akademik dr. Jože Pogačnik

SLOMŠEK JE BIL NA KULTURNEM PODROČJU IZREDNO USTVARJALEN IN INOVATIVEN

Prvi slovenski svetnik, blaženi Anton Martin Slomšek ne spada med tiste svetnike, ki bi bili odmaknjeni od ljudi, ampak je svoje svetništvo uresničeval predvsem tako, da je služil ljudem, zlasti vernikom, katerim je bil poslan. Zato je pustil neizbrisno sled tudi na šolskem in kulturnem področju. Akademik in slovstveni zgodovinar dr. Jože Pogačnik je hotel ovrednotiti to področje Slomškovega dela. S tem se je pridružil tistim znanstvenikom, ki svetniškemu škofu objektivno priznavajo zasluge za njegovo delo in tako zahtevajo, da se nekatera poglavja naše zgodovine napišejo nanovo brez ideoloških predsodkov.

- Med splošnimi podatki o vas beremo tudi: "Literarni zgodovinar Jože Pogačnik, rojen v Kovorju pri Tržiču." V istem kraju je bil rojen tudi Jože Pogačnik, ljubljanski nadškof in metropolit. To je menda vaš stric?

Da, on je moj stric. Izhajam iz kmečke družine, ki je zelo cenila kulturo. Na podstrešju smo imeli praktično vso slovensko literaturo, zlasti pa knjige, ki jih je od začetka izdala Mohorjeva družba. Takoj ko sem se naučil brati, sem se že v domači hiši srečal s slovensko književnostjo. Vendar ni samo stric Jože, mlajši očetov brat, zasedal pomembno mesto v Cerkvi na Slovenskem; tudi iz materine rodbine izhaja več intelektualcev, med njimi tudi znamenit pravnik, prvi diplomat stare Jugoslavije v Ženevi. To okolje me je nekako usmerilo v študij in raziskovanje, skratka v poklic, ki sem si ga izbral.

- Vaš stric Jože je bil urednik revije Mladika, Finžgarjev sodelavec in pesnik. Ste se kdaj lotili slovstvene obdelave njegovega dela?

Njegovo delo poznam, predvsem njegovo pesniško zbirko Sinje ozare, ki jo je objavil v času ekspresionizma. Zanimivo je, da je nekatere pesmi iz nje pohvalil tudi Josip Vidmar. To pomeni, da je bil Jože Pogačnik pomemben predstavnik določene smeri v slovenskem ekspresionizmu. O njem nisem pisal, razen v razpravah o slovenski literaturi sodobnega obdobja. Zdi se mi nepošteno, da bi sodil človeka, ki mi je sorodstveno blizu, kajti lahko bi mi kdo očital, da ga zato propagiram ali hvalim.

- To sorodstvo vam v povojnem času najbrž ni pomagalo v karieri. Sicer pa vas je usodno zaznamovala tudi Slodnjakova afera. Zaradi nje niste postali asistent na Univerzi v Ljubljani.

Dejansko je nekatere pri meni motilo stričevo mesto, ki ga je zavzemal v Cerkvi. Že v gimnaziji mi je grozila nevarnost, da ne bi mogel maturirati. Tudi pozneje me je neprestano spremljala ta sorodstvena zveza. Tistim, ki so bili sovražno razpoloženi do mene in do mojega dela, je prav prišla tako imenovana Slodnjakova afera leta 1959. Ta odlični profesor me je želel imeti za asistenta in bilo je dogovorjeno, da po vrnitvi iz vojske jeseni leta 1959 začnem delati pri njem. Seveda mi je bilo to onemogočeno. Kajti z ene strani sem bil razglašen za slodnjakovca, z druge pa za nečaka cerkvenega znanstvenika in moral sem odmisliti službo v Sloveniji.

- Morali ste na tuje, takrat v druge dele Jugoslavije. Kako ste doživljali to svoje bivanje izven Slovenije?

V nekem oziru sem pravzaprav hvaležen, da sem jeseni leta 1959 prišel v Zagreb. Tja me je prijavila izredno dobra profesorica in znanstvenica Marja Borštnikova. Cenila me je, a je vedela, da v Ljubljani ne bo mesta zame. Zagreb je bilo takrat živahno mesto, zanimivo zlasti, kar se tiče literarne in kulturne zgodovine. Ljubljanska slavistika je bila pozitivistična, tam pa se je začel uveljavljati tako imenovani notranji pristop, ki je usodno spremenil moj pogled na literarno zgodovino, na zgodovino Slovencev in estetsko ustvarjanje. Tako mi je bilo najbolj všeč, ko je o meni nekdo napisal, da, v primerjavi z drugimi literarnimi zgodovinarji mislim drugače.

Iz Zagreba sem šel v Novi Sad. Tam sem se seznanil s srbsko problematiko. Ker pa v Vojvodini živi več narodov in kultur, sem se seznanil še s slovaško, rusinsko in madžarsko literaturo. Na tamkajšnji filozofski fakulteti sem ustanovil katedro za rusinski in romunski jezik s književnostima. Ko je začela hoditi v šolo starejša hčerka, sem spoznal, da ta šola otrokom ne posreduje samo znanja, ampak jih tudi vpeljuje v neko drugo kulturo. Začeli so se pojavljati različni nacionalizmi in nacionalna nestrpnost. Zaradi tega sem šel v Osijek, v okvir zahodne kulture in civilizacije. Tam je bila mlada fakulteta, na kateri so predavali večinoma moji nekdanji slušatelji iz Zagreba. Želeli so me imeti med seboj. Hvaležen sem jim za to, kajti v Osijeku sem se zelo dobro počutil. Iz Osijeka sem odšel leta 1991, ko se je začela vojna. Preselil sem se v Maribor in na Pedagoški fakulteti predaval do pokoja, v katerega sem stopil pred štirimi leti.

- Predvidevam, da ste v nemilost pri prejšnji oblasti prišli tudi zato, ker ste se ukvarjali z zamejsko in zdomsko literaturo.

Za mene je slovenska književnost ena, ne zdomska, ne izseljenska in nikoli nisem pristal na kakršnekoli delitve. Imel sem srečo, da sem v tistem času živel izven Slovenije. V Ljubljani ne bi mogel dobivati emigrantske literature, v Novem Sadu pa sem to lahko dobival na dom. Vse časopise in knjižne izdaje iz Argentine in od drugod sem takoj dobival in bil tako na tekočem, kaj izdajajo naši izseljenci. Knjiga Zamejsko in zdomsko slovstvo je nastala na pobudo uredništva revije Zaliv iz Trsta. Druga pobuda pa je prišla od politične oblasti v Sloveniji (Kavčičevi časi), ki je želela narediti nekakšen most med Slovenijo in emigranti. Tako je knjiga odsev tudi nekega časa. Izšla je v Trstu, od koder je prišla pobuda, pa tudi takratni slovenski politiki je ustrezalo, da je izšla izven Slovenije. Za zamejske avtorje sem se vedno zanimal. V dobrih odnosih sem bil zlasti s tržaškimi ustvarjalci. Antologija tržaške slovenske književnosti Rusi most pa je nastala na pobudo takratnega urednika zbirke Kondor.

- Izpod vašega peresa je prišla vrsta strokovnih knjig. Veliko ste ustvarili. Iz srednje šole se spominjam, kako sem bral vaše knjige Zgodovina slovenskega slovstva (kar osem knjig). Bili ste eden redkih slavistov, ki sem ga lahko citiral v diplomski nalogi o pisatelju Rebuli. Kako vam uspe toliko ustvarjati?

Držim se latinskega izreka: Nulla dies sine linea, da torej vsak dan kaj napišem. In če vsak dan delaš po pet, šest ur, se v enem letu nabere kar precej gradiva. Nikakor nisem človek, ki bi ždel samo v knjigah, saj imam družino in sem se ukvarjal tudi z mnogimi stvarmi. Je pa res, da je v meni neka posebna volja in vztrajnost. Osebno so me odpori spodbujali k delu. Več kot je bilo odporov, več sem delal. Na ta način sem kljuboval tistim, ki so me hoteli uničiti. Kajti mene je bilo nekaj let v Sloveniji prepovedano celo citirati. Zgodilo se je, da so od avtorjev zahtevali, da iz strokovnih knjig izbrišejo moje ime. To je bila prefinjena taktika prejšnjega režima, da o nezaželenih ljudeh ne govori. Na žalost pa se to v neki meri dogaja še danes.

- Velik del svojega raziskovanja ste posvetili starejši slovenski književnosti. V zadnjem času smo v slovenski javnosti priče preveličevanju dela protestantov in predstavljanju katoliške Cerkve kot ene same zatiralke slovenske literature in jezika. Menim, da so to povsem napačne in krivične sodbe. Kaj bi rekli k temu vi kot strokovnjak?

V moji naravi je, da me vsaka krivica boli. Ko sem videl, da so skoraj odpisali starejše slovensko slovstvo, sem se začel ukvarjati z njim. Cel svet je v tistem času gradil na proučevanju srednjeveške kniževnosti in sem se jaz samo včlanil v tisto, kar je bilo takrat aktualno in sicer, da besedilih, ki niso prvenstveno literarna, iščem literarnost. Brez dvoma je reformacija pomembno kulturno zgodovinsko gibanje v šestnajstem stoletju. Nihče ne bo mogel zanikati, da smo z njo dobili slovenski knjižni jezik, začetke slovenskega pesništva in proze... Zdi se mi, da je danes reformacija v raziskovalnem smislu precej pomaknjena v ozadje in na žalost nimamo več niti pravih strokovnjakov za to obdobje. Mislim, da je današnji odnos do katoliške Cerkve posledica napake, ki jih je v našo duševnost prineslo skoraj petdesetletno življenje v socializmu. V gledanju na Cerkev opazimo skrajen podaljšek liberalističnega občutja sveta in to v slabem pomenu besede. Predvsem se to kaže v našem odnosu do reformacije. Ko je nastalo Protestantsko društvo, sem prvi napisal, da se strinjam, da je društvo nastalo, zlasti če bo to osnova za preučevanje reformacije in objavljanje nekaterih literarno kritičnih besedil. Izrazil pa sem bojazen, da se bo to društvo spolitiziralo. In prav to se je zgodilo. Še bolj žalosten pa je odnos nekaterih v sodobni družbi do katoliške Cerkve. Ta se gradi na popolnem nepoznavanju vloge in pomena, ki ga je katoliška Cerkev imela za Slovence. Z njo smo prišli v zahodnoevropsko kulturo in civilizacijo. Najbrž nas brez tega koraka danes ne bi bilo. Mislim, da so mnoge stvari, ki se pojavljajo v časnikih, rezultat odnosa, ki ne razkriva kulture, ampak strahotno nevednost o nekaterih problemih zgodovine, predvsem pa neko barbarstvo, ki ga je v današnji kulturi preveč. Zdi se mi, da bi morali biti veliko bolj strpni in objektivni. Če hočemo živeti v demokraciji, potem se bomo morali navaditi, da obstaja tudi človek, ki drugače misli in da ima to pravico tudi katoličan. In tudi njega je treba spoštovati.

- Kot slovstveni kritik ste obdelali tudi slovenskega svetnika A. M. Slomška. Za knjigo Kulturni pomen Slomškovega dela pravite, da je bila nekako naročena, pa najbrž niste bili preveč v zadregi, ker ste imeli že precej gradiva zbranega.

Res je. To delo je bilo naročeno. Nastalo je v zvezi s postavitvijo Slomškovega spomenika pred mariborsko stolnico. Za knjigo me je prosil urednik založbe Obzorja Andrej Brvar, ki je čutil dolžnost, da se takrat oddolži Slomšku. Seveda nisem bil v zadregi, ker sem svetniškega škofa in njegove spise poznal. O njem sem tudi že prej pisal v svojih literarnih zgodovinah. Kar sem takrat napisal, zagovarjam tudi danes in nimam kaj spreminjati kot to počno nekateri. Zavedal sem se, da lahko pišem o področju, za katero sem kompetenten, to je področje kulture. Zdi se mi, da je tu Slomšek izrazito inovativen in izredno pomemben.

- V čem je ta Slomškova inovativnost in pomembnost?

V zvezi s kulturo obstajata dva osnovna procesa. Pri prvem je neko pomembno jedro, iz katerega gredo neki žarki ali silnice med ljudi. Ta koncept – iz jedra v širino – je dolgotrajen in ni vedno rečeno, da se bo posrečil. Pri nas je tak primer Prešeren in njegov krog. Pri drugem procesu pa gremo v širino in čakamo, da ta preraste v neko kvaliteto. In temu smo priče pri Slomšku. V njegovem času je bila večina slovenskega prebivalstva kmečkega. Kmete je hotel izobraziti in uvesti v kulturo. Želel jih je navdušiti za branje in z branjem naj se naučijo ne samo, kako je treba ravnati v poljedelstvu, ampak da se izobrazijo na moralnem in umetniškem področju. Glede na to, da je večina ljudi takrat znala samo slovensko, je Slomšek vedel, da jih lahko izobrazi le v slovenskem jeziku. Tu je vzrok, zakaj je posvečal slovenskemu jeziku toliko pozornosti. V takratni teologiji ni bilo dosti govora o narodnem jeziku in narodni kulturi. Slomšek je eden prvih, ki je hotel jezik utemeljiti na nekih teoloških premisah. Jezik, ki ga neki narod govori, je metafizično motiviral. Duhovnikom je ukazal, naj se ga učijo, vernikom pa, naj ga spoštujejo. Naš čas mu v polnosti ne prizna te zasluge.

- Slomškovemu pesniškemu delu nekateri očitajo, da je nekako manjvredno, ljudsko, pa tudi tendenciozno, ker želi biti vzgojno, zlasti v katoliškem smislu. Koliko so te sodbe upravičene in koliko krivične?

Slomšek kot pesnik izvira iz takšnega tipa razsvetljenstva, kakršno je bilo značilno na Slovenskem v 18. stoletju. Ko gleda ljudi okoli sebe, vidi, da jih mora izobraziti. Svet okoli njega postane ena sama velika učilnica. On ve, kaj mora tem ljudem povedati in kako jih usmerjati za prihodnost. In to poskuša narediti na lep način, pesniško. Saj vemo, da je Cerkev vedno uporabljala poezijo za posredovanje verskih resnic. Slomšek ni bil na nobenem področju skrajnež, zato je njegov pristop v pesništvu zelo človeški in mil.

- Pri kateri literarni smeri se je najbolj zgledoval? Pri razsvetljenstvu?

Razsvetljenstvo ni izoblikovalo nekega svojega sloga. Tako Slomšek in razsvetljenstvo uporabljata različne možnosti, ki so bile ustvarjene v slovstvu (basen, pesem, pregovor...).

- Nesporno dejstvo je Slomškova ljubezen do materinega jezika ob spoštovanju drugih jezikov in kultur. Nihče ne more npr. spodbiti pomena Mohorjeve družbe, ki je naučila Slovence brati, ali Slomškove enkratnosti v učbeniku Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Kritiki bi spet rekli, da je njegova skrb za jezik koristolovska, ker ga je hotel uporabiti za oznanjevanje evangelija in krepitev položaja Cerkve?

Globoko sem prepričan, da to ne pride v poštev. Slomšek je v svoji skrbi za jezik govoril kot prepričan Slovenec, ki ima zelo razvito slovensko nacionalno zavest. Poudarja pa, da ima vsak narod pravico do svojega jezika. Posebej omenja Nemce. Govori tudi, naj Slovenci uporabljajo tudi druge jezike, ko je to potrebno. Slomšek ne vidi samo slovenščine, ampak zagovarja neki demokratični princip, osnovno človekovo pravico: uporabe svojega materinega jezika.

- Slomšku pogosto očitajo konservativnost in radi navajajo njegovo pismo proti revoluciji leta 1848. Ne samo, da je bil Slomšek na drugih poljih napreden (npr. ekumenizem), toda če upoštevamo strašne izkušnje revolucij – ali ni imel svetniški škof preroškega duha, ko je svaril pred njihovimi nevarnostmi?

Problematičen je že sam pridevnik napreden. Kar je bilo v začetku 20. stoletja napredno, danes v mnogih vidikih izpade konservativno. V odnosu do revolucije vidim nekaj podobnosti med Trubarjem in Slomškom. Trubar je govoril, da so se vsi kmečki upori slabo končali. Zakaj? Ker je bilo razmerje moči med slovenskim tlačanskim upornikom in fevdalcem tako, da ni moglo pripeljati do spremembe družbenega sistema. Podobno Slomšek meni, da kakršenkoli revolucionaren obrat leta 1848 ni mogoč, ker je razmerje sil v takratni Evropi takšno, da kmet do tistih svojih idealov, ki jih je propagiral, ne more priti. Slomšek je vedel, da bodo samo žrtve in da bo spet prišlo do absolutizma, kar se je dejansko zgodilo... V zgodovinskem smislu je evolucionist in ne revolucionar. Na izkušnji revolucij, kakršne so bile po Slomškovi smrti, pa lahko rečemo, da nobena revolucija ni pripeljala do boljšega življenja ali sistema.

- Neizprosen je bil do liberalizma, v svoji pridigi v Celju ob umestitvi lazaristov pa preroški, ko je že takrat napovedal pogubnost komunizma. V čem socialno čuteči Slomšek kritizira ta dva pojava?

Liberalizem se je začel pojavljati že za časa Slomškovega življenja, dokončno pa se je razvil šele po njegovi smrti. Opazil je, da liberalizem pomeni rušenje nekega reda, da pomeni rušenje moralnih, etičnih in verskih kategorij ter Cerkve. Opazil je, da bo to človeka pripeljalo do nekaterih težkih osebnih problemov pa tudi do problemov v širši družbi, do rušenja človekove osebnosti, človekove duhovnosti in političnih sistemov... Meni, da koncept življenja, v katerem obstajajo vrednote in izdelane moralne kategorije, ohrani neko človeško identiteto oziroma človeško dostojanstvo. Zato je do liberalizma neizprosen. Slomšek je eden prvih, ki tako razmišlja o liberalizmu. Prehiti celo različne papeške dokumente in okrožnice.

- Če Slomšek ne bi naredil nič drugega kot preselil sedež škofije iz Št. Andraža v Maribor in v štajerski prestolnici ustanovil bogoslovje, ki je postalo zasnova visokošolskega študija v tem mestu, bi mu slovenski narod ogromno dolgoval. Toda ali ni nasprotno res, da mu zlepa ne želijo priznati zaslug in mesta, ki bi mu pripadalo v zgodovini?

Pomen prenosa škofijskega sedeža v Maribor zgodovinopisje omenja. Vendar bi morali to še bolj poudariti, Če Slomšek tega ne bi naredil, potem se bi se midva sedaj pogovarjala v nemškem jeziku, ne v Mariboru, ampak v Marburgu in bi bila slovenska državna meja nekje pri Celju. Tega mu Slovenci ne bi smeli nikoli pozabiti. Mislim, da je Slomšek s tem naredil prvi korak, ki ga je "zacementiral" potem general Maister.

Humanistična znanost je bila v zadnjem pol stoletja v Sloveniji ideologizirana. Zato je bilo treba, vse, kar ni bilo ravno na črti skrajne levice, izbrisati, pozabiti... In vendar so bili posamezni glasovi, ki so Slomšku priznavali zasluge. Zaradi splošnega nasprotovanja je njihov pogum toliko bolj vreden občudovanja. Bili so pošteni ljudje, ki so videli stvari tako, kakor bi jih bilo treba videti. Naj omenim samo literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča, očeta Borisa Kidriča. Ta zgodovinar je napisal, da ima Slomšek za slovenski narod enako vlogo, kot jo imata sveta brata Ciril in Metod. To je veliko priznanje. Zgodovinar in pedagog Vlado Šmit je intelektualno pošteno zapisal v zvezi z Blažetom in Nežico, da je Slomšek dejansko vzgojil in izobrazil slovenski narod. Govori, da je knjiga Blaže in Nežica enciklopedija civilizacije in kulture. Škoda, da takrat, ko so hoteli neko nagrado na področju šolstva imenovati Slomškovo nagrado, to ni bilo sprejeto.

Pogovarjal se je Božo Rustja

(gost meseca 10_1999)