Jože Potrebuješ: "Trudimo se za veliko dobre volje in zdravega slovenskega duha""

Jože Potrebuješ je ime, ki ga v Sloveniji pozna skoraj vsak. Kot frontman legendarne skupine Čuki že desetletja razveseljuje občinstvo s pozitivno energijo, nalezljivimi melodijami in pristnim odnosom do ljudi. Poleg tega je vsestranski ustvarjalec, ki ga pogosto srečamo tudi na televiziji, kjer z izjemnim občutkom za publiko ustvarja oddaje, ki zabavajo, povezujejo ljudi vseh generacij, predvsem pa prinašajo pravi slovenski duh. Ker je Jože velik ustvarjalec v različnih medijih, smo z njim spregovorili tudi o preživetju starih in prihodu novih medijev.

- Začniva s preprostim vprašanjem: kdaj ste se prvič srečali z revijo Ognjišče oziroma kdaj ste prvič slišali za Ognjišče?
Ognjišče je bila prva revija, s katero sem imel v življenju stik, saj je bila pri naši hiši vedno naročena. Nestrpno smo vsak mesec čakali, da izide, tako da sem odraščal z Ognjiščem. Zato bi lahko tudi rekel, da se mi zdi, kot da ta revija izhaja od vedno.
Se pa spomnim tistih najstniških let, ko me je najbolj zanimala glasbena rubrika, saj je Ognjišče pisalo o zelo aktualnih glasbenikih. Seveda takrat ni bilo veliko medijev, ampak med tistimi redkimi je bilo Ognjišče na tem področju res trendovsko. Takrat je bil še manjši format. Te revije se pri nas nikoli ni metalo stran.
Danes sicer Ognjišča nimam več naročenega na svoje ime, vendar vseeno prihaja v našo hišo, saj ga stari starši naročujejo najinima hčerkama za rojstne dneve.

- Danes je ob digitalnem razvoju že vsak posameznik medij. Je bilo ob vaših začetkih pred več kot 35 leti lažje ali težje ustvarjati, kot je danes?
Vsako obdobje ima svoje posebnosti. Čeprav včasih ni bilo toliko medijev, si lahko vseeno uspel, če si znal pritegniti pozornost z zanimivimi pesmimi ali energičnimi nastopi v živo. Čuki smo začeli s čiste nule, brez vsakih poznanstev, verjetno zato, ker delali smo tisto, v kar smo verjeli, pa če je bilo to v trendu ali ne. Seveda je bila takrat glasbena scena čisto drugačna od današnje. Spomnim se, ko smo leta 1989 s Čuki prvič prišli na televizijo Slovenija v oblekah in kravatah … Vprašali so nas, če smo se napravili za k maši. In v resnici smo se oblekli v tisto, kar smo imeli najbolj nobel. Si pa takrat seveda nismo niti predstavljali, da bomo nekoč vseslovensko prepoznaven ansambel, sploh pa ne tega, da se bomo lahko tako dolgo obdržali med najbolj priljubljenimi izvajalci ali celo narekovali glasbene trende.
Če se navežem še na prejšnje vprašanje: Čuki smo imeli enega prvih velikih intervjujev prav v Ognjišču in nismo mogli verjeti, kako odmeven je bil. Danes v poplavi medijev težko najdeš kakšnega, ki bi imel primerljiv odmev, kot ga je takrat imel tisti intervju.

- Če še ostaneva pri prejšnjem tisočletju – velik odmev je imelo tudi vaše sodelovanje pri pripravi glasbenega programa ob prvem obisku papeža v Sloveniji. Odziv pa ni bil pri vseh pozitiven …
Prvi obisk papeža v Sloveniji sem doživel zelo osebno in globoko. Še toliko bolj, ker sem bil tudi aktivno vključen v projekt priprave na ta visoki obisk, saj mi je takrat kot 28-letnemu mulcu bila zaupana čast in hkrati velika odgovornost, da prevzamem glasbeni program za spektakel v Postojni. Z veseljem sem sprejel izziv in naredili smo celotno kaseto na novo prirejenih ali pa celo na novo napisanih pesmi skupaj s plesnim programom.
Sicer pa, kdor je bil takrat v Postojni in je dogodek doživel na lastni koži, ve, o čem govorim in koliko je bilo tam pozitivnih čustev in energije. Gledajoč tisto vzhičeno množico z odra sem si predstavljal, kako fino bi bilo, če bi lahko to energijo in čustva zajel pod eno ogromno plahto, jo nekam shranil in jo potem po delčkih spuščal med Slovence … Pogosto še danes do nas pridejo poslušalci in pohvalijo marsikaj, kar počnemo, a hkrati dodajo, da tisto v Postojni je bilo pa nekaj, kar se ne da ponoviti. Posebej za tisto priložnost narejena pesem Petrova barka nas bo vse skupaj za vedno spominjala na ta dogodek. Glasba ima res čudežno moč.
Toda ko je bilo nekje objavljeno, da sem del priprav na ta dogodek, sem prvič bil deležen tudi meni do takrat nepoznane razdeljenosti. Dobil sem namreč celo klic iz največje založniške hiše, takrat z vprašanjem, če mislim, da je pametno, da se na tak način izpostavljamo, saj da to lahko škoduje naši priljubljenosti. Takrat še nisem razumel tega svarila. Sam sicer nisem noben verski fanatik, spoštujem vse ljudi ne glede na njihovo politično, versko in vsako drugo pripadnost, in niti pod razno ne mislim, da sem zato, ker sem pač kristjan, vreden kaj več od drugih, še manj pa, da sem kaj manj. In tako sem jim takrat tudi odgovoril.
Sam sem namreč na obisk papeža gledal povsem drugače – šlo je za enega največjih dogodkov v Sloveniji in v tem sem videl priložnost, da se dogodek izkoristi kvečjemu za večjo povezanost slovenskega naroda. Do takrat res nisem čutil kakšne razdeljenosti in nisem mogel verjeti, da je sploh možen kak drugačen pogled na to.
Čuki pa smo sodelovali tudi pri drugem papeževem obisku v Mariboru. Tudi takrat so me povabili, da napišem novo pesem za Slomška, pa sem sodelovanje zaradi obilice drugega dela kar nekaj mesecev odklanjal. Nato pa sem le kakšen teden pred obiskom papeža tako zelo zbolel, da sem za tri dni z angino obležal doma, kar se mi sicer zelo redko zgodi. In v tistih treh dneh sem spisal pesem Slomšek je naš patron. Tudi mariborski obisk Janeza Pavla II. je bil nepozaben. Bojim se, da tako našega papeža, kot je bil Janez Pavel II., naša generacija ne bo več doživela.

- V medijskem prostoru poslušamo, kako bo zamrl tisk, televizija ... Kako gledate na to kot človek, ki se ukvarja z glasbo in televizijo?
Začnem pri glasbi – pri glasbenem delu smo se pri Čukih poleg videospotov vedno trudili za dobro pesem, takšno, ki je ima svoj smisel v melodiji, besedilu in aranžmaju. Očitno je bil trud poplačan s tem, da smo ustvarili veliko hitov, zato smo verjetno tudi prodali največ nosilcev zvoka v samostojni Sloveniji – kaset, zgoščenk, plošč.
Danes ni več tako. Smo se pa kar dobro znašli tudi v digitalnem svetu, in če se lahko še malo pohvalimo, smo Čuki pri nas najbolj klikan bend na YouTubu s skupaj več kot 120 milijoni ogledov.
Spremenil se je sicer način dosto­panja do medijev, ni se pa spremenila zakonitost, da dobra in zanimiva pe­sem po navadi še vedno naleti na dober odziv, kljub temu da se na naših radijskih postajah vsako leto vrti manj slovenske glasbe. Pomembno se nam zdi, da ima pesem pozitivno sporočilnost, da pritegne s čustvi, veseljem, in sem izredno vesel, da so naše pesmi še vedno take, ki dvigajo, vnašajo optimizem in veselje. Prav zato so verjetno mnoge pesmi še po desetletjih priljubljene, nekatere so že skoraj ponarodele.
Še en vidik predstavljajo živi nastopi. Pri tem se ni spremenilo veliko in še vedno zelo aktivno nastopamo. Do danes smo Čuki odigrali okoli 3.700 nastopov v živo. Ob tem smo seveda hvaležni publiki, ki nas tako dolgo in zvesto spremlja. Iz generacije v generacijo, od najmlajših do najbolj zrelih. To je res lep občutek.

- Svojo ustvarjalno sled ste pustili tudi na televiziji.
Do tega sem leta 2000 prišel čisto po naključju. Kot eden vodilnih priljubljenih bendov smo takrat zmagali na festivalu za najboljšo polko in valček, kar je bilo mnogim čudno. Večina jih je to naše dejanje sprejela z navdušenjem, našli pa so se tudi taki, ki jih je to motilo. Kar nekaj radijskih postaj nas je takrat nehalo vrteti. Nekateri so nam celo rekli, da smo si umazali roke s frajtonarico. Tega nisem mogel razumeti. Imeli smo kopico posnetih hitov vseh možnih glasbenih zvrsti, ko pa smo pokazali, da imamo radi tudi narodnozabavno glasbo, je bilo za nekatere naenkrat vse narobe. Mi pa – trmasti, kot smo bili – smo takrat posneli še album Narodni Čuki, ki je bil seveda velika uspešnica.
Takrat sem se začel zavedati, kako zelo je slovenska glasba – še posebej pa ljudska in narodnozabavna glasba – podcenjena in kako ni imela svojega prostora ne v medijih ne na večjih odrih. Mnogi so bili prepričani, da je narodnozabavna glasba samo še nek spomin iz preteklosti. Tako sem na RTV Slovenija odkorakal z idejo, da bi bilo to dobro spremeniti, pa je bila takratna urednica mnenja, da je narodnozabavna glasba stvar preteklosti in da je škoda truda.
Tega nisem mogel sprejeti, in tako je pred 24 leti nastala oddaja Raketa pod kozolcem. Ta se je na začetku vrtela na TV 3 in doživela tak uspeh, da nas je Branko Čakarmiš kmalu povabil na POP TV. Spomnim se, da smo v eno od oddaj poleg glasbenikov in drugih zanimivih gostov povabili tudi takratnega nadškofa Alojzija Urana, ki je z voditeljem Boštjanom Romihom tudi zapel Sveto noč. Tudi tista sezona je imela zelo dober odziv, tako da so nas kmalu povabili na RTV Slovenija, kjer smo kar sedem let ustvarjali oddajo Na zdravje!, ki jo je poleg Boštjana vodila tudi Jasna Kuljaj. Zabavnoglasbena oddaja z etnološkimi vsebinami, kjer smo gostili od Lojzeta Slaka, Slavka Avsenika, Stanke Kovačič do skupin, ki so že davno razpadle, kot so Pepel in kri, Bele vrane, Henčki, Don Juan, pa ljudske pevce, godbe, folklore, in seveda odkrivali nove glasbene talente. Skratka, vseslovenska oddaja za mesto in vas, ki je združevala vse glasbene zvrsti in generacije in jo še dandanes lahko gledate na nekaterih televizijah. V slovenske domove je prinašala veliko dobre volje in zdravega slovenskega duha. Kasneje sem na nekaterih drugih televizijah ustvarjal še oddaje Pri Črnem Petru, Ena po domače, Raketa na Planetu, Popolna poroka … Teh oddaj se je nabralo že krepko čez 600 in z veseljem ugotavljam, da se je gotovo tudi zaradi njih tovrstna glasba močno okrepila ter se ponosno postavila ob bok drugim glasbenim zvrstem. Mladina danes s ponosom posluša in žura na zabavno in narodnozabavno glasbo. In poglejte, koliko nadobudnih mladih ansamblov je nastalo v teh letih. Sicer pa od februarja letos z voditeljema Dejanom Vunjakom in Lucijo Urankar na nacionalni televiziji ustvarjamo oddajo Japajade šov, ki ima podobno poslanstvo in so jo gledalci že vzeli za svojo, saj jo vsak vikend gleda več kot 200.000 Slovencev. Tako to sezono v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo odkrivamo pestrost kmečkega življenja in spoznavamo zanimive ljudi s podeželja.
Omenil pa bi še en projekt, namenjen predvsem mlajši generaciji. To je otroški lik Ribič Pepe, ki sva ga z akademskim slikarjem Igorjem Ribičem ustvarila pred 18 leti. Pepe v več kot 300 oddajah na RTV Slovenija otroke spodbuja k ustvarjalnosti, plesu, petju, prijateljstvu, vrednotam in znanju, ki jim bodo v življenju prišli prav. 

“Na glasbenem področju je bila v začetku leta 2025 predstavljena lestvica skladb, ki so bile lani predvajane v Sloveniji, in prva slovenska pesem je bila šele na 31. mestu. Ne razumem, zakaj se nihče ne vpraša, če je to normalno. Kdo bi moral tukaj odigrati vlogo, da se ta trend upadanja prisotnosti slovenske glasbe zaustavi in obrne navzgor? Padel je že na 30 odstotkov, in to kljub temu, da imamo res odlične in uspešne slovenske glasbenike vseh zvrsti, narodnozabavne ansamble, ki igrajo slovensko ljudsko in narodnozabavno glasbo, ki je okužila pol Evrope … Mi pa prostovoljno dajemo prednost tujim vsebinam?!?”

- Vendar pa ostaja vprašanje, ali ima televizija sploh še kakšno prednost pred novimi mediji.
Televizija kot medij je sicer kar nekaj izgubila na vplivu, ampak tudi nad njo ni za obupati. Zakaj? Televizija ima posebno moč. Ko vsi gledamo v svoje zaslone na telefonih ali računalnikih, smo pri tem sami in sami doživljamo te stvari. Ko je v dnevni sobi zbrana cela družina, ki gleda isto oddajo, se v tem prostoru ustvari skupnost.
Spremembe se na televiziji in v vseh drugih medijih dogajajo skoraj na tedenski ravni in žal prihaja v naš prostor čedalje več tujih stvari in vsebin. Zato moramo toliko več truda vlagati v to, da imamo vsebine domačih ustvarjalcev, vizijo prihodnosti s slovensko besedo in kulturo, da ustvarjamo slovenske oddaje, pesmi, knjige, revije … Tega ne bo nihče delal namesto nas.

- Ali kdaj pomislite, če se sploh še splača ustvarjati nove vsebine, pesmi, oddaje, glede na vse nove trende?
Zame ni bilo nikoli vprašanje, ali se splača ali ne. To rad počnem in to v dani situaciji delam po najboljših močeh. Dokler bomo Čuki imeli kaj pametnega za povedati in veselje nastopati, bomo to delali. Ravno te dni je izšla naša hudomušna polka Tišlarski pozdrav, ki jo poje tudi moja hčerka Eva. Z Jernejem, Matjažem in Mihom imamo veliko nastopov rezerviranih tudi za nekaj let vnaprej, pa seveda tudi mnogo ustvarjalnih idej. Prav tako je z oddajami: dokler bodo oddaje, pri katerih sodelujem, tako dobro gledane, ima smisel. Sicer pa tudi novih medijev ni za zanemariti. Mislim, da gremo tudi tu kar dobro vštric z novimi generacijami.
Ob tem sem predvsem hvaležen za super sodelavce, ki so mi vedno prišli naproti ob pravem času, pa ženi Andreji ter hčerkama Petri in Evi za podporo in potrpežljivost v vseh teh letih.
Ker sva na začetku govorila o Ognjišču in o papeževem obisku, pa bi rad poudaril še pomen župnij in dobrih župnikov po Sloveniji. Zavedati se moramo njihovega pozitivnega vpliva, saj lahko dober župnik nosi toliko kot dober šolski sistem. To govorim tudi iz zelo pozitivne osebne izkušnje in sem hvaležen za duhovno oskrbo v moji župniji v božjepotni cerkvi Dobrova pri Ljubljani, pokojnemu Antonu Golobu, pri katerem sem bil veliko let ministrant, pa bivšemu župniku Lojzetu Golobu in sestri Ireni. Od njih sem veliko črpal, od Antona in Lojzeta smo kot družina prejeli veliko vrednot in zakramentov. Sicer pa je Lojze Golob tudi stric mojega prijatelja in vsem dobro poznanega Martina Goloba, ki je svetel zgled tega, kako bi morali kristjani nastopati v družbi – veselo, prijazno in ponosno krščansko. To se mi zdi zelo pomembno za slovenski narod in krščansko občestvo. 

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2025), 44-46.