Vladimir Kos

Misijonar, profesor, socialni delavec in pesnik

- Danes imamo na uredništvu izrednega gosta, s katerim se že veliko let poznamo, ker mu mi pošiljamo Ognjišče v daljno deželo, na Japonsko, v Tokio. Vedno je tako prijazen, da nam za praznike pošilja voščila in piše, da je vesel tega našega obiska, ki prihaja po pošti. Ta naš gost je jezuit dr. Vladimir Kos, ki je profesor na univerzi v Tokiu.

Bil sem profesor do letošnjega marca, zdaj sem že upokojen! Po japonskih zakonih ne smeš več učiti, ko dopolniš enainsedemdeset let. Učil sem na katoliški univerzi v Tokiu, ki se imenuje Sophia. Čeprav so me upokojili, moram še zmeraj nadaljevati. Privatno me prosijo za razlago Svetega pisma ali pa za konverzacijo v angleščini, tudi katekizem razlagam v japonščini.

- Si jezuit, doma pa si iz Murske Sobote?

Ne, iz Maribora, rojen sem pa res v Murski Soboti. Ko sem bil še dojenček, so bili moji starši prestavljeni v Maribor. Oče je bil po poklicu trgovski potnik, nazadnje pa šef tvrdke Singer v Mariboru.

- Koliko vas je bilo v družini?

Pet otrok. Živi smo še trije, kajti en brat in ena sestra sta že umrla. Pokojni brat je risal vzorce za preproge. Poleg brata Boža je še sestra, ki živi v Mariboru, ki je bila zaposlena pri zavarovalnici.

- Tvoj Brat Božo živi v Ljubljani in je znan karikaturist in ilustrator, dolgoletni urednik Cicibana, zdaj je že v pokoju, je pa še vedno ilustrator Cicibana in raznih knjig.

Zdaj pa izdaja še revijo Petko: sam je založnik in izdajatelj. Njegova Petka je namenjena manjšim otrokom in s križankami in ugankami jim bistri pamet, navaja pa tudi na vrednote.

- Ti si pa misijonar na Japonskem že veliko let. Koliko?

Drugo leto bo že štirideset let, kar sem na Japonskem, petindvajset let pa mineva, odkar sem prišel na univerzo. Točno 13. maja 1956 sem prišel na Japonsko.

- Kako si sploh prišel do redovniškega poklica?

Med vojno sem po nemški zasedbi [tajerske s ponarejenim potnim listom prišel iz Maribora v Ljubljano. Tam sem končal šesti razred klasične gimnazije. Ko sem začel sedmi razred, so me na poti v šolo zgrabili italijanski fašisti in me odvedli v taborišče Gonars, kjer sem ostal deset mesecev. Ko sem prišel nazaj, sem moral končati gimnazijo z maturo, potem pa sem vstopil v bogoslovje. [kof Rožman je zaradi revolucije pri nas bogoslovcem dal dovoljenje, da gremo študirat v tujino. Jaz sem se pridružil domobrancem in bil pri njih do konca vojne. Maja 1945 sem se z njimi umaknil na Koroško. Od tam sem odšel v semenišče pri Padovi. Predstojniki so me poslali v Rim študirat in tam sem študij končal z doktoratom iz teologije, potem pa sem se pridružil jezuitom. Da sem to mogel storiti, sem moral dobiti dovoljenje od papeža in od ljubljanskega nadškofa Vovka, kajti v kolegiju, ki ga je ustanovil sv. Ignacij Lojolski, je takšno pravilo, da ni povoda za kakršen koli sum, da jezuiti pridobivajo zase škofijske duhovnike.

- Kje si imel novo mašo?

V Rimu leta 1950. Domov nisem niti pisal, kaj šele, da bi domov šel! Takrat sem lahko samo stari mami, ki je bila politično neopredeljena, sporočil, da imam novo mašo.

- Kaj pa te je pritegnilo, da si se navdušil za jezuite?

Njihova mednarodna ali svetovna vizija. Vsi so se začudili, ko sem prišel k njim, posebno moj profesor pater Truhlar - on je bil profesor za ascetiko in pri njem sem doktoriral iz duhovne teologije. Kot jezuit sem se izpopolnil v angleščini, ki sem je nekaj znal že iz šole. Naš stric slikar Ivan Kos je bil svetovalec pri angleškem konzulatu in od njega sem se nalezel nekaj angleščine. Jezuiti so me poslali na Irsko, kjer sem se udomačil v angleščini. Iz Irske nisem mogel na Japonsko, kajti Japonci so takrat imeli svoje poslaništvo v Londonu in ne na Irskem. Ko sem zaprosil za Japonsko, so mi odgovarjali: "Nimate državljanstva, ne morete na Japonsko!" Takrat nisem imel nobenega državljanstva. Imel sem samo policijsko pooblastilo iz Italije in potrdilo iz Irske, da nisem zločinec. Imel sem tudi Nansenovo mednarodno legitimacijo Rdečega križa. Potem je eden naših patrov, ki je bil prijatelj takratnega japonskega veleposlanika v Vatikanu, katoličana, dosegel, da sem dobil vatikanski potni list. Povedati moram, da je papež Pij XII. osebno prosil japonskega veleposlanika v Vatikanu, naj uredi vse glede mojega potnega lista. To je obenem diplomatski potni list. Dokler sem na Japonskem, lahko grem, kamor hočem, ampak zmeraj moram imeti s seboj potni list! Vsak drug tujec mora iti na policijo, da dobi posebno izkaznico kot tujec. Ko so mi pred dvema letoma končno vrnili slovensko državljanstvo, sem šel na urad za tujce pri zunanjem ministrstvu prosit za vizo, da se smem vrniti nazaj na Japonsko, če odpotujem iz nje. Diplomatski potni list mi je bil dan samo za misijonsko delovanje na Japonskem. Če bi jo zapustil, se ne bi mogel vrniti. Zdaj imam to potrdilo, ki ga moram vsako leto podaljševati. Rekli so mi, da bodo, ko se vrnem iz Slovenije, preučili moj primer. Upam, da mi bodo dali japonsko državljanstvo, saj teče že štirideseto leto mojega bivanja v tej državi.

- Pa si ves čas v Tokiu?

Ne, bil sem tudi na zahodnem delu Japonske, dokler se nisem dokopal do take japonščine, ki jo Japonci razumejo, potem pa so me poklicali v Tokio, da grem učit na univerzo. Obenem sem bil ves čas v socialnem delu.

- To je prav vaša jezuitska univerza?

Tako je, prav naša univerza je to in zdaj, po osemdesetih letih, hvala Bogu, je ena najbolj priznanih privatnih univerz na Japonskem. To čast delimo še z dvema drugima univerzama.

- Koliko študentov je na vaši univerzi?

Okoli enajst tisoč. Ima pa veliko oddelkov in vse stavbe niso v istem kraju. Internacionalni oddelek, kjer sem jaz učil in kjer je vse v angleščini je v Tokiu, ker je to za tiste ljudi, ki ne znajo japonščine, ali pa za Japonce, ki se hočejo izpopolniti v angleščini. Ministrstvo za šolstvo nas je prosilo, naj imamo predavanja v japonščini za tiste Japonce, ki so se vrnili iz tujine, kjer so živeli v angleškem okolju, zato ne znajo dovolj japonščine. Pri nas se učijo japonščine, da lahko potem nadaljujejo študije na Japonskem.

- Koliko pa je profesorjev na vaši univerzi? So v glavnem duhovniki?

Ne, ne, v glavnem so laiki! Profesorjev je kakšnih 500, od tega je jezuitov le približno 90, vsak je izvedenec za določeno stvar.

- Kaj si predaval ti?

Čisto na začetku sem učil nemščino in angleščino, potem so me prosili, da učim filozofijo, tomistično filozofijo, oblečeno v moderne pojme in tista spoznanja moderne filozofije, ki se dajo dokazati. Imel sem študente z raznih celin, Japoncev je bilo razmeroma malo, in sem videl, kako jih je ta filozofija pritegnila, zato ker je bila v modernem jeziku, je pa vse logično izpeljano.

- Koliko ur si imel na teden? Povedati je treba, da imajo univerzitetni učitelji manj ur, ker je potrebna temeljita priprava in drugo znanstveno delo.

Nazadnje sem imel po osem ur tedensko, sicer pa se je na naši univerzi vedno malce spreminjalo z ozirom na tiste predmete, ki so bili obvezni, in tiste, ki so bili neobvezni, fakultativni. Tudi število mojih slušateljev je zelo nihalo: so bila leta, ko sem imel trideset ali tudi več slušateljev, so pa bila tudi leta, ko se je njih število skrčilo na šest! Ti pa so se intenzivno posvečali temu predmetu, ki sem ga učil.

- Na univerzi je bilo najbrž bolj malo katoličanov.

Zelo malo. Celotno prebivalstvo Jeponske, ki trenutno šteje čez 120 milijonov, premore komaj za dober milijon kristjanov, katoličanov pa je nekaj manj kot pol milijona, protestantov je nekaj več kot pol milijona, potem pa je še nekaj pravoslavnih. Mnogi katoličani pa so ugledni javni delavci: pisatelji, nastopajo na radiu - številčno smo majhni, vpliv pa je večji. Cerkev na Japonskem raste, ampak silno počasi. Prvi vir rasti so krsti otrok, drugi, morda še pomembnejši, pa je stik med prijatelji, ki rodi spreobrnjenja.

- Koliko vas je jezuitov na Japonskem?

Po vsej Japonski nas je okrog 300, največ nas je na naši univerzi v Tokiu, potem pa smo raztreseni po raznih delih Japonske. V tem zavodu za otroke sem samo jaz. Naša posebna naloga na Japonskem je vzgajati na visokih šolah, na univerzi. Nimamo še dovolj poklicev, da bi lahko pošiljali ljudi ne le na vzgojna področja, ampak tudi v socialo.

- Stanuješ blizu univerze?

Ne, ampak na robu Tokia, kjer je otroško zavetišče, za katero skrbim že ves čas, odkar sem na Japonskem, in kjer zdaj gradimo dom za najbolj revne ostarele - in sicer na pobudo ministrstva za zdravstvo in socialno skrbstvo, ker je v celem velikem Tokiu, ki ima več kot dvanajst milijonov prebivalcev, samo še en takšen zavod za te najbolj uboge ostarele ljudi. Vlada nam je dala in nam še daje precej podpore, ampak vsega nam ne daje, ker hočemo ostati privatna ustanova. Kot privatna ustanova pa imamo možnost, da uvedemo v to ustanovo krščanskega duha.

- Koliko otrok imate v svojem zavodu?

Pred šestintridesetimi leti, ko smo ga odprli, smo imeli čez petdeset otrok, zdaj pa jih imamo samo petindvajset. Razlog pa je ta, ker so otroci, ki jih sprejmemo, zdravstveno ogroženi. Za naše otroke velja zakon, da mora imeti svojo vzgojiteljico pet do sedem otrok.

- Torej so pri vas otroci, ki so ne le iz revnih družin, ampak so tudi zdravstveno ogroženi?

Oboje mora biti, da otrok lahko pride k nam. Največ naših otrok je iz družin, kjer je samo mati. Oče je, recimo, zaradi alkoholizma izginil, ali je umrl, ali pa je enostavno pustil vso družino. Včasih pa se zgodi, da je družina samo z očetom, ker je mati zbežala ali pa umrla. Tudi take družine so, kjer se je zgodil zločin: oče je ubil mater, potem pa otroci ostanejo brez staršev.

- Kakšno je tvoje delo v tem domu za otroke?

Moja naloga je, da zbiram finančno pomoč, da dobrotnike obveščam o našem delu. Moram povedati, da je za Japonca zelo težko, da gre okoli "beračit". Navadno se to opravi s pismom ali po telefonu, vendar se doseže bolj malo. Največ uspeha imaš, če greš osebno k ljudem.

- Ali je ta dom za ostarele prav tam kot zavod za otroke?

Da, prav poleg njega. Po moje je to zelo dobro in bližina starih ljudi dobro vpliva na otroke, pa tudi stari so veseli, če imajo ob sebi tudi mlade obraze.

- Po kakšnem ključu pa sprejemate te ostarele?

To je odvisno od pomoči, ki nam jo daje država. Skoraj 50% te pomoči se črpa iz davkov našega okrožja, zato imajo ti davkoplačevalci prednost, da pošljejo svoje ostarele v naš dom, drugo polovico pomoči pa daje mesto Tokio izven našega okrožja.

- Pa država vse plačuje?

Plačuje, ampak v obrokih, ker plačuje z davki. Morali smo si izposoditi denar, da sploh lahko začnemo. Zdaj zidamo. Zakaj se je vlada obrnila na nas? Zato, ker je naša Družba lastnica tega ozemlja, ki smo ga kupili z darovi dobrotnikov. Tam smo doslej imeli dnevni dispanzer in stavbo za štiri sestre bolničarke, ki so nam v tem dispanzerju pomagale. Zdaj smo morali vse to podreti, ker so nam na vladi rekli: "Zemlja v Tokiu je tako strašno draga, da bo ogromna pridobitev za državo in za Tokio, če vam bomo lahko pomagali na ozemlju, ki ga imate vi in ga nam ne bo treba kupovati."

- Pa vam bodo potem dali vse, kar je treba, da bo dom vaš?

Mislim, da nam bodo dali zdravnika in bolniške strežnice. Vsaka soba mora biti tako moderno urejena in to zahteva ogromno denarja, da lahko najamemo tudi starejše osebe - to je zdaj skoraj moda na Japonskem - ki cele dneve nimajo kaj delati, pa vendar niso tako močne, da bi na primer dvignile bolnika, ki leži na postelji. Zdaj mora biti vse avtomatično: pritisneš na gumb, pa se postelja dvigne.

- In za koliko ljudi bo prostora v tem domu?

Na žalost ne bomo mogli sprejeti več kot 58 ljudi. Če bomo imeli denar, bomo morda še zidali. Zida se v terasah, tako da bo mogoče dvigovati, če se bo stvar obnesla, in prepričan sem, da se bo!

- Pa je še kakšen pater, ki to delo vodi?

Pri nas ni patrov, ki bi se ukvarjali s takimi deli. Jaz sem, bi rekel, nekakšen asistent, glavni upravnik pa je katoliški laik, ki je diplomiral na naši univerzi. Pomaga mu sin in cel štab ljudi, ki so strokovnjaki na tem področju. Ti so seveda plačani, plačuje jih država.

- Ali je med temi, ki jih imate notri, sploh kaj katoličanov?

V zavodu za otroke je od časa do časa katoličanka kakšna vzgojiteljica. Med starimi, ki so naši oskrbovanci, pa doslej ni bilo nobenega katoličana.

- To te gotovo ogromno zaposli poleg dela, ki ga opravljaš na univerzi.

Povedal bi rad to: delo pri zavodu za otroke in pri domu za ostarele, ki ga gradimo, me sili, da vsaj štirikrat na leto grem na pot po Japonski in osebno obiščem vse dobrotnike, ki so raztreseni po raznih delih Japonske.

- Ali so ti dobrotniki katoličani?

Katoličani in nekatoličani. Glavno pri tem je, da imaš priporočilno pismo: to se pravi, da te tisti, ki te že poznajo, priporočijo drugim in tako na neki način počasi prodreš. Zdaj sem pri zavetišču za otroke že 36 let. V začetku sem pomagal patru Mayerju, nemškemu jezuitu, ki je ta zavod ustanovil, na ta način, da sem mu pridobival dobrotnike. On je bil namreč bolan in ni mogel vzdrževati stikov z njimi in tako so se počasi izgubljali, kar je bilo porazno. Razširjal sem to mrežo in s temi ljudmi moram biti neprestano v zvezi in to je eden od razlogov, zakaj se moram vrniti na Japonsko.

- Kje si se začel učiti japonščine?

V naši šoli, kjer so bili profesorji, ki so znali samo japonščino in smo se z njimi sporazumevali s kretnjami. Seveda to ni idealen način učenja tujega jezika. Zdaj Japonci pišejo tudi slovnice za tujce, takrat pa jih še ni bilo. Moje učenje je trajalo leto in pol. Sprva se mi je zdelo, da ne bom prišel nikamor, ker so Japonci govorili tako strašno hitro. Ko začneš ugotavljati, kako pridejo posamezne besede v stavku, se ti odpre.

- Kaj pa pisava, ti je delala težave?

Od vsega začetka sem se omejil na pogovorni jezik. Znam sicer tudi pisati, vendar se s tem ne bi mogel ponašati. Pišem, če je treba, in berem, če moram, za težje znake pa rabim slovar. Teh znakov je nad 10.000. Japonščina ima poleg znakov tudi črke. Če primerjate japonščino in kitajščino, vidite, da za oba jezika velja okoli 80% skupnih znakov. 20% pa je novih japonskih znakov, ki se nanašajo predvsem na področje tehnike in znanosti.

- Koliko moraš znati znakov, da lahko rečeš, da si pismen?

Vsaj 2.200 znakov moraš obvladati. Toliko mora znati vsak Japonec. Če pa hočeš brati kakšno knjigo, moraš obvladati vsaj 5.000 znakov.

- Zakaj pa ne vzamejo za pisavo črk?

Dejansko se črk poslužujemo, ko pišemo na pisalni stroj - tudi japonščino, ker je to bolj enostavno kot tisti ogromni stroji z japonskimi znaki. Prav tako so zapleteni njihovi računalniki! Tako na Japonskem kot na Kitajskem pa je glede tega glavni problem dejstvo: te novotarije ljudem razbijejo vse predstave o slavni preteklosti obeh dežel. Ti znaki so del njihovega življenja.

- Japonci menda veliko berejo, nekateri dnevniki imajo po več kot deset milijonov naklade.

Res je, da Japonci veliko berejo. Na avtobusu boste videli veliko ljudi, ki berejo. Jaz se veliko vozim z vlakom in tam kar vsi beremo.

- Kaj pa televizija: ima tudi na Japonskem tako ogromen vpliv?

Čez dan gledajo televizijo tisti, ki niso zaposleni zunaj doma: gospodinje, upokojenci, otroci, zvečer pa je televizija prižgana v vsaki hiši. Televizija ljudi na neki način povezuje in jih rešuje enoličnosti, vendar pa ljudje vedno manj berejo in se med seboj ne pogovarjajo. Rekel bi, da so se skoraj odvadili lastnega mišljenja.

- Ali mašuješ tam v tistem zavodu?

Ko smo imeli še dispanzer, kamor so prihajali ljudje, ki so imeli predaleč do cerkve, sem maševal tam v kapeli, zdaj pa mašujem v svoji sobi, ker nimamo kapele. V tem novem domu so mi na prošnjo, da bi dobil kapelo, obljubili mrtvašnico! Mene to nič ne moti, sem dejal.

- Pa imaš kaj rednih vernikov?

Ja, tisti prihajajo ob sobotah zvečer. Ob nedeljah najraje počivajo, ker so zelo utrujeni od naporov delovnega tedna.

- Zdaj se vračaš nazaj k svojemu profesorskemu in karitativnemu delu.

Da, moje bivanje doma se izteka. Naj povem, da so me pri mariborski založbi Obzorja prosili, naj v teku enega leta napišem knjigo esejev o Japonski.

- Izdal si že več pesniških zbirk.

Večina je izšla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu. Eno so tiskali na Japonskem - v japonščini.

- Tvoje življenje je res velika avantura. Ogromno si naredil in na časten način predstavljaš Slovenijo v tako znani in gospodarsko tako pomembni državi kot je Japonska. Zanima me, ali si bil kdaj v Hirošimi ali Nagasakiju?

Starejši Japonci, ki so osebno doživljali drugo svetovno vojno, zdaj razumejo, da so bili žrtve maloštevilnih militaristov. Bili so sveto prepričani, da se vojskujejo za blagor svoje domovine. Večkrat sem se že srečal z ljudmi iz Hirošime in Nagasakija in moram reči, da nimajo grenkih občutkov. Pravijo, da so Japonci sami zakrivili to atomsko katastrofo. Tudi do Američanov niso sovražno razpoloženi, nasprotno, pravijo, da je sreča zanje, da so jih okupirali Američani, ne pa Rusi, kajti amerikanski kapital jim je pomagal, da so se začeli dvigati.

- Ali so Japonci verni?

So verni, so, ampak to je bolj poganska vera. Kot pogani so silno verni, močno je poudarjena tradicija, pa razni spominski dnevi so, vero pokažejo ob kakšnih osebnih dogodkih (poroka) ali v težavnih položajih. Velika večina Japoncev se oklepa budizma, obstajajo pa številne sekte. Japonci pravijo, da je šintoistični hram za poroko, budistični pa za pogreb. Če Japonca vprašaš, kakšne vere je, največkrat slišiš: "To pa moram vprašati svoje starše!" ali: "Mi smo vsi tradicionalni šintoistični!" V formularjih je v okencu, ki sprašuje po veri, največkrat napisan odgovor "šintoizem in budizem".

- Marsikaj smo zvedeli o tebi in o tvojem življenju pa o deželi, v kateri že skoraj štiri desetletja živiš in kjer oznanjaš evangelij, kolikor je pač mogoče.

Pogovarjal se je Franc Bole

(gost meseca 11_1995)

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh