtanazijo z argumentom, da je mogoče pa prišel čas, ko bi le bilo treba to dopustiti. In pred takimi ne morem biti tiho.
Naj ponazorim še z desetimi Božjimi zapovedmi. Zakaj, mislite, sta četrta in peta Božja zapoved druga zraven druge? Peta božja zapoved je elementarna in govori o temeljni človeški vrednoti – o življenju. Četrta govori o spoštovanju in o principu: kdo ti da življenje? Starši. To je ponovno zgodovinska izkušnja, ki ni slučajno Božja zapoved, saj pričakuje, da poskrbimo za svojce, za starše.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 10 (2025), 35-38.