dr. Jože Trontelj

Dragocena značilnost katoliške etike je njena doslednost

Dr. Jože Trontelj, novi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bi nasprotnika, če bi ga imel, razorožil s svojo umirjenostjo, tehtnostjo svoje besede in svojimi argumenti, pa čeprav gre za tako občutljivo področje, kot je bioetika. Z isto držo pa očara tudi svojega simpatizerja ali občudovalca. Kljub obilnemu delu se je odzval povabilu uredništva Ognjišča, da bi za našo revijo spregovoril o akademiji in njenem pomenu pa tudi pomenu bioetike ter o nekaterih perečih etičnih dilemah.

- Niste prvi predsednik SAZU-ja, da se ukvarjate z etičnimi, zlasti medicinsko ali bioetičnimi vprašanji. Mislim na Janeza Milčinskega, ki je bil tudi predsednik akademije. Ste ob izvolitvi pomislili na to?

Ne samo jaz, tudi drugi so. Tak je bil na primer prof. dr. Pavle Kornhauser, pediater, ki ima izjemne zasluge za humano, otroku in njegovim staršem prijazno bolnišnico. V meni vidi dediča in naslednika etičnega delovanja pokojnega akademika Milčinskega. Seveda mi je taka primerjava v čast, Milčinski je bil v marsičem izjemna osebnost. Po njegovi zaslugi ima Slovenija eno najstarejših komisij za medicinsko etiko v svetovnem merilu, med nacionalnimi komisijami morda celo najstarejšo.

- Tudi vaša formalna izobrazba vam je dala dobro podlago za delovanje na področju bioetike. Obiskovali ste klasično gimnazijo, kjer ste dobili dober humanistični »humus«. Za filozofijo ste pokazali celo toliko zanimanja, da je vaša profesorica Alenka Goljevšček mislila, da boste študirali filozofijo, pa ste šli na medicino. V sebi torej združujete humanistično in naravoslovno orientacijo.

Cenjeno profesorico sem tedaj menda res razočaral. Vendar je bila želja študirati medicino v meni že leta prej in o izbiri svoje poklicne prihodnosti nisem imel nobenih dvomov. Hvaležen pa sem za svojo humanistično izobrazbo. Imel sem vrsto odličnih profesorjev, ki so skupaj s svojim bogatim znanjem na skoraj neopazen način prenašali na svoje učence tudi sposobnost za dojemanje vrednot. Ko se oziram nazaj, natanko vem, kateri so bili taki in kateri ne. V mojem spominu so jasno ločeni, bili so že tedaj. Na prve sem že kot mladostnik gledal z velikim spoštovanjem, ki se do danes ni prav nič zmanjšalo.

- Ta »sinteza« humanistične in naravoslovne izobrazbe je lahko zelo koristna tudi za predsednika SAZU, ker so v akademiji tako humanisti kot naravoslovci. Poleg umetnikov, seveda. Menite, da boste lahko zato še uspešneje vodili Akademijo?

V širšem pomenu gre res za tri velika področja. Sicer pa je vodenje Akademije timsko delo, v predsedstvu, kjer so zastopniki vseh treh, bom le »primus inter pares«, prvi med enakimi.

- Člane Francoske akademije imenujejo »nesmrtne«. Vi ste od leta 1991 član SAZU, maja 2006 ste postali njen podpredsednik, letos pa njen predsednik. V čem vidite vlogo akademije v nekem narodu? V čem bi bila, po vašem, »nesmrtnost« akademikov?

Članstvo v akademiji je velika čast, tako pri nas kot tudi drugod po svetu. To je predvsem znamenje družbenega priznanja, ugleda akademije, ki je, kot pravi tudi naš zakon, vrhovna znanstvena in umetniška ustanova v državi. Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov, seveda pa je odvisen tudi od neoporečnosti in tehtnosti njenih nastopov v javnosti. Skrb za brezhibno moralno in intelektualno integriteto ustanove je naloga vseh članov, vodstva pa še posebej.

- Smo Slovenci v zadnjem obdobju upravičeno kdaj pogrešali jasno besedo akademikov?

Naša ustanova združuje ljudi odličnega razuma in velikih sposobnosti. To pa je ena od redkih, če ne celo edina skupna lastnost. Vsi ti odlični umi so namreč poudarjeno neodvisni in samostojni v sodbah, mnenjih, ocenah. To je seveda velika odlika, ki jo vidimo tudi v drugih akademijah po svetu. Prav ta odlika pa pomeni težavo takrat, ko se želimo kot ustanova izreči o kakem aktualnem problemu. Do pomembnega skupnega mnenja ni lahko priti, morda je celo težje kot v kakem parlamentu. To ima tako dobre kot slabe strani. Razprava nam vzame toliko časa, da aktualnost zadeve zbledi, da mnenje Akademije postane manj potrebno. In to je dobra stran. Akademija se ne zaplete v dnevno politiko. Izogne se javni razpravi v medijih, ki ima pri nas pogosto nizko raven...

Vendar je tudi slaba stran. So trenutki, ko družba in javnost od akademije pričakujeta, da se bo oglasila in dala, če nič drugega, vsaj neko intonacijo ali izhodišča za javno razpravo. To je poglavitni vtis, ki ga razberem iz presenetljivo številnih odmevov na naše letošnje volitve. Dogaja se, da se večini članstva zdi primerno, da bi se oglasili v javni razpravi. Tedaj se včasih zatečemo k časovno učinkovitejšemu načinu: o problemu se izreče najbolj pristojni razred SAZU ali pa predsedstvo. Tako se je zgodilo, ko smo nasprotovali postavljanju vetrnic na Volovji rebri in mega igralniškemu projektu na Goriškem, ko smo opozarjali na nizko raven javne razprave o aferah v zdravstvu, na neurejenost in nevarnosti na področju zdravilstva in na neodgovorno zavračanje obveznega cepljenja otrok. Mnogokrat smo se obračali neposredno na odgovorne forume, na primer v zvezi z novim urejanjem financiranja znanosti, s pomanjkljivostmi pri pouku biologije in ostalega naravoslovja v srednjih šolah, s položajem slovenskega jezika v javni rabi, z reformo zdravstva, s pripravljanjem zakona o Triglavskem narodnem parku, z varovanjem ostankov razmeroma ohranjene narave v naši državi. Včasih smo bili poslušani in slišani, drugič ne. Še najslabše se nam je zdelo, ko se je razred Akademije s kakim mnenjem oz. stališčem o pomembni javni zadevi, ki je zahtevalo veliko časa in truda, želel obrniti na javnost prek osrednjega slovenskega medija javnega obveščanja, pa do objave ni prišlo, niti nismo dobili odgovorov na naša pisma.

- Kaj pa negativna plat Akademij. Spomin mi takoj uide v Srbijo, kjer je ideja akademikov o veliki Srbiji rodila toliko zla. Imajo akademije veliko moč? V dobrem in v slabem?

Moč in vpliv sta odvisna od ugleda, ki ga ima akademija v javnosti. Vpliv Srbske akademije je postal posebno močan, ko se je pustila vpreči v populističen namen. Zgodba je žalostna. Akademiki so se pustili zanesti valu nekritičnega domoljubja, popustili so vplivnim posameznikom in njihovim idejam o zgodovinskih krivicah, ki naj bi se bile zgodile srbskemu narodu. Nasedli so populističnim politikom, ki so potrebovali ugledno intelektualno ozadje, pokritje za svoje pustolovske načrte. Računi za tragično zablodo še danes niso poravnani, morda nikoli ne bodo. Srbski narod je nadpovprečno obdarjen z raznovrstnimi talenti, ima bogato zgodovino, kulturo in modre ljudi širokega razgleda. V akademiji ima imenitne intelektualce. A je drago plačal napačne odločitve svojih politikov, nemoralno vedenje svojih medijev javnega obveščanja in zlorabo zaupanja preprostih ljudi. Drago je plačal tudi svoje nerealistične predstave o nekakšni vodilni vlogi v tem delu sveta, o tem, da je med Južnimi Slovani »edino državotvorno ljudstvo«.

Kaj lahko stori akademija, ko zazna nezdravo smer, v katero vodi državo politika? Bojim se, da ne veliko. A je vseeno prav, da politiki nastavi zrcalo.

- Velik del svojega življenja ste posvetili razmišljanju o bioetiki, skratka etičnim vprašanjem. V zadnjih letih smo priče velikim etičnem problemom, povezanih prav z začetkom in koncem človekovega življenja (umetno spočetje, kloniranje, evtanazija). Zanimivo, da je prav ti dve področji antika zavarovala kot sveti, saj v Hipokratovi prisegi zdravnik obljubil, da ne bo odpravil plodu ali »pomagal« umreti svojim pacientom. Kdaj se je človek tako »pokvaril«?

Ne mislim, da je človek danes bistveno manj moralen, kot je bil nekoč. Nekaterih etičnih dilem se zaveda morda celo bolj izostreno, kot so se jih naši predniki. Razlika pa je v moči, ki jo je razvoj znanosti in tehnologije dal ljudem v roke. Ta moč je velikanska, z njo pa rastejo tudi skušnjave, da bi jo zlorabili za neetične cilje ali za morda upravičene cilje, a dosegljive le na neetične načine. Eno od prvih pravil v etiki je, da cilj ne posvečuje sredstev.

V medicini sta res posebno začetek in konec življenja povezana z velikimi etičnimi vprašanji. Zunajtelesna oploditev omogoča etične stranpoti, predvsem instrumentalizacijo – uporabo človeških zarodkov kot sredstva, na primer za raziskave ali zdravljenje, ali preprosto kot biološkega materiala. Znanstveniki si želijo (in ponekod jim je bilo ustreženo) pridobivati človeške zarodke nalašč za namene raziskav, torej za poskuse na človeških bitjih. V Evropi smo sicer sprejeli Oviedsko konvencijo, ki kaj takega prepoveduje. Večina držav je to pomembno, zakonsko zavezujočo pogodbo o etiki podpisala ali tudi ratificirala, Velika Britanija je ni. Tamkajšnji znanstveniki so se obrnili na neplodne pare, ki skušajo priti do otroka na klinikah za zunajtelesno oploditev, naj vsak da »ustvariti« še vsaj en zarodek za znanost. Raziskave naj bi odprle nove poti za razumevanje in zdravljenje nekaterih doslej neozdravljivih bolezni in naj bi bile zato tudi etično neoporečne. Večini razmišljajočih in etično občutljivih ljudi pa je nesprejemljivo, da bi človeško bitje ustvarili in potem žrtvovali za koristi drugega človeškega bitja, pa čeprav naj bi s tem pozdravili hudo bolezen. Mnogim je nesprejemljivo tudi žrtvovanje tako imenovanih nadštevilnih zarodkov iz postopkov zunajtelesne oploditve. Par jih ne potrebuje več in po preteku nekaj let jih je treba vzeti iz zamrzovalnika in jih uničiti, kot zahteva zakon. Če bi jih porabili za znanstvene raziskave, jim ne bi prizadeli nobene dodatne škode, saj morajo v vsakem primeru umreti. To je res, menijo nasprotniki takega početja; a s tem bi spremenili pogled na tako imenovani moralni status prihodnjih zarodkov in njihovo človeško dostojanstvo. To bi sčasoma pripeljalo do vse bolj liberalnega pogleda na to, kaj naj bo dovoljeno početi s človeškimi bitji, posebno ko so v nemočnem položaju.

- V etiki štejejo dolgoročna razmišljanja. Morda se kakšna ideja zdi kratkoročno dobra, udobna in lahka, dolgoročno pa se izkaže za slabo, ali celo pogubno. Lep primer za to je ekologija. Udobno je potratno uporabljati energetske vire, dolgoročno pa prinaša taka praksa pogubo. Kot vas razumem, naj bi podobno veljalo za etično sporna spočetja. Kaj menite v tej zvezi o kloniranju?

Ko gre za to, da bi omogočili rojstvo otroka-klona ('kloniranje za razplod'), je v svetovni javnosti malo razhajanj. Ogromni večini se zdi, da je to nesprejemljivo. Ne gre samo za kršitev pravice do človeškega dostojanstva, do identitete, genetske neponovljivosti in svojskosti. Ta čas je prvi etični ugovor nesprejemljivo zdravstveno tveganje za mater in otroka. Že možnost, da bi sploh prišlo do rojstva, je majhna. Verjetnost, da bi bil otrok zdrav, brez hudih prirojenih napak ali nevarnih bolezni kmalu pozneje, pa je še manjša. Poskušati kloniranje z namenom, da bi se rodil otrok, je neetično, ima celo značaj kriminalnega dejanja. Med drugim bi bilo nemogoče preprečiti, da bi se kloniranju za razplod pridružilo 'pridelovanje' človeških klonov za proizvodnjo organov za presaditve. Ne vem, da bi si resen zdravnik ali znanstvenik ali javna ustanova kje na svetu drznili poskušati kaj takega. Vendar ne dvomim, da skušnjave obstajajo.

- Kaj pa t.i. »terapevtsko« kloniranje?

Tu gre za kloniranje z namenom, da bi prišli do novih načinov zdravljenja. Klonirani zarodek bi po 5 ali 6 dneh razvoja »raztelesili«, odvzeli bi mu matične celice in jih z gojitvijo v laboratoriju spremenili v obstojne, dolgožive celične linije. Te pa bi uporabili za pridelavo tkiv, morda nekoč celo organov, za presajanje. Linije embrionalnih matičnih celic bi uporabili tudi za osnovne raziskave o fiziologiji razploda in o dednih boleznih. Nekaterim se zdi kloniranje človeških bitij za te namene sprejemljivejše, saj naj bi pripomoglo k učinkovitemu zdravljenju danes neozdravljivih bolezni. Vendar prizadevanje za napredek medicine, ki je samo po sebi moralno neoporečen cilj, ne upravičuje neetičnega raziskovanja na ljudeh. Tem bolj zato, ker je do novega znanja te vrste in podobno učinkovitih metod zdravljenja mogoče priti tudi brez ustvarjanja človeških klonov, po etično neoporečnih poteh, npr. s pridobivanjem matičnih celic iz popkovnice po naravnem rojstvu ali iz kostnega mozga odraslih ljudi, mnogokrat celo iz tkiv bolnika samega. Povrh vsega so te metode za bolnika varnejše, so že preizkušene, dokazano delujejo. Veseli smo, da smo v komisiji za medicinsko etiko tak razvoj pravzaprav napovedali že pred leti in da se je napoved uresničila. O tem se je enako izrekla tudi Akademija, ko je pred dvema letoma tekla razprava v okviru IAP, mednarodne zveze skoraj 100 svetovnih akademij. Res pa smo bili tedaj del presenetljivo skromne manjšine.

- »Pred leti sem napravil primerjavo med sporočili okrožnic (Janeza Pavla II.) in stališči, za katera se je opredelil Usmerjevalni odbor za bioetiko Sveta Evrope, verjetno najuglednejši mednarodni forum za varstvo človekovih pravic in dostojanstva človekovega bitja. Primerjava je v večini največjih etičnih vprašanj pokazala naravnost presenetljivo ujemanje,« ste zapisali o pokojnem papežu Janezu Pavlu. Kako bi ocenili njegov prispevek k sodobni etiki, zlasti bioetiki?

Od leta 1995 sem se udeležil številnih maratonskih sej Usmerjevalnega odbora za bioetiko Sveta Evrope, ki je trudoma oblikoval, lahko bi rekli, evropska stališča do večine velikih etičnih vprašanj. Med temi je varovanje človeškega življenja - kot ene osnovnih vrednot - v različnih situacijah, ko se človek zaradi bolezni znajde v stiku z medicino, v biomedicinski raziskavi, ko je v podrejenem položaju kot bolnik ali invalid, ko je izpostavljen možnim zlorabam.

Pravice do življenja ne spremlja nekakšna zrcalna pravica do smrti. Treba pa je reči, da je človeško bitje deležno najmanj varstva prav v dveh položajih največje nemoči in odvisnosti – na začetku življenja, ko je šele zarodek, in v zadnjih dnevih življenja, ko je smrt blizu. Prav tu ni bilo mogoče priti niti do minimalno uporabnega soglasja med delegacijami držav članic Sveta Evrope, razlike so bile prevelike. Tukaj torej primerjava s papeževimi stališči ni mogoča. Drugod pa je ujemanje zares veliko.

Dragocena značilnost katoliške etike je njena doslednost. Nikakor pa ne gre za preprosto formalno logiko - ko se splošno pravilo enostavno uporabi tudi v vseh posebnih primerih. Če papeža prav razumem, je pomemben namen: ravnanje, ki je formalno lahko videti napačno, je vseeno lahko etično, če na pravi način služi svojemu namenu. Za zgled poglejmo etično oskrbo hudo bolnega človeka. Ko zdravnik ne more več ohraniti zdravja niti rešiti življenja, se znajde pred vprašanjem, ali naj vseeno nadaljuje ukrepanje, ki bo življenje podaljšalo, čeprav bo to verjetno pomenilo le podaljšanje agonije. Pogosto se težko odloči. Preprosto razumevanje pravi, da je dolžnost zdravnika, da tudi v navidez brezupnem položaju življenje ohranja, dokler je to mogoče. Pokojni papež Janez Pavel II je v nagovoru zdravnikom uporabil pojem ustreznosti namena (proper finality) v smislu dosegljivosti cilja. Terapevtsko ukrepanje za ohranjanje življenja ne more doseči cilja, ko telesu ne more več koristiti (telo ne more več privzemati dovajanih snovi) ali ko pomeni le pomnoževanje, podaljševanje bolnikovega trpljenja. Eno in drugo je blizu konceptu brezupnega zdravljenja, na katerega opozarjamo v etiki. Papež je sam dal brezhiben zgled, kako razumeti njegove besede. Umrl je v svoji domači postelji, ko je prišel njegov čas. Ni dovolil, da bi mu podaljševali življenje, čeprav bi to morda lahko dosegli v bolnišnici.

Osebna izkaznica

Akademik dr. Jože Trontelj se je rodil leta 1939 kot drugi v družini štirih sinov. Po diplomi na Medicinski fakulteti se je odločil za nevrologijo oz. nevrofiziologijo, kjer je bilo veliko priložnosti ne le za lepo zdravniško, ampak tudi za zanimivo raziskovalno delo. V znanosti se je uveljavil z novo elektrodiagnostično metodo, mikroelektromiografijo. Po letu 1980 je preživel večkrat po 4 do 6 mesecev na leto v Kuvajtu, kjer je po pogodbi med ljubljanskim kliničnim centrom in kuvajtskim ministrom za zdravje postavil na noge svojo stroko - te tam prej ni bilo. V Kuvajtu ga je doletela iraška okupacija, a se je skupaj s kolegi po slabih treh tednih srečno vrnil domov. Pred trinajstimi leti ga je tedanji minister za zdravstvo docent Božidar Voljč povabil, da prevzame vodenje komisije za medicinsko etiko. Tedaj ni slutil, da bo ta dolžnost polagoma zasegla skoraj ves njegov čas in energijo. Tako pravi, da žal nima prav veliko časa za dom in družino – ženo, dva sinova in hčerko, ki pa njegova prizadevanja zvesto podpirajo.

gost meseca 06_2008 -  pogovarjal se je Božo Rustja