SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Psihoterapevt Bogdan Žorž
"Težavam pri vzgoji se ni mogoče izogniti, ker te sodijo v vzgojo samo."
Nad vzgojo tožimo vsi: starši, učitelji, kateheti, duhovniki, starejši ljudje, ko gledajo nevzgojene mlade… Nad vzgojo tožijo tudi otroci in mladostniki sami. Zato se bomo najbrž strinjali, da je danes teže vzgajati kot je bilo v preteklosti. Bogdan Žorž je eden tistih psihologov, ki stoji ob strani staršem in mladostnikom ob vzgojnih problemih. O problemih vzgoje je napisal tudi veliko člankov in knjig. Ko je pri Ognjišču izšla njegova knjiga S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg, smo menili, da je to prava priložnost, da ga povabimo za gosta meseca.
- Na trgu je veliko knjig, ki govorijo o vzgoji. Zanje vlada tudi veliko zanimanje. Torej se starši in vzgojitelji danes počutijo nebogljene pred nalogo vzgoje. Zakaj je po vašem mnenju vzgoja danes tako težka in zakaj je toliko vzgojnih problemov? Če samo pomislimo – pred sto leti je bilo malo vzgojnih knjig, a ne?
Imam navado reči – malo za šalo, malo zares -, da danes povprečen starš ve veliko več o vzgoji, kot je pred sto leti vedel strokovnjak. In vendar je danes veliko več vzgojnih problemov kot včasih. Vzrokov za to je veliko. Naj jih tu navedem le nekaj.
- KNJIGA S PRAVIMI VPRAŠANJI DO REŠITVE VZGOJNIH ZADREG JE SESTAVLJENA IZ RESNIČNIH ŽIVLJENJSKIH ZGODB
»Knjig za strokovnjake je dovolj. Mislim, da je potrebno pisati tako, da lahko napisano razume tudi starš, ki nima neke pedagoške ali psihološke izobrazbe. Kadar pišem, si predstavljam, da snov, o kateri pišem, razlagam takemu poslušalcu. Tujk pa se izogibam, kolikor le mogoče, že zaradi spoštovanja slovenskega jezika. Koliko mi uspeva, naj presodijo bralci. Poleg tega je pomembno, da bralce ne zasipavamo s teorijo. Knjigo sestavlja niz resničnih življenjskih zgodb otrok in mladostnikov, s katerimi sem se srečal v svoji terapevtski praksi. V zgodbah sem le nekoliko »popravil« osnovne podatke (včasih spol, včasih tudi nekoliko starost, vedno imena…), da ne bi prišlo do morda za koga bolečega prepoznavanja, vsebinsko pomembne stvari pa sem pustil pristne. Vsako zgodbo pa sem poskušal tudi nekoliko teoretično razložiti, da bi izkušnjo zgodbe lahko širše uporabljali.«
- Imam občutek, da v svoji knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg opisujete predvsem težave, s katerimi se srečujejo starši pri vzgoji. Vendar danes otrok ne vzgajajo samo starši, ampak tudi vrtec in šola, ulica in družba, predvsem pa televizija in interenet. Kako naj starši vzgajajo ob teh »zunanjih« vplivih?
Prav zaradi teh velikih zunanjih vplivov je naloga staršev še težja, zahtevnejša, in starši zares potrebujejo veliko zunanje strokovne pomoči, da bi dobro vzgajali. Opažam, da se na področju usposabljanja za dobro starševstvo, na področju iskanja pomoči pri vzgoji dogaja nekaj zelo zanimivega: pogosteje iščejo pomoč osveščeni, razgledani, izobraženi starši, ker se svojih zadreg bolj zavedajo in so si jih pripravljeni priznati.
- Vodite dom za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski in k vam prihajajo starši z vzgojnimi težavami. Ko jih opazujete, ali imate vtis, da bi se starši lahko izognili kakšnim težavam? Kaj bi morali storiti pri vzgoji, da bi se jim izognili?
Odgovor na to vprašanje je zelo zapleten. Najraje bi dejal, da se težavam pri vzgoji ni mogoče izogniti, te sodijo v vzgojo. Ko starši sprejmejo starševstvo, je potrebno sprejeti tudi dejstvo, da se bodo srečali s težavami. Starši se pa lahko pripravljajo, usposabljajo, da se bodo znali s temi težavami uspešno spopasti.
- Družina, ki naj bi bila nosilka vzgoje, je sama v krizi. Zakoni razpadajo, starši se med seboj kregajo. Najbrž ima to usodne posledice za otroke in njihovo vzgojo?
Da. Omenil sem že, da je eden izmed zelo pomembnih dejavnikov današnjih težav prav kriza družine. Otroci se v družini, ki razpada, kjer sta doma prepir ter nasilje in kjer ni zdravih odnosov, ne počutijo sprejeti, ne varni in ne dobijo dovolj opore za svoj zdrav osebnostni razvoj. Problem pa je še bolj daljnosežen. V taki družini si tudi ne oblikujejo vzorca družinskega življenja in tudi sami ne bodo znali oblikovati zdrave družine.
- Več vzgojnih problemov je v neurejenih družinah. Bi zakoncem svetovali, naj pred ločitvijo res dobro premislijo, če je to edina rešitev, kajti ločitev zna otroke izredno prizadeti?
Kadar imam priložnost, to tudi naredim. Res je, da je ločitev včasih pravo olajšanje, kadar so odnosi tako slabi, da ni več kaj reševati. Žal pa smo v našem času na eni strani oblikovali nekak mit, da je dobra družina samo idealna družina, kjer je vse lepo, kot v pravljici – in zato mladi zakonci zelo hitro svojo družino, svoj zakon »prepoznajo« kot nevzdržen – ker pač ne ustreza tej pravljični, idealizirani predstavi.
- Osebna izkaznica
Bogdan Žorž se je rodil 27. februarja 1948 v kraju Tabor nad Dornberkom. Po novogoriški gimnaziji je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1971. Več let je delal v Centeru za socialno delo občine Nova Gorica, pozneje pa ga je tudi vodil. Kot psiholog se ukvarja v glavnem z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi. V to problematiko se je poglabljal tudi na podiplomskem študiju. Usposabljanje je končal iz ene od znanih humanističnih smeri psihoterapije, »geštalt psihoterapijo«. Ima evropsko diplomo iz »geštalt psihoterapije« ter splošno evropsko diplomo iz psihoterapije. Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom. Od leta 1998 v Čepovanu nad Novo Gorico skupaj z ženo vodi zasebni zavod, ki se ukvarja z otroki, mladostniki in družinami v stiski. »Taka usmeritev je v meni tlela že dolgo prej, le da je družbene razmere niso dovoljevale. Potrebe po tem pa sem prepoznaval pri svojem delu z otroki in mladostniki na centru za socialno delo v Novi Gorici,« pravi o tem svojem podvigu. Bogdan Žorž je priljubljen predavatelj in pisec strokovnih in poljudnih člankov. Napisal je več knjig, med njimi zelo odmevno Razvajenost. Že tretje leto sodeluje v reviji Ognjišče kot pisec zelo brane rubrike.
- Nekateri starši pripeljejo k vam otroka kot avtomobil k mehaniku (strokovnjaku) – v slogu: »Popravite, kar je narobe, prosim.« Najprej, ali to ne kaže, da so nekateri starši že obupali nad vzgojo?
Drugo pa – ali je sploh mogoče »popraviti« samo otroke, ne da bi tudi staršev vključili v vzgojni proces?
- Ljudje želijo »popraviti« otroka v trenutku.
V naš čas se je kar premočno zarezala nekaka »instant« miselnost: ko se mi avto pokvari, ga peljem k mehaniku, da mi ga popravi; ko zbolim grem k zdravniku, da me ozdravi; ko opazim pri otroku težave, grem z njim k psihologu, da ga »malo poservisira«. To je problem odgovornosti, ki dandanašnji tudi zelo šepa. Vzgoja je celostni proces, ki se dogaja v družini in širšem okolju. Neke kvalitetne spremembe so možne le v primeru, če se družinsko okolje, ki prispeva k otrokovim težavam, tudi samo spremeni. Ampak včasih za to ni pripravljenosti. V takih primerih pač poskušam pomagati otroku samemu. To se dogaja še posebej v najtežjih primerih, ko je, na primer, otrok žrtev nasilja, zlorab vseh vrst.
- Nekateri učitelji, ki so na neki način »specialisti« za vzgojo in izobraževanje, s specialističnimi znanji pedagogike, imajo izredne težave z disciplino v razredih. Ste kdaj razmišljali o tem pojavu? Zakaj je tako? Zakaj pa nekateri učitelji nimajo problemov? Bi se strinjali s trditvijo, da bi morali »to mularijo« bolj »trdo« prijeti in bi v šoli ubogali?
O tem zelo veliko razmišljam, pa tudi govorim in pišem, veliko se o tem pogovarjam s samimi učitelji. Tudi ta problem je večplasten. Velik del vzrokov za takšno stanje je v pretirani permisivnosti sedanje dobe. Otrok, ki se že od malega nauči, da mu je vse dovoljeno, da dela, kar hoče, pač težko sprejema pravila, omejitve, ki jih pred njega postavlja šola. Torej se problem začne že veliko prej, ne šele z vstopom v šolo. Drug problem je v razvrednotenju šole – šola danes ne uživa več takega ugleda, kot ga je včasih. Kar nekako »moderno« je kritizirati šolo in učitelje, veliko več govorimo in pišemo o napakah učiteljev in nepravilnostih v šolah, kar zmanjšuje zaupanje v šole in učitelje. Kako naj ima avtoriteto učitelj, ki mu ne zaupamo? Avtoriteta je vendar predvsem vprašanje zaupanja, ne strahu! Potem pa je tu še problem našega šolskega sistema. Naše univerze učitelje usposabljajo v strokovnjake za svoj »šolski predmet«, premalo pa jih usposabljajo za vzgojitelje.
- MARLJIV SODELAVEC KARITAS
Po besedah Jožice Ličen, namestnice ravnatelja Škofijske karitas Koper je Bogdan Žorž tudi marljiv in zaželen sodelavec Karitas. »Z nami je sodeloval še v času begunske problematike v glavnem na goriškem območju skupaj z Gašperjem Rudolfom. Leta 1996 je naša Škofijska karitas namenila izkupiček druge likovne kolonije Umetniki za karitas njegovemu Mladinskemu centru v Čepovanu. Od takrat smo stalno povezani. Že drugi mandat je pri Škofijski kartas voditelj odbora za svetovanje in član njegovega tajništva. V okviru tega je že tretja generacija prostovoljcev Karitas opravila 120-urni seminar za neprofesionalno svetovanje, ki sta ga vodila z Matejem Kobalom. Seminarji so potekali na Sinjem Vrhu, Mirenskem Gradu in v Klancu, udeležilo se ga je 85 sodelavcev, ki v centrih karitas in drugih programih delujemo z ljudmi v stiski. Poleg tega, da je v naši karitas je vodil 120-urni seminar, je podobno nalogo opravil tudi za škofijski karitas Ljubljana in Maribor, dvakrat pa tudi v Banja Luki, kjer je imel seminar za sodelavce karitas o izgorevanju... Je pobudnik programa Popoldan na Cesti, pri katerem tudi sodeluje, predvsem s podporo prostovoljcem. Je član Zavoda Samarijan Karitas.- Posebno se je angažiral lansko leto ob potresu, ko smo v Bovcu imeli delavnice za odpravo strahu pri otrocih. Poleg delavnic je bil enkrat tedensko še na razpolago za individualni pogovor… in kar veliko staršev in otrok je prišlo. Skratka,« sklene svoje besede Jožica Ličen, »zelo rad priskoči, kjer je potrebno, če le utegne, kajti v resnici je zelo zaposlen«.
- Poudarjate, da se vzgoja začne že pri najmlajših. Torej že pri dojenčku? Kje lahko starši pogrešijo, pa ne, ker ne bi hoteli vzgajati, ampak, ker bi radi otroku dali vse najboljše?
Res je, vzgoja se začne ob rojstvu, da ne grem še bolj nazaj, kar je sicer res, da se vzgoja dogaja celo že veliko pred otrokovim rojstvom, celo pred spočetjem. Otrok od rojstva dalje sprejema vzgojna sporočila. Ker sam nima nobenih izkušenj, sprejema to v začetku, v prvih mesecih ali letih, kot »čisto zlato«. Prav zato je tembolj pomembno, kakšna vzgojna sporočila dobi v tem obdobju. Kasneje sprejema vsa zunanja sporočila skozi neko sito, ki ga predstavljajo njegove predhodne izkušnje. Torej so te izkušnje zelo pomembne. Napake, ki jih starši zagrešijo v tem zgodnjem obdobju, so lahko usodne. Pa naj gre za napake, ki jih starši zagrešijo s tem, ko mislijo, da otrok »še ne razume«, »še nima lastne pameti« - in torej lahko počnejo z njim kar hočejo – ali pa za napake, ki jih zagrešijo starši ob prepričanju, da je otroštvo namenjeno le temu, da ga otrok preživi »čimbolj neobremenjeno, svobodno, brezskrbno…«, da »ne bi ovirali njegovega razvoja«…
- Med rakastimi ranami naše družbe naštevate razvajenost. Ta se velikokrat konkretno kaže pri dejstvu, da starši otroku popustijo: na primer hodi pol leta k verouku (skavtom…), nato se naenkrat naveliča in starši mu ugodijo. Je prav, da mu (tudi v tem) ugodijo?
Razvajenost, kot jo sam razumem in o njej govorim, ni problem materialnega obilja. Je predvsem problem vzgoje v drži, da je napor nepotreben, celo škodljiv, da starši vse naredijo za svojega otroka, da popuščajo njegovim zahtevam, da ga ne učijo odrekanja. Sem sodi tudi to, kar ste vprašali: o nekaterih ključnih vprašanjih pač otrok sam še ne more odločati in smo dolžni odločati o tem starši. Dolžnost obiskovanja šole je celo zapisana v zakone kot dolžnost staršev in ni dopuščeno, da bi otrok sam odločal o tem, ali naj hodi v šolo, ali ne. Duhovnost smo v polpretekli dobi zanemarili, jo naredili nepomembno. Nekateri veliki zagovorniki liberalizacije celo trdijo, da naj bi se o tem odločal človek, ko odraste. Ampak ob tem, kar sem zapisal prej o vzgoji, ostaja vprašanje: kako naj se odrasel človek odloča o svoji duhovnosti, če nima izkušenj, osnov za svoje odločanje? Ni mogoče »ne vzgajati za duhovnost« - če duhovnosti ne vzgajamo načrtno – pač otroka vzgajamo v drži, da je duhovnost nekaj nepomembnega, obrobnega, postranskega.
pogovarjal se je Božo Rustja
Božo Rustja, Psihoterapevt Bogdan Žorž. (Gost meseca) Ognjišče, 2005, leto 41, št. 8, str. 8-12.
