Janez Logar

Prazniki so poseben čas, ki si ga vsi želimo doživeti precej idealno, harmonično, vendar se nam predvsem pri odnosih precejkrat ustavi in pristanemo pri prepirih, zapiranju v svoje sobe in svetove ter uničenih praznikih. Kaj nam je storiti, da temu ne bi bilo tako? Z družinskim terapevtom Janezom Logarjem sva pogledala na odnose med zakoncema in v družini nasploh, ko so pred vrati prazniki.

Če vprašam kar direktno in konkretno – kako bi v nekaj besedah podali način za dobro praznovanje med zakoncema in v družini?
Za začetek bi rekel, da bomo navzven praznovali tako, kakor si pripravimo praznik odznotraj. Kakor bomo mi doživljali praznike, tako se bo to odražalo v naših družinah. Ob praznikih se odnosi zgostijo, ker smo enostavno več časa skupaj. V normalnem delovnem tednu se čas za skupne trenutke zmanjša, ko pa pridejo prazniki, dobimo naenkrat kar veliko časa, ki ga lahko preživimo skupaj. In takrat nas lahko ta bližina začne ogrožati in nas postane strah. Ob praznikih si želimo biti drug ob drugem, se skupaj veseliti, ker pa se zdi, da si pridemo preblizu, se raje skrijemo, umaknemo, kot da bi odgovorno, odraslo povedali, kaj si želimo, in zdržali bližino.
Torej je eden od receptov ta, da se osredotočimo na bistvene stvari?
Koristno je, da si pred prazniki prikličemo v zavest praznovanje in si zamislimo, kako bi ga organizirali, da bo čim lepše. Če tega ne naredimo in se ne odločimo ter prepustimo vse toku dogajanja, sta kreganje (ali molk) in napetost neizogibna. Zanimivo je, da slabo pride samo od sebe, za dobro praznovanje, za dobre odnose pa se moramo potruditi. Ključno vlogo pri tem morata odigrati starša, mogoče še bolj oče, da se vzpostavi razporeditev obveznosti, opravil, da se razporedi časovne okvirje. Že vnaprej se mora povedati, kdaj bo kdo kaj naredil, kdo bo s kom kam šel, kaj mora kdo od članov družine prevzeti, za kaj poskrbeti. To je osnova.
Kot drugo je v današnjem času pomembno, da znajo tudi mame narediti kakšen korak nazaj in ne opravijo vsega dela v luči žrtvovanja samo one. Sploh v družinah z večjimi otroki, najstniki, je nujno, da se jim prepusti kakšne naloge in odgovornosti, ker se bodo na tak način tudi sami čutili del praznovanja, da so tudi oni prispevali svoj delež k skupnemu družinskemu praznovanju. Več ko se bomo zmenili, več obveznosti ko si bomo razdelili, bolj ko si bomo vsi skupaj pomagali, bolj bomo kot družina ob praznikih povezani. Ne smemo pa starši od otrok pričakovati, da bodo kar sami poprijeli za delo, ampak jih je treba na pravilen način vpeljati in jim razložiti njihove naloge.
Torej začnemo pri starših, ki morata postaviti trdne temelje in razdeliti delo?
Pri odnosih v družini naj se starša zavedata, da imata ključno moč za urejanje in ustvarjanje družinskega vzdušja. Tudi za njun odnos je pomembno, da se je treba, če začutita, da se bližata meji prepiranja, usesti in si priklicati v ospredje tisto, kar je najbolj bistveno. To, da so prazniki, da smo skupaj in da imata onadva kot starša vse vajeti v rokah, da stvari speljeta mirno. Le notranje naj se najprej onadva umirita.

Zanimivo je, da si na eni strani želimo te bližine, družinskega prazničnega vzdušja, hkrati pa nas je, kot pravite, te iskrene bližine kar strah?
Verjetno smo bili že nekje na poti našega življenja zavrnjeni. Večkrat. Ko prihajamo drug drugemu naproti, nas je podzavestno strah, da bi se ta zavrnitev ponovila. To je večni boj med bližino in oddaljenostjo, ko si želimo bližine in imamo hkrati v sebi silnice, ki nas silijo, da smo samostojne osebe.
Zavedati se moramo, da je Bog ustvaril zakonca kot moža in ženo in da smo ustvarjeni za skupno življenje, za odnos. Ob tem pa, kot rečeno, vseskozi prehajamo iz želje po samostojnosti do občutja naju kot zakoncev. In ravno ta del skupnega življenja si mnogi razlagajo na različne načine, kako živijo svojo samostojnost in svoj zakon. Ko se začnemo o teh stvareh pogovarjati, smo naredili že velik korak naprej. Takrat se že zavedamo, da je treba poskrbeti za samostojno rast človeka, hkrati pa živimo z nekom v odnosu.
Pogosto se zdi, da si med sabo ne znamo/ne zmoremo povedati, kako bi radi praznovali, ampak sledimo nekim zunanjim podobam praznovanja, ki mogoče niti ne ustrezajo prvotni, dejanski vsebini praznika. Svoje pogosto dodajo še vplivi mladih, ki se želijo oddaljiti od tradicije ...
Tradicija je del kulture in vere. Zavedati se moramo, da nam daje neko varnost in predvidljivost. V tradiciji je veliko dobrega, ne sme pa postati bistvena. Tradicija v veri ni najbolj bistvena, pomemben je oseben trud za vero.
Če ostanem na področju družine, bi rekel, da četudi starši vztrajajo pri izdelovanju butaric, barvanju pirhov, blagoslovu jedil, procesiji itd. in so otroci proti, jim bodo otroci prej ali slej sledili, če bodo pri tem početju res iskreni in zavzeti. Mogoče je pri najstnikih to malce težje, ampak tam je še toliko bolj pomembna pristnost verovanja in opravljanja tradicionalnih obredov. Če starša to delata z dušo in srcem, se bo to vsadilo otrokom v zavest in bodo temu sledili. Če ne takoj, pa kasneje; mogoče šele takrat, ko bodo že na poti ustvarjanja lastne družine.
Vse to so zunanji znaki tradicije, ki nas lahko poveže v prazničnem vzdušju, pomembno pa je, da k temu dodamo še duhovnost. Kaj je bistvo Velike noči? Da je Kristus vstal od mrtvih, da nas je s tem odrešil. Če se potrudimo in želimo razumeti veselje tega praznika, se enostavno morata v nas naseliti mir in veselje, da lahko veličino naše vere doživljamo in delimo z najbližjimi.
Smo pa samo ljudje in nas prevzamejo domača opravila – skrb za snažnost hiše in celotna obremenjenost s kulinaričnimi presežki; vse to nas toliko okupira, da do duhovnosti pogosto niti ne pridemo. Hkrati se začne tehtati, kdo je več naredil in zakaj kdo ne vidi prispevka koga drugega, ki se je očitno potrudil bolj kot ostali.
Čisto človeško moramo poskrbeti in si, kot sem prej omenil, priklicati v zavest stvari, ki so tisti dan, za tisti praznik res najbolj pomembne. Prav je, da nas takšna duhovnost zasvoji. Jezus v evangelijskem odlomku lepo reče Marti, da jo skrbi veliko stvari, ampak samo eno je pomembno. Zato pravim, da se je ob vsakem kočljivem trenutku treba ustaviti in se vprašati, kaj je tisto, kar je najbolj pomembno. V pripravi na praznike je zato pomembno, da vsak član družine prispeva svoj delež, da se potrudi. Nujno pa je, da se najprej starša notranje umirita.

Vse, o čemer sva do sedaj govorila, temelji na enem skupnem imenovalcu – pogovoru. Vidimo lahko, kako si z besedami, pogovorom podarjamo ljubezen, hkrati se z besedami tudi ranimo. Zanimivo je, kako se skozi ves čas odraščanja in izobraževanja ne naučimo, kako se izražati, kako spregovoriti o sebi, kako se pogovarjati z drugim.
To tudi mene čudi. In če sva ob tem že pri vlogi terapevta – mi stalno poudarjamo pomen pogovora in spodbujamo pare in posameznike, da se je končno treba začeti pogovarjati. In ne se pogovarjati le o politiki, o vremenu, športu, ampak o tem, kako se jaz počutim, kako me ti doživljaš, zakaj je mene kdaj strah, kdaj sem v stiski, kje se čutim ranjen, nemočen, kako doživljam tebe zakonca itd. Dokler se zakonca ne pogovarjata o sebi, do takrat ne bosta razrešila morečega vzdušja, nelagodja pred drugim.
Bistvo vsega je res pogovor. Zanj se moramo potruditi in, seveda, na začetku ni lahko začeti govoriti o sebi. Zbrati je treba pogum. Hkrati ima vsak zakonec tudi nalogo, da je čuječ za tovrstno željo po pogovoru. Če se bo mož enkrat odločil, da bi npr. spregovoril o svojem strahu, žena pa bo zamahnila z roko in ga odpravila z neko nepomembno izjavo, se mož ne bo več odprl na tak način.
Z najstnikom je treba prav tako vzpostaviti dialog. Da se mu prisluhne, da se ga pri njegovih strahovih, ranjenosti, krivicah, doživetjih jemlje resno. Hkrati se v pogovoru tudi postavlja meje. Kar težko je videti kdaj kakšne starše, ki pravijo, da ne morejo postaviti meje svojemu otroku. Ampak preko pogovora potem vidimo, da so tudi sami v svojem otroštvu doživeli neprijetno vzgojo, ki jim preprečuje zdravo in odločno postavljanje meja.
Se pa strinjam in poudarjam, da je pogovor edini ključ do uspeha, kadar gre za odnos.
Zakaj se je tako težko odločiti za pogovor?
Vzorci iz preteklosti so pomembno vplivali na to, kako doživljamo govorjenje o sebi. Po mojem mnenju bi se v šoli ali pri verouku res moralo poudarjati odnos do sebe, pogovor o tem, kdo sem jaz, kako doživljam sebe, ljudi in svet. Ker nas pogovor o sebi osvobaja strahov, nejasnosti in tegob, ki nas tarejo. Tega pa nas ni nihče naučil in na to nismo pripravljeni. In koliko je danes še ljudi, ki se niso srečali s to spodbudo, da ne rečem potrebo, da bi se odločili za pogovor.
Kako poteka delo z nekom, ki se odloči za terapijo?
Ljudje v današnjem času do terapevta pridejo dokaj pozno. Ne bom rekel, da prepozno, vendar bi se z zgodnejšim iskanjem pomoči lahko marsikaj rešilo na lažji način. Pa s tem ne mislim reči, da bi moralo biti tako kot v ZDA, kjer skorajda po pravilu velja, da vsak potrebuje terapevta. Obstaja pa precejšen delež ljudi, ki ima težave v odnosih in potrebuje pomoč, da jih lahko reši.
Normalno je, da v odnosih prihaja do težav, vprašanje pa je, kako se jih lotimo. Z iskrenim pogovorom in sočutnim poslušanjem (brez dajanja navodil) lahko rešimo ogromno.
Na terapijah želimo vsakemu človeku najprej povrniti lastno vrednost in dostojanstvo. Nato je treba vsakemu posamezniku pomagati odkriti moč za spremembo, za premik v pravo smer. Največkrat se pri klientih srečujemo z ogromno nemočjo in vdanostjo v situacijo, v kateri pravijo, da se ne da nič narediti. Vernim ljudem je duhovnost lahko v veliko pomoč. Naš način dela je tak, da se dobimo na dvanajstih srečanjih v enem ciklusu. Ne bom trdil, da v teh dvanajstih srečanjih vse rešimo, ampak če se posameznik ali par zaveda, kako deluje/-ta, kakšne vzorce nosi/-ta v sebi, ima/-ta možnost spremeniti potek dogodkov. Mnogi po dvanajstih srečanjih priznajo, da se niso zavedali, da imajo v sebi zakopane take stvari. Dejstvo je, da si moramo dati priložnost in spregovoriti o stvareh, ki nas mučijo, žrejo. In pogosto temelj problema niti ni v teh vidnih problemih, ampak se pokaže, da je izvor čisto nekje drugje. Vse pa se začne z odločitvijo človeka, da enkrat reče: »Dovolj imam« in naredi korak naprej.

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2016) 4, str. 68.