škof dr. Jožef Smej

Ob praznovanju jubileja revije Ognjišče sem za nekaj misli o njenih začetkih in takratnih časih povprašal častitljivega škofa Jožefa Smeja. S svojimi izkušnjami in dobrim vpogledom v takratni čas je podal nekaj vidikov na čas, ko je izšlo prvo Farno Ognjišče.

- Moje izhodišče za prvo vprašanje bi bila jubilejna številka Ognjišča ob njegovi 50-letnici. Se mogoče spomnite, kdaj ste sami prvič prišli v stik z revijo Ognjišče in kje?
Bilo je to leta 1965, torej pred 50 leti. Takrat sem bil župnik v Murski Soboti. Moj kaplan je bil Martin Poredoš, Franc Bole pa je bil takrat župnijski upravitelj v Bertokih. Poredoš mi je znal veliko povedati o Boletu. V bogoslovju sta bila sošolca, oba posvečena 1958.
Imate kakšno asociacijo na besedo Ognjišče? Kako vam je zvenelo to ime?
Ognjišče. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ima dva pomena. Ognjišče je prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji, npr. na ognjišču so prasketala drva; drugič pa pomeni toplo domače ognjišče, dom, družino, npr. nepozabno domače ognjišče, nepozaben dom, nepozabna družina. Ognjišče kot revija spominja na nekdanje Slovenske večernice. Ob dolgih zimskih večerih je s stropa v topli veliki sobi visela petrolejka. Njena luč je toliko razsvetljevala, da je eden lahko bral, drugi pa so poslušali.
- Če pomislite nazaj na leto 1965, ko je tudi začelo izhajati Ognjišče – kako bi opisali takratne čase, sploh za izdajanje verskega tiska? Kakšni časi so bili to?
Zdi se mi, da je imel g. Bole že v bogoslovju načrt, da bo izdajal revijo za mladino. Takratna oblast je bila ljubosumna in se je bala, da bi mladina prišla v druge roke, ne njihove. Kdor ima mladino, ima bodočnost. Boletu je uspelo izdajati revijo za mladino, ker je imel za seboj močno osebnost. Bil je to msgr. dr. Mihael Toroš, apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije, in sicer od leta 1948 do svoje smrti, 29. decembra 1963. Bil je dobro zapisan pri oblasti, saj je nosil (!), ne samo prejel, jugoslovansko odlikovanje v priznanje za svojo narodnostno strpnost. Čeprav je Mihael Toroš kot apostolski administrator imel več naslednikov, npr. Anton Vovk, Albin Kjuder, Andrej Simčič, Janez Jenko, je vendar Torošev učinkujoči duh vplival na oblastnike, da so Boletu dovolili izdajanje revije, kljub oviram, ki so mu jih nastavljali – denimo ta, da je bil Bole 15 dni zaprt v Kopru. Oba, tako Bole kakor tudi Poredoš, sta dobila papeško odlikovanje: prvi papeški kaplan, drugi papeški hišni prelat.
- Zdi se, da je bila pri ljudeh prisotna velika potreba po takem tisku. Ali se motim? Tudi odnos do branja je bil na visoki ravni ... Kakšen je bil doprinos verskega tiska v tistem času?

Če pregledamo podatke pod naslovom Obsojeni, kaznovani, zaprti duhovniki iz Letopisa Cerkve na Slovenskem lahko uvidimo, da so bili duhovniki zaporniki vsi izpuščeni pred letom 1965. Zadnji je bil izpuščen 11. maja 1964, potem ko je bil ponovno aretiran in zaprt. S tem se je tudi precej omililo zatiranje vere, duhovnikov in drugih verujočih. In tako je lahko revija Ognjišče nastopila svojo založniško pot. Skupaj z založniško dejavnostjo se je enakovredno pridružila dejavnostim Mohorjeve družbe in verskega tednika Družina. Spominjam se, da je pod naslovom: Berite! priporočala dobre knjige tudi drugih založb.
Posebej si omembo zaslužijo izdaje praktične žepne knjižice Ognjišča! Te broširane knjižice si lahko vzel s seboj, saj niso trgale žepov. Spomnim se izdaj žepne knjižnice Ognjišča, npr.: romansiranih življenjepisov svetnikov Wilhelma Hünermanna, predvsem njegovega romansiranega dela Sin človekov, in drugih pisateljev, npr. Mati Terezija; Blagovestnika Slovanov; Pater Pij, stigmatik današnjega časa: križan brez križa itd. Z izbranim leposlovjem je Ognjišče odigralo pomembno vlogo v verskem, pastoralnem in kulturnem življenju.

- Če preskočiva na današnji čas – če se je verski tisk pred 50 leti moral bojevati, da je sploh lahko izhajal, je danes obratno. Marsikaj se lahko izdaja, ljudje pa kot da več ne prepoznajo potrebe po duhovnem branju. Soočamo se z upadom bralne kulture, ljudje čedalje manj posegajo po knjigah z versko vsebino ali verskem tisku. Kako danes pristopati do ljudi, vernikov s povabilom, naj ne opuščajo branja verskega tiska?
Morebiti je upadu branosti Ognjišča botrovala tudi misel, da je Ognjišče revija samo za mladino, čeprav je splošna revija namenjena celi družini. Če pa pogledam na bralno kulturo na splošno, bo – tako upam – k njeni rasti pripomogel Slovenski pastoralni načrt: Pridite in poglejte. Na 48. strani je rečeno: »Prebrati vsaj en evangelij in vsaj eno knjigo z duhovno vsebino.« Jaz bi dodal knjigo žepne izdaje Ognjišča!
- Tokratna številka je izšla v Velikem tednu pred velikonočnimi prazniki. Kako vi doživljate velikonočne praznike? Kakšno bi bilo vaše velikonočno sporočilo?
Odgovor bo kratek, jedrnat: Kartuzijani – ne vem, če tudi sedaj – so vse leto hodili drug mimo drugega s pozdravom Memento mori, to je Spominjaj se smrti, na velikonočno nedeljo pa so se z zvončki ali trobenticami v rokah pozdravljali z Memento vivere, kar pomeni Spominjaj se življenja in vstajenja.
Če k povedanemu dodam tako reviji Ognjišče kot njenim bralcem splošno spodbudo ob velikonočnih praznikih, pa kličem: Ognjišče (v prenesenem pomenu dom, hiša, družina!), ne boš nam ugasnilo, dokler se nad Slovenskim bo nebo modrilo!

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2015) 4, str. 68.