Jana Lampe

Lampe Jana1 Jana Lampe se je pred nekaj tedni vrnila iz Ruande in Burundija, kjer je bila na obisku pri slovenskih misijonarjih, ki so del akcije Z delom do dostojnega življenja. Pri Slovenski karitas koordinira različne projekte in akcije, ki so vezani na pomoč v Afriki pa tudi drugje. O svojem delu in razmerah v Afriki je spregovorila tudi ob tej priložnosti.

Misijonarji z našo pomočjo prinašajo ljudem dostojanstvo

- Ko sva se dogovarjala za tale pogovor, ste dejali, da ste na letališču ravno pobrali dva sodelavca iz Ruande, ki bosta v Sloveniji opravila določeno izobraževanje. Lahko kaj več poveste o tem?
To je res sveža novica, da sta v Sloveniji dva sodelavca Karitas iz Ruande, ki vsak dan delata z ljudmi iz 600 revnih družin na terenu. Sta izučena agronoma, ki te ljudi usposabljata, spremljata, učita kmetijskih praks itd. Mi kot Slovenska karitas imamo ob tem pilotni projekt v Sloveniji v okviru mednarodnega razvojnega sodelovanja, ki ga podpira MZZ, in smo v izobraževanje vključili tudi slovensko podjetje Damahaus prestige iz Spodnjega Brnika. Pri njih bodo naša sodelavca izučili izdelovati opeke.

Ljudje v Ruandi in Burundiju ter po drugih državah in misijonih so neizmerno hvaležni Sloveniji. Vsak dan po več stokrat slišiš iz ust tamkajšnjih prebivalcev: »Hvala, Slovenija, hvala, Slovenci,« čeprav niti ne vedo, kje je Slovenija, še za Evropo ne – vedo pa, da je nekje Slovenija, ki misli nanje, kjer živijo ljudje, ki jim ni vseeno za njihovo revščino. Svojo hvaležnost kažejo tudi s svojo molitvijo, ko ti sporočajo, kako molijo za nas, kako mislijo na nas; tudi v tem se čuti neka povezanost med nami.

- Kako je prišlo do tega načrtovanega obiska in kaj bo to pomenilo za tamkajšnje prebivalce?
Na Slovenski karitas ob finančni podpori Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) in skupaj s Karitas Ruande izvajamo triletni projekt, kjer pomagamo izobraževati ljudi in jim priskrbeti sredstva za učinkovitejšo rabo naravnih virov ter lažje preživetje okrožju Karongi v Ruandi. Ta del spada med najrevnejše dele Ruande, kjer je do letošnjega januarja delovala tudi misijonarka s. Vesna Hiti.
Konkretno glede izdelave opek: v Ruandi je veliko primerne lokalne zemlje za izdelavo opeke in sodelavca iz Ruande se bosta naučila, kako se jo meša s cementom, da bodo hiše veliko bolj trajno zgrajene. V tem času se bosta pri nas naučila celotnega postopka izdelave. Ob njuni vrnitvi nazaj bomo zraven poslali pet preš za izdelavo opek, s čimer bodo te najrevnejše lokalne skupnosti imele možnost za opravljanje dejavnosti. To bo pomenilo, da bodo imele možnost z delom zaslužiti za dostojno življenje, hkrati pa si tudi zase zgraditi boljša bivališča. V Ruandi se veliko gradi, tako da bodo lahko z izdelavo zidakov te družine tudi napredovale.

- Ker je minilo zgolj dva tedna od vašega povratka iz Ruande in Burundija, si predstavljam, da je še vse polno živih vtisov. Kaj je bil osnovni namen vašega obiska v Afriki?
Najprej to, da sem se srečala z vsemi 600 ljudmi, ki so vključeni v prej omenjeni projekt. Ti ljudje živijo v 12 lokalnih skupnostih in jih sestavlja 480 odraslih in 120 mladih deklet. Za te družine izvajamo različne aktivnosti, da bi jih naučili učinkoviteje izrabljati naravne vire. S temi bi se tudi lažje preživljali. Lampe Jana3

Izobraževanje poteka na kmetijskem področju in v ta namen so vsi ljudje v teh lokalnih skupnostih dobili koze, ki so jih prejeli za potrebe gnojenja zemlje. Sama nisem mogla verjeti, kakšen doprinos pomeni za te družine ena koza, ki stane le 20 eur. Z gnojenjem lahko pridelajo več pridelka. Poleg tega so prejeli semena za pridelavo različne zelenjave, učimo jih, kako imeti kuhinjske vrtove, in ne samo eno njivo z eno kulturo. Dobili so tudi sadike sadnih dreves, da bodo lahko izboljšali svojo prehrano, in hkrati je v tej pomoči bila vključena tudi namestitev sončnih celic, kar pomeni, da je 350 družin dobilo luč. Mi si težko predstavljamo, kako ljudje živijo brez elektrike, brez luči. Ob 18. uri se znoči in ostanejo v temi. Tamkajšnji ljudje zelo evangeljsko doživljajo to, da so prej živeli v temi, zdaj pa imajo luč. Ob tem so mi starši otrok, ki so dobili luč, z neizmerno hvaležnostjo poudarjali, kako so njihovi otroci napredovali v šoli, ker imajo zvečer možnost, da se učijo za šolo, kako dobrodošlo je, da lahko zvečer kaj najdejo v hiši itd. Za nas nekaj nepredstavljivega.
Potem smo v tem projektu mlade punce izobrazili za izdelavo učinkovitih peči iz gline in jih namestili vsem družinam. Prej so kuhale na odprtem ognju, zdaj pa imajo glinene peči, s katerimi porabijo veliko manj drv in skuhajo hitreje kot prej.
Na lastne oči sem lahko videla, kako so od lani do letos napredovale družine, ki so bile vključene v ta projekt kmetijskega izobraževanja in pomoči. Težko je opisati ves razvoj, ki so ga doživele. Poudarila bi, da smo v okviru projekta izbrali družine, ki so bile v veliki meri brez vsega, podhranjene, živijo v odmaknjenih vasicah, na visokih nadmorskih višinah. Ker do tja ne pride nobena druga organizacija, taki projekti v te kraje res prinašajo razvoj in dajejo tem ljudem priložnost, da ne obstanejo v podhranjenosti, obupu in nemoči, ampak dobijo priložnost, da si tudi z lastnim delom ustvarijo boljše življenje.

- Če sedaj preskočiva na vaše začetne korake proti delovanju v Karitas – kdaj ste prvič slišali besedo Karitas oz. kako se spominjate svoje poti k delu za druge?
Karitas? Težko vprašanje … Čisto točno ne bi znala povedati, spomnim pa se, kdaj sem že vedela, da hočem pomagati otrokom v Afriki: bilo je v sedmem razredu OŠ, ko sem napisala spis o tem, kaj bom, ko bom velika. Takrat sem se razpisala, kako bom pomagala ljudem, predvsem otrokom v Afriki.
Če pomislim na besedo 'karitas', sem jo gotovo bolj zavestno zaslišala v času srednje šole in študija. V času srednje šole sem v okviru misijonskega krožka na škofijski gimnaziji večkrat prihajala v stik z misijonarji in Misijonskim središčem Slovenije ter posledično do informacij o njihovem delu, poslanstvu. Tako je v meni rasla želja, da bi njim pomagala. Hkrati smo takrat imeli v župniji Cerklje na Gorenjskem mladinski center Karitas, kjer smo prostovoljno izvajali učno pomoč in druge aktivnosti.
V času študija se je ob pavziranju pokazala priložnost, da delo v misijonu spoznam čisto zares. Pot me je takrat vodila v Indijo, kamor sem se nato vrnila še dvakrat. Tam smo na misijonu delali z otroki s posebnimi potrebami. Prvo leto sem šla tja z vzgojiteljico Marijo, ker pa sva videli, da bo treba organizirati nekaj bolj konkretnega, kar se lahko ponudi mladim kot možnost izkušnje z delom na misijonu, smo drugo leto peljali v Indijo že 8 mladih. Počasi pa so se iz tega rodila POTA – program mladinskega misijonskega prostovoljstva. Za mlade je to super izkušnja.

- Kako je prišlo do konkretnega sodelovanja s Slovensko karitas, kjer ste zaposleni še danes?
Ravno v času, ko sem zaključevala študij, se je vzpostavljal evropski projekt, ki je bil namenjen ozaveščanju povezave med virusom HIV in revščino v Afriki. Na Karitas so me takrat že malo poznali, ker sem bila prostovoljka, hkrati sem bila učiteljica, in ker so potrebovali nekoga za globalno učenje ter pripravo gradiv za slovenske učitelje za ozaveščenost o globalni revščini, so me takrat zaposlili.
Po zaključku tega projekta se je sodelovanje preusmerilo in sem začela voditi humanitarne in razvojne projekte v Afriki ter drugod po svetu.
Vsak človek ima svoje poslanstvo in nekatere stvari so lahko nekomu v zibko položene – verjamem, da je meni to delo za revne ljudi v Afriki res namenjeno. Sama se v Afriki počutim zelo domače in ne znam opisati z besedami, kaj mi pomeni to delo in druženje s tistimi ljudmi. Ko sem tam med njimi, sem najsrečnejši človek na svetu.

Posebej mi je pri srcu srečevanje z darovalci v programu Z delom do dostojnega življenja. Vsako leto, ko je v Sloveniji na obisku kateri od misijonarjev, organiziramo srečanje z darovalci. S tem lahko darovalci iz prve roke povprašajo konkretnega misijonarja, kako poteka delo staršev, kakšen je napredek oz. kar jih pač zanima. Zelo pomembno se mi zdi, da se znamo tudi na tak način zahvaliti vsem darovalcem, ki sodelujejo v tej akciji, in to druženje je res nekaj posebnega.

- Kakšen je vaš delovni teden, mesec, če se da opisati, saj si predstavljam, da je delo verjetno zelo pestro?
Gre za zelo raznoliko delo. Ljudje pogosto vidijo samo to, da grem na teren, na obisk v Afriko, na Balkan … To je samo pika na i, ko lahko na terenu, na licu mesta vidiš, kaj je bilo narejeno, prisluhneš ljudem, slišiš njihove zgodbe, se srečaš z misijonarji, prostovoljci in ljudmi, s katerimi delajo. Na terenu se rodi tudi največ idej in akcij glede tega, kaj in kako naprej. Zelo si vesel, ko vidiš napredek, ko vidiš velik napredek skozi leta in da je to sad tistih darov, ki so jih prispevali dobri ljudje iz Slovenije in tudi naša država.
Iz vsakega projekta, iz vsakega stika z misijonarji, lokalnimi prebivalci dobivamo informacije, kaj potrebujejo, kako jim lahko pomagamo, razvijamo ideje in načine, kako pristopiti, kako pomagati. Lampe Jana4

Konkretno se je akcija Z delom do dostojnega življenja rodila leta 2010, ko sem prvič šla v Ruando in Burundi spremljat projekte Za srce Afrike. Tam sem videla, da ljudje nimajo možnosti za delo. Edino, kar so imeli na podeželju, je bil košček zemlje, pa še to le nekateri, vse ostalo je bilo prepuščeno milemu nebu. Takrat smo veliko razmišljali, kako pomagati tem družinam. Do takrat se je gradilo zdravstvene centre, šole, zdaj je bilo treba ljudem omogočiti, da z lastnim delom pridejo do osnovnega dostojanstva. Tako se je rodila akcija Z delom do dostojnega življenja. Ob tej akciji smo preko revije Ognjišče nagovorili slovenske družine, ki bi bile pripravljene z mesečnim darom podpirati plačilo dela ene družine v Afriki. En evro na dan v Afriki je dovolj, da družina preživi, in s tem se dela čudeže. Po desetih letih mi gre kar na jok od ganjenosti, ko pomislim, koliko družin, koliko usod ljudi se je ta akcija dotaknila, kolikim je spremenila življenje na bolje.

- Poleg teh obiskov in konkretnih stikov z misijonarji in ljudmi na terenu pa si predstavljam, da čaka kar nekaj pisarniškega dela tukaj v Sloveniji. Kakšno delo je treba opraviti tu v Sloveniji, da se vse omenjeno lahko nemoteno in učinkovito izvaja?
Tako imenovano pisarniško delo predstavlja večinski del mojega dela. Pomembno je, da spremljamo in se prijavljamo na različne razpise. To vzame precej časa, saj je treba za posamezni razpis zelo natančno pripraviti vse dokumente, dokazila, ustreznost. Dokaj duhamorno delo, a ko vidiš, da iz teh razpisov in sodelovanja z drugimi, kot je MZZ, zraste porodnišnica, dve šoli, zdravstveni center, vodnjaki, ko s pomočjo teh sredstev obnovimo kar nekaj stavb, potem veš, da se je treba potruditi tudi na tem področju. Pri vsakem takem projektu sledi zbiranje dokumentov, računov in pisanje poročil, priprava fotodokumentacije, potrdil, ker želimo, da je vse vodeno in izpeljano transparentno.
Pokrivam tudi Mednarodno humanitarno pomoč. To pomeni, da ob kakšni naravni nesreči pustim svoje delo in stopim v kontakt z našo mednarodno mrežo Caritas Internationalis, da pridobim vse informacije. Glede na velikost naravne nesreče in katastrofe potem načrtujemo nadaljnje korake.
Delam na evropskem projektu za ozaveščanje MIND, kjer izobražujemo o povezavi med migracijami in razvojem. Pripravljamo razna gradiva, okrogle mize in druge dejavnosti, da bi izobraževali o tem, zakaj so mnogi ljudje po svetu prisiljeni zapustiti svoj dom. Po šolah pa osveščam o življenju otrok v Afriki.
Koordiniram tudi projekte Karitas na Balkanu, kamor so vključene Bosna in Hercegovina, Srbija ter Albanija, kjer sodelujemo tudi z našo misijonarko.
Pomembno je delo pri pripravi dokumentacij, strategij in usmeritev za naše politike, ko se pripravlja sprejem kakšne zakonodaje, ki posega na mednarodno področje. Na tem področju si vsi želimo, da bi optimizirali naše možnosti pri izvajanju uradne razvojne pomoči, ki jo je država dolžna izvajati. MZZ nas dobro vključuje v svoje priprave dokumentov in je sodelovanje na res dobri ravni. Na tem področju sodelujem kot predstavnica Karitas ter predstavljam naše poglede na urejanje tega področja, tudi skozi izkušnje, ki si jih nabiram na terenu. Lampe Jana5

- Vaše delo je razdeljeno na del, ki ga izvajate s pomočjo sredstev, pridobljenih na razpisih, kot tudi del, ki ga izvajate izključno z akcijami in sredstvi, ki ste jih sami zasnovali. Kako poteka to delo?
Res je, ta drugi del predstavlja pripravo in izvajanje del, vezanih na naše akcije. V tem delu je ključno, da sodelujemo z mediji. Zelo smo hvaležni tudi reviji in Radiu Ognjišče za vso podporo našim akcijam.
Tako za ta del pripravljamo vsebine za medije, za oglasne panoje, za informiranje javnosti, snemamo intervjuje, video material in iz teh vsebin potem pripravljamo gradiva za naše akcije.
Mediji so naša velika pomoč. Če ni medijske podpore, potem ljudje ne morejo slišati o naših akcijah, naših načrtih in delu, se ne morejo odzvati. Hkrati smo zelo veseli, ko lahko preko medijev tudi poročamo o pozitivnih učinkih naše pomoči; kaj je bilo zgrajeno, kaj obnovljeno, koliko ljudi nahranjenih, koliko revnih staršev je dobilo delo itd. Če uspemo dati tudi povratno informacijo, s tem pri ljudeh gradimo zaupanje.
Zato je za medije treba pripravljati izjave, gradiva, novice o dogodkih, akcijah …
Letos sta se lahko vaša kolega Jure Sešek in Izidor Šček ob obisku v Burundiju in Ruandi ponovno prepričala, koliko je prošenj ne samo misijonarjev, ampak preprostih ljudi. Ljudi, ki so v revščini, ki so v podhranjenosti, v obupu, ne manjka.

- Ko omenjate sodelovanje, komunikacijo s slovenskimi misijonarji in njihovimi misijoni – kako poteka komunikacija in delo z misijonarji?
Najbolj prisrčna in najbolj konkretna so seveda srečanja v živo. Terenski obisk je priložnost, da se podrobneje pogleda, kaj so potrebe misijona in kaj načrtovati za naprej.
Sicer pa s pomočjo tehnologije komunikacija ni več tako velik problem. Glede na izvajanje projektov smo z nekaterimi misijonarji dnevno v stiku, z nekaterimi nekajkrat na teden. Z leti preraseš službeni okvir in postali smo prijatelji, ki si preko različnih načinov komunikacije pošiljamo slike, obveščajo me o napredkih, o kakšnem veselem dogodku.
Sicer pa mi dvakrat letno vsi misijoni, kjer izvajamo akcijo Z delom do dostojnega življenja, pošiljajo poročila – o družinah, o napredku, koliko in za kaj so porabili. Na tak način dobim vse podatke, kdo je vključen v program, kako se to pozna pri njegovem napredku, kako se družina razvija … S pomočjo teh poročil potem tudi naredimo letni načrt, kako se bo razporejalo sredstva. Ko izvajamo akcijo Za srce Afrike, poleg pridobljenih poročil opravim tudi precej telefonskih pogovorov.
So pa naše akcije vedno usklajene z misijonarji in mi želimo samo odgovarjati na potrebe misijonov in lokalnega prebivalstva ter ne silimo v nekaj, kar bi se nam zdelo, da bi potrebovali.

- Cilj pomoči ljudem v Afriki že dolgo ni več v tem, da bi jih samo navadili na pomoč, ampak da bi se bili s pomočjo lastnega dela, orodja, kmetijstva sposobni sami preživljati. Kako gre to korak po koraku?
Lahko samo potrdim, da misijonarji že dolgo ne dajejo ljudem iz rok v usta. Misijonarji naš dar vedno dvakratno obrnejo in jih je za občudovati, kako premišljeno in načrtno se lotevajo raznih projektov. Če samo pomislim, koliko ljudem smo skupaj že pomagali do lastnega doma – ampak so se ljudje po vodenju misijonarjev in misijonark morali sami potruditi, pomagati, izdelati opeke, prispevati denarno ali pa vsaj oddelati del tega, da bi bili čim bolj vključeni v pomoč in delo za svoj napredek. Lampe Jana2

Kot so razlagale mnoge sestre misijonarke, gre za ljudi, ki so res živeli v najhujši bedi in revščini, niso imeli ničesar. Jedli so enkrat na dan nekaj sladkega krompirja, če so imeli srečo, če ne, še to le tu in tam. V desetih letih, kar traja akcija Z delom do dostojnega življenja, lahko spremljamo, kako so ljudje z delom in zaslužkom na misijonih, kot je čiščenje šol zdravstvenih centrov, ki smo jih gradili, ipd., napredovali. Če nekoč niso imeli niti svoje motike ne svoje zemlje ne semen, so si mnogi uredili vrt, imajo orodje, gojijo različno zelenjavo. Zahvaljujejo se in zdi se jim raj na zemlji, da lahko sedaj jejo trikrat na dan.
Naslednji korak je rast osebnega dostojanstva. V tisti bedi so le nekateri imeli obleko, ki so si jo drugi morali izposoditi, če so šli zdravniku, niso imeli čevljev, otroci ne šolskih oblačil, in jih niso pošiljali v šolo. Sploh si ne morete predstavljati veselja, ki sem ga bila deležna pred tedni, ko se mi je neka gospa iz te akcije zahvaljevala, da si je pred kratkim prvič v življenju lahko kupila svojo obutev. Hkrati si lahko plačajo zdravstveno zavarovanje, zelo pomembno pa je, da sedaj svojim otrokom lahko plačajo šolanje.

Kot vsako leto bomo tudi v letu 2019 pri reviji Ognjišče podprli akcijo Za srce Afrike, tako da bodo septembrskemu Ognjišču priložene položnice za vse tiste, ki bi radi po svojih močeh sodelovali. Prav tako bodo priloženi obrazci Z delom do dostojnega življenja za priključitev k mesečnemu darovanju za plačilo dela revnih staršev iz Afrike, Albanije in Šrilanke. Hvala vsakemu za vsak dar in solidarnost.

K temu naj dodam, da je vsaka družina v ta program vključena v povprečju tri leta, kar je dovolj, da se postavi na noge, nato pa lahko samostojneje skrbi zase. Zanimivo je videti, da se te družine ponekod tudi združijo, skupaj načrtujejo stvari za naprej.
Nasploh bi dejala, da je povsod, kjer so prisotni naši misijonarji, viden velik napredek. Misijonarji so v te kraje prinesli ljudem dostojanstvo, jim izkazali ljubezen, z njimi trpeli in z njimi gradili boljše osnovne pogoje za bivanje. Ko se v nekem kraju kaj gradi, npr. šola, in so domačini vključeni v to, imajo upanje za svojo prihodnost in prihodnost otrok. Vidijo, da je še nekaj več od samo preživetja naslednjega dne. Misijonarji so jim pripeljali zdravstveno oskrbo, izobraževanje, poskrbeli za zelo visok nivo kvalitete storitev. To kaže zelo velik interes ljudi, ki se želijo vpisati v šole v misijonu, ker je tam boljša izobrazba, kjer otroci dobijo malico, ki je sicer ne, itd. Koliko ljudi in od kako daleč prihaja v zdravstvene ustanove v misijonih, kako daleč se vozijo nekatere nosečnice v porodnišnico v misijonu, ker so slišale o kvalitetni oskrbi ...

- Pogosto se ob besedah revščina in Afrika vidi samo to revščino v obliki pomanjkanja hrane in si niti ne predstavljamo, da je s pomanjkanjem hrane in osnovne dostojanstvenosti prisotna tudi drugačna stiska, izključenost.
Poleg materialne pomoči je pomemben tudi socialni vidik. Najrevnejši ljudje so ves čas odrinjeni na rob. Nihče se ne zmeni zanje, ženske so pogosto odhajale v mesto, če so ovdovele ali zaradi vojn, in bile primorane za preživetje prodajati svoje telo. Koliko žensk se je zahvaljevalo, ker lahko ohranjajo svoje dostojanstvo, ostanejo v svojem kraju, na podeželju, ker imajo sedaj dostojno delo na misijonu.
Pomembno je videti, da se ne zadovoljijo samo z osnovnim preživetjem. Skupina žensk je po enem letu, ko so se že nekoliko postavile na noge, pristopila o misijonarke, da bi se rade naučile brati in pisati. To je bil dokaz, da so uspele toliko urediti najosnovnejše človeške potrebe po varnosti, hrani, delu na polju, da so začutile potrebo po napredovanju tudi na tem področju.
Z izvajanjem teh akcij se dejansko rešuje življenja, omogoča se dostojnejše življenje.

- Kako Slovenci gledamo na karitativno dejavnost? Bi lahko povedali kaj o naši pripravljenosti pomagati skozi zadnjih 10 ali 15 let – je tega posluha več, manj?
Ganjena in presenečena sem, kakšen odziv je pri akciji Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja. Glavni razlog za to vidim v vključenosti misijonarjev v akcijo. Ljudje jih poznajo, poznajo njihovo delo, predanost, požrtvovalnost, jim zaupajo.

- Koliko je še komentarjev, da imamo dovolj pomoči potrebnih doma, v Sloveniji?
Vedno se pojavi kak tak komentar, gotovo. Če le čas dopušča in je možnost, vsakemu osebno odgovorim in poskušam v dialogu razložiti, zakaj tam pomagamo. Vsi smo ljudje in smo si bratje in sestre. Tega nas uči tudi evangelij. Hkrati se moramo zavedati, da smo z Afriko veliko bolj povezani, kot se zavedamo. Izkoriščamo njihove naravne vire, Afrika zahodnemu svetu služi kot poligon za mnoga bogastva in s pomočjo tega boljše živimo.
Hkrati so pa to tako velike razlike v pojmovanju revščine, lakote, bede, da si ne moremo predstavljati. Ne vem, če si nekdo pri nas predstavlja, da ljudje s kanticami hodijo kilometre daleč po vodo, živijo v blatnih kolibah in kuhajo na odprtem ognju, velikokrat jedo samo maniok (vrsta krompirja) enkrat na dan, so brez elektrike, brez sanitarij, ni zdravstvene pomoči, nimajo dovolj šol, do 100 učencev je v razredu itd. Ne vem, če se zavedamo, kaj tam pomeni lakota.
In ne pristanem na pavšalne floskule, da so Afričani leni. Sploh ni res – Ruandci in Burundijci so zelo pridni ljudje in to pokažejo tudi z delom, ko znajo delati od jutra do večera, sploh ko je šlo za izgradnjo šol, centrov, druge infrastrukture, pa tudi sicer se vsakodnevno trudijo za preživetje.
Razumem pa tudi naše ljudi, ki si zelo težko predstavljajo te situacije. Večkrat se v naših medijih tudi govori, da so ljudje pri nas lačni. Ob vsem preobilju našega sveta je nemogoče, da bi bil kdo pri nas zares lačen in ne bi jedel več dni. Je zgolj tragično, da si ne znamo medsebojno toliko porazdeliti, da bi imeli vsi dovolj. Raje odmetavamo. So pa te situacije neprimerljive z Afriko in tamkajšnjo podhranjenostjo.

- Kako doživljate revščino? Kaj za vas pomeni revščina in kako jo sploh pravilno razumeti, ko po eni strani vidiš to do kraja kruto revščino Afrike in preobilje našega zahodnega sveta?
Ko imaš izkušnjo afriške bede, si lahko ob opazovanju zahodnega človeka najprej žalosten. Koliko hrane in drugih stvari si kopičimo v naših domovih. Koliko odmetavamo.
V preteklih desetih letih sem že marsikaj videla, ampak še vedno naletiš na situacije, ki te res šokirajo, ki ti privabijo solze v oči. Ugotoviš, da je na deželi v Afriki sicer večja revščina, je pa v mestu biti reven veliko huje. Če lahko, bi opisala srečanje z eno mamo, ki nas je vse spravilo v jok, v obup, v onemelost. Gospa je s svojimi tremi otroki v mestu dobila kot miloščino od nekega gospoda prostor, ki meri 2 kvadratna metra – to je mini prostor, kjer so 4 pručke in na steni visita dve vrečki z oblačili. Prostor je brez oken, brez vode, brez elektrike in samo spraševali smo se, kako v tem živijo, se umivajo itd. Ob teh prizorih otrpneš in se vprašaš, koliko obrazov res ima ta revščina.
Revščina je takrat, ko ne moreš imeti niti enega obroka hrane na dan, ko nimaš tekoče vode, ne elektrike ne sanitarij ne postelje in nobenega upanja, da bo kmalu kaj boljše. Ko mora za tuširanje šestih ljudi zadostovati 20 litrov vode in še mora ostati voda za kuhanje in žejo. Ko otrok ne moreš poslati v šolo, ko jim ne moreš zagotoviti oblačil ali obutve. Ko nimaš ne zemlje ne orodja ne posode – ničesar. In kot rečeno: če pri nas prihaja do lakote ali drugih oblik revščine, je po eni strani zelo žalostno, ker je za vse dovolj, je toliko preobilja, da do tega ne bi smelo prihajati. Tam pa ni za vse dovolj, osnovni pogoji so za skoraj vse enaki in vsi so v veliki bedi. Če bi bile pa na svetu dobrine pravično razporejene, pa ne bi smel biti nihče lačen.
Ljudi bi spodbudila, da naj kdaj pomislijo, ali vse stvari, ki jih nakupijo, res potrebujejo. Kako je lepo, če se čemu kdaj odpovemo in tisto, kar imamo, podelimo z drugimi, ki imajo manj od nas. Skozi vsa leta, ko imam priložnost za srečevanje z Afričani, lahko delim to spoznanje: tisti, ki imajo zelo malo, gledano z materialnega vidika, so najsrečnejši. Prevladuje čisto veselje, da imajo le osnovne dobrine za preživetje. In kako ganljivo je videti, da so tisti, ki imajo malo, takoj pripravljeni deliti z drugimi. Ker jih to osrečuje in se znajo veseliti življenja.

Jana Lampe
je v Karitas aktivna že od leta 2007. Po srednji šoli, ko je obiskovala Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu se je odločila za študij geografije in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Še preden je nastopila svoje delo na Karitas, se je trikrat odpravila na misijon v Indijo.
Zdaj na Karitas vodi različne akcije in projekte, ki so povezani z Afriko in južnim Balkanom. V tem času je bila že desetkrat na obisku pri različnih slovenskih misijonarjih v Afriki in na številnih terenskih obiskih v Bosni, Srbiji in Albaniji. Aktivna je tudi v mreži Caritas Europa in Caritas Internationalis.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 8-13.

Jana Lampe

Zajemi vsak dan