Stane Granda

Državni praznik nas državljane zmeraj postavlja pred vprašanje, kaj mi država sploh pomeni in kakšen odnos imam do nje. Osebna raven je hkrati odraz vsesplošne družbene klime in tudi obrnjeno. Kako torej opredeliti ta odnos in kaj storiti, da bo si bomo na ravni država-državljani res v ponos.O tem in o zgodovinski vlogi do zdravega patriotizma smo se pogovarjali z dr. Stanetom Grando, ki je znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU in predsednik programskega sveta RTV Slovenija. Sicer pa Dolenjec po duši in življenju.

Imamo Slovenci po vašem mnenju primeren odnos do svoje države in državnih praznikov?
Tako kot za človeka, ki se poroči ali sprejme določen poklic in se mora privaditi na življenje v postavljenih okvirjih, to velja tudi za državljane, ki morajo sprejeti dejstva in okvirje za življenje v tej samostojni državi. Drži, da smo bili Slovenci izvrstni avstrijski in jugoslovanski državljani in ko tako delam primerjave pri sebi, se mi zdi, da smo še najslabši kot slovenski državljani. Manjka primaren spoštljiv odnos do države, katerega bi se dalo in moralo privzgojiti.
Za državne praznike velja tudi, da smo v zadnjih devetdesetih letih imeli avstrijske praznike, pa jugoslovanske in komunistične praznike in sedaj slovenske praznike. Mnogi določenih praznikov niso sprejeli za svoje in tako se človek navadi te malomarnosti do praznikov. Tako danes ljudje praznik vzamejo kot dela prost dan, ko lahko človek nekaj naredi za sebe oz. doma naredi tista fizična opravila, ki jih med tednom ne uspe.
Če nas torej po vaših besedah nekateri prazniki delijo, ali nas torej vsaj glavni državni praznik poenoti in združi v skupnem praznovanju?
Ne. Tudi ob največjem državnem prazniku si nismo enotni. Razlog je v veliki meri v tem, da so po osamosvojitvi ta državni praznik tudi politično zlorabljali. Ko se je zamenjala oblast po padcu Peterletove vlade, se je takoj začelo obračunavanje s prejšnjo oblastjo tudi na proslavah in tega se ne sme početi. Sploh pa ne v demokraciji. Takrat in še danes so marsikatere proslave strankarske proslave, kar načeloma ni nič narobe, če so ob tem tudi obče državne proslave. Zadnje primere zlorabljanja proslav lahko vidimo ob obletnici taborskega gibanja. Proslave v Brdih in na Kalcu, kljub temu, da je šlo za praznik največje slovenske demokracije, so se zlorabile za opravičevanje revolucije in celo povojnih pobojev.
Problem je tudi v tem, da nekateri ljudje državo identificirajo s posameznikom, s političnim vodjem. In če te osebe ni na oblasti, potem usahne tudi naklonjenost do države. Potem nekateri slovensko državo vidijo kot izdajalko komunizma, kot državo, ki ji je bil osnovni namen obračunati z Jugoslavijo in podobno. Vse to vodi k nespoštovanju lastne slovenske države.

Kateri pa so po vašem mnenju tisti povezovalni elementi, na katerih bi bilo potrebno graditi enotnost?
Manjka zdrav patriotizem, ki ga trenutno pogrešam. Stavim na mlajše generacije, ki bi ga lahko razvile, seveda s pomočjo zdrave vzgoje v tej smeri. Ob tem ne smemo pozabiti na pomen izkušenj z lastno državo.
Je vzrok za pomanjkanje ljubezni do države in tudi naroda v tem, da je pomanjkanje znanja zgodovine?
Vsekakor. Moram poudariti, da raven znanja zgodovinskih dejstev, tudi tistih, ki niso ideološko obarvana, zelo pada. Od kdaj do kdaj je trajala druga svetovna vojna, ali podatek, ki mi ga je povedal slovenski diplomat, ki je pred dnevi predaval na FDV, da študentje niso vedeli, da je prvo slovensko vlado vodil Lojze Peterle. Veliko je še takih dejstev in podatkov iz sodobne zgodovine, ki je mnogi ne poznajo. Drugi moj primer izpred nekaj dni - proti večeru me na ulici v bližini NUK-a nekaj mladih ustavi in me vpraša, kje so Križanke oz. da bi to moral biti nekje zraven neke knjižnice, nekega NUK-a. To pomeni, da sploh ne poznajo hrama slovenske kulture in zanj ne vedo. Vendar tega niso krivi samo otroci, kriva je tudi šola in vzgoja.
Ste tudi s tem namenom napisali knjigo Mala zgodovina Slovenije, ali vas je k temu vodil tudi kak drug razlog?
Gotovo, čeprav me je vodila želja, da bi pripravil tako zgodovinsko knjigo, ki bi v obvladljivem obsegu bila dostopna vsem ljudem. Pri tej knjigi sem se trudil, da bi ljudje lahko posegali po njej, kjer ne bi imeli problemov z razumevanjem. Je pa res, da je pisana samo z moje strani, z mojim pogledom in zaobsega obdobja od prazgodovine vse do današnjih dni.
Vendar zgodovinski podatki so velikokrat stvar interpretacij. Kako torej razumeti neko zgodovinsko dejstvo, ki si ga predvsem politiki in komentatorji prirejajo na način, kot jim ustreza. Bi lahko govorili tukaj o nujnosti vzpostavitve zgodovinske znanosti, ki bi temu naredila konec?
Kot prvo bi poudaril, da o zgodovinskih dejstvih ni možno razpravljati. Neka vojna se je začela tega datuma in to drži. Pri interpretacijah pa bodo vedno razlike. Tukaj ne pričakujem, da bi bila zelo kmalu neka enotnost. Se pa strinjam, da mora priti do poenotenih moralnih stališč. Pri nas je največji problem pri vidiku zločinov, za katere vemo, da jih iz pravnih in moralnih stališč ne moremo nikakor opravičevati. Zločin je zločin in pri nas se očitno ne moremo poenotiti, kaj je zločin. Vidimo lahko, kako nam predstavniki bivše oblasti želijo vsiljevati lastno terminologijo o lastni preteklosti. Pri nas bo še nekaj časa preteklo, preden bomo čas pred osamosvojitvijo označili za čas komunizma z vsemi njegovimi atributi.
Ste tudi predsednik programskega sveta. Kaj lahko televizija kot zaenkrat še najbolj popularen medij naredi po tej plati za ta domovinski občutek?
Kolikor lahko opazujem, je veliko odmeva na vrhunsko pripravljene dokumentarne filme. Taki filmi, če so narejeni pošteno in strokovno, imajo zelo velik odmev in vpliv na družbo. Preko njih lahko človek sam črpa spoznanja. Drugi vidik je ta, da se mora skozi vse oddaje, novice, reportaže in podobno odražati pozitiven odnos do domovine. To ne pomeni, da ne smemo biti kritični. Sploh ne, vedeti je samo potrebno, da obstoj slovenske države ni stvar debate, ampak je dejstvo.
Za krepitev domovinske zavesti bi bilo dobro, da bi recimo Slovensko kroniko, ki prinaša novice iz regionalnih in lokalnih okolij in iz vsakodnevnih dejavnosti ljudi po Sloveniji prestavili v kasnejši, bolj gledan termin. Verjetno je treba poznati tisto, kar naj bi imel rad, ali? Navsezadnje smo domovina ljudje, naše delo, kultura in prizadevanja...
No, tukaj smo pa pri najbolj glavnem vprašanju, kar jih je. V Sloveniji imamo že več kot 100 let ta problem, da mislimo, da je Ljubljana popek Slovenije. To je tudi problem televizije. Enostavno nima enakopravnega odnosa do regionalnih novic. Moji prekmurski prijatelji večkrat rečejo, da mora biti štrajk ali kaj drugega narobe s tovarno Mura ali se morajo kakšni Romi stepsti, da pride Prekmurje v novice osrednjega dnevnika. In bi moralo biti ravno obratno. Novice iz Prekmurja kot tudi drugih pokrajin Koroške, Primorske, Notranjske, Dolenjske in tako naprej, bi morale biti prisotne dnevno in tukaj se strinjam z vami. Za primer lahko pogledamo poročanje o Koroški – noč in dan smo poslušali na novicah o Haiderju, kot da je Haider osrednji problem in osrednja novica Koroške. Noben ne posveča večje pozornosti kulturnemu življenju Slovencev na Koroškem, ki je zelo močno in živo. Osrednje novice bi res morale biti povezovalne in se osredotočati na celotno Slovenijo.
In do tega ne pride, ker..?
Dolgo časa sem mislil, da je problem pri dopisnikih, pa to ni res. Dopisniki so po večini delovni in pripravljajo material, ga množično pošiljajo v uredništva. In tukaj se zalomi. Marsikateri uredniki mislijo, da če nek dogodek ni iz Ljubljane, da ga ni potrebno omeniti. Torej je osrednji problem zaradi zelo starega vzorca, ko je vse samo Ljubljana. Enak problem lahko zaznavam tudi v zgodovini, kjer se dogodki izven Ljubljane veliko manj omenjajo ali izpuščajo. Poglejmo, kaj se dogaja s Slomškom ali z drugimi pomembnimi osebami slovenstva ali iz Primorske ali drugih pokrajin.
To bomo lahko presegli le takrat, ko bodo ljudje iz periferije še bolj aktivni in še bolj glasni, saj si lahko predstavljamo, da se Ljubljančani ne bodo nikoli odrekli svoji centralni poziciji. Ob tem morajo svojo vlogo odigrati tudi tisti, ki pridejo iz periferije živet v Ljubljano, da ne pozabijo, od kod prihajajo, ampak morajo zastopati svojo regijo.

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2009) 6, str. 24.