Ernest Petrič

“Svobodno misliti in odgovorno ravnati!”

Moj tokratni sogovornik me je sprejel v drugem nadstropju predsedniške palače, kjer ima pisarno kot svetovalec predsednika republike. Najprej je izpostavil dejstvo, da je v tej stavbi že služboval ob koncu sedemdesetih let, le dve pisarni naprej. V Ljubljano se prof. dr. Ernest Petrič vozi vsak dan z Bleda in svoje delo kljub dejstvu, da je v 82. letu, jemlje kot velik izziv in odgovornost..

- Začniva zelo preprosto: glede na to, da ste že slabo leto upokojeni – kako poteka vaše življenje in s čim se ukvarjate? Si privoščite kaj več miru, odmika oz. koliko vas delo in vpetost v aktualno dogajanje še ženeta naprej?
Ko prideš v moja leta, letos bom dopolnil 82 let, je ena od stvari, s katerimi se kar naprej ukvarjaš, zdravje. To mi ne vzame toliko fizične energije, ampak me predvsem načne na psihični ravni. Zavedam se, da je zdravje pomembno in ga moram pri svojih letih postavljati na prvo mesto. Kot drugo se zavedam, da postaneš omejen pri drugih rečeh. Ves čas sem se zelo rad ukvarjal s športom. Zdaj je moja realnost kakšen sprehod in še to ne preveč dolg, občasno malce plavanja ali jutranje telovadbe in to je to, kar zmorem.
Če me sprašujete o miru, se odmik zelo prileže in bi sedaj, v mesecu maju, prišlo zelo prav, da bi se usedel na kakšno lovsko prežo in počakal, če bi prišel kakšen star srnjak, da bi ga nameril in skušal upleniti. Lovec sem že 60 let in to mi je pri srcu.
Si pa dopovedujem, da mora človek biti aktiven in se tudi trudim biti aktiven. Tudi zato odhajam za nekaj tednov v ZDA, kar bo naporno, vendar grem, ker je to intelektualni izziv. Ravno tako jemljem tudi svojo vsakodnevno pot z Bleda v Ljubljano, ker me že sama vožnja drži v formi. Rad opravljam svoje delo in ga ne jemljem kot breme.
- Mnogi si za čas upokojitve načrtujejo mnoge stvari, ki jih bodo počeli po aktivni službeni in karierni poti, pa nato ugotavljajo, da vedno zmanjkuje časa. Imate tudi vi kakšne odložene želje, ki se jih boste še lotili?
Sam sem šel v pokoj lani maja in sem bil takrat baje najstarejši, ki je še prejel redno plačo s strani države. Sicer pa sem si za upokojitev želel, da bi imel več časa, ki bi ga namenil pisanju. Trenutno mi to uspeva, saj sem končal knjigo, ki bo mogoče izšla še ta mesec. Imela bo naslov Spomini in spoznanja. K pisanju so me nagovarjali mnogi prijatelji, čeprav sem se tega otepal, ker nisem imel energije, da bi hodil po arhivih in datumsko preverjal, kdaj se je kaj zgodilo. Sedaj sem napisal v knjigo stvari, kot se jih jaz spomnim, tako da dopuščam možnost, da bo kje kakšen datum s kakšno napako. To niso spomini o mojem življenju, ampak spomini in spoznanja o času, v katerem sem živel in kako sem ga doživljal.
- Prej ste omenili, da si kakšno delo še vzamete kot intelektualni izziv. Kako pomembno se vam to zdi?
Ravno se ukvarjam z razmislekom in pisanjem komentarja k trem členom Ustave – členu 5, členu 8 in členu 11. V pripravi je nova razlaga s komentarji slovenske Ustave in povabljen sem bil, da tudi sam pripravim prispevek. To delo jemljem zelo resno in spada med potrebne intelektualne izzive. Tudi zato sem sprejel vlogo svetovalca predsednika republike, da ostajam v toku dogajanj, da sem prisiljen sproti še vedno spremljati dogodke. Zdi se mi res pomembno, da dokler človek živi, živi aktivno.
Ob izzivih bi poudaril, da je moj osebni problem in verjetno problem cele moje generacije, da smo v malce neprijetnem položaju, kar se tiče odnosa do tehnologije. Kar neverjetno je, kako se danes dostopa do podatkov, komunicira. Rekel bi celo, da obvladam kar nekaj moderne tehnologije, a daleč od tega, da bi bil tak mojster, kot je vsak srednješolec. Čeprav si predstavljam, da ima naša generacija nekaj modrosti in izkušenj, je večja težava, kako modrost in izkušnje nekam usmeriti, ker se je tehnologija tako razvila. Celo do te mere, da je do tistih, ki je ne obvladamo, malce kruta.
- Ko sva pri željah in izbirah – če vas popeljem nazaj v čas vašega odraščanja, za katere izbire ali izkušnje se vam zdi, da so usodno vplivale na vašo življenjsko pot?
Ob koncu druge svetovne vojne sem bil star 9 let. V tistem času sem že marsikaj videl, slišal, bolj malo razumel. Ampak vendarle so bila najstniška leta, ki so sledila, zelo pestra, marsikaj tudi ni bilo lepo, vendar smo živeli v nekem optimizmu. Nagnali smo Nemce, še toliko bolj mi je bilo všeč, da smo nagnali Sovjete. To je bil čas resnega prepričanja, da obnavljamo domovino in gradimo pravičnejši svet. Prvi šok se je zgodil v času študentskih let. Zgodila se je madžarska vstaja leta 1956. Takrat smo se mnogi začeli spraševati, kaj se dogaja. To je bil prvi mentalni izziv.
Še prej bi moral omeniti, da so me ravno eno leto pred tem dogodkom na kranjski gimnaziji prepričali, da sem baje zelo sposoben dijak in so me vabili v partijo. Odločil sem se za ta korak. Oče mi je takrat rekel, naj naredim, kot želim, ker naj bom sam odgovoren za svojo odločitev, mama pa je rekla, da bo to cela groza, ker bomo imeli komunista pri hiši.
V istem času so se zgodile še druge stvari, ki so mi ostale v spominu. Bil sem podpredsednik zveze študentov in predsednik mednarodnega odbora, hodil sem tudi v Beograd in tam sem prišel do drugega spoznanja, ki je bilo tudi prvi politični debakel. Vedno se mi je zdelo, da je naša študentska vloga, da prenesemo interese študentov do oblasti. Na univerzitetnem komiteju partije pa je bila tendenca, naj bomo mi kot študentska organizacija glasilo partije. S tem se nisem strinjal in sem o tem veliko razmišljal in tudi zapustil študentsko organizacijo.

Glavni problem totalitarizmov, tudi našega, ki smo ga doživeli, je bil in je v tem, da se verjame, da cilj povečuje sredstvo. Zato da bi bojda zgradili boljši svet, naj padejo glave tisočev, milijonov. Iz tega prepričanja je zrasel strahoten zločin, tudi pri nas. Če kdo trdi ali piše, da so se med zadnjo vojno pri nas zgodile napake, je treba jasno povedati, da to niso bile napake, ampak zločini. Zločin je zločin, ne glede na namen, zakaj je bilo zločinsko dejanje storjeno.

Hkrati sem v tistih letih začel veliko potovati, lahko bi dejal, da sem bil verjetno eden prvih avtoštoparjev pri nas, in to že pred letom 1955. S tem povezano sem se učil tujih jezikov in to, da sem se obrnil v svet, je prineslo tretje pomembno spoznanje: da zahod še zdaleč ni tista grozna izkoriščevalska zgodba, kot smo poslušali doma. S tem se je v meni začel proces, ki je pripeljal do tega, da moram razmišljati s svojo glavo.
Kar se tiče možnosti za izobraževanje in izbire življenjske poti – v tistem času ni bilo tako samoumevno, da bi kar vsi šli v šole, tako da sem za to, da sem se lahko šolal, hvaležen teti Tončki, ki me je podpirala. Mislim, da sva na višjo gimnazijo v Kranj iz Tržiča takrat šla samo dva.
- Preskočiva kakšno obdobje in se ustaviva pri diplomaciji, kjer ste bili dejavni več kot 20 let. Na kakšen način ste si priučili veščin, ki so bile potrebne za vaše uspešno delo na področju diplomatskih odnosov? Ste imeli kakšnega mentorja?
Po padcu Kavčičeve vlade, ko so nas ene bolj, druge manj grobo odgnali, se je pojavila ideja, da bi šel v jugoslovansko diplomacijo. Takrat sem to razumel kot željo, da bi se me znebili iz Slovenije, in na to nisem pristal. Ostal sem na univerzi, kar mi je omogočilo, da sem hodil tudi veliko delat po svetu – v Kolumbijo, Etiopijo, Irak ... V osemdesetih letih, ko sem se vrnil iz Adis Abebe, so me takoj izvolili za dekana fakultete. Kmalu zatem je zazvonil telefon. Poklical me je takratni predsednik vlade Dušan Šinigoj in mi sporočil, da so me dali na listo veleposlanikov. Slovenija je morala zapolniti kvoto diplomatov in v meni so videli dobrega kandidata.
O vstopu v diplomacijo sem veliko razmišljal in glede na to, da sem se leta in leta ukvarjal s teorijo zunanje politike, se mi je zdelo, da je pravi trenutek, da grem to preizkusit tudi v praksi. To je bil velik izziv in vesel sem, da sem ta korak storil.
- Danes je lahko laični pogled na diplomacijo – sploh slovensko – tak, da je ta zelo glasna, da se dela veliko kravala, videti je, da je veliko soliranja in da so tudi diplomatski odnosi postali teren za nabiranje notranjepolitičnih točk ...
Delo diplomatov je bilo takrat zelo drugačno. Če pogledam z ozkega profesionalnega vidika, je bila takrat to dobra diplomacija; pustiva sedaj ob strani vsebinski vidik ali cilje, za katere si je prizadevala. Tehnika dela je bila dobra. Gotovo je bilo v njej tudi veliko lenuhov, otrok raznih generalov, propadlih partijskih funkcionarjev, ki so bili kot suhe veje. Toda ob njih je bilo zaposlenih veliko takih, ki so to delo opravljali s srcem in dušo.
Če pa pogledava na diplomacijo z vidika izvrševanja te službe, je bil to popolnoma drug čas. Ni bilo mobilnih telefonov, z matično državo se je komuniciralo preko kurirjev in radia, pošiljalo se je šifrirane depeše. Osebnih stikov med ministri različnih držav je bilo zelo malo. Danes pa lahko vsak minister pokliče vsakega tujega ministra po telefonu. Včasih je bil predstavnik države in njen govorec tam, kjer je služboval, le veleposlanik. Danes se na veleposlanika kar malce pozabi. Diplomati so morali takrat biti veliko bolj neodvisne osebnosti, hkrati pa sposobni pridobiti pozornost ministra v matici, ko je bilo to potrebno. Hkrati je bil v matici minister za informacije veliko bolj odvisen od veleposlanika, kot je danes, ko se večino stvari izve že iz medijev ali po drugih kanalih.
Diplomacija je bila nekoč res namenjena predstavljanju države v tuji državi in je imela zato veliko bolj pomembno vlogo kot danes, ko na obiske v neko državo hodijo razne in številne odprave – gospodarske, iz te in one zbornice ... Veleposlaniki so nekoč celo nosili uniforme z odlikovanji. Pomembne so bile razne večerje in druženje, kjer si moral na stran potegniti tega ali onega veleposlanika, da bi kaj izvedel ali mu posredoval kakšno sporočilo, danes pa je vse to že v medijih, komunikacija pa v veliki meri poteka po mobilnih telefonih in mailih.
Če bi opisal diplomacijo, kot jo vidim danes, bi dejal, da je veliko bolj zgolj tehnika in organizacija zbiranja podatkov, ki se jih lahko posreduje v matično državo. Včasih je bil vir informacij skoraj izključno veleposlanik, ki se je preko pogovora z drugimi veleposlaniki seznanil z novicami, odločitvami in dogajanjem v neki državi.
- Kakšen je poklic diplomata? Kakšne lastnosti mora imeti dober diplomat?
Poklic diplomata je marsikaj izgubil. Je pa še zmeraj zelo pomembno, da je veleposlanik na svojem mestu z željo, da bi nekaj naredil za stike med državama in naredi lahko veliko. Sam kot veleposlanik danes v mestu službovanja ne bi pustil ob strani niti ene inštitucije, tudi ne univerze ali združenja, kamor si ne bi našel poti, da bi jim povedal našo zgodbo o arbitraži ali drugih vsebinah. Na vse te naslove bi kot predstavnik naše države prenesel ideje, stališča in pričakovanja Slovenije. Petric Ernest3

Danes pa ravno zaradi tega, ker se je pomen diplomacije precej izgubil, mnogi veleposlaniki sedijo v svoji pisarni in berejo časopise ter poročajo v domovino to, kar lahko že sami preberemo v časopisih. Seveda pa se potrudijo, ko pridejo visoki obiskovalci iz domovine, in ko se ti vrnejo v domovino, hvalijo tega ali onega veleposlanika, kako je sijajen, da je tako dobro poskrbel za nas, ne zanima pa jih, kako tam uveljavlja našo državo.
Koliko ta isti veleposlanik deluje kot agent in zastopnik naše države, kako se trudi za zastopanje države v najširših krogih države gostiteljice, je pa druga zgodba. Zato pa je potrebno, da je veleposlanik osebnost z ugledom, znanjem, izkušnjami. Pa tudi patriotizem je potreben.
- Zdi se mi, da navezanost na Slovenijo kar generalno manjka in redko lahko danes pri kakem politiku, ministru ali veleposlaniku vidimo, da bi z žarom govoril o Sloveniji ali s svojimi dejanji dajal vtis, da ima Slovenijo iskreno rad.
Patriotizem in predanost nečemu so lastnosti, ki v današnjem času niso popularne. Danes je vse bolj relativno, o vsaki stvari imamo več resnic, danes lahko delaš, kar hočeš, zmerjaš, kogar hočeš, pišeš tudi neumnosti, počneš, kar hočeš. Manjka resnosti, samokontrole in zlasti odgovornosti. Zavedanja o tem, kaj počneš. Zame je bila uresničitev samostojne Slovenije zelo velika stvar. Čustveno in osebnostno sem bil srečen ob tem. Danes sem – in v tem verjetno nisem edini – v marsičem razočaran, a še vedno je to moja domovina. Domovina je kot mati, ki je ne izbiraš, ampak ti je dana.
- Za razočaranje nad stanjem v Sloveniji nosi vsak del oblasti svojo odgovornost. Vi ste 9 let posvetili tudi sodni veji oblasti in sicer kot član in predsednik ustavnega sodišča. Kako nosi sodstvo svoj del odgovornosti, ko se zdi, da se lovimo bolj v procesih kot v pojmu pravičnosti?
Pravosodje ni moja prva ljubezen. Mene so vedno zanimali mednarodni odnosi in mednarodno pravo. S tem sem v življenju začel in s tem tudi končujem svoje delovno aktivno življenje.
Sem pa bil, kot ste dejali, 9 let na ustavnem sodišču in na vašo misel bi odgovoril, da sodnika ne smejo voditi samo paragrafi – seveda mora poznati tudi te – ampak je nujno, da išče pravično rešitev. Pravičnost. Pravo brez pravičnosti je kot telo brez duše. Duša je pravičnost. Pozitivno pravo ti pomaga do pravičnosti. Ampak nazadnje moraš biti kot sodnik sposoben odločiti tako, da boš razsodil pravično. Ne pa žongliral s paragrafi, da se zgodijo primeri, ko se nekomu, ki je ostal dolžan 70 €, vzame in proda hišo. Je to pravično?
Hkrati je treba obračunati s še prisotnim razumevanjem, kakor so še nas učili, da je sodstvo sredstvo v rokah oblasti. Veliko takega gledanja je še zmeraj ostalo. Velikokrat sem se na poti odločanja na sodišču srečal z miselnostjo in pričakovanji, da je treba odločiti politično korektno, tako kot pričakuje večina, ki že vnaprej ve, kdo je kriv. Imamo preveč zakonov in drugih pravnih aktov, hkrati pa pogosto premalo občutka za pravičnost.
- Kako pa bi razložili področje mednarodnega prava v odnosu do notranjega prava?
Gre za posebno pravo, ki nad sabo nima oblasti, nima zakonodajalca in nima obvezujočih sodišč. Vsa njegova moč v bistvu temelji na konsenzu, na soglasju držav. Države želijo živeti v nekem redu in zato na mednarodno pravo pristajajo. V mednarodnem pravu ni organov prisile, ki bi države primorale, da ga morajo spoštovati. Spoštujejo pa ga vendarle, saj bi brez mednarodnega prava v mednarodnem življenju vladala anarhija.
V luči pravičnosti, medosebnih odnosov, izkazovanja skupne naklonjenosti do naše države se dotakniva še analize Slovenije. Zanima me, kje vidite razloge, da smo izgubili enotnost in navdušenje nad svojo državo.
Rekel bi, da smo še vedno ujetniki pomanjkanja politične kulture in tudi obče človeške kulture, kjer sta toleranca in medsebojno spoštovanje nekaj temeljnega. Kakšnih 25 let sem preživel v tujini in spoznaval tamkajšnje življenje. Redkokje sem naletel na toliko ozkosti in nestrpnosti kot pri nas doma. Sam verjamem, da je na ljudi, tudi tiste, ki so politično na drugi strani, mogoče gledati predvsem kot na ljudi. Četudi se s kom in s čim ne strinjam, si skušam dopovedati, da to ne sme biti razlog za sovraštvo ali celo obračun na osebni ravni. Pri nas pa je, za razliko od zahodnih razvitih držav, to, da smo različnih pogledov, že povod, da se sovražimo. Nismo si samo nasprotniki v argumentih ali pogledih, ampak sovražniki. Tega je v Sloveniji toliko, da ti marsikdaj jemlje veselje do dela. V tej sposobnosti in težnji, ko nekdo že zaradi različnih pogledov želi drugega uničiti, diskvalificirati in ponižati, smo Slovenci izredni mojstri.
- Ker ste tudi svetovalec predsednika za mednarodne odnose in Evropsko unijo – maja praznujemo tudi dan Evrope – kako vidite Evropo danes in čez 5 do 7 let? Mnogi govorijo o stari dami, ki je počasna v odločanju in reagiranju na posamezne spremembe.
V tem časovnem okvirju, do enega desetletja, mislim, da kakšnih večjih sprememb ne bo. Prej bo šlo za nekatere manjše popravke. Morda bomo imeli nekaj več pogovorov o skupni varnostni in zunanji politiki, morda bomo imeli bolj dodelan sistem, kako se srečevati z migracijami, morda bo prišlo do finančne unije in do kakšnih sprememb pri volitvah v organe EU. V tem časovnem obdobju bo Evropska unija še gotovo obstajala in ne bo razpadla. Hkrati pa še tudi ne bo neka naddržava ali federacija. Bi si pa upal trditi, da bo na poti k večji povezanosti.
Razlog za to vidim v tem, da se je svet spremenil. Nastali so novi centri moči in Evropa izgublja moč in vpliv. Kar nekaj stoletij smo bili ne le center moči, temveč skoraj monopolisti pri ustvarjanju novega znanja, novih tehnologij in proizvodov. To prednost smo uspešno uveljavljali in tržili v svetu, postali smo bogati in smo živeli dobro. Nikjer na svetu ni toliko blagostanja in tudi socialne varnosti, takega standarda življenja, pokojninske varnosti, dostopnosti in izbire izobraževanja kot v Evropi, v našem delu sveta. Še zmeraj živimo dobro, najbolje. Smo pa danes že priča veliki tekmi v svetu, nastala je velika konkurenca. Na obzorju nastajajo novi centri moči, novi velikani moči, znanja, ustvarjalnosti. Le povezana, združena Evropa je lahko kos tem izzivom.
- Kako bo to vplivalo na Slovenijo?
Ob realnosti bodočega sveta se bomo morali predvsem manjši narodi v Evropi, kot smo tudi Slovenci, osredotočiti na razmislek, kako si zagotoviti položaj v okviru evropske skupnosti, pa tudi, kako živeti čim bolj racionalno. Ne govorim o varčevanju, ampak o racionalnosti. Z našima dvema milijonoma prebivalcev želimo imeti vse – opero, gledališča, športnike, ki so svetovni prvaki, znanost, akademijo za znanost, številčen parlament z dvema domovoma, veliko število občin ... Hočemo biti narod in država v pravem pomenu besede, z vsem, kar moderen narod počne in ima. V danih razmerah vzdrževanje vsega tega zahteva racionalno državo in hkrati povezanost v širšo skupnost.
Odgovor na vaše vprašanje je torej, da je nujno, da je Slovenija vpeta v Evropsko unijo in da aktivno prispeva k povezovanju Evrope; tudi zato, da zagotavlja lastno in skupno varnost. Kot drugo se morajo ohraniti povezave Evrope preko Atlantika. Z Ameriko si delimo skupne vrednote, hkrati pa nas povezujejo skupni interesi, saj gre preko Atlantika vsak dan ogromno blaga, v vrednosti čez milijardo in pol evrov. In gre za tisoče milijard medsebojnih investicij in drugih povezav. Ne smemo pa pozabiti na povezavo Evropske unije tudi na vzhod, saj se je treba zavedati, da je bila tudi Rusija dolga stoletja del Evrope in še vedno je. Ruska kultura je zahodna kultura in ruska duša je navsezadnje krščanska duša. Rusija je bila vedno pomemben člen odločanja v Evropi in del evropskih dogajanj. Tudi z Rusijo moramo dolgoročno uveljaviti partnerstvo. Tudi Rusija ima interes za sodelovanje, saj jim tam daleč na vzhodu nastaja velikan, ki pogleduje proti Sibiriji in centralni Aziji. In Rusija se je spremenila od stalinistične v moderne državo in se bo še spreminjala. Navsezadnje tudi današnji voditelji – Putin, Trump in drugi – niso večni. Svet se spreminja in v tem novem svetu Evropski narodi lahko dobro preživijo le, če so povezani. Združena Evropa, seveda združena demokratično in ob upoštevanju evropske pestrosti, je pogoj za to, da bodo evropski narodi, tudi slovenski, še naprej živeli v varnosti in blagostanju. Slovenci pa se moramo znebiti občutka, da nam iz Bruslja samo nekaj diktirajo. Zavedati se moramo, da če živimo v neki skupnosti, moramo kakšno stvar tudi sprejeti, čeprav nam ni čisto pogodu, je pa v interesu celotne skupnosti.
- Ves čas govoriva o politiki, sodstvu, diplomaciji, rad pa bi vas vprašal tudi o vašem razmisleku o duhovni razsežnosti človeškega življenja. Če strnem prizadevanje vseh teh ved in veščin za dobrobit človekovega življenja, se mi postavlja vprašanje, koliko ste se na svoji poti srečevali tudi z duhovno razsežnostjo bivanja.
Sposodil si bom misel iz svoje knjige, ki bo ravno izšla – zaključil sem jo s temle stavkom: Svoboda duha! Svobodni duh in človekova ustvarjalnost sta tisto, kar je za človeka zelo pomembno in to svobodo si skušam vedno ohraniti. Misliti s svojo glavo. To pa potegne za sabo nekaj, kar pogosto manjka, a je skoraj enako pomembno kot svoboda – odgovornost. Ljudje naj bi bili navsezadnje svobodna in hkrati odgovorna bitja. Odgovornost do družine, do naroda, do države, do soljudi, do sveta in do okolja. Ta odgovornost te mora spremljati v enaki meri, kot te spremlja občutek, da si svoboden. Svobodno misliti in odgovorno ravnati! Mislim, povem, storim to, kar se mi zdi prav. In iskati tisto nekaj, kar presega vsakodnevne potrebe in daje nek globlji smisel življenju. Iskati in najti to v sebi, v sožitju z ljudmi okoli sebe ali v Bogu, tisti, ki vanj verujejo.

Petric Ernest4 prof. dr. Ernest Petrič
se je rodil leta 1936 v Tržiču. Diplomiral je leta 1960 na Pravni fakulteti, pet let kasneje je doktoriral iz pravnih znanosti. Po prvi zaposlitvi na Inštitutu za narodnostna vprašanja je bil najprej docent in izredni profesor, nato pa redni profesor za mednarodno pravo in mednarodne odnose. Profesorska pot ga je vodila tudi v tujino. Po letu 1989 je bil veleposlanik v Indiji, ZDA in Avstriji ter nerezidenčni veleposlanik v Nepalu, Mehiki in Braziliji. Bil je stalni predstavnik (veleposlanik) pri OZN (New York). Veliko časa je namenil mednarodnemu pravu, urejanju diplomatskih odnosov in tudi sedaj je v kabinetu predsednika republike svetovalec za mednarodne odnose in mednarodno pravo, odnose s sosedi, razmere v regiji in prihodnost Evropske unije..

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 8-13.

Ernest Petrič

Zajemi vsak dan